<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba VIII Ips 170/2016


pomembnejša odločba

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Delovno-socialni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2017:VIII.IPS.170.2016
Evidenčna številka:VS3007047
Datum odločbe:21.02.2017
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VDSS Psp 453/2015
Senat:mag. Marijan Debelak (preds.), mag. Irena Žagar (poroč.), Karmen Iglič Stroligo, Marjana Lubinič, Borut Vukovič
Področje:INVALIDI - SOCIALNO ZAVAROVANJE - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
Institut:dopuščena revizija - pravna kvalifikacija pravnega pojma - pravno dejstvo - uporaba predpisa - invalidnina - nadomestilo za invalidnost - pravice iz invalidskega zavarovanja - pravna praznina

Jedro

Čeprav ZPIZ-2 pravice iz naslova telesne okvare ne ureja več, je v prehodnih določbah (deveti odstavek 429. člena ZPIZ-2) predvidel uporabo določb 143. do 149. člena ZPIZ-1, do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, če gre za poškodbo pri delu in poklicno bolezen. Ker se na podlagi 429. člena ZPIZ-2 še vedno uporablja 145. člen ZPIZ-1, ki izrecno določa, da se invalidnina odmeri glede na vzrok nastanka telesne okvare v času njenega nastanka, je pri ugotavljanju, ali gre za poškodbo pri delu ali ne, relevanten vzrok telesne okvare v času njenega nastanka, kar posredno odkazuje na uporabo definicije iz 63. člena ZPIZ-1, če ta vzrok nastane pred uveljavitvijo ZPIZ-2. Že ob samem nastanku poškodbe, ki je življenjski dogodek, je nastopila potreba po pravni kvalifikaciji vzroka te poškodbe, saj je pravo na to dejstvo, na podlagi različnih predpisov, vezalo različne pravne posledice. Dejstvo poškodbe je ob tem postalo pravno dejstvo, s tem pa je nastopila tudi potreba po pravni kvalifikaciji tega dejstva glede na veljavno abstraktno pravno normo.

Ker ZPIZ-2 glede uveljavljanja pravice do nadomestila za invalidnost (pravice iz invalidskega zavarovanja oziroma na podlagi invalidnosti) ne vsebuje izrecnih (prehodnih ali drugih) določb, po katerih bi bilo treba v primeru opredelitve vzroka poškodbe, ki je nastala pred njegovo uveljavitvijo, uporabiti (novo) definicijo iz 66. člena ZPIZ-2. Zato je treba uporabiti pravilo, da se pravna kvalifikacija nekega dejstva opravi v trenutku, ko pravo na to dejstvo veže določene pravne posledice, kar predstavlja trenutek spremembe navadnega dejstva v pravno dejstvo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke št. 9889535 z dne 30. 7. 2013 in št. 9889535 z dne 15. 4. 2013. Ugotovilo je, da pri tožniku obstaja 80 % telesna okvara nastala zaradi poškodbe pri delu od 2. 4. 2012 dalje. Tožniku je priznalo invalidnino od 1. 8. 2012 dalje v znesku 82,90 EUR, ki se mu izplačuje z vsemi nadaljnjimi uskladitvami. Sodišče je tudi odpravilo dokončno odločbo tožene stranke št. I - 9889535 z dne 31. 7. 2013. Odločbo št. 27 9889535 z dne 15. 4. 2013 pa je spremenilo tako, da je besedilo „posledic poškodbe zunaj dela“ nadomestilo z besedilom „posledic poškodbe pri delu“. Toženi stranki je tudi naložilo, da tožniku povrne stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, v delu, ki se nanaša na odločitev o uvrstitvi tožnika v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu, vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, v delu, ki se nanaša na odločitev o priznanju pravice do invalidnine, pa je vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 18/2016 z dne 6. 4. 2016 ugodilo. Revizijo je dopustilo glede vprašanja, kateri predpis je v obravnavani zadevi odločilen za materialnopravno presojo o pravici tožnika do invalidnine za telesno okvaro. Revizijsko sodišče je dopuščeno in dovoljeno revizijo obravnavalo kot enotno revizijo.

