sodba IV U 164/2010

Jedro

Med strankama je nesporno, da se postopek ni začel na zahtevo tožnice. To pa pomeni, da je tožena stranka na podlagi določbe drugega odstavka 113. člena ZUP tožnici dolžna priznati stroške pritožbenega zastopanja, če so bili ti pravilno priglašeni.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba RS Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, številka 3449-25/2010/2 z dne 2. 6. 2010 se v 2. točki izreka odpravi in se v tem obsegu vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 350 EUR, povečane za 20% DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo tožene stranke, številka: 3449-25/2010/2 z dne 2. 6. 2010 je v 2. točki izreka, ki je predmet spora odločeno, da se zahtevek za povrnitev pritožbenih stroškov pritožnice A.A. zavrne. V obrazložitvi glede tega dela izreka tožena stranka navaja, da se zahtevek za povrnitev pritožbenih stroškov pritožnice A.A. (tožnice v tem sporu) zavrne v skladu z določbo prvega odstavka 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (dalje ZUP) v zvezi z drugim odstavkom 118. člena ZUP.

Tožnica izpodbija 2. točko zgoraj navedene odločbe iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožnica ni povzročila nobenih stroškov postopka, ampak je postopek po uradni dolžnosti uvedel uradni veterinar po prijavi B.B. Tožnica je uspela s pritožbo in je upravičena najmanj do povračila stroškov za pravno zastopanje, najmanj v višini priglašene odvetniške nagrade za sestavo pritožbe po odvetniški tarifi. Prvi odstavek 114. člena ZUP izrecno določa, da stroške povrne stranka, ki je povzročila postopek, pa se je ta končal v njeno škodo. Glede na dejstvo, da je tožnica že dvakrat uspela s pritožbo zoper odločbo VURS, OU Celje, ne obstoji pravna podlaga za zavrnitev zahtevka. Tisti, ki je postopek povzročil ni „zmagal“, zaradi česar ne pride v poštev oprostitev plačila stroškov predlagajoče stranke. Tožeča stranka je tudi pravočasno v pritožbi zahtevala povračilo stroškov in jih natančno zaznamovala oziroma specificirala. Nobene podlage za zavrnitev ni niti v določbi prvega odstavka 113. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 118. člena ZUP. Ko je tožena stranka odločila o prvi pritožbi tožeče stranke in pritožbi ugodila ter sklep VURS, OU Celje, številka 06172-2149/2009/11V50101 z dne 24. 12. 2009 odpravila in zadevo vrnila v ponoven postopek, je odločila, da bo o priglašenih pritožbenih stroških pritožnice odločil upravni organ prve stopnje v ponovnem postopku. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožene stranke z dne 2. 3. 2010, je tožena stranka zapisala, da pritožnica s pritožbo ni uspela, da ravno iz izreka izhaja obratno (v nasprotju z navedeno odločitvijo). V tem primeru je situacija identična, pritožbi je bilo ugodeno, zahtevek za povrnitev pritožbenih stroškov pa je bil neutemeljeno zavrnjen. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo, številka 3449-25/2010/2 z dne 2. 6. 2010 v točki odpravi oziroma odločbo spremeni tako, da tožnici prizna priglašene pritožbene stroške, v obeh primerih pa naloži stroške upravnega spora v plačilo organu prve stopnje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe oziroma sklepa do plačila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi.

K točki 1 izreka:

Tožba je utemeljena.

Nepravilna je odločitev tožene stranke v točki 2. izreka izpodbijane odločbe, da se zahtevek za povrnitev pritožbenih stroškov pritožnice A.A. (tožnice) zavrne. Obrazložitev tožene stranke, da odločitev temelji na določbi prvega odstavka 113. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 118. člena ZUP je nepravilna. Tožena stranka v odločbi ne razlaga določil teh dveh členov, temveč jih zgolj citira, kar pa ne zadostuje za odločitev o zavrnitvi zahtevka pritožnice, tako da se ta odločitev (sklep o stroških postopka) ne da preizkusiti. Ne glede na to, pa tudi sicer odločitev z uporabo navedenih materialnih določb ni pravilna. 113. člen ZUP v prvem odstavku namreč določa, da stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka, gredo v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Med temi stroški so tudi pravno zastopanje, glede na to, da pa se med strankama nesporno, postopek ni začel na zahtevo pritožnice, so to stroški, ki jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki. Tudi nadaljnji drugi odstavek 118. člena ZUP, na katerega se sklicuje tožena stranka, določa samo, da če organ na drugi stopnji zavrže ali zavrne pravno sredstvo ali samo odloči o zadevi, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Upravni organ je uporabil zgolj procesni predpis o tem, kdo odloča o stroških postopka, ne nanaša pa se ta predpis na vsebino odločitve.

Drugi odstavek 113. člena ZUP določa, da če se je postopek začel po uradni dolžnosti, gredo stroški v breme stranke, če se je postopek končal za stranko neugodno ali če se v postopku izkaže, da ga je povzročila s svojim protipravnim ravnanjem. Če se je postopek končal za stranko ugodno, gredo stroški v breme organa razen osebnih stroškov stranke (stroški za njen prihod, izgubo časa in zaslužka). To pomeni, da je tožena stranka na podlagi navedene zakonske določbe dolžna tožeči stranki priznati stroške pritožbenega zastopanja, v kolikor so bili ti pravilno (drugi odstavek 116. člena ZUP) s strani pooblaščenke priglašeni.

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (nepravilna uporaba materialnega prava) in zadevo po tretjem odstavku tega člena vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.

K točki 2 izreka:

Tožnica je ob vložitvi tožbe zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče o njeni zahtevi odloča na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, se tožnici glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača tožena stranka. Upoštevaje določbo 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, številka 24/2007- Pravilnik) sodišče ugotavlja, da je tožnika v upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zato je na podlagi določbe drugega odstavka 3. člena Pravilnika tožniku priznalo stroške v višini 350 € z 20% DDV.

Datum zadnje spremembe:

19.04.2012

Podobni dokumenti:

• sodba U 564/2008
• Sodba I Up 927/2000
• sodba IV U 154/2010