sodba IV U 116/2010

Jedro

Dovoljenje za izvajanje del po 50. členu ZRud, za katerega je tožena stranka dala vlogo, med točno določenimi področji, ki jih zajema, ne vsebuje samega dovoljenja za izkoriščanje (to določa 2. točka prvega odstavka 48. člena zakona in je postopek ločen). Zaradi več desetletij vodene nedoslednosti obravnavanega kamnoloma je bilo treba z odločitvijo upravne enote takšno stanje dokončno urediti. Velikost pridobivalnega prostora je med različnimi strankami v postopkih sporna že vse od leta 1971, in ker je navedeno dovoljenje za izkoriščanje, ki je del revidiranega projekta, že od leta 1980, četudi se je dejansko stanje v naravi v tem času spreminjalo, je odločitev obeh upravnih organov za dokončno ureditev tega stanja pravno utemeljena.

Izrek

1.Tožba se zavrne.

2.Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano prvostopno odločbo Upravne enote Šmarje pri Jelšah, Oddelek za okolje in prostor, številka 361-2/2009-12 z dne 21. 10. 2009, je odločeno, da se zahteva družbe A. d.o.o. (tožeča stranka v tem sporu) za izdajo dovoljenja za izvajanje rudarskih del v kamnolomu andezita „B. II“ na zemljišču parcel, številka 841/1, 841/2, 841/3, 708/2, 846 in 848 vse k.o. …, zavrne. Drugostopna odločitev vsebinsko še obširneje potrjuje prvostopno odločbo in v obrazložitvi navaja, da je družba A. d.o.o. (dalje tožeča stranka v tem sporu) dne 13. 5. 2009 zaprosila za izdajo dovoljenja za izvajanje rudarskih del v kamnolomu andezita „B. II“, ki se nahaja na zemljišču parcel številka 841/1, 841/2, 841/3 708/2, 846 in 848 vse k.o. …. V razlogih podrobno navaja vse predhodne upravne postopke od pridobitve „projekta andezita v Kamnolomu B.“ številka 33/1-72 z dne december 1971, to je Lokacijsko dovoljenje, številka 351-185/78-4/1-2 z dne 16. 3. 1978 skupščine Občine Šmarje pri Jelšah, Dovoljenje za izkoriščanje, številka 351-253/78-4/1-2 z dne 21. 5. 1980, Skupščine občine Šmarje pri Jelšah, medsebojne pogodbe med posameznimi pravnimi osebami glede izkoriščanja kamnoloma in spremembe koncesionarjev ter navaja, da je bil poleg ostalih zahtevanih listin vlogi predložen tudi revidiran rudarski projekt za izvajanje rudarskih del v kamnolomu andezita „B. II“, številka projekta 2/09BL z dne marec 2009. Po pridobitvi listin iz Zgodovinskega arhiva Celje je ugotovljeno, da se v zadevi, ki se je vodila pod številko 351-527/2005 nahaja tlorisna situacija kamnoloma „B.“ v M1:500 z vrisano mejo funkcionalnega zemljišča in pridobivalnega prostora kamnoloma B. Meja pridobivalnega prostora je prikazana s točkami od 1 do 17. Ta kontura kamnoloma je identična s konturo funkcionalnega zemljišča v območju kamnoloma, ki je prikazana v mapni kopiji v M1-2880 s površino pridobivalnega prostora 4,2449 ha. Iz te situacije kamnoloma je razvidno, da se je že takrat odkopavalo preko območja pridobivalnega prostora, ki je bil naveden v 2. točki izreka dovoljenja za izkoriščanje z dne 21. 5. 1980. Da je ta pridobivalni del presežen je razvidno iz tekstualnega dela „projekta ekspolatacije andezita v kamnolomu B.