VSRS Sklep VIII Ips 182/2016


pomembnejša odločba

Jedro

Odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita, če za to obstaja resen razlog. Zato je pomembno, ali ima delodajalec na voljo samo to rešitev, ali pa obstajajo še kakšne druge učinkovite in primerne možnosti. Ena od njih je lahko zmanjšanje ali ukinitev nadurnega dela. Če je namreč z drugačno razporeditvijo dela, npr. tudi z zmanjšanjem ali ukinitvijo nadurnega dela, delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi mogoče nadaljevati, razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ne more biti utemeljen.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje in sodba sodišča prve stopnje v točkah II/1 do II/5 in III. točki razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 2. 7. 2012, za ugotovitev, da delovno razmerje 20. 3. 2012 ni prenehalo in je trajalo do 23. 5. 2013, za priznanje vseh pravic iz pogodbe o zaposlitvi od 1. 12. 2012 do 23. 5. 2013, za čas od 24. 5. 2013 pa priznanje prikrajšanja pri plači, s plačilom vseh davkov in prispevkov in zakonskih zamudnih obresti, za plačilo odškodnine namesto reintegracije v znesku 14.766,75 EUR in za plačilo odškodnine za šest dni neizrabljenega letnega dopusta za leto 2010. Ugotovilo je, da je pri toženi stranki prišlo do zmanjšanja povpraševanja po izdelkih ter upada naročil in da je tožena stranka pričela z zmanjševanjem števila zaposlenih na delovnem mestu upravljalec stroja za izdelovanje izdelkov iz gume. Ugotovilo je tudi, da tožnica ni bila neenako obravnavana, zato je presodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Poudarilo je, da je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj utemeljenega poslovnega razloga, to je zmanjšanja povpraševanja po izdelkih ter posledičnega upada naročil, kar zadošča za zakonitost odpovedi, zato na pravilnost odločitve ne vpliva dejstvo, da sodišče prve stopnje ni presojalo okoliščin, ki še niso nastopile, čeprav so navedene v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in sicer možnosti izgube enega od močnejših naročil za avtomobilsko industrijo in predvidenega primanjkljaja do konca leta 2012. Ocenilo je, da te okoliščine, ker še niso nastopile, praviloma ne morejo utemeljevati zakonitosti odpovedi. Ključno je, da je v času podaje odpovedi obstajal razlog, ki je opredeljen kot podlaga odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja „vse dovoljene revizijske razloge“ po 370. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo izvedene dokaze oziroma jih je povzelo enostransko, nato pa napravilo tudi zmotne materialnopravne zaključke o obstoju poslovnega razloga in neobstoju diskriminacije. Temu naj bi nato sledilo tudi sodišče druge stopnje. Meni, da izpodbijana sodba ni ustrezno obrazložena, zato uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 8. člena ZPP. Sodišču očita, da je nekritično sledilo izpovedi zakonitega zastopnika in A. A., ni pa sledilo izpovedim B. B., tožnice, C. C. in D. D. Iz izvedenih dokazov izhaja, da do bistveno zmanjšanega povpraševanja po izdelkih ni prišlo, niti ni prišlo do primanjkljaja realizacije. Prav tako ni prišlo do izgube enega od močnejših naročil za avtomobilsko industrijo in tudi poslovni rezultati v letu 2012 so bili boljši kot v letu 2011. Zato razlog, ki je bil naveden v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni podan. Ker sta sodišči presodili drugače, se jima očita bistvena kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje navaja, da je izvedenec ugotovil, da so pri toženi stranki proizvodni delavci, med njimi tudi tožnica, v letu 2011 in prvi polovici leta 2012 običajno delali tudi po 20 nadur na mesec, kar je postalo pravilo tudi v obdobju po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Delodajalec, ki vsakomesečno kontinuirano odreja nadure, čeprav so te v okviru zakonskega minimuma, se ne more sklicevati na obstoj poslovnega razloga oziroma zmanjšanje potrebe po delu delavcev. Nobeden od razlogov za odreditev nadurnega dela, ki je določen v prvem odstavku 143. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ni bil podan. Razlaga, da je šlo za izjemoma povečan obseg dela, je le pretveza tožene stranke. Smisel omejenega nadurnega dela je varovanje zdravja delavcev. Meni tudi, da je zmotna presoja sodišč nižjih stopenj, da diskriminacije ni bilo. Kot izhaja iz izvedenih dokazov, je tožnica najglasneje opozarjala na nepravilnosti in slabe delovne pogoje pri toženi stranki ter na nemožnost koriščenja dopusta, ne drži pa tudi, da je bilo delo tožnice po kvaliteti slabše in da se ni bila pripravljena izobraževati, saj iz izpovedi priče C. C. izhaja nasprotno.

