<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

sodba IV U 47/2011

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2011:IV.U.47.2011
Evidenčna številka:UC0030264
Datum odločbe:25.08.2011
Področje:GRADBENIŠTVO
Institut:gradbeno dovoljenje - obnova postopka - rok za vložitev predloga za obnovo - subjektivni rok - stranka v postopku

Jedro

Določbe, ki se nanašajo na roke za vložitev predloga za obnovo postopka, so kogentne, kar pomeni, da jih morata tako upravni organ kot tudi sodišče upoštevati po uradni dolžnosti.

Roke, v katerih je mogoče predlagati obnovo postopka, določa 263. člen ZUP, in sicer v primeru iz 9. točke 260. člena rok teče od dneva, ko je predlagatelj izvedel, da je bila odločba izdana. T.i. subjektivni rok je torej nedvomno potekel, glede na to, da je bilo gradbeno dovoljenje, v katerem je sporna parcelna številka, izdano že v letu 1989.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom, številka: 351-311/2010-1205 z dne 15. 9. 2010 je prvostopni upravni organ odločil, da se predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo – gradbenim dovoljenjem Občine Velenje, številka 351-12/88-3 z dne 19. 6. 1989, izdanega investitorjem A.A., B.B. in C.C., vsi stanujoči na naslovu …, ki ga je podal predlagatelj obnove postopka D.D., … (tožnik v tem sporu), zavrže. V sklepu upravni organ razlaga določbo 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 126/07 – ZUP-E, 65/08 – ZUP-F in 8/10 – ZUP-G, dalje ZUP), ki določa, da ko organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, prejme predlog, mora preizkusiti ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira verjetno izkazana. Po preizkusu predloga za obnovo postopka je ugotovljeno, da je le ta prepozen, zato ga je treba zavreči. Predlog za obnovo postopka je vložen proti odločbi – gradbenemu dovoljenju, ki ga je pod številko 351-12/88-3 dne 19. 6. 1989 izdala Občina Velenje, ki je bila takrat pristojna za gradbene zadeve investitorjema A.A., B.B. in C.C., vsi …. To gradbeno dovoljenje je postalo dokončno in pravnomočno dne 5. 9. 1989. Predlagatelj obnove se sklicuje na obnovitveni razlog iz 9. točke 260. člena ZUP in opozarja, da ni sodeloval v gradbenem postopku, ker mu ta možnost ni bila dana. Roke za vložitev obnove postopka določa 263. člen ZUP, ki določa tako imenovani subjektivni in objektivni rok. Subjektivni rok je za vse enak in znaša en mesec, odvisno od okoliščin, od katerih začne teči. Četrti odstavek 263. člena ZUP pa izrecno določa, da se po preteku treh let od dokončnosti odločb obnova ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti (gre za tako imenovani objektivni rok). To velja tako za obnovo postopka na predlog stranke, kot tudi za obnovo postopka po uradni dolžnosti. Gradbeno dovoljenje, katero obnovo predlaga predlagatelj, je postalo dokončno dne 5. 9. 1989 in je predlog vložen prepozno. Upravni organ je zato na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP v povezavi s četrtim odstavkom 263. člena ZUP, obravnavani predlog za obnovo postopka kot prepozen zavrgel.

Tožena stranka s pritožbeno odločbo potrjuje odločitev prvostopnega organa.

