<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

sodba IV U 22/2010

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Javne finance
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2010:IV.U.22.2010
Evidenčna številka:UC0030152
Datum odločbe:14.09.2010
Področje:CARINE
Institut:carina - naknadni obračun uvoznih dajatev - preferencialna obravnava blaga - nastanek carinskega dolga - deklarant

Jedro

Tožnik je dolžan poznati določbo 50. člena Uredbe 1291/2000/ES, ki določa način ravnanja v primeru uveljavljanja preferencialnega režima, ter zato ne more uspeti z ugovorom, da gre za napako carinskih delavcev, ki je ni bilo mogoče odkriti, tembolj, ker mu je bil en izvod dovoljenja po spornih odpisih vrnjen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni upravni organ RS, Ministrstvo za finance, Carinska uprava RS, Carinski urad Brežice, je z izpodbijano odločbo, številka DT 4242-304/2007-2 z dne 16. 7. 2007 odločil, da se deklarantu A. d.o.o iz B., za del blaga iz prve postavke carinske deklaracije številka K4-20721 z dne 12. 10. 2005 Izpostave Obrežje in sicer „7.200 kg beli kristalni sladkor iz sladkorne pese, pakiran po 50 kg in 1 kg z vsebnostjo saharoze 99,95 % za prehrano ljudi“, s tarifno oznako 1701 99 10 KN s TARIC-kodo 80 in z valutno vrednostjo 4.017,60 EUR, s carinsko in statistično vrednostjo 992.785,80 SIT, s carinsko stopnjo 10.035,4690 SIT/100 kg in s stopnjo 1.829,8564 SIT/100 kg za dodatno dajatev za sladkor, od davčne osnove 1.847.089,23 SIT po znižani stopnji 8,5 % določijo dajatve iz naslova carine v znesku 3.015,16 EUR, dodatne dajatve za sladkor v znesku 549,78 EUR, davka na dodano vrednost v znesku 289,80 EUR, torej skupaj 3.854,74 EUR. V 2. točki izreka je odločeno, da stroški niso priglašeni ter da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve. Odločitev je prvostopni upravni organ utemeljil z ugotovitvijo, da je deklarant, družba A. d.o.o. iz B., 12. 10. 2005 vložila carinsko deklaracijo številka K4-20721, s katero je po postopku 4000 sprostila v prost promet 23.760 kg belega kristalnega sladkorja. Na podlagi priloženega potrdila o gibanju blaga EUR 1, številka 0 032473 ter uvoznih dovoljenj AGRIM, LOO1, številka A001546 in L001, številka A001558 je uveljavljal ugodnost tarifne preference s preferencialno carinsko stopnjo „prosto“. Prvostopni upravni organ se sklicuje na določbe prvega, drugega in tretjega odstavka 78. člena Uredbe Sveta (EGS), številka 2913 z dne 12. 10. 1992 o uvedbi carinskega zakonika Skupnosti (v nadaljevanju CZS; UL L. 302/29.10.1992), s spremembami. Nadalje je ugotovljeno, da je Carinski urad Brežice, Oddelek za kontrolne zadeve, na podlagi pooblastil iz 12. člena Zakona o carinski službi (Uradni list RS, številka 103/04UPB, v nadaljevanju ZCS-1) in določil 78. člena CZS opravil naknadno preverjanje deklaracije, zaradi preverjanja pravilnosti obračuna uvoznih dajatev. O opravljeni kontroli je bil na temelju 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 80/99 – v nadaljevanju ZUP) sestavljen zapisnik, številka DT 0610-28/2007-03 z dne 28. 6. 2007, ki je bil 29. 6. 2007 vročen deklarantu. V okviru osemdnevnega roka je deklarant podal pripombe na zapisnik, v katerem se sklicuje na navodilo 14/2004 Carinske uprave RS in zatrjuje, da gre v skladu z določili točke b) drugega odstavka 220. člena CZS za napako carinskega organa, zaradi česar se naknadna vknjižba carinskega dolga ne bi smela opraviti. V zvezi z navedenimi pripombami je prvostopni upravni organ ugotovil, da v konkretnem primeru ne gre za napako carinskega organa, ki je oseba, ki je zavezana plačilu, ne bi mogla ugotoviti. Deklarant je bil namreč sam dolžan voditi nadzor nad uporabo dovoljenj AGRIM, ter preverjati pravilnost odpisane in razpoložljive količine na posameznem dovoljenju AGRIM. Zapisnik je na podlagi 80. člena ZUP postal javna listina in je v njem navedena dejstva šteti za dokazana. Iz zapisnika izhaja, da je bilo sproščeno v prost promet blago za katerega je potrebno uvozno dovoljenje in da je bilo to blago sproščeno v okviru tolerance, vendar zanj niso bile obračunane dajatve, zato se predlaga obračun dajatev za obravnavano blago.

