sodba IV U 146/2010

Jedro

Določbe v konkretni zadevi izkazanega podzakonskega akta ne morejo predstavljati temeljne, z Ustavo in z zakonom določene javne koristi pri razlastitvi, še posebej ob dejstvu, da se razlastitveni namen, kot je razvidno iz spisovnih listin, različno utemeljuje. Nasprotujoča si dejstva, skupaj z neupoštevanjem načela javne koristi in sorazmernosti, ne morejo predstavljati legitimnosti posega v lastninsko pravico razlastitvene zavezanke.

Izrek

Tožba se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti stranki z interesom A.A. stroške upravnega spora v višini 350 EUR, povečane za 20% DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Prvostopni upravni organ je z dopolnilno odločbo, številka 352-3/2006-65 (0361) z dne 5. 2. 2010 pod točko 1 odločil, da se zavrne zahteva Republike Slovenije, ki jo po pooblastilu Vlade RS, številka 465-89/2003 z dne 3. 4. 2003, zastopa Državno pravobranilstvo RS, Zunanji oddelek v Celju, ki jo je dne 19. 6. 2006 vložila na Upravno enoto Celje za razlastitev nepremičnine parcelna številka 324/1-gozd površine 19.994 m?, vpisane med drugimi v vložno številko ... k.o. ..., na njej pa je do celote vknjižena lastninska pravica v korist A.A. (stranke z interesom). Pod točko 2 izreka je odločeno, da je pravnomočnost izreka iz točke 1 te odločbe podlaga za izbris zaznambe o začetku razlastitvenega postopka za nepremičnino navedeno v točki 1 te odločbe v Zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Celju. Pod točko 2 je odločeno, da dokler razlastitveni postopek ni pravnomočno končan, ni dopusten promet z, v točki 1 te odločbe navedeno nepremičnino ali njeno bistveno spreminjanje, razen prodaja razlastitvenemu upravičencu navedenemu v točki 1 te odločbe oziroma prodaje tretji osebi, če se razlastitveni upravičenec s tem strinja. Pod točko 3 pa je odločeno, da bo o stroških za zastopanje, ki jih je priglasil pooblaščenec A.A. odločeno s posebnih sklepom. Prvostopni upravni organ odločitev razlaga z obrazložitvijo celotnega poteka postopka z izdajo delne odločbe, s katero je bil uveden postopek razlastitve za navedeno nepremičnino, nadalje postopek v katerem se je odločalo o izločitvi pooblaščene uradne osebe, kar je bilo končano s pravnomočno odločbo, ter potek celotnega ugotovitvenega postopka s pozivom razlastitveni upravičenki, da vlogo za razlastitev dopolni (poseben ugotovitveni postopek po določbi 102. člena Zakona o urejanju prostora, Uradni list RS, številka 110/2002, dalje ZUreP-1). Nepremičnina se nahaja v območju, ki ga prostorsko ureja Lokacijski načrt za avtocestni priključek Celje – Zahod povezovalno cesto in Oskrbni center Lopata (dalje lokacijski načrt) objavljen z Uredbo v Uradnem listu RS, številka 114/2000 (dalje Uredba). Glede na to, da se stranke postopka niso mogle dogovoriti glede odškodnine za zemljišče, ker je razlastitvena zavezanka zahtevala, da se ji prizna odškodnina za nezazidano stavbno zemljišče, je bil uveden razlastitveni postopek. Upravni organ je pridobil od Mestne občine B. urbanistično mnenje z dne 21. 10. 2009, da je navedeno zemljišče po lokacijskem načrtu opredeljeno kot zemljišče namenjeno spremljajoči dejavnosti ob cesti in je predvideno za gradnjo objektov za to dejavnost v obsegu druge faze ureditve počivališča. Na podlagi tega mnenja in na podlagi vpogleda, ki ga je opravil upravni organ v grafični del lokacijskega načrta je razvidno, da leži po Uredbi parcelna številka 324/1 k.o. ..., znotraj območja oskrbnega centra jug, kjer je v drugi fazi izvedbe lokacijskega načrta predvidena izgradnja avtomobilskega servisa in dovoznih cest. Stavbne površine te parcelne številke, ki jih je z lokacijskim načrtom dovoljeno pozidati, so umeščene na sam severozahodni del parcele, kjer ta parcela sega na del območja objekta za avtomobilski servis in spremljajoče dovozne in manipulativne cestne površine. Na preostalem delu parcele je predvideno ohranjanje obstoječega gozda z dodatnim pogozdovanjem, če je to potrebno. Razlastitvena zavezanka pridobiva zemljišče za namen ureditve II faze počivališča, to je za ureditev spremljajoče dejavnosti ob cesti. Torej ne gre za gradnjo objektov gospodarske javne infrastrukture ali drugih objektov, ki so navedeni v določbah prvega in drugega odstavka 93. člena ZUreP-1. Gospodarske javne infrastrukture opredeljuje določba 20. točke prvega odstavka 2. člena ZUreP-1, po kateri so gospodarska javna infrastruktura omrežja, neposredno namenjena izvajanju gospodarskih javnih služb s področja prometa, energetike, komunalnega gospodarstva, upravljanja z vodami in gospodarjenja z drugimi vrstami naravnega bogastva