Sodba II Ips 603/93

Jedro

Ob prenehanju toženkinega delovnega razmerja pri tožeči stranki dne 31.3.1991 je veljal glede toženkinih pravic 2. odst. 63. čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih, po katerem tožeča stranka ni bila upravičena zahtevati izpraznitve stanovanja, oziroma bi morala ob izselitvi preskrbeti toženki drugo primerno stanovanje. Enako je bilo določeno za uporabnike hišniških stanovanj. Tako stanje je bilo ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona dne 19.10.1991. Ta zakon nima posebnih določb glede imetnikov pravice do začasne uporabe po 1. odst. 40. čl. ZSR, ampak le glede uporabnikov hišniških stanovanj. Za te pa določa v spremenjenem 157. čl., da jim mora biti ob izselitvi preskrbljen najem drugega primernega stanovanja, če razlogi za izselitev niso nastali po njihovi krivdi. Zaradi vseh omenjenih zakonskih določb je odločitev sodišč prve in druge stopnje, ki sta zahtevek za izpraznitev stanovanja zavrnili, materialnopravno pravilna.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da mora toženka v 15 dneh izprazniti garsonjero in prazno izročiti tožeči stranki. Pritožbo tožeče stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi. V obrazložitvi revizije navaja, da je toženki s prenehanjem delovnega razmerja pri tožeči stranki prenehala tudi pravica do začasne uporabe garsonjere. Poudarja še, da garsonjere v študentskem domu niti ni mogoče šteti kot stanovanje po 4. čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih. Tožeča stranka je v praktično identični drugi pravdni zadevi s svojim zahtevkom uspela.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženki, ki je vložila odgovor na revizijo. V njem izpodbija revizijske navedbe tožeče stranke in predlaga zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. tč. 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Tudi uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je toženka za sporno garsonjero sklenila s tožečo stranko pogodbo z dne 21.9.1988, po kateri je pridobila pravico do začasne uporabe po 40. čl. tedaj veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. l. SRS št. 35/82 in 14/84). Njena pravica je bila vezana na čas, dokler je bila pri tožeči stranki v delovnem razmerju. Toženka sicer še vedno opravlja delo snažilke v prostorih tožeče stranke, vendar pa ji je delovno razmerje pri tožeči stranki prenehalo dne 31.3.1991. Do prenehanja je prišlo zaradi organizacijskih sprememb pri tožeči stranki, torej iz razlogov, ki jih ni povzročila toženka. Toženka je bila sprejeta v delovno razmerje v podjetje P., ki je sklenilo pogodbo s tožečo stranko. Glede na te okoliščine se revizijsko sodišče ne strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da se toženkine službene obveznosti po vsebini niso spremenile in da upravičeno zaseda sporno garsonjero kot najemnica službenega stanovanja za določen čas. Ob prenehanju toženkinega delovnega razmerja pri tožeči stranki dne 31.3.1991 je veljal glede toženkinih pravic 2. odst. 63. čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih, po katerem tožeča stranka ni bila upravičena zahtevati izpraznitve stanovanja, oziroma bi morala ob izselitvi preskrbeti toženki drugo primerno stanovanje. Enako je bilo določeno za uporabnike hišniških stanovanj. Tako stanje je bilo ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona dne 19.10.1991. Ta zakon nima posebnih določb glede imetnikov pravice do začasne uporabe po 1. odst. 40. čl. ZSR, ampak le glede uporabnikov hišniških stanovanj. Za te pa določa v spremenjenem 157. čl., da jim mora biti ob izselitvi preskrbljen najem drugega primernega stanovanja, če razlogi za izselitev niso nastali po njihovi krivdi. Zaradi vseh omenjenih zakonskih določb je odločitev sodišč prve in druge stopnje, ki sta zahtevek za izpraznitev stanovanja zavrnili, materialnopravno pravilna.

Tožeča stranka se v reviziji ne more uspešno sklicevati na okoliščino, da pri sporni garsonjeri ne gre za stanovanje. Zaradi dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje o dodelitvi garsonjere revizijsko sodišče nima pomislekov proti stališču sodišč, da je šlo za stanovanje po 1.odst. 4.čl. tedaj veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 64/2000
• Sodba II Ips 499/2001
• VSL sodba I Cp 1872/2013