S predpisom člena 50/1 Uredbe komisije (ES), številka 1291/2000 z dne 9. 6. 2000 o določitvi skupnih podrobnih pravil za uporabo sistema uvoznih in izvoznih dovoljenj in potrdil o vnaprejšnji določitvi za kmetijske proizvode (UL L. 152/2000-v nadaljevanju Uredba ) s spremembami je predpisano, da če je ob uvozu proizvoda treba priložiti uvozno dovoljenje, in če to dovoljenje služi tudi za določanje upravičenosti za preferencialne režime, količine uvožene v okviru tolerance, ki presegajo količino, navedeno na uvoznem dovoljenju, ne izpolnjujejo pogojev za preferencialne režime. Na podlagi obračuna dajatev je carinski urad ugotovil, da je uvozno dovoljenje AGRIM L001, številka A 001546 odpisano v celoti, vključno s količino 7.200,00 kg in všteto v toleranco ter ob sprostitvi blaga v prost promet za to količino niso bile obračunane dajatve, kar pomeni, da je nastopila obveznost doplačila za blago v vrednosti 4.017,60 EUR. Nadalje je prvostopni organ pojasnil, da je za določitev nastanka carinskega dolga in o carinskih dolžnikih za nastali carinski dolg bistvena določba člena 201/1/a CZ, ter določba 220/1 CZS, po kateri se mora opraviti vknjižba zneska izterjevanih dajatev ali preostalega izterjevanega zneska dajatev v roku dveh dni, ki se šteje od dneva, ko carinski organi to ugotovijo in lahko izračunajo zakonsko dolgovani znesek ter določijo dolžnika. Na podlagi navedenih ugotovitev je carinski organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel, kako se glasijo pravilni podatki v carinski deklaraciji, številka K4-20721 z dne 12. 10. 2005 in pojasnil, da je po določbi prvega odstavka 22. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, številka 80/99 – v nadaljevanju ZDDV-1) s spremembami davčna osnova pri uvozu blaga carinska vrednost, določena v skladu z veljavnimi carinskimi predpisi skupnosti.

Drugostopni upravni organ je z odločbo, številka DT 498-1-461/2007-2 z dne 9. 12. 2009, zavrnil pritožbo tožnice in pojasnil, da se po ustaljeni sodni praksi Evropskega sodišča (sodbi z dne 8. 8. 2008 v zadevi Agrar-Invest-Tatschl GmbH, T-51/07, točka 40 in z dne 22. junija 2006 v zadevi Conseil general de la Vienne, C-419/04, točki 37 in 38) v skladu z navedenim pododstavkom b), odstavka 2 člena 220 CZS naknadna vknjižba dajatev, ki izvirajo iz carinskega dolga ne opravi, kadar so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: zakonsko dolgovani znesek dajatev se ni vknjižil zaradi napake carinskih organov, zavezana oseba te napake ni mogla odkriti, zavezana oseba je ravnala v dobri veri in vse določbe o carinski deklaraciji predvidene v veljavni zakonodaji, so bile upoštevane. Ker so pogoji določeni kumulativno, za opustitev naknadne vknjižbe dajatev ne zadostuje da se zakonsko dolgovani znesek ni vknjižil zaradi napake carinskega organa, ampak morajo biti izpolnjeni vsi pogoji. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe carinski organ zatrjuje, da ni izpolnjen drugi pogoj, to je spoznavnost napake, s čimer se drugostopni upravni organ strinja.