4. Tožena stranka navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je vzrok nastanka III. kategorije invalidnosti pri tožniku, poškodba pri delu. Zmotno naj bi bilo stališče, da je treba za določitev vzroka nastanka invalidnosti, uporabiti predpis, ki je veljal v času, ko se je tožnik poškodoval, t.j. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (1) (v nadaljevanju ZPIZ-1), saj je tožnik začel s postopkom za uveljavljanje pravic dne 30. 1. 2013, ko je že veljal novi Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2) (v nadaljevanju ZPIZ-2). Prav tako naj bi bilo v postopku ugotovljeno, da je pri tožniku invalidnost III. kategorije nastala dne 21. 3. 2013, torej prav tako že v času veljavnosti ZPIZ-2, zato naj se vzrok invalidnosti ne bi več mogel vezati na določbe ZPIZ-1, ki v tem času ni več veljal, pač pa na določbe ZPIZ-2, ki definira poškodbo pri delu drugače kot ZPIZ-1. Po določbah ZPIZ-2 bi bil lahko vzrok ugotovljene invalidnosti le poškodba izven dela in ne poškodba pri delu. V zvezi z odločitvijo o priznanju pravice do invalidnine tožena stranka navaja, da lahko na podlagi tretjega odstavka 403. člena ZPIZ-2 zavarovanci pridobijo pravico do invalidnine v skladu z določbami ZPIZ-1 le za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen. Pri tožniku naj po definiciji ZPIZ-2 ne bi šlo za poškodbo pri delu, določb ZPIZ-1 glede vzroka telesne okvare pa naj ne bi bilo mogoče uporabiti, ker je tožnik vložil zahtevek v času veljavnosti ZPIZ-2. Sklicuje se tudi na prehodno določbo prvega odstavka 390. člena ZPIZ-2.

5. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek), v primeru dopuščene revizije pa samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek). Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Revizija ni utemeljena.

7. Sporno je vprašanje, ali je poškodbo, ki se je zgodila dne 2. 4. 2012, zaradi katere je bila ugotovljena invalidnost in telesna okvara, možno šteti kot poškodbo pri delu v skladu z definicijo ZPIZ-1, čeprav je tožnik vlogi za uveljavljanje pravic iz invalidnosti in telesne okvare vložil v času, ko je že veljal novi ZPIZ-2, ki poškodbo pri delu definira drugače. Na podlagi 63. člena ZPIZ-1 je šlo za poškodbo pri delu (med drugim) tudi v primeru, če je zavarovanec poškodbo utrpel na redni poti od stanovanja do delovnega mesta ali nazaj, medtem ko ZPIZ-2 določa, da gre v takem primeru za poškodbo pri delu le, če prevoz organizira delodajalec (2. alineja prvega odstavka 66. člena ZPIZ-2).

8. Iz ugotovljenega dejanskega stanja (ki med strankama ni sporno) izhaja, da je bil tožnik poškodovan 2. 4. 2012, ko ga je na poti na delo zbil osebni avtomobil. Pri toženi stranki je uveljavljal pravice iz invalidnosti in pravico do invalidnine zaradi telesne okvare v postopku, ki se je začel na predlog osebne zdravnice tožnika 30. 1. 2013. Invalidska komisija tožene stranke je ugotovila, da pri tožniku od 2. 4. 2012 dalje, ko je bil poškodovan, obstaja 80% telesna okvara, to je telesna okvara 3. stopnje po Samoupravnem sporazumu o seznamu telesnih okvar, poglavje IV. A, 1a zaradi popolne ohromelosti brahialnega pleksusa, od 21. 3. 2013 dalje pa invalidnost III. kategorije, oboje zaradi posledic poškodbe zunaj dela. Tožena stranka je z odločbo, ki je postala dokončna dne 30. 7. 2013, odločila, da tožnik nima pravice do invalidnine za telesno okvaro, z odločbo, ki je postala dokončna 31. 7. 2013, pa ga je razvrstila v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe zunaj dela in mu priznala pravico do dela na drugem delu s stvarnimi omejitvami ter s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno od 21. 3. 2013 dalje. V slednjem primeru vprašanje, ali je invalidnost posledice poškodbe pri delu ali zunaj dela vpliva na višino nadomestila za invalidnost, ki ga je tožena stranka odmerila s posebno odločbo.