Tožnik v tožbi smiselno uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Meni, da njemu in soprogi ni bil omogočen vpogled v postopek pridobivanja gradbene dokumentacije in nista vedela, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano brez navedene parcelne številke 744/3, preko katere se je gradil dovoljeni objekt. Sama sta lastnika zemljišča in jima je bila tako nezakonito odvzeta možnost in pravica stranke v postopku, kjer bi morala biti enakopravno udeležena. Gradnji ni nasprotoval, zato sta z ženo kot darovalca investitorju omogočila, da bi lahko gradil in sta izvedla parcelacijo, da bi gradil na svojem in takrat je nastala parcelna številka 744/3. Nanjo je bil vabljen tudi investitor C.C. kot bodoči obdarjenec. Investitorja pa nista uredila prenosa v ZK, upravni organi pa očitno tega od njih niso zahtevali in so gradbeno dovoljenje izdali kar po domače. Ob izdaji gradbenega dovoljenja bi moral investitor biti lastnik zemljišča. V nasprotnem primeru pa bi morali biti v naslovu izdanega dovoljenja navedeni vsi lastniki oziroma udeleženci. Tudi z ženo sta gradila v tistem času in ve, kakšni zakoni so takrat obstajali. Glede na to, ni možno upoštevati ne subjektivnega, kot tudi ne objektivnega zakonskega roka za pritožbo, ker nista bila seznanjena z odsotnostjo strokovnosti nad delom, ki je bilo zaupano upravnim organom. Dejstvo, da je bila s strani upravnih organov UE Velenje storjena neopravičljiva napaka, za katero nista odgovorna onadva kot lastnika zemljišča, ker sta se zaradi te nestrokovnosti znašla v pravdnem postopku, ki sploh ne bi bil mogoč, če bi bilo takrat delo s strani upravnih organov opravljeno strokovno in po zakonu. V celotnem gradbenem spisu ta parcelna številka 744/3 ni niti enkrat omenjena z izjemo zemljiškoknjižnega izpisa številka 73/88, dvignjenega pred vpisom pogodbe v ZK in dokumenta, označenega desno spodaj pod številko 5, to je geološko poročilo tal, ki je bilo naročeno, plačano in izdano na ime njegove žene E.E., uporabljeno pa je kot priloga v sporni gradbeni dokumentaciji. Ko je bil ta dokument naročen, je bilo to zemljišče še vedno pod parcelno številko 744/2, nahajalo pa se je vzhodno, južno in zahodno od stare hiše, h kateri se je zahodno gradil prizidek. Je pa ta parcela zelo pregledno izrisana in označena na skici. Celotni dosje je sestavljen bolj tako, kot bi upravni organ prebiral jabolka in hruške, ker se nekaj prilog nanaša na eno parcelo, nekaj na drugo, nekaj se jih nanaša na dve parceli, nekaj prilog pa je kar sosedovih, samo tiste parcele ni nikjer omenjene, ki bi morale biti. Vseh teh postopkov z ženo nista mogla kontrolirati in tudi potrebe po tem nista imela, saj so z investitorji živeli v družinski slogi in dobrososedskih odnosih in bi bilo zelo čudno v takih razmerah od brata ali očeta zahtevati vpogled v gradbeno dovoljenje, zato nista slutila, da sta bila prevarana. To delo so opravljale strokovne službe, v katere imajo davkoplačevalci zaupanje in o njihovi strokovnosti in zakonitosti naj ne bi bilo dvoma. V normalnih in zakonitih okoliščinah, B.B. ne bi kot takratna soinvestitorka imela nikakršne podlage za pravdno tožbo (priposestvovanje spornega zemljišča), v kateri se je opirala predvsem na dobro vero o lastništvu in jo je na prvi stopnji tudi dobila. Poudarja še, da je tako ponavljanje napak lahko že vzorec. Ta napaka se ne bi smela zgoditi, če pa je bila že narejena, bi moral upravni organ po odkritju to napako odpraviti sam, ne pa se skrivati za členi in odstavki ZUP, ki jih je sam kršil. Zahteva, da se to nezakonito stanje odpravi na način, iz katerega bo jasno razvidno, da sta z ženo kot lastnika zemljišča, preko katerega je zgrajen prizidek, za katerega je bilo nepravilno izdano gradbeno dovoljenje, zakonite stranke v postopku. Predlaga poleg ostale dokumentacije še kronološki opis vsega dogajanja od začetka do konca in poudarja, da ni nasprotoval in še vedno ne nasprotuje gradnji objekta, nasprotuje pa nezakonitemu ravnanju pri izdaji gradbenega dovoljenja, zaradi česar je bil tudi omogočen pravdni postopek, v katerem sta sedaj z ženo oba udeležena kot toženi stranki.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri istih dejanskih in pravnih razlogih kot so navedeni v izpodbijani odločbi.