V nadaljevanju je drugostopni upravni organ pojasnil, kako poteka uvoz na podlagi uvoznih dovoljenj AGRIM in ugotovil, da ima v skladu s četrtim odstavkom 8. člena Uredbe komisije (ES), številka 1291/2000 uvoznik pravico do sprostitve sladkorja v prost promet tudi za količino navedeno v okviru tolerance uvoznega dovoljenja AGRIM, ne more pa v skladu s prvim odstavkom 50. člena iste uredbe za količino, ki presega količino navedeno na uvoznem dovoljenju, uveljavljati preferencialne obravnave. Gre za določbe, ki so jasne in nezapletene, na kar kaže tudi dejstvo, da je pritožnik uveljavljal preferencialno obravnavo za preseženo količino le krajše časovno obdobje petih mesecev (od 12. 10. 2005 do 2. 3. 2006) in da je poleg zadevnega uvoza opravil še 7 uvozov, kot to izhaja iz zapisnika z dne 28. 6. 2007.

Ravno tako je tudi v navodilu Carinske uprave RS, številka 14/2004, ki je sicer le delovni pripomoček in na katerega se sklicuje tudi pritožnik, v 8. točki jasno napisano, da se za preseženo količino v okviru tolerance ne upošteva preferencialna obravnava in se zanjo ob uvozu plačajo polne dajatve. Kljub takemu načinu odpisovanja na hrbtni strani vsakega uvoznega dovoljenja AGRIM, ni podlage za uveljavljanje preferencialne obravnave, zaradi česar pritožnik za povečano količino v okviru 5 % dopustne tolerance te obravnave ne more uveljavljati. Nadalje drugostopni upravni organ pojasnjuje tudi, da je Navodilo 14/2004 Carinske uprave RS le delovni pripomoček, ki v 8. točki določa, da se za preseženo količino v okviru tolerance ne upošteva preferencialna obravnava in se zanjo ob uvozu plačajo polne dajatve. Drugostopni upravni organ je v nadaljevanju pojasnil, da bi pritožnik lahko sledil odpisom na hrbtni strani vsakega uvoznega dovoljenja AGRIM, torej tudi spornega uvoznega dovoljenja, saj mu je bil izvod št.1 dovoljenja vrnjen vsakič po vnosu carinskega zaznamka o odpisu količine, pritožnik pa ni ukrepal oziroma carinskim organom ni postavil nobenega vprašanja o odpisih, kar lahko pomeni, da ni pokazal velike skrbnosti. Nasprotno, kljub dejstvu, da je pritožnik vedel kolikšna je bila do tega spornega uvoza na uvoznem dovoljenju AGRIM, številka A001546 razpoložljiva odobrena količina iz polja 17 oziroma 18, ni izkoristil možnosti razdelitve celotne količine sladkorja v dve postavki carinske deklaracije, tako da bi z vpisom dovoljenja AGRIM, številka A001546 v polje 44 prve postavke sprostil v prost promet 6.540,00 kg sladkorja, z vpisom dovoljenja AGRIM, številka A001558 v polje 44 druge postavke pa preostalo količino 17.220,00 kg sladkorja, ampak je celotno količino (23,760,00 kg neto sladkorja) vpisal v prvo postavko carinske deklaracije in v polje 44 vpisal obe uvozni dovoljenji AGRIM, kateri je priložil k deklaraciji. Prav tako je iz vpisov iz carinske deklaracije razvidno tudi, da je za celotno navedeno količino vpisal v polje šifro ugodnosti „300“, kar pomeni, da je zahteval uporabo preferencialne carinske stopnje. Prvostopni organ je glede na vloženo carinsko deklaracijo v skladu z določbo odstavka 3 člena 24 Uredbe komisij (ES), številka 1291/2000 odpisal na hrbtni strani dovoljenja AGRIM, številka A001546 13.740,00 kg neto sladkorja, od tega 7.200,00 kg sladkorja iz 5% dopustne tolerance, ki je predmet tega postopka, na hrbtni strani dovoljenja AGRIM, številka A001558 pa še 10.020,00 kg neto sladkorja in obe dovoljenji po vnosu zaznamkov o koriščenju vrnil pritožniku. Ker v zadevi ni sporno, da v konkretnem primeru pritožnik ni izkoristil možnosti razdelitve celotne količine sladkorja v dve postavki, ne more uspeti z zatrjevanjem, da ni zagrešil nobene napake, saj mu je bil, kot je že bilo navedeno, vrnjen en izvod dovoljenja v skladu s citirano Uredbo vsakič po vnosu carinskega zaznamka o odpisu količine in bi lahko videl kolikšna je razpoložljiva količina na uvoznem dovoljenju AGRIM številka A001546 ter temu primerno izpolnil in vložil carinsko deklaracijo.