ali varstva okolja, kot tudi druga omrežja in objekti v javni rabi. Ker gre za gradnjo objektov kot spremljajoče dejavnosti v okviru druge faze ureditve počivališča, pa je treba v tem primeru uporabiti tudi določbo prvega odstavka drugega člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, številka 102/04, 14/05, 92/05, dalje ZGO-1), ki v točki 1.6. določa, da je objekt gospodarske in javne infrastrukture tisti gradbeni inženirski objekt, ki tvori omrežje, ki služi določeni vrsti gospodarske javne službe, državnega ali lokalnega pomena, ali tvori omrežje, ki je v javno korist. Kaj je gradbeni inženirski objekt določa točka 1.2. tega člena, ki določa, da je to objekt, ki je namenjen zadovoljevanju tistih človekovih materialnih in duhovnih potreb ter interesov, ki niso prebivanje ali upravljanje dejavnosti v stavbah. Avtomobilski servis in dovozne ceste za ta servis ne predstavljajo objekta gospodarske javne infrastrukture in torej ne določajo vrsto gradbeno inženirskih objektov, kot jo opredeljujejo že navedene določbe 2. člena ZUreP-1. Razlastitvena upravičenka se tako ne more sklicevati na določbo drugega odstavka 13. člena Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, številka 29/1997, 69/2008, dalje ZJC), ker se določba 93. člena ZUreP-1 v točki 1., prvi odstavek, veže izključno na opredelitev pojma, kot ga podaja 2. člen tega zakona v točki 20, glede opredelitve objektov pa je treba izhajati iz navedenih opredelitev izrazov, kot jih v zvezi z gradnjo objektov določajo določbe 2. člena ZGO-1. Drugi odstavek 13. člena ZJC samo opredeljuje, da so sestavni del javne ceste tudi zemljišča, objekti in naprave, ki jih je investitor v javno cesto pridobil ali zgradil za opravljanje rednega vzdrževanja ceste ali za opravljanje spremljajočih dejavnosti ob cesti. Razlastitvena upravičenka se v postopku vseskozi sklicuje na potrebo po pridobitvi zemljišča za ureditev II faze počivališča, torej naj bi bil razlastitveni namen razviden že iz same Uredbe, pri tem pa ni izrecno navedla, za katero vrsto objekta zemljišče potrebuje, temveč je kot dokaz predložila Pogodbo o oddaji površine za izgradnjo objekta za vse druge dejavnosti in storitve (brez bencinskega servisa) na oskrbnem centru na lokaciji Lopata – jug na AC odseku Celje – Arja vas, ki jo je DARS sklenil s podjetjem C. d.o.o. pod pogojem, da bo sprejet lokacijski načrt že v letu 1997. Iz pogodbe izhaja, da naj bi oskrbni center zajemal parkirne površine, površine za počitek in rekreacijo, bencinski servis, gostinski objekt z restavracijo, večnamensko trgovino, avto servis, objekt za prenočevanje (motel, apartmaji in podobno) in turistično informativni center. Razlastitvena zavezanka je dolžna v fazi odločanja o razlastitvi natančno opredeliti, kateri objekt oziroma katere objekte bo gradila na razlaščeni nepremičnini, ker mora upravni organ v odločbi o razlastitvi odločiti tudi o rokih, v katerih je dolžna razlastitvena upravičenka pričeti z gradnjo objektov, zaradi katerih je bila razlastitev predlagana, česar pa ni storila. Samo sklicevanje na Uredbo, brez natančne vrste opredelitve objektov, za odločitev ne zadostuje. Gre za gozd površine 19.994 m?, za katerega je predlagana razlastitev za celotno zemljišče, čeprav je bilo ugotovljeno, da samo SZ del parcele sega na del območja objekta za avtomobilski servis in spremljajoče dovozne in manipulativne cestne površine, na preostalem delu parcele pa je predvideno ohranjanje obstoječega gozda z dodatnim pogozdovanjem. Glede na lokacijski načrt, bi bilo treba že v fazi odločanja o uvedbi razlastitvenega postopka predlagati, da upravni organ odloča tudi o pripravljalnih delih v smislu določbe 101. člena ZUreP-1 in z odločbo dovoli izvedbo postopka parcelacije tega zemljišča, tako pa se je razlastitvena zavezanka v postopku glede obsega predlagane razlastitve vseskozi neutemeljeno sklicevala na določbo prvega odstavka 111. člena ZUreP-1. To določbo je treba razumeti ob upoštevanju določb 102. člena ZUreP-1 v obsegu, ki določa, da mora upravni organ z odločbo o razlastitvi odločiti tudi o rokih, v katerih je dolžan razlastitveni upravičenec pričeti z gradnjo objekta oziroma objektov. Po določbi 111. člena ZUreP-1 pa ima razlaščenec pravico, da lahko zahteva vrnitev razlaščene nepremičnine, če razlastitveni upravičenec v rokih, ki so mu bili določeni ne prične z gradnjo. To pa ne pomeni, da lahko zahteva vrnitev zemljišča, ki ni bilo uporabljeno za gradnjo, vendar ne iz razloga, ker v roku upravičenec ne bi pričel z gradnjo, temveč ker zemljišča za gradnjo sploh ni potreboval v takšnem obsegu kot je zahteval, da se razlasti.