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Tožnica uvodoma navaja, da revizijo vlaga zoper odločitev sodišča druge stopnje v tistem delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka in stroške postopka (II. in III. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). V okvir te odločitve sodi tudi zavrnitev zahtevka za plačilo odškodnine za šest dni neizrabljenega dopusta za leto 2010 v bruto znesku 204,82 EUR. Vendar pa v sami reviziji tega dela odločitve ne omenja (revizija zaradi vrednosti tožbenega zahtevka tudi sicer ne bi bila dovoljena). Zato revizijsko sodišče šteje, da odločitve sodišča druge stopnje v tem delu ne izpodbija.

7. Neutemeljen je očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz razlogov, ki so navedeni v reviziji, te kršitve sploh ni mogoče storiti. Bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, niti ji revizija tega ne očita. V bistvu tožnica to bistveno kršitev uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, ki jim je sledilo sodišče druge stopnje, kar pomeni nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja, delno pa pod tem očitkom uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava.

8. Neutemeljeno se nadalje uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana takrat, ko obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni, niti je revizija sodiščema ne očita. Na podlagi izvedenih dokazov sta sodišči izdelali dokazno oceno, s katero se tožnica ne strinja in jo zato izpodbija z revizijo. Dokazna ocena pa je rezultat ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga v reviziji ni dovoljeno izpodbijati.

9. Tudi kršitev „8. člena ZPP“ (pravilno bistvena kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP) ni podana. Že sodišče druge stopnje je pojasnilo, da sodišče prve stopnje ni zgolj nekritično sledilo izpovedi direktorja tožene stranke in A. A. o znižanem prometu in spremenjeni strukturi izdelkov, ampak je pri tem upoštevalo tudi listinske dokaze in v zvezi z vprašanjem obstoja poslovnega razloga postavilo celo izvedenca ekonomske stroke. Natančno je tudi obrazložilo, zakaj je sledilo tem dokazom in ne izpovedim drugih prič.

10. Utemeljeno pa revizija nasprotuje pravilnosti uporabe materialnega prava.

11. Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je po 1. alineji prvega odstavka 88. člena ZDR (1) podan, če pride do prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Sodišči nižjih stopenj sta pri presoji obstoja odpovednega razloga izhajali iz razlogov, navedenih v redni odpovedi in ugotovili tako zmanjšanje povpraševanja po določenih izdelkih kot tudi posledičen upad naročil. Odločilni so podatki, ki se nanašajo na prvo polovico leta 2012, saj je bila odpoved podana 2. 7. 2012. Zato podatki o spremembi strukture izdelkov in delnem izboljšanju poslovnih rezultatov v drugem polletju 2012 niso relevantni. Kljub temu pa velja poudariti, da je bil za leto 2012 ugotovljen upad vrednosti prodaje za 9 % v primerjavi z letom 2011 ter tudi upad števila potrebnih norma ur (ure, ki so potrebne za izdelavo prodanih količin). Ugotovljen upad realizacije v letu 2012 v primerjavi z letom 2011, dejstvo, da določenih izdelkov niso več proizvajali, da se je spremenila struktura izdelkov in da se je v letu 2012 število zaposlenih z 18 znižalo na 11, so okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

12. Vendar pa revizija upravičeno opozarja na pomembnost dejstva, da je tožena stranka v letu 2011 in prvi polovici leta 2012 delavcem kontinuirano odrejala nadurno delo. Sodišče prve stopnje se je zadovoljilo z razlago, da nadurno delo ni presegalo zakonskih okvirov, sodišče druge stopnje pa je zavzelo stališče, da zaključki sodišča prve stopnje o tem niso odločilni in da so pritožbene navedbe v zvezi z nadurami nebistvene.

