sodba IV U 205/2009

Jedro

V postopku denacionalizacije je mogoče dopolnjevati vlogo z listinami in morebitnimi drugimi dokazili, ne samo glede podržavljenega premoženja, katerega obseg vrnitve je bil pravočasno zahtevan, temveč tudi glede upravičenca do denacionalizacije, ki je bil naveden v pravočasno vloženem denacionalizacijskem zahtevku (vlogi). To pa pomeni, da dopolnjevanje vloge po preteku roka za vložitev zahtevka z navedbo novega denacionalizacijskega upravičenca procesno ni mogoče.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom, številka: 32100-353/93 (0580) z dne 23. 2. 2009, katerega odločitev je potrdila pritožbena odločba, je odločeno, da se zahtevek A.A., stanujoč ..., za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega B.B., rojeni dne 9. 6. ..., umrli dne 31. 7. ..., nazadnje stanujoča ..., zavrže v celoti. Prvostopni upravni organ v obrazložitvi navaja, da je zahtevek, ki se nanaša na vračilo podržavljenih nepremičnin prepozen. Določba 64. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) določa, da mora biti zahteva za denacionalizacijo vložena najpozneje v 24. mesecih po uveljavitvi zakona, torej rok za vlaganje zahtevkov za denacionalizacijo poteka od dne 7. 12. 1993. Rok je materialni, prekluzivni, ki ga ni mogoče podaljšati, zato po njegovem poteku pravica vložiti zahtevo ugasne in ni dovolitve v prejšnje stanje. V 62. členu ZDen so določene glavne obvezne sestavine zahteve za denacionalizacijo, podrobneje pa ta določa Navodilo za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo (Uradni list RS, številka 32/91, dalje Navodilo). Vlagatelj je, kot izhaja iz razpoložljivih listin pravočasno dne 2. 7. 1993 vložil zahtevo, vendar je v njej kot upravičenko navedel le svojo mater C.C. Te vloge do poteka roka za vložitev denacionalizacijske zahteve, to je do dne 7. 12. 1993 ni dopolnil z navedbo še drugih upravičencev, torej tudi ne z navedbo B.B. Da zahteva vračilo premoženja tudi navedena oseba (3/8 celote nepremičnin v času podržavljenih pripisanih pri z.k. vložna številka ... k.o. ...), je navedel šele v dopolnitvi vloge z dne 12. 9. 1995, katero pa je upravni organ prejel dne 18. 9. 1995. To dopolnitev je vlagatelj sicer oprl na zahtevo upravnega organa z dne 9. 8. 1995, da naj v 90. dneh dopolni nepopolno zahtevo za denacionalizacijo, vendar pa ni od vlagatelja zahteval dopolnitve vloge z navedbo še drugih upravičencev, ker glede tega v ZDen ali v kakšnem drugem zakonu ni pravne podlage. Zahteval je le dopolnitev pravočasno vložene zahteve za denacionalizacijo v smislu 62. člena ZDen po C.C. Tako se zahtevek za vrnitev premoženja podržavljenega B.B. z dne 18. 9. 1995 šteje za samostojni zahtevek za denacionalizacijo. Upravni organ je tako štel, da je zahteva za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega B.B. vložena prepozno. Svojo odločitev, da je zahteva za denacionalizacijo premoženja podržavljenega B.B. prepozna, je upravni organ oprl tudi na odločbo, številka 464-4/2004, katero je dne 24. 5. 2006 izdalo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v Ljubljani, ko je v pritožbenem postopku že reševalo vprašanje ali je bila vložena zahteva za denacionalizacijo premoženja podržavljenega D.D., roj. ... pravočasna ali prepozna (delna odločba, številka 32100-353/93-HO z dne 28. 11. 2003). Zahteva istega vlagatelja je bila za isto premoženje namreč vložena tudi sočasno, to je dne 18. 9. 1995. Pritožbeni organ je zavzel stališče, da je sporna zahteva za denacionalizacijo vložena prepozno, zato jo je pod 2. točko izreka svoje zgoraj navedene odločbe tudi zavrgel in takšno stališče in odločitev pritožbenega organa je potrdilo Upravno sodišče Republike Slovenije, s svojo sodbo, številka U 1696/2006-10 z dne 16. 1. 2007. Vrhovno sodišče Republike Slovenije, je dne 12. 11. 2008 izdalo sklep, številka X Ips 361/2007, s katerim je zavrglo revizijo zoper prej navedeno pravnomočno sodbo prvo stopenjskega sodišča.