“ z dne december 1971, ki ga je izdelal Geološki zavod Ljubljana. Na strani 17 je navedeno, da znaša površina eksploatacijskega območja 4,07 ha in je med drugim vrisano tudi v načrtih RS – 047-12, ki je pridobljen v Zgodovinskem arhivu Celje. Iz revidiranega rudarskega projekta je razvidno, da obsega velikost pridobivalnega prostora samo spodnjega dela kamnoloma, ki se nahaja v k.o. … 5 ha, 15 a in 91 m2. Površina pridobivalnega prostora tako bistveno presega površino pridobivalnega prostora celotnega kamnoloma (vhodni in zahodni del) določenega v 2. točki izreka dovoljenja za izkoriščanje z dne 21. 5. 1980, ki naj bi znašala 4,07 ha. Tožeči stranki je poslan poziv, da je treba k vlogi za izdajo dovoljenja za izvajanje del predložiti morebitno dovoljenje za izkoriščanje oziroma navesti vsaj številko, datum in na koga se je glasilo, in sicer samo za območje pridobivalnega prostora kamnoloma B. II, ki presega meje pridobivalnega prostora kamnoloma določene z odločbo z dne 21. 5. 1980 ter predložiti aneks koncesijske pogodbe za razširjeni del pridobivalnega prostora obravnavanega kamnoloma B. II. Rok je bil 1. 10. 2009, in ker stranka tega ni dopolnila in pojasnila zahtevka, se šteje vloga za nepojasnjeno in nepopolno in se vloga zavrne kot neutemeljena.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, procesno kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da je upravni organ presegel svoje pristojnosti. Na široko je raziskoval informacije o tem, kako velik naj bi bil pridobivalni prostor, pri tem se je naslonil na pomanjkljive podatke in jih interpretiral v škodo stranke. Presoja pridobivalnega prostora ne more biti predmet postopka, v katerem se odloča o izvajanju del (50. člen Zakona o rudarstvu), ki je ločen od postopka, ki se tiče dovoljenja za izkoriščanje (48. člen Zakona o rudarstvu). Kot izhaja iz 5. točke tretjega odstavka 48. člena Zakona o rudarstvu, je morebitno preverjanje pridobivalnega prostora stvar postopka za pridobitev dovoljenja za izkoriščanje. V tem postopku so v ospredju preverjanje sposobnosti izvajalca del za opravljanje del in kje se lahko opravljajo. Veljajo obstoječi podatki, ki sicer obstojijo in se o njih ne sme problematizirati. V dosedanjih postopkih se je štela za pridobivalni prostor celotna površina vključenih parcel. Iz projekta eksploatacije andezita v kamnolomu B. iz decembra 1971 ne izhaja, da je bil ta projekt povezan z dovoljenjem, številka 351-253/78-4/1-2 z dne 21. 5. 1980, ali z odločbo številka 351-185/78-4/1-2 z dne 16. 3. 1978. Dovoljenje v 5. točki res govori o tem, da naj bi se upošteval določen projekt eksploatacije (kot to navaja organ druge stopnje), nič pa ne govori o tem, da naj bi šlo za projekt iz leta 1971, ki je bil 9 let star. Revidiran projekt je narejen na osnovi geološkega poročila Elaborat o raziskavah Dn 4016/71, iz njega izhaja, da je bilo celotno območje, ki ga je tožnik zajel v projekt, obdelovalno. Ni mogoče govoriti o tem, da je jasno določeno, kako naj bi bilo pridobivalno območje omejeno. Nejasnosti ni mogoče razlagati v škodo stranke. Izračuni površin zemljišč so vedno zgolj približki, iz njih ni mogoče narediti zaključkov, ki bi bili podlaga za odločitev o zadevi. Ker je dokumentacija pomanjkljiva, ne more nositi posledic stranka. V letu 1977 je bilo ugotovljeno, da dovoljenja niso ustrezna (zapisnik z dne 14. 3. 1977), zaradi česar je bilo tedanjemu uporabniku kamnoloma naloženo, da pridobi ustrezno dovoljenje za obratovanje (odločba z dne 15. 3. 1977). Ustrezno soglasje kmetijske skupnosti je bilo sicer pridobljeno že v letu 1976 (soglasje z dne 7. 10. 