Tožena stranka s pritožbeno odločbo potrjuje z enakimi dejanskimi in pravnimi razlogi odločitev prvostopnega upravnega organa.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da postopek res poteka po določilih ZUreP-1, vendar ta zakon ne določa vsebine pojmov cestnega telesa kot takega oziroma sestavni del javne ceste. Treba je upoštevati drugi odstavek 13. člena ZJC, ki določa, da se za sestavni del javne ceste štejejo tudi zemljišča, objekti in naprave, ki jih je investitor v javno cesto pridobil ali zgradil za opravljanje rednega vzdrževanja ceste ali za opravljanje spremljajočih dejavnosti ob cesti. Gre za drugo fazo ureditve počivališča, za katero je iz Uredbe razviden namen oziroma uporaba lokacije, to je spremljajoče dejavnosti ob cesti, ki so prav tako sestavni del ceste, kar določa drugi odstavek 13. člena ZJC. Podrobnejšo definicijo, kaj so spremljajoče dejavnosti na avtocestah pa določa Uredba o določitvi najmanjše višine povračil in drugih pogojev za oddajo površin za izgradnjo objektov za opravljanje spremljajočih dejavnosti na in ob avtocestah ter hitrih cestah v upravljanju Družbe za avtoceste v Republiki Sloveniji d.d., (Uradni list RS, številka 68/2002), ki je bila upravnemu organu predložena. Tožnica ne vidi ovir za uporabo določil ZJC, glede na to, da se je upravni organ tudi sam skliceval na definicijo drugega zakona, to je ZGO-1, hkrati pa stal na stališču, da se na uporabo ZJC pritožnica ne more sklicevati. Kot je razvidno tudi iz Pogodbe o oddaji površin za izgradnjo objektov za vse druge dejavnosti in storitve na oskrbnem centru na lokaciji Lopata – jug na AC odseku Celje – Arja vas, naj bi oskrbni center zajemal parkirne površine, površine za počitek in rekreacijo, bencinski servis, gostinski objekt z restavracijo, večnamensko trgovino, avtoservis, objekte za prenočevanje (motel, apartmaji in podobno) in turistično informativni center. Namen in obseg razlastitve nepremičnine je v celoti razviden iz Uredbe o lokacijskem načrtu, kjer je ta parcela zajeta pod točko II. „Obseg ureditvenega območja“. Člen 3 navedene Uredbe, v k.o. ... našteva točno določene parcele predvidenega posega znotraj meja ureditvenega območja lokacijskega načrta cestni svet (opredelitev tega pojma izhaja iz ZJC). Gre za zemljišča, pri katerih za pridobitev gradbenega dovoljenja investitor potrebuje dokazilo o razpolaganju z zemljiščem. Gre za drugo fazo ureditve počivališča, za katero je iz Uredbe prav tako razviden namen oziroma uporaba lokacije, to je spremljajoče dejavnosti ob cesti, ki izhajajo iz same Uredbe. Očitek upravnega organa, katere objekte bo tožnica gradila na navedeni nepremičnini, ni upravičen. Poudarja, da je po Uredbi parcelna številka 324/1 k.o. ... potrebna v celoti in je kot taka tudi zajeta v lokacijskem načrtu. Tožnica predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter pozove upravni organ, da izda odločbo o razlastitvi nepremičnine, parcelna številka 324/1 k.o. ..., v korist razlastitvene upravičenke Republike Slovenije ali samo odloči v zadevi z izdajo odločbe o razlastitvi za navedeno nepremičnino.

Stranka z interesom v tem sporu A.A. (prvi odstavek 19. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, številka 62/2010-čistopis, dalje ZUS-1) v odgovoru na tožbo predlaga, da se tožba zavrne, ker je neutemeljena, izpodbijana odločba v izreku pa pravilna in zakonita. Navaja 67. člen Ustave RS, ki določa, da razlastitev predstavlja poseg v pravico do zasebne lastnine. Upravni organ je pravilno ugotovil, da razlastitvena upravičenka v ničemer ni izkazala niti razlastitvenega namena ob tem, da zahteva razlastitev po obsegu celotne nepremičnine. Tožnica pa v tožbi zatrjuje, da je preostali, dejansko večji del nepremičnine, namenjen ohranjanju obstoječega gozda in celo pogozdovanju. Nepremičnine se lahko razlasti le za namen, ki je določen v 93. členu ZUreP-1, torej za gradnjo ali prevzem objektov in zemljišč gospodarske javne infrastrukture. V skladu z 20. točko 2. člena ZUreP-1, pojem javne gospodarske infrastrukture zajema omrežja, neposredno namenjena izvajanju gospodarskih javnih služb in tudi s področja prometa. Javna korist sploh ne obstoji. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na pravila o vračanju po določbi 111. člena ZUreP-1. Razen tega je v uvodu 3. člena Uredbe omenjen le cestni svet, ki ga definira ZJC, ki določa, da je cestni svet največ 2 m širok zemljiški pas, merjen od črte, ki jo sestavljajo na podlagi predpisov o projektiranju javnih cest in njihovih elementov določene končne točke prečnega profila cestnega telesa (cestno telo je del javne ceste, ki ga sestavljata nasip in voziščna konstrukcija), z napravami za odvajanje in brežinami ceste oziroma pri avtocestah od varovalne ograje, ter zračni prostor nad voziščem v višini 7m od najvišje točke vozišča. Razlastitvena upravičenka si je z lastnimi predpisi naredila pot za razlastitev, a očitno pomanjkljivo in zgrešeno. Ni govora o „javnih cestah“ ali „cestnem telesu“, kot to tožbeno navedbo neresnično prikazuje tožnica, temveč le o „cestnem svetu“, ki vsebuje popolnoma jasno zakonsko določbo. Dejstvo je, da je razlastitvena upravičenka tekom postopka vložila deloma prikrito pogodbo z družbo C. d.o.o., pri čemer je razlastitvena zavezanka predložitvi tako zakrite pogodbe nasprotovala in zahtevala predložitev celovite pogodbe in izvirnika. Tudi za razlastitveno upravičenko, čeprav je to Republika Slovenija, še vedno veljajo ista pravila Zakona o splošnem upravnem postopku, ki jih je sama sprejela. Ne le, da pogodba z družbo C. d.o.o. v ničemer pravnorelevantno ne pripomore k zahtevi za razlastitev. Gre za jasen prikaz, kako se nekoga razlasti zaradi razlogov javnega interesa, za neprimerno odškodnino, da lahko nekdo drugi potem to trži. Resnica je v neutemeljenem prikazovanju, da glede sporne nepremičnine obstaja javni interes, saj tožnica dejansko meri na zasebni interes tretje osebe. Tožnica je torej sama dokazala, da nikakor ni pogojev za razlastitev v javnem interesu po 69. členu Ustave Republike Slovenije in določilih ZUreP-1, temveč gre za dejanje, za katerega je mogoč preizkus zakonitosti v vseh pogledih, tudi v kazenskopravnem. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne in stranki z interesom prizna stroške postopka.

K točki 1 izreka:

Tožba ni utemeljena.

Postopek razlastitve določa Zakon o urejanju prostora (Uradni list RS, številka 108/2009, čistopis, dalje ZUreP-1), ki v drugem odstavku 92. člena določa, da je razlastitev ter omejitev ali obremenitev lastninske pravice dopustna le v javno korist in pod pogojem, da je za dosego javne koristi nujno potrebna, in da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju z posegom v zasebno lastnino. Navedena zakonska določba določneje navaja že v 69. členu Ustave RS opredeljeno opustitev, odvzem oziroma omejitev lastninske pravice v javno korist, tako da iz zakonske določbe drugega odstavka 92. člena ZUreP-1 izhaja predvsem troje; da je razlastitev, odvzem ali omejitev lastninske pravice na nepremičnini, dopustna le zaradi javne koristi in proti nadomestilu ali odškodnini, in da pogoje za razlastitev določa samo zakon. To pomeni, da jih ni mogoče določati niti s podzakonskim aktom, niti s predpisom občine. Določba 1. točke prvega odstavka 93. člena tega zakona opredeljuje namen razlastitve – javno korist s tem, da določa, da se lahko nepremičnina razlasti med drugim tudi za gradnjo ali prevzem objektov oziroma zemljišč gospodarske javne infrastrukture. Kaj je gospodarska javna infrastruktura, pa je navedeno v 2. členu ZUreP-1 v 20. točki prvega odstavka, ki določa, da so gospodarska javna infrastruktura omrežja, neposredno namenjena izvajanju gospodarskih javnih služb med drugim tudi s področja prometa. To pomeni, da je obstoj javne koristi tisto, kar daje razlastitvi legitimnost, vendar pa to še vedno ne zadostuje za ustavno dopustnost razlastitve, glede na to, da je potreben še element sorazmernosti, to je nujnost razlastitve za dosego javne koristi in sorazmernost posega v lastninsko pravico.

Pravna podlaga za odločanje oziroma razlastitev v obravnavanem primeru je Uredba o lokacijskem načrtu za avtocestni priključek Celje zahod, povezovalno cesto in oskrbni center Lopata (dalje Uredba), ki v poglavju II. določa Obseg ureditvenega območja. V 3. členu v prvem odstavku Uredba določa naslednje; območje predvidenega posega znotraj meje ureditvenega območja lokacijskega načrta (cestni svet) obsega parcele oziroma dele parcel s parcelnimi številkami v k.o. ..., med katerimi je tudi številka 324/1, ki je last razlastitvene zavezanke. Po Zakonu o javnih cestah (Uradni list RS, številka 109/2009, čistopis, dalje ZJC) je cestni svet (kot ga določa Uredba) največ 2m širok zemljiški pas, merjen od črte, ki jo sestavljajo na podlagi predpisov o projektiranju javnih cest in njihovih elementov določene končne točke prečnega profila cestnega telesa z napravami za odvodnjavanje in brežinami ceste oziroma pri avtocestah od varovalne ograje ter zračni prostor nad voziščem v višini 7m od najvišje točke vozišča (26. točka prvega odstavka 14. člena ZJC). Glede na navedeno zakonsko določbo, je torej cestni svet zelo omejen zemeljski pas in glede na to, da iz samega Urbanističnega mnenja o opredelitvi statusa zemljišča Mestne občine B. z dne 19. 10. 2009 z grafičnim izrezom izhaja, da je v drugi fazi izvedbe lokacijskega načrta predvidena izgradnja avtomobilskega servisa in dovoznih cest, in da so te stavbne površine parcele 324/1 k.o. ... umeščene na sam severozahodni del parcele, kjer predmetna parcela sega na del območja objekta za avtomobilski servis in spremljajoče dovozne in manipulativne cestne površine (to se pravi samo del te parcele je namenjen pozidavi), navedeno urbanistično mnenje tako ne vsebuje t.i. cestnega sveta, kot ga opredeljuje ZJC, in ki ga določa tudi Uredba kot pravno podlago za razlastitev. Sklicevanje tožeče stranke na to, da ima razlastitvena zavezanka (stranka z interesom) pravico na podlagi 111. člena ZUreP-1, da zahteva vrnitev nepremičnine, če del parcelne številke ne bi bil pozidan, je neutemeljeno. Namen navedene zakonske določbe (kot to pravilno razlagata tudi oba upravna organa), ki določa, da če razlastitveni upravičenec v določenem roku ne zagotovi začetka gradnje objekta, zaradi katerih je bila razlastitev predlagana, lahko razlaščenec zahteva vrnitev nepremičnine pri upravnem organu, je namreč v tem, da se zahteva vrnitve lahko nanaša samo na celotno razlaščeno nepremičnino. Tudi sicer ni podan zgoraj navedeni element sorazmernosti posega v lastninsko pravico celotne nepremičnine z, v Uredbi aplicirano zakonsko določeno javno koristjo, ki se spisovno izkazano nanaša samo na sorazmerno majhno razlastitveno površino z zgolj nakazano gradnjo objekta. Takšno določbo 111. člena ZUreP-1, bi bilo mogoče uporabiti le tedaj, kadar bi se namen razlastitve nanašal na celotno nepremičnino, ker pa gre nesporno v tem postopku, samo za del parcele, ostali del pa je namenjen celo pogozdovanju, ta določba za obravnavani primer ni pravno upoštevna. Razlastitveni upravičenec bi moral že v predhodnem postopku v skladu z določbo 101. člena ZUreP-1, zahtevati parcelacijo nepremičnine, če bi se mu to zdelo potrebno, in kar pravilno razlaga tudi izpodbijana odločba.

Neutemeljeni so nadaljnji tožbeni ugovori, ki se nanašajo na upoštevanje ZJC, ki določa v drugem odstavku 13. člena, da se za sestavni del javne ceste štejejo tudi zemljišča, objekti, naprave, ki jih je investitor v javno cesto pridobil ali zgradil za opravljanje rednega vzdrževanja ceste ali opravljanje spremljajočih dejavnosti ob cesti, in ker gre tukaj za drugo fazo ureditve počivališča, za katero je iz Uredbe razviden namen oziroma uporaba lokacije ter spremljajoče dejavnosti, je treba upoštevati še Uredbo o določitvi najmanjše višine povračil in drugih pogojev za oddajo površin za izgradnjo objektov za opravljanje spremljajočih dejavnostih, na in ob avtocestah, ter hitrih cestah v upravljanju Družbe za avtoceste v RS, na kar nakazuje že sama priložena Pogodba o oddaji površine za izgradjo objektov za vse druge dejavnosti in storitve (brez bencinskega servisa) na oskrbnem centru na lokaciji Lopata-jug, na AC odseku Celje-Arja vsa (dalje Pogodba), sklenjena med DARS in C. d.o.o.. Kot že navedeno, določbe takšnega podzakonskega akta, ne morejo predstavljati temeljne, z Ustavo in z zakonom določene javne koristi pri razlastitvi, še posebej ob dejstvu, da se razlastitveni namen, kot je razvidno iz spisovnih listin, različno utemeljuje in sicer v Uredbi (lokacijski načrt) s cestnim svetom, po urbanističnem mnenju MO B. z dne 19. 10. 2010 (ta določa status zemljišča na sporni parcelni številki), je predvidena izgradnja avtomobilskega servisa in dovoznih cest, v tožbenih navedbah pa se razlastitvena upravičenka sklicuje na podzakonsko uredbo, ki se nanaša na spremljajoče dejavnosti in zgoraj navedeno Pogodbo, ki pa izrecno izključuje gradnjo bencinskega servisa. Vsa ta, med seboj listinsko izkazana nasprotujoča si dejstva, skupaj z neupoštevanjem načela javne koristi in sorazmernosti, ne morejo predstavljati legitimnosti posega v lastninsko pravico razlastitvene zavezanke, kar sta že tudi pravilno ugotovila oba upravna organa.

Glede na navedeno, je bila odločitev obeh upravnih organov na zakonu utemeljena, zato je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, številka 62/2010-čistopis, dalje ZUS-1).

K točki 2 izreka:

Sodišče je ugodilo zahtevi stranke z interesom A.A. za povrnitev stroškov postopka, glede na to, da je njen interes v tem upravnem sporu, da odločba obeh upravnih organov ostane v veljavi (intervenient na strani tožene stranke, prvi odstavek 199. člena Zakona o pravdnem postopku). Ker je tožena stranka v tem sporu uspela, je sodišče ugodilo zahtevi stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka na podlagi tretjega odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, številka 62/2010-čistopis, ZUS-1) v zvezi s prvim odstavkom 134. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

22.12.2011

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 882/2014
• UPRS Sodba I U 143/2019-18
• UPRS Sodba I U 861/2020-18