9. ZPIZ-2 pravice iz naslova telesne okvare (invalidnine) ne ureja več, saj je bila ta pravica iz zakona izločena z namenom (kot posredno izhaja iz prehodne določbe 403. člena ZPIZ-2), da se jo uredi v drugih predpisih, in sicer v predpisih s področja varstva invalidov. ZPIZ-1 je pravico do invalidnine urejal med dodatnimi pravicami iz obveznega zavarovanja in jo definiral kot denarni prejemek, do katerega je zavarovanec upravičen v primeru telesne okvare (8. člen ZPIZ-1).

10. Čeprav ZPIZ-2 pravice iz naslova telesne okvare ne ureja več, je v prehodnih določbah (deveti odstavek 429. člena ZPIZ-2) predvidel uporabo določb 143. do 149. člena ZPIZ-1, do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, če gre za poškodbo pri delu in poklicno bolezen. Ker se na podlagi 429. člena ZPIZ-2 še vedno uporablja 145. člen ZPIZ-1, ki izrecno določa, da se invalidnina odmeri glede na vzrok nastanka telesne okvare v času njenega nastanka, je pri ugotavljanju, ali gre za poškodbo pri delu ali ne, relevanten vzrok telesne okvare v času njenega nastanka, kar posredno odkazuje na uporabo definicije iz 63. člena ZPIZ-1, če ta vzrok nastane pred uveljavitvijo ZPIZ-2. Glede na navedeno je treba v primeru pravic iz naslova telesne okvare na podlagi prehodnih določb ZPIZ-2 vzrok telesne okvare definirati v skladu s predpisom, ki je veljal v času nastanka telesne okvare, kar je v tožnikovem primeru ZPIZ-1, ki je veljal na dan 2. 4. 2012, ko je pri njem nastala telesna okvara.

11. Tožnik je v tem sporu poleg pravice do invalidnine (ki po ZPIZ-1 sodi med dodatne pravice) uveljavljal tudi pravice iz invalidskega zavarovanja oziroma pravice na podlagi invalidnosti. Na podlagi 62. člena ZPIZ-1 so vzroki za nastanek invalidnosti poškodba pri delu, poklicna bolezen, bolezen in poškodba izven dela. Enako določbo vsebuje tudi ZPIZ-2 v 65. členu.

12. Pri opredelitvi vzroka invalidnosti v eno od teh štirih kategorij gre za ugotavljanje pravnega dejstva. Neko dejstvo kot življenjski dogodek (npr. poškodba) postane pravno dejstvo takrat, ko pravo na njegov nastanek veže določene pravne posledice. Splošno in abstraktno pravno pravilo, ki ga z razlago izluščimo iz formalnega vira prava, je treba normativno konkretizirati tedaj, ko nastopi pravno dejstvo, ki ga predvideva predpostavka dispozicije (3).

13. Tožnik se je poškodoval dne 2. 4. 2012. Na dejstvo poškodbe kot življenjskega dogodka veljavno pravo veže določene pravne posledice, ki so različne glede na (pravno) opredelitev vzroka te poškodbe. Med temi pravnimi posledicami je tudi uveljavljanje različnih socialnih pravic. Socialne pravice v slovenskem pravnem redu niso urejene enotno, pač pa jih urejajo različni zakoni, med drugim zakon, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zakon, ki ureja zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje, zakon, ki ureja socialno varstvo in drugi. Čeprav so posamezne socialne pravice urejene v različnih zakonih, gre za povezan sistem, zaradi česar se ti pri svoji uporabi neizogibno navezujejo in sklicujejo drug na drugega. ZPIZ-1 je definicijo poškodbe pri delu (63. člen) umestil v poglavje o pravicah na podlagi invalidnosti, na katero se je v nadaljevanju večkrat skliceval, tudi v primeru pravice do invalidnine, ki je bila sicer uvrščena med dodatne pravice in ne med pravice na podlagi invalidnosti. Na isto definicijo se je v zvezi z uveljavljanjem socialnih pravic iz drugega naslova - obveznega zdravstvenega zavarovanja - navezoval tudi Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (4) (ZZVZZ), na podlagi izrecne določbe 19. člena tega zakona. Po ZZVZZ je vzrok poškodbe (pri delu ali izven dela) med drugim vplival na višino nadomestila med začasno zadržanostjo od dela (31. člen) in trajanje nadomestila po prenehanju delovnega razmerja (34. člen). Nenazadnje je bil tožnikov delodajalec tudi na podlagi 41. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (5) (ZVZD-1), ki sicer ne sodi med zakone, ki urejajo socialne pravice, dolžan obvestiti Inšpektorat za delo na obrazcu Prijave poškodbe pri delu, ki je poškodbo pri delu opredeljeval v smislu definicije po ZPIZ-1.