1976). V okviru pridobivanja dovoljenj je bila 30. 5. 1978 opravljena razprava, iz zapisnika izhaja, da je za izdajo dovoljenja za izkoriščanje kamnoloma potrebno predložiti nov situacijski načrt (torej je prišlo do spremembe glede na leto 1971), z vrisanimi mejami pridobivalnega prostora, ki se mora ujemati z mejami parcel iz lokacijskega dovoljenja (tč. 1). Lokacijsko dovoljenje z dne 16. 3. 1978 je zajemalo celotno površino parcel (nobenega omejevanja ni na posamezne dele parcel), kot jih zajema sedanji projekt. To lokacijsko dovoljenje je bilo izdano po tem, ko je bila dan poprej opravljena lokacijska razprava. Ob ogledu se je ugotovilo, da je približno polovica površine, ki je tvorila pridobivalni prostor leta 1974 že izkrčena v letu 1958, in da se bo pridobivalni prostor razširil na cca 10 ha (kar se ravno pokriva s spremembo), zato se izda lokacijsko dovoljenje za obstoječi kamnolom. Lokacijsko dovoljenje se je nedvomno nanašalo na celotno površino vseh vključenih parcel, ki predstavljajo pridobivalni prostor. Na lokacijsko dovoljenje se sklicuje dovoljenje z dne 21. 5. 1980, ki naj bi po mnenju upravnih organov zaradi 5. točke pridobivalni prostor omejevalo zgolj na del obravnavanih parcel. V arhivih je mapna kopija v merilu 1:2880, na kateri je s črtkanim označeno določeno območje, ki se povsem ujema s površino vseh vključenih parcel. Označeno območje ne more predstavljati ničesar drugega kot pridobivalni prostor. Obstojijo teksti, kot tudi grafični prikazi, ki potrjujejo, da se pridobivalni prostor razteza na celotno območje vključenih parcel. Navedeni dokumenti jasno kažejo, da so upravni organi odločali na podlagi nepopolne dokumentacije ter (vsaj) nejasnega stanja in so nejasnosti interpretirali v škodo tožnika. Sklicuje se na Stvarnopravni zakonik, 3. in 7. člen, da je posamezna parcela samostojna zaključena stvar in pravic na delu parcele ni mogoče deliti. Pogodba o prenosu rudarske pravice in koncesijska pogodba, številka 0141-3/2007 (4. člen) določa, da se govori o celotnih parcelah, ne pa samo o njihovem delu. Koncesnina se plačuje od pridobivalnega prostora, ki je izenačen s površino vseh parcel, kar izhaja iz odločbe, številka 0414-3/2007-13 z dne 27. 3. 2009. Občina Rogaška Slatina je podala izjavo, da je lokacija kamnoloma usklajena z obsegom, ki bo naveden v prostorskem aktu. To soglasje občine se po vsebini pokriva z odločbo 351-185/78-4/1-2 z dne 16. 3. 1978, oziroma jo na neki način vsebinsko nadomešča. Odločba v izreku našteva posamezne parcele, pri vseh pa je navedena površina, ki jo dovoljenje zajema. Odločitev temelji na dokumentaciji, s katero tožnik ni bil seznanjen (tlorisna situacija kamnoloma B. v merilu 1:500). Stranka mora biti seznanjena z vsemi listinami. Postopanje nasprotuje načelu zaslišanja stranke kot ga določa ZUP v 9. členu, ker tožniku ni dana možnost, da se o tej listini izreče. Upravni organ bi moral tožnika pozvati, da vlogo (rudarski projekt) ustrezno prilagodi, ker tega ni naredil, je kršil pravila postopka. Tožeča stranka predlaga, da se obe odločbi upravnih organov odpravita, in da se toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi v roku 15. dni pod izvršbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri tem, da njene ugotovitve izhajajo iz prejšnjih pravilno izvedenih postopkov. Ponovno prereka navedbo tožnika, da med projektom eksploatacije iz leta 1971 in lokacijskim dovoljenjem, številka 351-185/78-4/1-2 z dne 16. 3. 1978, ter dovoljenjem za izkoriščanje številka 351-253/78-4/1-2 z dne 21. 5. 1980, ni povezave. V dovoljenju je v 5. točki navedeno, da se daje pod pogoji upoštevanja naslednje tehnične dokumentacije: „Geološki zavod Ljubljana – Projekt eksploatacije andezita kamnoloma „B.“; projekta C.C., dipl. ing. ruzd. številka 11“, in pri tem ne omenja letnice 1971. Vendar je nedvomno, da gre za projekt iz omenjenega leta, ki ima identičen naslov, številko in avtorja, kot ga omenja dovoljenje. V arhivih Geološkega zavoda Slovenije (takrat Geološki zavod Ljubljana) ne obstaja noben drug projekt z enakim naslovom, avtorjem in številko, ki bi bil drugače datiran. Da gre za navedeni projekt iz leta 1971, potrjuje tudi Pogodba o poslovnem sodelovanju med tožnikom in imetnikom rudarske pravice EZ 01-08 z dne 30. 10. 2008, v katerem je v prilogi 4 (ki je sestavni del pogodbe), skupaj z odločbo iz leta 1980, izrecno naveden projekt iz leta 1971. Pogodba se nahaja v rudarskem projektu 2/09 BL. Poudarja, da Elaborat o raziskavah DN4016/71 nima nobene zveze z definiranjem pridobivalnega prostora v dovoljenju za izkoriščanje iz leta 1980, saj se sklicuje na točno določene dokumente in omenjenega projekta ni med njimi. Ne gre za nejasnost ali pomanjkljivost dokumentacije pri upravnem organu. Stanje, ki izhaja iz projekta iz leta 1971 je jasno; v točki 3.1 z naslovom „Eksploatacijsko območje in zaloge“ je navedeno, da je eksploatacijsko (tj. pridobivalno) območje vrisano v načrtih RS-047-02 in RS-047-12, njegova površina je 4.07 ha in leži na navedenih parcelah. Mogoče je, da izmerjena površina zemljišča za določen odstotek odstopa od dejanskega stanja, vendar površina, ki jo navaja tožeča stranka 5,16 ha, odstopa od površine pridobivalnega prostora, kot izhaja iz dovoljenja za izkoriščanje (4,04 ha), za kar 25%. Obračunavanje koncesnin poteka v skladu z Uredbo o načinu določanja plačila za rudarsko pravico izključno na podlagi podatkov, priglašenih s strani koncesionarja na posebnem obrazcu. Tožena stranka še navaja, da je pregledala dokumente, ki jih je tožbi priložila tožeča stranka in ugotovila, da v nobenem delu ne dokazujejo, da so bili s pridobivalnim prostorom mišljene celotne površine parcel. V zapisniku številka 06142-9/2010 je ugotovljeno, da se navedbe parcel v dovoljenju za izkoriščanje ujemajo s tistimi, ki so bile navedene v lokacijskem dovoljenju, ne spuščajo pa se v ugotavljanje dodatnih omejitev na teh parcelah, ki jasno izhajajo iz dovoljenja za izkoriščanje. Odločba urbanističnega inšpektorja, številka 350-7/77-6 z dne 15. 3. 1977, kaže na to, da je že prej izkoriščanje potekalo izven takrat dovoljenih meja (ne da so bila izdana neustrezna dovoljenja, kot to trdi tožnik), razširilo se je na dele posameznih parcel, za katere ni bilo izdanega lokacijskega dovoljenja (in dovoljenja za izkoriščanje), ter da je potreben postopek za izdajo ustreznega lokacijskega dovoljenja. Le-to je bilo podlaga za izdajo dovoljenja za izkoriščanje iz leta 1980, ki postavlja določene omejitve pridobivalnega prostora. Lokacijsko dovoljenje z dne 16. 3. 1978, je izdano za kamnolom na določenih parcelah, iz tega ne izhaja, da pridobivalni prostor zajema tudi celotne površine teh parcel.