Glede na navedeno je zatrjevanje, da se naknadna vknjižba dajatev v skladu s pododstavkom b) odstavka 2 člena 220 CZS ne bi smela opraviti, neutemeljeno, saj bi v obravnavanem primeru lahko pritožnik odkril napako prvostopnega organa, poleg tega pa ni upošteval vseh določb o carinski deklaraciji predvidenih v veljavni zakonodaji. Tako niso kumulativno izpolnjeni štirje pogoji iz pododstavka b) odstavek 2, 220. člena CZS, po katerem se naknadna vknjižba dajatev ne opravi.

V nadaljevanju je drugostopni upravni organ pritožniku pojasnil naravo carinske deklaracije in pojasnil tudi, da iz vpisane šifre 2 v polju 14 carinske deklaracije izhaja, da je družba C. d.d. deklaranta zastopala neposredno, torej je carinsko deklaracijo vložila družba C. d.d. v imenu in za račun pritožnika, kar pomeni, da je carinski dolžnik oseba, na račun katere je bila carinska deklaracija vložena. V obravnavanem primeru je torej prvostopni organ ravnal pravilno, ko je pritožnika ,kot deklaranta, določil za carinskega dolžnika.

Tožnik v tožbi odločitvi obeh upravnih organov ugovarja. Poudarja, da se odločb ne da preizkusiti, ker nimata razlogov o odločilnih dejstvih, poleg tega pa temeljita na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in napačni uporabi materialnega prava. Izpodbijana odločba zavzema enako stališče kot Zapisnik Carinskega urada Brežice, Oddelka za kontrolne zadeve. Meni, da ne more biti odgovoren za plačilo, ker ni zagrešil nobene napake, prav tako mu ni mogoče očitati opustitve. Za opravo uvoza je angažiral družbo C. d.d., ki naj bi bila strokovnjak in zadolžena za pravilnost izvedbe carinskih postopkov, vključno z deklariranjem blaga, ki se je uvažalo. Ker torej sam ni storil napake, ne more odgovarjati, zato je nesprejemljivo, da napadena odločba temelji na zapisniku z dne 28. 6. 2007, na podlagi katerega je bilo izdanih 8 praktično istovrstnih odločb in se le v dveh pojavlja C. kot solidarni dolžnik, v preostalih pa ne.

Navaja tudi, da če so bile po navedenih deklaracijah, ki so predmet zapisnika, številka DT 0610-28/2007-2, neupravičeno obračunane preferencialne dajatve, zato ni kriv niti tožnik, niti C. Tožnik je (po C.) carinski deklaraciji vsebinsko pravilno izpolnil in sta bili skupaj z drugo potrebno dokumentacijo predloženi carini. V obeh primerih je bilo dostavljeno po dvoje AGRIM dovoljenj, kar pomeni, da je bila v vsakem primeru zagotovljena zadostna količina na dovoljenju, da bi ga lahko carinski delavec odpisal pravilno. Če bi ta ugotovil nasprotno, bi moral deklaracijo pisno zavrniti. V točki 5 Navodila o ravnanju z uvoznimi dovoljenji za kmetijske izdelke, številka 14/2004, ki je bilo izdano s strani generalnega direktorja Carinske uprave RS, je jasno in nedvoumno predpisano, da carinski delavec odpisuje količino na izdanih dovoljenjih. Ker se je zadeva ponovila kar osemkrat, tožnik ugotavlja, da ni šlo za enkratno pomoto, ampak so carinski delavci napako ponavljali sistematično, oziroma so zaradi napačnih navodil delali narobe, v dobri veri, da delajo prav. Opozarja tudi, da po predpisih nima nobene pravice ravnanja z AGRIM dovoljenji in nikakor ne more odgovarjati za vsebino odpisov carinskih delavcev. Ker je torej carinski dolg nastal zaradi nepravilnega odpisovanja AGRIM dovoljenja in ne zaradi morebitnih nepravilnosti na deklaracijah, za ta dolg ni odgovoren.

Tožnik torej ni krivec za nastanek carinskega dolga, zato meni, da morajo carinski organi ravnati skladno z določbo točke b) drugega odstavka 220. člena Uredbe sveta (EGS), številka 2913/91 o CZS, kjer je predpisano, da se naknadna vknjižba carinskega dolga ne opravi, če se zakonsko dolgovani znesek ni vknjižil zaradi napake carinskih organov in tožnik te napake ni mogel odkriti in je ravnal v dobri veri. Kot pomembno dejstvo šteje, da tožena stranka ne zanika, da so carinski delavci napravili napako, toda kljub temu se je postavila na stališče, da ne gre za napako carinskega organa, ki je tožnik ne bi mogel ugotoviti. Postavlja se tudi trditev, da bi bil tožnik dolžan voditi nadzor nad uporabo uvoznih dovoljenj AGRIM sam ter preverjati vpisane in razpoložljive količine na posameznem uvoznem dovoljenju AGRIM. Takšno stališče je nesprejemljivo, saj se s tem carinski organ poskuša otresti zakrivljene napake, prav tako pa takšne trditve niso dokazane in zanje ni podatkov v spisu. Meni da je sklicevanje na zapisnik kot javno listino neutemeljeno, saj je bil zapisnik izdan v konkretni zadevi, zoper katero so bile sicer podane pripombe, vendar zoper zapisnik ni dovoljena samostojna pritožba. Iz navedenih dejstev in dokazov izhaja, da družba A. d.o.o., kot tudi C., nista zakrivila nobene napake, ampak je šlo za napako carinskega organa, zaradi česar carinski dolg ne bi smel biti naknadno obračunan. V kolikor bi carinski organ pravilno odpisoval količine razvidne iz AGRIM dovoljenj, ne bi prišlo do presežka uvoza sladkorja nad dovoljenimi količinami z všteto toleranco, ker bi si zaradi ocarinjenja dodatnih količin napravil veliko poslovno škodo. Zanj bi bilo ceneje, če bi se sladkor, ki bi že bil na meji, vrnil nazaj. Predlaga odpravo obeh odločb in povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh odločb. Dodaja, da je Upravno sodišče RS v podobnih zadevah že zavzelo stališče, da ne gre za napako carinskega organa po b) točki 2 odstavka 220. člena CZS, zaradi česar je bila naknadna vknjižba pravilno opravljena. Predlaga zavrnitev tožbe.

K 1. točki izreka:

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov v obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da je odločba prvostopnega upravnega organa pravilna in zakonita ter da je upravni organ za svojo odločitev navedel utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71.člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, številka105/2006-v nadaljevanju ZUS-1), ter še dodatno navaja:

V obravnavani zadevi sodišče kot sporno obravnava vprašanje, ali blago, ki je bilo sproščeno v prost promet po carinski deklaraciji, številka K 4/20721 z dne 12. 10. 2005, izpolnjuje pogoje za preferencialno obravnavo, kot je to zahteval tožnik. V zadevi ni sporno, da gre v obravnavanem primeru za blago, za katerega je potrebno uvozno dovoljenje (AGRIM). Ni sporna tudi količina blaga, ki je bila sproščena v prost promet, sporno pa je, ali je bila sproščena v prost promet tudi količina, ki presega kvoto na uvoznem dovoljenju oziroma ali gre za količino, ki je bila odpisana v okviru dovoljene tolerance, saj je od tega odvisno, ali je tožniku utemeljeno naloženo naknadno (do) plačilo uvoznih dajatev po 220. členu CZS (naknadna vknjižba).

Podrobna pravila za uporabo sistema uvoznih dovoljenj so določena z Uredbo Komisije (ES), številka 1291/2000. Uredba določa skupna podrobna pravila za uporabo sistema uvoznih in izvoznih dovoljenj in potrdil o vnaprejšnji določitvi za kmetijske proizvode, ki upoštevajoč mednarodno trgovinsko prakso za obravnavane proizvode ali blago določa, da je treba dovoliti določeno toleranco za količino uvoženih ali izvoženih proizvodov, glede na količino navedeno v dovoljenju ali potrdilu (točka 6). Po navedeni uredbi daje uvozno oziroma izvozno dovoljenje pravico do uvoza ali izvoza in ga je potrebno predložiti ob sprejemu uvozne ali izvozne deklaracije (tč. 15 navedene uredbe). Če se uvozno dovoljenje, ki zajema določen kmetijski proizvod, uporablja tudi za določanje tarifne kvote, za katero veljajo preferencialni režimi, se takšni preferencialni režimi za uvoznike uporabljajo na podlagi dovoljenja ali potrdila, ki ga mora v nekaterih primerih spremljati listine iz tretje države. Da bi preprečili prekoračitev kvote, se preferencialni režimi uporabljajo do količine, za katero je bilo izdano dovoljenje ali potrdilo. Zaradi olajšanja uvoza, se dovoli toleranca določena v členu 8 (4) navedene uredbe, če je hkrati določeno, da se količin, ki presega tisto, ki je navedena na dovoljenju ali na potrdilu, vendar je v mejah tolerance, ne uvršča v preferencialne režime in se zanjo ob uvozu plačajo polne dajatve (točka 32. navedene uredbe). Po členu 8 (4) navedene uredbe, če uvožena ali izvožena količina za največ 5 % presega količino, navedena v dovoljenju ali potrdilu, se šteje, da je bil uvoz ali izvoz opravljen na podlagi takšnega dovoljenja ali potrdila.

Glede postopka uporabe uvoznih dovoljenj je pomembna določba 24. člena navedene uredbe, po kateri se izvod številka 1 dovoljenja predloži carinskemu organu, ki je sprejel deklaracijo o sprostitvi v prost promet ob sprejetju deklaracije; ko urad vnese dodeljene količine in zaznamek na izvod številka 1 dovoljenja, se listina vrne. Po četrtem odstavku 24. člena navedene uredbe, če uvožena ali izvožena količina ne ustreza količini, navedeni na dovoljenju ali potrdilu, se vnos na dovoljenju ali potrdilu popravi na količino, ki se dejansko uvaža ali izvaža v mejah količine, za katero je bilo dovoljenje ali potrdilo dano. Tako glede pooblastil carinskega organa oziroma ustreznosti vpisane količine v smislu 24. člena navedene uredbe izhaja, da vnose dodeljenih količin in zaznamke na izvodu številka 1 uvoznega dovoljenja v obravnavanem primeru opravi carinski urad, čeprav države članice lahko zahtevajo ali dovolijo, da uslužbenec zapiše vnose na dovoljenju ali potrdilu in v teh primerih vnos pregleda in zaznamuje pristojni urad, za kar pa ne gre v obravnavanem primeru.

Iz člena 50. navedene uredbe izhaja, da v primeru, če je ob uvozu proizvoda treba priložiti uvozno dovoljenje, in če to dovoljenje služi tudi za določanje upravičenosti za preferencialne režime, količine uvožene v okviru tolerance, ki presegajo količino na uvoznem dovoljenju, ne izpolnjujejo pogojev za preferencialne režime. Na navedeni pravni podlagi prvostopni organ in tožena stranka utemeljeno zatrjujeta, da količine, ki so uvožene v okviru dovoljene tolerance, ne izpolnjujejo pogojev za preferencialne režime. Zato je relevantna okoliščina, ki vpliva na naknadno določitev carinskega dolga po 220. členu CZS, da gre v obravnavanem primeru uvoznega dovoljenja za preseganje količin, ki so navedene na uvoznem dovoljenju v okviru 5 % dovoljene tolerance, kar pomeni, da navedeno blago glede na 50. člen Uredbe Komisije (ES), številka 1291/2000 ne more biti predmet preferencialne obravnave.

Iz ugotovitev prvostopnega organa izhaja, da je tožnik zahteval preferencialno obravnavo, tako da je v EUL izpolnil polje 36 in vanj vpisal šifro 300, tudi za blago, za katerega je ugotovljeno, da presega količino, ki je navedena na, v tej zadevi obravnavanem uvoznem dovoljenju AGRIM številka A001546 oziroma za količino, ki se nanaša na 5 % toleranco. Res je, da se obrazec EUL nanaša na dvoje uvoznih dovoljenj, vendar sodišče pritrjuje stališču obeh upravnih organov, da je v zadevi poleg navedenega relevantno tudi kako je bil izpolnjen obrazec Agrim. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je v obravnavanem uvoznem dovoljenju, ki ima v polju 17 navedeno količino 144.000,00 kg in v polju 19 vpisano 5 % toleranco, carinski organ na hrbtni strani v drugem delu polja 29 odpisal celotno količino, vključno s količino 7.200,00 kg, za katero pa ni podlage za preferencialno obravnavo po prvem odstavku 50. člena Uredbe Komisije (ES) številka 1291/2000.

Pravilna je ugotovitev tožene stranke, da v obravnavani zadevi ne gre za napako carinskega organa po b) točki drugega odstavka 220. člena CZS. Tožnik je namreč dolžan poznati določbo 50. člena Uredbe 1291/2000/ES, ki določa način ravnanja v primeru uveljavljanja preferencialnega režima ter zato v tem upravnem sporu ne more uspeti z ugovorom, da gre za napako carinskih delavcev, ki je ni bilo mogoče odkriti (točka b. odstavek 2 člen 220 CZS), tembolj, ker mu je bil eden izvod dovoljenja, tako kot to določa odstavek 3 člen 24 Uredbe Komisije (ES), številka 1291/2000, po spornih odpisih vrnjen.

Sodišče kot neutemeljen zavrača tudi tožbeni ugovor, da je tožnik za uvoz pooblastil družbo C. d.d., torej ni odgovoren za plačilo. Kot je tožniku že pojasnil drugostopni organ, je iz vpisane šifre (29) v polju 14 carinske deklaracije razvidno, da gre v obravnavanem primeru za neposredno zastopanje, torej zastopanje v imenu in na račun tožnika, kar seveda pomeni, da je bil tožnik v postopku odmere carinskih dajatev pravilno obravnavan kot carinski deklarant.

Tožnik samega načina izračuna in podatka o količini blaga posebej ne izpodbija. Njegovi tožbeni ugovori se nanašajo predvsem na pravno podlago in uporabo materialnega prava, ki pa, kot je že bilo povedano, niso utemeljeni. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je materialno pravo pravilno uporabljeno in je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K 2. točki izreka:

Tožnik je ob vložitvi tožbe predlagal tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi v primeru če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi zahtevo za povrnitev stroškov postopka.


Zveza:

CZS člen 220, 220/2, 220/2-b.
Uredba 1291/200/ES člen 8, 8/4, 24, 24/3, 24/4, 50.

Pridruženi dokumenti:*

Opr. št: IV U 369/2009, ECLI:SI:UPRS:2009:IV.U.369.2009

Opr. št: IV U 346/2009, ECLI:SI:UPRS:2009:IV.U.346.2009

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
14.11.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU5MjEw