13. Poslovni razlog je utemeljen, če zaradi sprememb v poslovanju dejansko pride do prenehanja potreb po delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi na posameznih delovnih mestih. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je glede na drugi odstavek 88. člena ZDR (2) v povezavi s 4. členom Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (3) zakonita, če za to obstaja resen razlog. Zato je pomembno, ali ima delodajalec na voljo samo to rešitev, ali pa obstajajo še kakšne druge učinkovite in primerne možnosti. Ena od njih je lahko zmanjšanje ali ukinitev nadurnega dela. Če je namreč z drugačno razporeditvijo dela, npr. tudi z zmanjšanjem ali ukinitvijo nadurnega dela, delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi mogoče nadaljevati, razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ne more biti utemeljen. Dokazno breme, da je odpovedni razlog podan, je na podlagi prvega odstavka 84. člena ZDR na delodajalcu.

14. Seveda zgolj dejstvo, da se je nadurno delo opravljalo, ne zadošča za zaključek, da poslovni razlog ne obstoji. Lahko pa je obstoj poslovnega razloga vprašljiv, če delodajalec delavcem kontinuirano odreja opravljanje nadur, in sicer tako glede organizacijske (4) kot ekonomske (5) upravičenosti. Posebej velja v zvezi se tem opozoriti na določbo prvega odstavka 145. člena ZDR, po katerem se nadurno delo po 143. členu ZDR (ki določa le izjemne primere, v katerih je odreditev dela preko polnega delovnega časa dopustna) ne sme uvesti, če je delo možno opraviti v polnem delovnem času z ustrezno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa z uvajanjem novih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev. Odreditev dela preko polnega delovnega časa je torej izjema, do katere lahko pride le pod pogoji, ki jih določa zakon, nikakor pa ne more predstavljati stalne oblike oziroma načina opravljanja dela. Zato ni nepomembno, kaj je bil v obravnavanem primeru razlog za odrejanje nadurnega dela in ali bi bilo mogoče z drugačno organizacijo dela doseči zmanjšanje ali celo ukinitev opravljanja nadurnega dela ter na ta račun ohraniti zaposlitev tožnice.

15. Ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da opravljanje nadur na obstoj poslovnega razloga ne vpliva, ker so se gibale v okviru dovoljene zakonske omejitve, sodišče druge stopnje pa je vprašanje odrejanja nadur štelo za nepomembno, je dejansko stanje v zvezi z nadurami ostalo nepopolno ugotovljeno. Ali bi se bilo z drugačno organizacijo dela izogniti opravljanju nadur in zagotoviti tožnici nadaljevanje delovnega razmerja je odvisno predvsem od dinamike, količine, časa in razloga za odreditev nadurnega dela (kar vse so dejstva, na katera je tožnica v svojih vlogah opozarjala, tožena stranka pa nanje odgovarjala). Ker ta dejstva niso bila v zadostni meri razčiščena, je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, ki naj v ponovljenem postopku to pomanjkljivost odpravi.

16. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

----

(1) Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila podana 2. 7. 2012, torej še v času veljavnosti prejšnjega ZDR.

(2) Delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem.

(3) Delovno razmerje delavcu ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi … z operativnimi potrebami podjetja, ustanove ali službe.

(4) Ob kontinuiranem odrejanju nadur je lahko vprašljiva dejanska potreba po zmanjšanju števila zaposlenih.

(5) Plačilo večjega števila opravljenih nadur je lahko za delodajalca celo večje stroškovno breme, kot ohranitev zaposlitve delavca.

Datum zadnje spremembe:

11.04.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 948/2012
• VDSS sodba Pdp 124/2007
• VDSS sodba Pdp 276/2014