Stranka z interesom v tem sporu (drugi odstavek 19. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, številka 105/06, 62/10, dalje ZUS-1) B.B. na tožbo vlaga odgovor in navaja, da sta A.A. in C.C. že pokojna. Z pridobivanjem lokacijske in gradbene dokumentacije za gradnjo prizidka so začeli že leta 1988. Poročilo o sestavi in nosilnosti tal, izdano pod št. DN: 106-2/88 z dne 11. 1. 1988, katerega naročnica je bila E.E., je bilo predloženo v postopku pridobivanja izpodbijanega gradbenega dovoljenja v dogovoru med E.E. in njenim pokojnim možem C.C., saj se je nanašalo tudi na parcelo številka 745/6 k.o. …, na parcelo gradnje prizidka. Poročilo je bilo torej uporabljeno po dogovoru. V tožbi D.D. navaja, da z ženo E.E. nista imela vpogleda v gradbeno dokumentacijo za gradnjo prizidka in zato nista mogla vedeti, da sta bila prevarana. Vpogleda v gradbeno dokumentacijo morda res nista imela niti tega nista nikoli zahtevala, lahko pa bi v času gradnje in ne šele več kot dvajset let po njenem končanju, uporabila razpoložljiva pravna sredstva, če sta menila, da postopek ni bil izveden zakonito in da so bile kršene njune pravice. Gradilo se je namreč v njuni neposredni bližini. Investitorji prizidka k stanovanjski hiši v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja, ki je predmet tožbe, upravnega organa niso v ničemer zavajali, ničesar prikrivali, niti niso uporabljali nezakonito pridobljenih dokumentov. Sama je živela v dobri veri, da so zadeve glede mej urejene. Sporno nepremičnino je tudi ves čas uporabljala, kot da je njena last, D.D. in E.E. temu nista nikoli nasprotovala.

Tožba ni utemeljena.

Na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja je prvostopni upravni organ, katerega odločitev je potrdila pritožbena odločba, pravilno uporabil materialne predpise zato sodišče v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih razlogov ponovno ne navaja, ker jim v celoti sledi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, številka 105/06, 62/10, dalje ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja;

Neutemeljeni so tožnikovi tožbeni ugovori, ki se nanašajo na to, da ni mogoče upoštevati ne subjektivnega kot tudi ne objektivnega zakonskega roka za pritožbo, ker z ženo nista bila seznanjena z odsotnostjo strokovnosti pri delu, ki je bilo zaupano upravnim organom, glede na to, da takšne trditve oziroma ugovori nimajo pravne podlage v procesnih predpisnih določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Kot je že obrazložil upravni organ prve stopnje, so določbe, ki se nanašajo na roke za vložitev predloga za obnovo postopka kogentne, kar pomeni, da jih ni mogoče podaljšati in jih tako upravni organ kot tudi sodišče mora upoštevati po uradni dolžnosti. 260. člen ZUP določa taksativno primere, v katerih se lahko dovoli obnova postopka in v 9. točki prvega odstavka je določeno, da se postopek obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Tožnik zatrjuje, da bi moral biti v postopku izdaje gradbenega dovoljenja udeležen kot stranski udeleženec. 263. člen ZUP pa določa roke, v katerih je mogoče predlagati obnovo postopka in sicer v primeru iz 9. točke 260. člena (kot je to tožnikov primer) od dneva, ko je predlagatelj izvedel, da je bila odločba izdana. Tako imenovani subjektivni rok je torej nedvomno potekel, glede na to, da je bilo gradbeno dovoljenje, v katerem je sporna parcelna številka, izdano že v letu 1989. V četrtem odstavku 263. člena ZUP pa je določen objektivni rok, da po preteku treh let od dokončnosti odločbe se obnova ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti. Ker je tudi objektivni triletni rok od izdaje gradbenega dovoljenje v letu 1989 že potekel, sodišče tudi ne more upoštevati trditve tožnika, da v takšnem primeru kot je njegov, roki ne morejo teči.

Glede na to, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in je izpodbijana odločba na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločilo po sodniku posamezniku na podlagi druge alinee drugega odstavka 13. člena ZUS-1, ker se izpodbija procesni sklep v postopku izdaje upravnega akta.


Zveza:

ZUP člen 260, 260-9, 263, 263/4.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
19.04.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQyNzY5