sodba IV U 136/2011

Jedro

Med strankama postopka niso sporni pokojninski prejemki, ki jih prejema tožnica v višini 638,31 EUR, kar presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka v višini 259,04 EUR, to je 459,04 EUR. Glede na to, da pogoj doseženega dvakratnika minimalnega dohodka predstavlja zakonsko dejansko stanje 13. člena ZBPP, v zvezi z 25.a členom ZSV, sodišče kljub v tožbi izkazanim slabim socialnim in premoženjskim razmeram tožnice ne more sprejeti drugačne odločitve, kot jo je sprejela tožena stranka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se prošnja za brezplačno pravno pomoč (dalje bpp) z dne 14. 6. 2011 A.A. (tožnice v tem sporu), rojene …, …, začasno prebivališče na naslovu …, kot neutemeljena zavrne. V razlogih tožena stranka navaja, da je prosilka zaprosila za bpp za sestavo vloge – tožbe v zvezi s sklepom, številka R 130/2011 z dne 6. 6. 2011 Okrožnega sodišča v Celju in za oprostitev plačila sodnih taks. Tožena stranka navaja določbe 11. do 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, številka 96/04, s spremembami, dalje ZBPP), po katerih mora prosilec za bpp kumulativno izkazati dva kriterija (pogoja) in sicer finančno materialni pogoj oziroma tako imenovani subjektivni kriterij, katerega sodišča presoja na podlagi listinskih dokazil o finančnem in materialnem položaju prosilca in njegove družine in objektivni kriterij v skladu z določilom 24. člena ZBPP. Navaja določbo 13. člena ZBPP, po kateri je do bpp upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. Tako mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družina (lastni dohodek družine) ne sme presegati dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki od prvega julija 2010 dalje znaša 229,52 EUR (dvakratnik 459,04 EUR). Ta znesek je določen na podlagi Zakona o socialnem varstvu (ZSV, Uradni list RS, številka 73/08), v zvezi s Sklepom o usklajenih višinah transferjev, ki so določeni v minimalnih zneskih ter o odstotku uskladitve drugih transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, številka 36/10). Nadalje razlaga 27. člen ZSV, ki določa kaj se šteje v lastni dohodek in 27.a člen ZSV, po katerem se kot lastni dohodki upoštevajo povprečni mesečni dohodki in prejemki, ugotovljeni za samsko osebo oziroma družino v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge. Prosilka živi v gospodinjstvu sama, je upokojenka in je v obdobju zadnjih treh mesecev pred vložitvijo prošnje njen osebni prejemek – pokojnina v neto znesku znašala 1.915,83 EUR (marec 2011 – 638,61 EUR, april 2011 – 683,61 EUR in maj 2011 – 683,61 EUR), kar znaša 638,61 EUR mesečno. Pri ugotavljanju lastnega dohodka se upošteva neto znesek prejemka in že opravljeni odtegljaji (sodna prepoved, premija za prostovoljno zdravstveno zavarovanje, plačilo kredita), ki pa na ugotovljeni lastni dohodek ne vplivajo. Ker prosilkin lastni dohodek presega z zakonom določen cenzus 459,04 EUR, s tem ne izpolnjuje subjektivnega pogoja za dodelitev bpp. Tožena stranka nadalje ni presojala, ali prosilka izpolnjuje tudi objektivni pogoj za dodelitev bpp, ker morata biti oba pogoja podana kumulativno in je prošnjo kot neutemeljeno zavrnila.

Tožeča stranka v tožbi smiselno uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da tožena stranka pri odločitvi ni upoštevala vseh okoliščin, zaradi česar je tožnica zaprosila za bpp. Dne 25. 5. 2011 je vložila laično tožbo za vračilo vloženih sredstev v znesku 160.000.00 SIT s pp, ker so s prevaro in goljufijo napeljali pokojnega moža na podpis sporne pogodbe o poslovnem sodelovanju z bivšim Zdraviliščem B. To je bila predpogodba, ki jo je podpisal samo pokojni mož in direktor Zdravilišča B. (brez žiga …) dne 30. 3. 1992. Glavna pogodba bi morala biti sklenjena najkasneje v 6. mesecih, bila pa je sklenjena 13. 7. 1994, s popolnoma drugačno vsebino od predpogodbe. 13. 7. 1994 so jih kot družinsko d.o.o. nezakonito napeljali na podpis glavne pogodbe, predložen je bil lažni ZK izpisek, na C listu ni bila vpisana hipoteka na objektu, v katerega so vlagali, tudi v pogodbi je zapisano, da je objekt bremen prost. V dobri veri, da je vse zakonito, kot je bilo predloženo, so poleg lastnih sredstev najeli še bančna kredita in zastavili stanovanjsko hišo, v kateri živi skupaj z otroki in mladoletnimi vnuki. Ker je zdravilišče šlo leta 1995 v stečaj, jih je tudi finančno prizadelo. Niso imeli dohodka, zato jih je sodišče po sili izbrisalo iz sodnega registra. Stranki so ostali ogromni dolgovi, vse finančne obveznosti pa je morala kot fizična oseba prevzeti nase. 16 let je trajal sodni postopek, da bi dobila vložena sredstva vrnjena. Ker je sodišče pravilno in zakonito vodilo postopke, je tudi ESČP zavrnilo njen zahtevek za vračilo vloženih sredstev. Šestnajstletna kalvarija jo je popolnoma psihično in finančno izčrpala. Ostala ji je še edina možnost vložitve tožbe na podlagi predpogodbe, ki jo je podpisal pokojni mož, in ki ni niti približno enaka po vsebini glavni pogodbi, ki jo je tudi sama podpisala. To je možnost, da dobi vložena denarna sredstva nazaj, da poplača banke, in da ji ostane hiša v kateri živi. V nasprotnem pristanejo na cesti, ker mora kot fizična oseba prevzeti in odgovarjati z vsem svojim, že pred tem težko prigaranim premoženjem. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odločbo o zavrnitvi bpp odpravi.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja uporabila pravilne materialne predpise, zato sodišče v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih razlogov za odločitev ponovno ne navaja, ker jim v celoti sledi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, številka 105/06, 62/10, dalje ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

V obravnavanem primeru je sporna izpolnitev finančnega pogoja (subjektivni kriterij), ki ga določa 12. člena ZBPP, ki v prvem odstavku določa, da se premoženje prosilca ugotavlja glede na njegove dohodke in prejemke ter dohodke in prejemke njegove družine ter glede na premoženje, ki ga ima prosilec in njegova družina, razen če ni s tem zakonom drugače določeno. Nadaljnjo podrobnejšo razlago tega finančnega pogoja določa 13. člen ZBPP, ki napotuje na uporabo določb Zakona o socialnem varstvu (ZSV). Med strankama postopka niso sporni pokojninski prejemki, ki jih prejema tožnica v višini 638,31 EUR, kar pa presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka v višini 259,04 EUR, to je 459,04 EUR. Glede na to, da subjektivni pogoj doseženega dvakratnika minimalnega dohodka predstavlja zakonsko dejansko stanje 13. člena ZBPP, v zvezi z 25.a členom ZSV, sodišče kljub, v tožbi izkazanim slabim socialnim in premoženjskim razmeram tožnice, ne more sprejeti drugačne odločitve, kot jo je tožena stranka.

Zaradi neizpolnitve finančnega pogoja za dodelitev bpp, sodišče ni presojalo posameznih zgoraj navedenih tožbenih ugovorov, ker za vsebinsko odločitev v zadevi niso pravno relevantni.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je bil postopek pred izdajo odločbe pravilen in je izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 1425/2002
• UPRS Sodba in sklep I U 654/2022-12
• UPRS sodba I U 1820/2012