Res je, da prej navedeni izdani upravni in sodni akti ne vsebujejo imena B.B., to pa zaradi tega ne, ker upravni organ o tem delu zahtevka vsebinsko še ni obravnaval in tudi ne odločal, je pa jasno in nesporno, da je B.B. navedena v predmetnem spisu šele prvič skupaj z isto zahtevo kot D.D., rojena ..., dne 18. 9. 1995, torej lahko zahteva deli le isto usodo.

Tožena stranka v pritožbeni odločbi še navaja, da neznanje slovenskega jezika ne opravičuje in še pojasnjuje, da bi lahko (pri)tožnik ob izpolnjevanju formularja zahteve za denacionalizacijo zahteval tolmača oziroma bi bilo logično, da bi si ga priskrbel sam, če ni razumel jezika, vlagal pa je tako pomembno zahtevo, kot je zahteva za vračilo družinskega premoženja, kot navaja v pritožbi. Povsem nelogično je tudi, kako je (pri)tožnik sploh lahko izpolnil formular, če ne razume besede slovenščine, saj je formular zadovoljivo izpolnjen. Ne drži tudi navedba, da je v zahtevi jasno nakazal, da jo vlaga po C.C., D.D. in B.B., saj zahteva ni tekst v katerem bi se bistvena dejstva le nakazovala, temveč je potrebno določno navesti podatke, ki se jih zahteva. Glede na to, da je v zahtevi kot upravičenka navedena le C.C., je nesporno, da je zahteva vložena le po njej. Ni logična tudi trditev (pri)tožnika, da je prvostopni organ, ko je pozval vlagatelja na dopolnitev zahteve za denacionalizacijo dne 2. 7. 1993, imel v mislih dopolnitev glede C.C., saj bi jo sicer moral navesti, vendar pa tega ni storil, saj je iz zahteve razvidno, da je vložena le po upravičenki C.C., upravni organ pa ne more spreminjati zahteve vlagatelja, temveč lahko zahteva le njeno dopolnitev. Vsekakor pa vloge ni mogoče presojati po sedanjem namenu (pri)tožnika, pač pa po vsebini, ki jo vloga ima. Določbe glede vsebine zahteve za denacionalizacijo vsebuje 62. člen ZDen in Navodilo za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo (Uradni list RS, številka 32/91 in 34/93), ki upravnemu organu v nobenem pogledu ne dopuščata spreminjanja zahteve, temveč le dopolnjevanje vložene zahteve.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Kršitev je v tem, da tožnik v zadevi o okoliščinah, ki so važne za odločitev ni bil zaslišan in ni mogel osebno pojasniti s kakšnim namenom je dne 2. 7. 1993 pri upravnem organu vložil denacionalizacijski zahtevek. V njem je navedel samo ime svoje matere C.C., pri čemer je to storil na slovenskem formularju in brez znanja slovenskega jezika. S tem je bila kršena njegova ustavna pravica do izjave. Procesna kršitev je v tem, da je upravni organ tožnika šele v letu 1995 pozval, da dopolni svojo vlogo glede opisa obsega premoženja in ostalega, torej ga je pozval, da dopolni svojo vlogo z dne 2. 7. 1993. Poziv je bil jasen, in ga ni mogoče negirati.

Tožnik je na poziv iz leta 1995 reagiral, si v Sloveniji najel odvetnika in vezano na svojo prvo vlogo poslal upravnemu organu dve dodatni pojasnilni vlogi. Postopkovno gledano je zato možno, zlasti tožnikovo vlogo z dne 12. 9. 1995, obravnavati le kot dopolnitev pravočasno vložene denacionalizacijske zahteve z dne 2. 7. 1993. Takšen zaključek je tudi edino možen v povezavi s 7. členom ZUP glede varstva pravic slovenskega jezika. Namen tožnikovega zahtevka z dne 2. 7. 1993 pa je bil, da se mu kot dediču po materi C.C., po stari materi D.D. in teti B.B. vrne vso premoženje, ki je bilo na ... zaplenjeno njegovi rodbini.