V tožbi priloženi mapni kopiji v merilu 1:2880 so meje parcel na katerih leži kamnolom označene s črtkano črto, vendar to ni zadostna podlaga za to, da obenem predstavljajo tudi mejo pridobivalnega prostora. S te slike je že na prvi pogled razvidno to, da meje kamnoloma predstavlja neprekinjena črta, ki poteka znotraj navedenih parcel, katerih meje so označene črtkano, znotraj te neprekinjene črte pa piše „kamnolom“. Tožena stranka je na novo priloženo mapno kopijo primerjala z mapno kopijo RS-047-02 v merilu 1:2880, na katero se sklicuje projekt iz leta 1971 (in dovoljenje za izkoriščanje z dne 21. 5. 1980) in ugotovila, da se območje pridobivalnega prostora, ki ga zatrjuje tožena stranka (in je šrafirano), popolnoma ujema z nepretrgano črto na nanovo priloženi mapni kopiji, znotraj katere piše „kamnolom“. Ta predstavlja dodatno dokazilo, da se pridobivalni prostor ne nanaša na cele parcele, temveč na zarisano zemljišče znotraj teh parcel. Iz priloge RS-047-02 izhajata dve omejitvi območja. Manjše je omejeno z linijo črta-pika, večje je omejeno s črtkano črto, ki je dodatno poudarjena s šrafuro. Manjše območje ne zajema parcele številka 848, ki jo zajema dovoljenje za izkoriščanje , zato je razvidno, da se le večje (šrafirano) območje nanaša na parcele in dele parcel, ki so navedeni v dovoljenju za izkoriščanje. „Legendo“ predstavlja sama dikcija projekta, ki pravi, da je pridobivalni prostor vrisan v prej navedenem načrtu. Tam sta vrisani samo 2 območji in glede na prej navedeno, šrafirano območje ne more predstavljati ničesar drugega.

