sodba in sklep IV U 12/2011

Jedro

Tožnik je vložil pobudo za razpis referenduma, ki je bila pravilno in zakonsko obravnavna po določbah ZRLI in mu je bilo sodelovanje pri upravljanju javnih zadev omogočeno, zato ni bilo poseženo v tožnikovo ustavno pravico glede 44. člena URS in je tudi imel možnost sodelovati v postopku zakonodajnega referenduma.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

3. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Predsednik Državnega zbora je v dopisu št. 005-02/11-1/7 411-02/11-1/27 EPA 1511-V z dne 21. 1. 2011 ugotovil, da je tožnik v torek, 18. 1. 2011, na podlagi Zakona o referendumu in ljudski iniciativi (Uradni list RS, št. 15/94, RS 13/95, RS 34/96-v nadaljevanju ZRLI), vložil pobudo volivcem za vložitev zahteve za razpis zakonodajnega referenduma o Zakonu o spremembi in dopolnitvah Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2011 in 2012, ki ga je Državni zbor sprejel na seji 11. 1. 2011. Predsednik Državnega zbora je v izpodbijanem aktu pojasnil, da je za mnenje o skladnosti pobude z Ustavo RS in zakonom zaprosil zakonodajno – pravno službo Državnega zbora (DZ) ter ministrstvo, pristojno za vodenje evidence volilne pravice za preveritev verodostojnosti podpisov in obstoja podpisnikov po seznamu, ki je priložen k pobudi (16. člen ZRLI). Prvi odstavek 16. a člena ZRLI namreč določa, da Predsednik Državnega zbora, pod pogojem da je pobuda vložena v skladu z zakonom, v sedmih dneh po prejemu pobude določi koledarski rok za zbiranje podpisov volivcev za podporo zahtevi za razpis referenduma. Iz drugega odstavka 16. člena ZRLI izhaja tudi, da mora biti obvestilo o pobudi vloženo neposredno pri pristojni službi Državnega zbora, pri čemer se rok za vložitev izteče z iztekom poslovnega časa pristojne službe Državnega zbora, na zadnji dan roka iz drugega odstavka 12. a člena ZRLI. Podatek o poslovnem času Državnega zbora je javno objavljen in dostopen na spletni strani Državnega zbora, vsak dan od 8. do 16. ure, razen ob sobotah, nedeljah in praznikih. Osebno prinesena pisanja se sprejemajo samo v tem času, v oddelku za delo z gradivi in pošto. Iz dokazil o prejemu pobude je razvidno, da je bila ta vložena sedmi dan po sprejemu zakona, ob 15.58 uri, torej pravočasno. V nadaljnjem postopku ni bil upoštevan dodatni seznam podpisov, ki je bil vložen istega dne ob 18.35 uri, to je po izteku roka za vložitev pobude. Nadalje je bilo ugotovljeno, da je pobudo vložil upravičeni pobudnik, da pobudo vsebuje referendumsko vprašanje v skladu z zakonom, ter da tudi obrazec za preverjanje verodostojnosti podpisov in obstoja podpisnikov vsebuje zakonsko zahtevane elemente. Ministrstvo za notranje zadeve je Predsednika Državnega zbora dne 21. 1. 2011 obvestilo, da je pobuda podprta z 1826 veljavnimi podpisi volivk in volivcev. Upoštevaje navedeno, je Predsednik Državnega zbora tožnika, na podlagi prvega odstavka 16. a člena ZRLI, v zvezi s petim odstavkom 222. člena Poslovnika Državnega zbora obvestil, da bo zakon poslal v razglasitev predsedniku republike, ker zakonski pogoji za določitev koledarskega roka za zbiranje podpisov volivcev za podporo zahtevi za razpis referenduma niso izpolnjeni.

Tožnik vlaga tožbo na podlagi 26. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1), iz vseh razlogov iz 27. člena tega zakona. Navaja, da iz obvestila Predsednika Državnega zbora z dne 21. 1. 2011 izrecno ne izhaja, zakaj zakonski pogoji za zbiranje podpisov volivcev za podporo zahtevi za razpis referenduma niso izpolnjeni, je pa mogoče nanje sklepati, saj se tožena stranka v izpodbijanem aktu sklicuje na dopis Ministrstva za notranje zadeve, številka 042-1/2011/2 (132-03) z dne 21. 1. 2011. ZRLI ne vsebuje posebnih določb o odločitvi in obvestilu volivcu v primeru, kadar Predsednik Državnega zbora meni, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za zbiranje podpisov volivcev za podporo zahtevi za razpis referenduma, niti takih določb ne vsebuje Poslovnik Državnega zbora. Tako je v primeru kot je obravnavani, treba smiselno uporabiti Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02, 73/04, 119/05, 105/06, 126/07, 65/08 in 8/10 - v nadaljevanju ZUP), kar pomeni, da bi moral biti izpodbijani dopis obrazložen do te mere, da bi ga bilo mogoče preizkusiti. Tožnik se sklicuje na sodbi Upravnega sodišča U 202/2004 z dne 20. 8. 2004 in U 1671/2006 z dne 11. 8. 2006 ter odločbo Ustavnega sodišča Up 84/94 z dne 11. 7. 1996, ki njegovo trditev potrjujejo. V konkretnem primeru dopis tožene stranke ne vsebuje potrebne obrazložitve, čeprav kot sestavni del dopisa šteje tudi prej navedeni dopis Ministrstva za notranje zadeve. Citira določbo 16. člena ZRLI in poudarja, da je bila tožnikova pobuda v konkretnem primeru podprta s 2525 podpisi volivcev.

Prav tako iz dopisa Ministrstva za notranje zadeve izhaja, da je volilno pravico podpisnikov pobude preverjalo v registru stalnega prebivalstva, vendar ta register, ki se vodi pri posamezni upravni enoti, ne vsebuje popolne stalne evidence volilne pravice, saj vsebuje samo podatke o osebah, ki imajo stalno prebivališče na območju določene upravne enote. Iz dopisa ministrstva ni razvidno pri kateri upravni enoti je ministrstvo vpogledalo v register stalnega prebivalstva. Podpisniki pobude so bili iz različnih krajev iz Slovenije, zato bi po mnenju tožnika ministrstvo moralo vpogledati v centralni register prebivalstva, kar ni bilo storjeno. Ne glede na navedeno tožnik poudarja, da zgolj navedba, da je bilo ob preverjanju volilne pravice ugotovljeno, da ima poleg tožnika volilno pravico še 1826 podpisnikov, ni tista obrazložitev, katere pravilnosti in zakonitost bi bilo mogoče preveriti oziroma preizkusiti v tem sodnem postopku. Iz tako skope obrazložitve namreč ni mogoče ugotoviti razloga, zakaj 674 podpisnikov nima volilne pravice in posledično ni mogoče preveriti oziroma preizkusiti pravilnosti in zakonitosti odločitve. Tožena stranka bi morala v spornem dopisu jasno in nedvoumno navesti posamezne konkretne razloge zakaj določen podpisnik nima volilne pravice. Teh razlogov ni navedla, s čimer se je izognila potrebni obrazložitvi, ki bi jo bilo moč preizkusiti, kar pomeni kršitev 22. člena Ustave RS.

Upoštevaje sodbo in sklep Upravnega sodišča U 374/2002 z dne 13. 12. 2002, je dopis Predsednika Državnega zbora nedvomno akt, zoper katerega ima pobudnik sodno varstvo. Pobuda je bila pravilna in podprta z več kot 2500 podpisi volivcev, torej je bila podana skladno z določili 16. člena ZRLI. Napadeni akt Predsednika Državnega zbora posega v tožnikovo temeljno državljansko pravico do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev iz 44. člena Ustave in pravico do referenduma iz 90. člena Ustave. Zavrnitev pobude tožniku grobo krši njegove procesne pravice v zakonodajnem postopku, z aktom, ki ne vsebuje obrazložitve in je torej v očitnem nasprotju z določbo 22. člena Ustave. Napadeni akt v obrazložitvi zgolj zatrjuje, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za zbiranje podpisov volivcev za podporo zahtevi za razpis referenduma in ponavlja, da je akt neobrazložen in ne navaja razlogov, zakaj šteje, da je pobuda, ki jo je podpisalo 2525 volivcev podprta le s 1826 veljavnimi podpisi.

Kršitev pravice do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev iz 44. člena Ustave RS še vedno traja, zato tožnik sodišču predlaga, da sodišče brez odlašanja, v skladu z določili drugega odstavka 66. člena ZUS-1 razsodi, da se izpodbijani akt odpravi in zadeva vrne v ponovno odločanje in razsodi, da je Predsednik Državnega zbora tožniku kršil pravico do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev iz 44. člena in pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka. Kolikor sodišče v konkretnem primeru ne more odločiti brez odlašanja predlaga, da v skladu z določili tretjega odstavka 66. člena ZUS-1, po uradni dolžnosti izda začasno odredbo, da se do dokončne in pravnomočne odločitve v tej zadevi prepove nadaljevanje zakonodajnega postopka za sprejem Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leto 2011 in 2012.

Tožena stranka je sodišču v odgovoru na predlagano izdajo začasne odredbe in odgovoru na tožbo navedla, da morajo biti za odločitev o prepovedi iz drugega odstavka 66. člena ZUS-1 podane relevantne procesne predpostavke iz 32. člena ZUS-1 in ugotovljeno dejansko stanje, tako kot za izdajo ugodilne sodbe. V tem primeru niso izpolnjeni vsi pogoji (ugotovljeno dejansko stanje), da bi bila možna odločitev o prepovedi iz drugega odstavka 66. člena ZUS-1. Če niso izpolnjeni vsi pogoji, lahko sodišče izda po uradni dolžnosti ureditveno začasno odredbo, če so zanjo podani vsebinski pogoji iz 32. člena ZUS-1. Glede na vsebino, tožnik predlaga izdajo odložitvene začasne odredbe, ki pa je ni mogoče vložiti ob vloženi izpodbijani tožbi, tožbi v sporu polne jurisdikcije in tožbi zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posamičnim aktom. Ne glede na navedeno pa tožnik ni izkazal vsebinskega pogoja za odločanje o začasni odredbi v skladu z 32. členom ZUS-1, to je verjetno izkazane težko popravljive škode. Navaja, da mora sodišče pri odločanju, skladno z načelom sorazmernosti, upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Z morebitno izdajo predlagane začasne odredbe bi z vsakim dnem nastala večja finančna škoda javnemu zavodu RTVS in bi bilo ogroženo njegovo delovanje. Z izdajo začasne odredbe bi bila torej prizadeta javna korist, RTVS bi nastala nepopravljiva škoda in posameznikom bi nastale neustavne posledice zaradi kršitve 39. člena Ustave RS.

Predlagana začasna odredba ni mogoča tudi zato, ker je izpodbijani akt že izvršen. Predsednik Državnega zbora je namreč na podlagi ugotovitev v izpodbijanem aktu in v skladu z drugim odstavkom, v zvezi s petim odstavkom 222. člena Poslovnika Državnega zbora (Uradni list RS, št. 35/2002, Uradni list RS, št. 60/04, 64/07, 92/07 – UBP1 in 105/10 – v nadaljevanju Poslovnik) o sprejemu ZIPRS1112-A obvestil predsednika republike in mu zakon poslal v razglasitev 21. 1. 2011, takoj ko je bilo ugotovljeno, da pogoji za razpis naknadnega zakonodajnega referenduma niso izpolnjeni. Zakon je bil objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije, št. 4/2011 dne 21. 1. 2011. To pomeni, da je bil zakon že objavljen in je že stopil v veljavo, zato se zastavlja tudi vprašanje pristojnosti Upravnega sodišča za odločanje v tej zadevi. Tudi, če bi sodišče odpravilo izpodbijani akt, je treba upoštevati dejstvo, da je zakon že v veljavi, odločanje o morebitni neskladnosti zakona z Ustavo, pa je pridržano Ustavnemu sodišču. Upoštevati je treba tudi dejstvo, da tožbeni zahtevek glasi izključno na odpravo akta, katerega morebitna odprava pa ne bi imela za posledico dopustitve zakonodajnega referenduma, saj lahko na njem volivci odločajo le pred njegovo razglasitvijo (9. člen ZRLI), ki pa je že bila opravljena.

Glede na razloge, ki se nanašajo na neutemeljenost predloga za izdajo začasne odredbe je treba upoštevati tudi, da je tožbeni zahtevek očitno neutemeljen. Iz dopisa Ministrstva za notranje zadeve je razvidno, da je ministrstvo volilno pravico podpisnikov pobude preverjalo v registru stalnega prebivalstva, Zakon o evidenci volilne pravice (Uradni list RS, št. 52/2002, 11/2003,73/2003,118/2006-v nadaljevanju ZEVP-1) pa mu daje možnost izbire uporabe registra stalnega prebivalstva ali centralnega registra prebivalstva Republike Slovenije.

Neutemeljeno je tudi tožnikovo zatrjevanje pomanjkljive obrazložitve dopisa. Predsednik Državnega zbora je tožnika obvestil, da je pobuda podprta le z 1826 veljavnimi podpisi volivk in volivcev, zato niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za zbiranje podpisov volivcev za podporo zahtevi za razpis zakonodajnega referenduma. Podrobnejša informacija o število podpornikov bi lahko povzročila poseg v osebnostne pravice. Glede na navedeno tožena stranka meni, da so tožbene navedbe očitno neutemeljene in sodišču predlaga, da na podlagi 32. člena ZUS-1 predlog za izdajo začasne odredbe zavrže, saj glede na naravo stvari ta ni mogoč, podredno pa, da ga zavrne, ker razlogi za njegovo izdajo niso navedeni in se jih ne da preizkusiti, z izdajo začasne odredbe pa bi bila tudi prizadeta javna korist, ki bi za posledico imela poseg v 39. člen Ustave RS. Navaja tudi, da je tožba neutemeljena tudi v vsebinskem pogledu.

K 1. točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

Ustava RS v 157. členu določa, da o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, s katerimi državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil odločajo o pravicah ali o obveznostih in pravnih koristih posameznikov in organizacij, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče, če za določeno zadevo ni z zakonom predvideno drugo sodno varstvo. Če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika.

Določba 4. člena ZUS-1 določa, da v upravnem sporu odloča sodišče med drugim tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Če se v upravnem sporu izpodbijajo dejanja javne oblasti, se v postopku uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta. Po 66. členu citiranega zakona sme sodišče v upravnem sporu iz prvega odstavka 4. člena tega zakona ugotoviti nezakonitost akta ali dejanja, prepovedati nadaljevanje posamičnega dejanja, odločiti o tožnikovem zahtevku za povrnitev škode in določiti kar je treba, da se odpravi poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ter vzpostavi zakonito stanje.

V obravnavani zadevi tožnik izpodbija obvestilo Predsednika Državnega zbora, številka 005-02/11- 1/7 411- 02/11-1/27 EPA 1511-V z dne 21. 1. 2011, s katerim je bil obveščen o zaključku postopka, ki se je pričel s pobudo volivcem za vložitev zahteve za razpis referenduma. Tožnik v obravnavani zadevi zatrjuje, da mu je bila s prej navedenim aktom kršena določba 44. in 90. člena Ustave RS in določba 22. člena Ustave RS. Glede na to, da drugega sodnega varstva zoper navedeni sklep ni, je upoštevajoč zgoraj citirana določila Ustave RS in ZUS-1, podana pristojnost Upravnega sodišča RS za odločanje v tej zadevi.

Z določbo 44. člena Ustave RS je državljanom dana pravica, da v skladu z zakonom neposredno ali po izvoljenih predstavnikih sodelujejo pri upravljanju javnih zadev. Ta določba je materialno pravne narave in se ne uresničuje na podlagi samostojne zakonske ureditve, ampak se uresničuje v okviru zakonodaje, ki ureja lokalno samoupravo, referendum in ljudsko iniciativo ter volitve. V nasprotju s to ustavno določbo, pa je določba 90. člena Ustave RS v večini določba, ki omogoča uresničitev določbe 44. člena Ustave RS in je pretežno procesne narave, razen v prvem odstavku, ki določa, da lahko državni zbor o vprašanjih, ki se urejajo z zakonom, razpiše referendum. V obravnavanem primeru je zato treba upoštevati določbe ZRLI, ki podrobno urejajo tudi vprašanja postopka zakonodajnega referenduma. V tem postopku, ki določa kdo je lahko pobudnik, kdaj je treba vložiti pobudo in kaj mora vsebovati pobuda, torej v postopku, ki se nanaša na procesne pravice pobudnika, odloča predsednik državnega zbora.

Sodišče ugotavlja, da je tožnik 18. 1. 2011 Predsednika Državnega zbora obvestil o podani pobudi volivcem za vložitev zahteve za razpis referenduma o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju Proračunov Republike Slovenije za leti 2011 in 2012 (ZIPRS1112-A), zakona, ki ga je Državni zbor sprejel 11. 1. 2011. V skladu z določbo prvega odstavka 16. člena ZRLI lahko pobudo volivcem za vložitev zahteve za razpis referenduma lahko da vsak volivec, politična stranka ali drugo združenje državljanov. Pobuda mora vsebovati opredeljeno zahtevo v skladu s 16. c členom tega zakona in mora biti podprta s podpisi najmanj dva tisoč petsto volivcev.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik upravičena oseba za vložitev pobude. Prav tako v zadevi ni sporno, da je pobuda vsebovala opredeljeno zahtevo v skladu s 16. c členom ZRLI (torej je vsebovala referendumsko vprašanje), sporno pa je, ali je pobuda bila podprta s podpisi najmanj dva tisoč petsto volivcev, kot to izhaja iz določbe drugega odstavka 16. člena ZRLI.

Prej navedena določba drugega odstavka 16. člena ZRLI določa, da morajo biti podpisi zbrani na seznamu, v katerem je na vsakem listu podpisanega seznama opredeljena vsebina zahteve. Seznam za preverjanje verodostojnosti podpisov in obstoja podpisnikov vsebuje osebne podatke podpisnikov: osebno ime, datum rojstva, naslov in občino stalnega prebivališča, lastnoročni podpis ter datum podpisovanja seznama. Obvestilo o pobudi se vloži neposredno pri pristojni službi Državnega zbora, pri čemer se rok za vložitev izteče z iztekom poslovnega časa pristojne službe Državnega zbora na zadnji dan roka iz drugega odstavka 12. a člena tega zakona.

Iz izpodbijanega akta izhaja, da je bila pobuda vložena sedmi dan po sprejemu zakona, torej je bila določba 12. a člena ZRLI upoštevana, prav tako je iz obrazložitve akta razvidno, da je bila pobuda vložena ob 15.58 uri, torej v okviru poslovnega časa Državnega zbora. Iz sporne obrazložitev nadalje izhaja, da v nadaljnjem postopku ni bilo mogoče upoštevati dodatnega seznama podpisov, ki je bil vložen istega dne, torej 18. 1. 2011, ob 18.35 uri, torej po izteku roka za vložitev pobude. Sodišče ugotavlja, da gre za podatka, ki ju dokazuje prejemni žig Državnega zbora (list.št. B7) in fotokopija lista knjige za vpis zunanje pošte vodene pri Oddelku za receptorska in telefonska dela, v katero se vpisujejo pošiljke prejete po izteku poslovnega časa Oddelka za delo z gradivi in pošto (list. št. B8). Iz obrazložitve izpodbijanega akta ne izhaja koliko podpisov je bilo zbranih na predloženih in v državni zbor vloženih seznamih 18. 1. 2011 ob 15. 58 uri, niti koliko podpisov je bilo na seznamih, ki so bili vloženi istega dne, ob 18. 35 uri. Sodišče je na podlagi prej navedenih dokazil, ki jih je sodišču posredoval Predsednik Državnega zbora ugotovilo, da je bilo po izteku poslovnega časa Državnemu zboru posredovano “dodatnih 19 seznamov podpisov“. Iz navedenega razloga, in zato ker tožnik v tožbi tem podatkom ne oporeka (kljub izrecnemu zapisu v obrazložitvi izpodbijanega akta, da ni bil upoštevan dodatni seznam podpisov), sodišče meni, da je obrazložitev izpodbijanega akta dovolj jasna, da omogoča presojo pravilnosti izpodbijane odločitve. Določbe ZRLI in pravilo o subsidiarni in smiselni uporabi ZUP v postopkih kot je obravnavani, sodišču namreč ne dajejo podlage za ugotovitev, da je bilo z izpodbijano odločitvijo poseženo v tožnikove ustavne pravice zato, ker akt ni obrazložen. Ta ugotovitev sodišča temelji tudi na razumevanju narave izpodbijanega akta, ki je procesni akt, izdan v zakonodajnem postopku, in za katerega ni predpisana ne oblika, ne zahtevana izrecna uporaba določb ZUP.

Nadalje sodišče ugotavlja, da je Ministrstvo za notranje zadeve, v postopku predvidenem po ZRLI, podatek, da je pobuda podprta s 1826 veljavnimi podpisi volivk in volivcev, pravilno oprlo na podatke vpisane v register prebivalstva, ki ga skladno z določbo prvega odstavka 18. člena Zakona o prijavi stalnega prebivališča (Uradni list RS, št. 9/2001 do 111/2007-ZPPreb) vodita tako ministrstvo za notranje zadeve, kot pristojni organ. Pravilnost navedenega potrjuje tudi določba prvega odstavka 19. člena istega predpisa, ki določa, da pristojni organ vodi in vzdržuje register stalnega prebivalstva za svoje območje in ga posreduje ministrstvu, pristojnemu za notranje zadeve, ki vodi in vzdržuje register stalnega prebivalstva Republike Slovenije.

Navedene ugotovitve sodišča pomenijo, da je Predsednik Državnega zbora tožnika seznanil z vsemi, za odločitev relevantnimi podatki, kar pomeni, da je sodišče, tudi zaradi tega, ker tožnik tem ugotovitvam (o pravočasnosti vloženih seznamov podpisov) ni oporekal, štelo, da je izpodbijani akt zakonit. Nadalje je sodišče presojalo, ali je bilo tožniku poseženo v ustavne pravice. Tožnik v tožbi zgolj pavšalno zatrjuje, da mu je bilo poseženo v njegove ustavne pravice in pri tem navaja 22. člen, 44. člen in 90. člen Ustave RS. Po presoji sodišča tožniku ni bilo poseženo v njegove ustavne pravice.

Člen 44 Ustave RS ureja sodelovanje pri upravljanju javnih zadev in pravi, da ima vsak državljan pravico, da v skladu z zakonom neposredno ali po izvoljenih predstavnikih sodeluje pri upravljanju javnih zadev. Ta pravica pomeni, pravico do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev pripada državljanom in sicer tako, da državljani – v konkretnem primeru volivec – v skladu z določbami ZRLI – sodelujejo pri upravljanju javnih zadev bodisi neposredno (kot na primer v tem primeru referendum) bodisi po izvoljenih predstavnikih. Glede te pravice je moč ugotoviti, da tožniku ni bila kršena; dal je pobudo, ki je bila pravilno in zakonito obravnavana po določbah ZRLI in mu je bilo sodelovanje pri upravljanju javnih zadev omogočeno. Določba 90. člena Ustave RS ureja zakonodajni referendum, izvedbeni akt pa je ZRLI. Glede na to, da sodišče ugotavlja, da ni bilo poseženo v tožnikovo ustavno pravico glede 44. člena Ustave RS in da je imel možnost sodelovati v postopku zakonodajnega referenduma, tudi ni moč govoriti, da je bil kakorkoli kršen 90. člen Ustave RS. Glede pravice enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, pa sodišče ugotavlja, da tožniku tudi v to pravico ni bilo poseženo.

Po povedanem z izpodbijanim aktom ni bilo nezakonito poseženo v tožnikove ustavne pravice, zato v zadevi niso bili podani pogoji za odločanje na podlagi določbe 66. člena ZUS-1.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

K 2. točki izreka:

Sodišče je skladno s tožbenim zahtevkom moralo odločiti tudi o zahtevi za izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 66. člena ZUS-1.

V obravnavani zadevi je sodišče v 1. točki izreka ugotovilo, da predsednik Državnega zbora z izdajo izpodbijanega obvestila ni posegel v tožnikovo pravico do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev iz 44. člena Ustave RS, ne v pravico do referenduma iz 90. člena Ustave RS in v ustavno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in je ugotovilo, da izpodbijani akt ni nezakonit. To pomeni, da sodišče za izdajo predlagane začasne odredbe ni imelo pravne podlage, zato je sodišče tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 66. člena ZUS-1 zavrnilo.

K 3. točki izreka:

Tožnik je ob vložitvi tožbe predlagal tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi v primeru če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo tožnika zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka.

Datum zadnje spremembe:

22.12.2011

Podobni dokumenti:

• sodba U 1267/2008
• sodba I U 871/2009
• sodba U 403/2005