Glede napačne uporabe materialnega prava tožnik izpostavlja, da v njegovem primeru ZDen kot materialnopravni predpis sploh ni bil uporabljen. ZUP pa ni bil pravilno uporabljen tako v procesnem, kot tudi materialnopravnem pogledu, saj so bile spregledane njegove določbe, ki bi dopuščale obravnavo tožnikovega denacionalizacijskega zahtevka in meritum. Za tožnika tudi ni dvoma, da je vprašanje kaj mora vsebovati zahteva stranke po 61/1 in 62. členu ZDen, da se bo obravnavala kot zahteva za vrnitev konkretno opredeljenega predmeta denacionalizacije, vse pa ob dejstvu, da je denacionalizacijski zahtevek vložil predlagatelj sam in to na formularjih v slovenščini, pri čemer ni znal in ne zna niti besede slovensko, pravno vprašanje. Gre za vprašanje pravilne uporabe in interpretacije pravne norme ZDen.

Tožnik predlaga, da se izpodbijani upravni akt prvega organa kot dokončni in nezakoniti upravni akt odpravi, skladno 64 členu Zakona o upravnem sporu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča sta oba upravna organa na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, uporabila pravilne materialne predpise, zato sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, številka 105/06, 62/10, dalje ZUS-1) dejanskih in pravnih razlogov ponovno ne navaja, v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja;

na drugačno odločitev ne more vplivati tožbeni ugovor, da bi moral biti tožnik v postopku zaslišan, glede na to, da bi lahko osebno pojasnil v kakšnem namenu je dne 2. 7. 1993, pri upravnem organu vložil denacionalizacijski zahtevek in v njem navedel samo ime svoje matere C.C., pri čemer je to storil na slovenskem formularju in brez znanja slovenskega jezika. Pritožbena odločba tožene stranke je glede teh že pritožbenih navajanj proti prvostopni odločbi, tožniku določno pojasnila njegovo dolžnost ravnanja v primeru neznanja slovenskega jezika, tako da teh okoliščin oziroma razlogov sodišče ponovno ne navaja. Med strankama postopka je nesporno in to izhaja tudi iz upravnega spisa, da je v zahtevi za denacionalizacijo z dne 2. 7. 1993 kot upravičenka (točka 3 zahteve) navedena samo C.C. Poziv upravnega organa z dne 9. 8. 1995 na dopolnitev te vloge, pa se nanaša zgolj na upravičenko, tako da je neutemeljena tožnikova trditev, da vloga z dne 12. 9. 1995 predstavlja le dopolnitev pravočasno vloženo denacionalizacijskega zahteve z dne 2. 7. 1993, in da je bil namen tožnika, da se mu kot dediču po materi C.C., po stari materi D.D. in teti B.B. vrne vse premoženje, ki je bilo na ... zaplenjeno njegovi rodbini. Denacionalizacijski postopek se je začel in se vodi po volji in na zahtevo stranke (predlagalni postopek), v okviru njenega materialnega zahtevka, zato je pravilno sklicevanje obeh upravnih organov na 62. člen ZDen, ki določa podatke, ki jih mora zahteva vsebovati in listine, ki morajo biti predložene ter na prvi odstavek 64. člena ZDen, v katerem je določen rok za vlaganje zahteve, ki ima v primeru zamude pravne posledice, ki sta jih oba upravna organa kot je sodišče že zgoraj navedlo, pravilno razlagala. V postopku denacionalizacije je mogoče dopolnjevati vlogo z listinami in morebitnimi drugimi dokazili, ne samo glede podržavljenega premoženja, katerega obseg vrnitve je bil pravočasno zahtevan, temveč tudi glede upravičenca do denacionalizacije, ki je bil naveden v pravočasno vloženem denacionalizacijskem zahtevku (vlogi). To pomeni, da dopolnjevanje vloge po preteku roka za vložitev zahtevka, z navedbo novega denacionalizacijskega upravičenca, procesno ni mogoče.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo odločbe pravilen in je izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen.

Sodišče je v zadevi odločilo po sodniku posamezniku, ker se izpodbija procesni sklep v postopku izdaje upravnega akta (druga alinea drugega odstavka 13. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

19.04.2012

Podobni dokumenti:

• sodba I U 1290/2010
• Sodba U 1016/94-7
• Sodba I Up 367/2002