V pripravljalni vlogi z dne 24. 3. 2011 tožeča stranka prereka navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo. Sklicuje se na inšpekcijske postopke, ki bi morali delati nadzor. Ker ostaja območje pridobivalnega prostora sporno, predlaga določene dodatne dokaze, ki jih je šele sedaj uspela pridobiti iz arhiva. Gre za listine, s katerimi je tožena stranka seznanjena oziroma bi z njimi morala biti seznanjena in jih uporabiti že v upravnem postopku. Do spremembe velikosti pridobivalnega prostora je prišlo v letih 1977, 1980. Če bi še vedno prišel v poštev stari pridobivalni prostor, potem dovoljenje ne bi bilo izdano, saj je bilo v letu 1977 (odločba z dne 15. 3. 1977) ugotovljeno, da se je dejavnost razširila na območje, ker ustreznega dovoljenja ni bilo in je bilo treba to dovoljenje za dodatna območja pridobiti. Dovoljenje z dne 21. 5. 1980 v točki 5 govori o tehnični dokumentaciji, ne določa pa, da prav iz nje izhaja velikost relevantnega pridobivalnega prostora. Na to kaže točka 2 iste odločbe, ki govori o posebnem situacijskem načrtu z vrisanimi mejami pridobivalnega prostora, ki ga je D. posredoval Skupščini občine Šmarje pri Jelšah z dopisom z dne 13. 8. 1979. Z dopisom z dne 27. 6. 1978 je sporočil, da še nima vrisane meje pridobivalnega prostora, da pa se ujema z mejami parcel. Tega posebnega situacijskega načrta v arhivih ni mogoče najti. Če bi bil ta prostor opredeljen v dokumentu iz leta 1971, potem ne bi bilo govora o tem, da v letu 1978 pridobivalni prostor še ni opredeljen. Ingrad je bil dolžan predložiti situacijski načrt na podlagi zapisnika z dne 30. 5. 1978, kjer je bila predložitev le tega navedena pod točko 1. Ta sklep je bil sprejet po tem, ko se je komisija že seznanila s projektom, kot izhaja to iz zapisnika, torej ne more projekt predstavljati za izhodišče presoje velikosti pridobivalnega prostora po letu 1978 oziroma 1980, ker sicer ne bi zahtevali novega situacijskega načrta. V točki 5 ni jasno navedeno, da naj bi šlo za projekt iz leta 1971. Lahko je šlo za projekt z isto številko, za nadaljevanje projekta, razširitev, zaradi česar je morda številka ostala ista. Možen je kvečjemu dvom, nobenega dokaza ni, da bi se dejansko uporabil projekt iz leta 1971. Primerjava odločb z dne 15. 3. 1977 in z dne 21. 5. 1980 pokaže, da prva v obrazložitvi že govori o delu parcel, medtem ko druga nikjer ne omenja, da naj bi se izdano dovoljenje nanašalo samo na dele teh parcel, kar pomeni, da se nanašajo na celotne parcele. To potrjuje vsebina zapisnika z dne 14. 3. 1977, kjer je navedeno, da je pred tem bilo zaprošeno za dovoljenje za del parcel, pozneje so bile prošnje in odločbe izdane glede celih parcel, kjer ni bilo nikjer govora zgolj o njihovih delih. Navaja dopis z dne 9. 10. 1978, ko je Ingrad zaprosil za krčitveno dovoljenje na celotni površini, ki jo zajemajo parcelne številke 841/1, 841/2, 841/3, 708/3, 708/2 in 846, kar naj bi skupaj znašalo 5 ha, 40 a, 65 m2, kar ni niti blizu površini, ki jo zagovarja tožena stranka (4,04 ha), temveč celo presega površino, ki jo zagovarja tožeča stranka. Vloga z dne 15. 3. 1978 navaja površino parcel 9 ha, 81 a in 10 m2, torej skoraj 10 ha. Zapisnik o lokacijski razpravi z dne 15. 3. 1978 pravi, da se bo pridobivalni prostor razširil na cca 10 ha, kar se ujema z zgornjim podatkom. V letih 1977-1980 se je uporabljal veljavni Zakon o rudarstvu iz leta 1975, ki je v 24. členu določal, da pridobivalni prostor določi upravni organ v dovoljenjih za izkoriščanje rudnin. To je v tem primeru dovoljenje z dne 21. 5. 1980, ki govori o celotnih parcelah. Zakon je določal, da mora upravni organ voditi kataster raziskovalnih in pridobivalnih prostorov (33. člen), ki bi ga moral upravni organ voditi, in če tega ni, ne more biti to v breme stranke. Z vidika prava je stvar posamezna parcela. Če ni izrecno omenjeno, da je mišljen njen del, je lahko mišljena celotna parcela in le kot taka predmet pravnega prometa. V arhivu je dovolj podatkov, ki kažejo na to, da se pridobivalni prostor razteza na celotno območje parcel, a je upravni organ ravnal neustrezno in upošteval le tisti delček dokumentacije, ki morda nakazuje, da to ne drži.

K točki 1 izreka:

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je prvostopni upravni organ, katerega odločitev je potrdila tožena stranka, na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja uporabil pravilne materialne predpise, zato sodišče v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih razlogov ponovno ne navaja, ker jim v celoti sledi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS. številka 105/06, 62/10, dalje ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

Sodišče ne more upoštevati tožbi priloženih listinskih dokazil, ki nakazujejo drugačno dejansko stanje spreminjanja velikosti pridobivalnega prostora, kot ga v razlogih izpodbijane odločbe navaja upravni organ, glede na to, da gre za dokaze, ki bi jih tožeča stranka lahko predložila že v pritožbenem postopku. 52. člen ZUS-1 namreč določa, da lahko v tožbi tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, ki se upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta, in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Sodišče ne more slediti tožbenim navedbam, da bi si lahko te dokaze oziroma listine pridobil že upravni organ v postopku izdaje upravnega akta, glede na to, da se nahajajo v arhivih, ker je bila ob, med strankama sporni velikosti pridobivalnega prostora v kamnolomu „B. II“ pozvana, da vlogo za izdajo dovoljenja za opravljanje rudarskih del dopolni z dovoljenjem za izkoriščanje za tisti del obravnavanega kamnoloma, ki ni zajet z izdanim dovoljenjem za izkoriščanje iz leta 1980, oziroma fotokopijo morebitne dopolnitve koncesijske pogodbe za razširjeni del pridobivalnega prostora.

Kot izhaja iz listin v upravnem spisu, revidirani rudarski projekt (1. točka drugega odstavka 50. člena Zakona o rudarstvu), vsebuje poleg vseh ostalih listin, v členu 12 Pravilnika o načinu izdelave, zaporedju, vsebini in reviziji rudarskih projektov (Uradni list RS, številka 68/03), točno določenih obveznih listin (dokazil), tudi dovoljenje za izkoriščanje rudnine – andezit, številka 351-253/78-4/1-2 z dne 21. 5. 1980 (2. točka prvega odstavka pravilnika). Utemeljene so sicer tožbene navedbe, da je sedanja dejanska in pravna neurejenost izkoriščanja rudnine tudi posledica nedoslednega ravnanja upravnih organov (inšpekcijski postopki, ni voden kataster izkoriščanja mineralov pri upravnih enotah), vendar ti ugovori ne vplivajo na zakonitost izpodbijanega akta. Četudi samo dovoljenje za izvajanje del po 50. členu Zakona o rudarstvu, za katerega je tožena stranka dala vlogo, med točno določenimi področji, ki jih dovoljenje zajema, ne vsebuje samega dovoljenja za izkoriščanje (to določa 2. točka prvega odstavka 48. člena zakona in je postopek ločen), je bilo treba zaradi zgoraj navedene, več desetletij vodene nedoslednosti obravnavanega kamnoloma, z odločitvijo upravne enote, takšno stanje dokončno urediti. Velikost pridobivalnega prostora (to je določeno z dovoljenjem za izkoriščanje), je med različnimi strankami v postopkih sporna že vse od leta 1971 (projekt Geološkega zavoda Ljubljana), in ker je navedeno dovoljenje za izkoriščanje, ki je del revidiranega projekta, že od leta 1980, četudi se je dejansko stanje v naravi v tem času spreminjalo, je odločitev obeh upravnih organov za dokončno ureditev tega stanja, pravno utemeljena. Gre namreč za specifični postopek pridobitve dovoljenja za izvajanje del, ki sicer zgolj posredno v točki 1 prvega odstavka 50. člena Zakona o rudarstvu (odpiranje in pričetek pridobivanja mineralne surovine iz odkupnih polj, revirjev in delov nahajališč), vsebuje tudi elemente izkoriščanja (2. točka prvega odstavka 48. člena tega zakona), tako da je ob nesporno, med strankama zatrjevanem, po velikosti različnem pridobivalnem prostoru, upravni organ utemeljeno (zaradi nedopolnitve) vlogo tožeče stranke zavrnil.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je bil postopek pred izdajo odločbe pravilen in je izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen.

K točki 2 izreka:

Ker je bila tožba zavrnjena, sodišče ni ugodilo zahtevi za povrnitev stroškov postopka, ker po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, v tem primeru vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

19.04.2012

Podobni dokumenti:

• VSM sklep Cpg 565/95
• UPRS Sodba II U 5/2022-7
• Sodba IV Ips 103/2008