14. Iz navedenega izhaja, da je že ob samem nastanku poškodbe, ki je življenjski dogodek, nastopila potreba po pravni kvalifikaciji vzroka te poškodbe, saj je pravo na to dejstvo, na podlagi različnih predpisov, vezalo različne pravne posledice. Dejstvo poškodbe je ob tem postalo pravno dejstvo, s tem pa je nastopila tudi potreba po pravni kvalifikaciji tega dejstva glede na veljavno abstraktno pravno normo.

15. Drži, da se pogoji za pridobitev pravice načeloma presojajo po zakonu, veljavnem v času vložitve zahtevka, če sam zakon (praviloma) v prehodnih določbah ne določa kaj drugega. Vendar pa v konkretnem primeru ne gre za to, da bi se pogoji za pridobitev pravice tožnika iz invalidnosti presojali po ZPIZ-1, ki v času vložitve zahtevka ni več veljal. Nasprotno - pogoji za pridobitev pravice so se presojali po ZPIZ-2. Gre le za vprašanje pravne kvalifikacije vzroka poškodbe, ki je pravni pojem, ki ga poznata tako ZPIZ-1 kot ZPIZ-2, vendar ga definirata drugače.

16. Ker ZPIZ-2 v zvezi z uveljavljanjem pravice do nadomestila za invalidnost ne vsebuje izrecnih (prehodnih ali drugih) določb, po katerih bi bilo treba v primeru opredelitve vzroka poškodbe, ki je nastala pred njegovo uveljavitvijo, uporabiti (novo) definicijo iz 66. člena ZPIZ-2, je treba uporabiti pravilo, da se pravna kvalifikacija nekega dejstva opravi v trenutku, ko pravo na to dejstvo veže določene pravne posledice, kar predstavlja trenutek spremembe navadnega dejstva v pravno dejstvo. Ko se je tožnik poškodoval, je zakon za tak način poškodbe določal, da gre za poškodbo pri delu. Potreba po pravni kvalifikaciji poškodbe je nastopila takoj ob njenem nastanku, kvalifikacija je bila že opravljena in se kasneje ne more več spreminjati. V nasprotnem primeru bi tožnik pri uveljavljanju različnih socialnih pravic prišel do različnega rezultata - pri uveljavljanju pravic iz zdravstvenega zavarovanja bi se štelo, da se je poškodoval pri delu, pri uveljavljanju pravic iz invalidnosti pa, da se je poškodoval izven dela - kar bi bilo brez utemeljenega razloga razlikovanja pravno nevzdržno. Prav tako bi lahko prišlo do neenakega obravnavanja oseb, ki so se poškodovale na isti dan in na isti način, pa je njihovo zdravljenje trajalo manj časa in se zaključilo še pred uveljavitvijo ZPIZ-2. Za takšno različno obravnavanje oseb v enakem položaju po presoji revizijskega sodišča ni nobene pravne podlage. Sodišči druge in prve stopnje sta zato v odsotnosti izrecnih zakonskih določb, ki bi določale drugače, ravnali pravilno, ko sta vzrok tožnikove poškodbe pravno okvalificirali po zakonu, ki je veljal na dan njenega nastanka.

17. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

----

(1) Ur. l. RS, št. 106/99 in nadaljnji.

(2) Ur. l. RS, 96/2012 in nadaljnji.

(3) Gorazd Kušej in ostali, Uvod v pravoznanstvo, ČZ Uradni list RS, 1995, str. 183.

(4) Ur. l. RS, št. 9/92 in nadaljnji.

(5) Ur. l. RS. št. 43/2011.


Zveza:

ZPIZ-1 člen 63, 145. ZPIZ-2 člen 429, 429/9.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
11.04.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA0ODMy