VSRS sodba VIII Ips 227/2015


pomembnejša odločba

Jedro

Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je na podlagi prvega odstavka 79. člena ZDR-1 tožničina pogodba o poslovodenju, ki je bila hkrati tudi pogodba o zaposlitvi za določen čas, zakonito prenehala z dnem, ko je bila tožnica odpoklicana s funkcije direktorice.

V 16. členu pogodbe o poslovodenju je določeno, da s prenehanjem mandata iz kakršnegakoli razloga preneha tudi delovno razmerje direktorja v družbi. Navedeno pomeni, da tožničina pogodba o poslovodenju, ki je hkrati tudi pogodba o zaposlitvi, preneha veljati, ne le z iztekom 4-letnega mandatnega obdobja, za katerega je bila tožnica imenovana, temveč tudi prej, če pride do prenehanja mandata iz kateregakoli razloga, torej tudi v primeru predčasnega odpoklica s funkcije direktorice.

Zmotno je tožničino stališče, da bi prva toženka na podlagi 87. člena ZDR-1 morala pisno odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Pogodba o poslovodenju je tudi v obsegu, ki pomeni pogodbo o zaposlitvi, prenehala veljati z dnem odpoklica tožnice s funkcije direktorice prve toženke in ji je s tem dnem delovno razmerje prenehalo, tako na podlagi zakona kot na podlagi povsem jasnih pogodbenih določb. Pogodba o zaposlitvi za določen čas preneha veljati z iztekom časa, za katerega je bila sklenjena in je ni potrebno še posebej odpovedovati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev, da je nezakonita odpoved pogodbe o poslovodenju, ki jo je tožnica sklenila s prvo toženko. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se drugi toženki naloži, da tožnico ponovno imenuje za direktorico prve toženke, prvi toženki pa, da jo pozove nazaj na delovno mesto direktorice ter jo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 3. 12. 2013 do 2. 8. 2016 prijavi v socialno zavarovanje. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se obema toženkama naloži, da tožnici za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 3. 12. 2013 do vrnitve nazaj na delo nerazdelno obračunata bruto mesečna nadomestila plače, plačata davke in prispevke ter tožnici izplačata mesečna neto nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožničin zahtevek je zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je svet druge toženke tožnico predčasno odpoklical s funkcije direktorice prve toženke in da je bilo v 16. členu pogodbe o poslovodenju določeno, da s prenehanjem mandata iz kakršnegakoli razloga preneha tudi delovno razmerje direktorja v družbi.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo izpodbijani del (tožnica ni izpodbijala odločitve o stroških postopka) sodbe sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnim naziranjem sodišča prve stopnje. Postavilo se je na stališče, da tožnica in prva toženka prenehanja pogodbe o poslovodenju nista uredili za tožnico manj ugodno, kot pa določa zakon. Pogodba je bila sklenjena za določen čas, takšna pogodba pa v skladu s prvim odstavkom 79. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) preneha s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, oziroma s prenehanjem razloga, zaradi katerega je bila sklenjena.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da mora delodajalec odpoved pogodbe o zaposlitvi izraziti v pisni obliki in jo vročiti delavcu, toženki pa tega nista upoštevali, zato je tožnici delovno razmerje prenehalo nezakonito. Prva toženka bi po sklepu o razrešitvi tožnice, ki ga je sprejela druga toženka, tožnici morala izdati in vročiti pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot to določa 86. člen Zakona o delovnih razmerjih, v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Tožnica se v pogodbi o poslovodenju ni odpovedala pisni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V pogodbi o poslovodenju ni bilo dogovorjeno, da prva toženka ni dolžna spoštovati določbe 86. člena ZDR in tožnici pisno odpovedati pogodbo o zaposlitvi, ji omogočiti zagovor, in navesti razloge za odpoved. Ni bistveno, da je bila pogodba o poslovodenju sklenjena za določen čas, saj je druga toženka pogodbo odpovedala pred njenim iztekom in bi zato tožnici morala vročiti tudi pisno odpoved. Stališče sodišča druge stopnje bi bilo lahko pravilno le, če bi do prenehanja pogodbe prišlo s potekom časa, za katerega je bila sklenjena.

4. Toženki sta odgovorili na revizijo. Prerekali sta revizijske navedbe tožnice in predlagali, da Vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je na podlagi prvega odstavka 79. člena ZDR-1 tožničina pogodba o poslovodenju, ki je bila hkrati tudi pogodba o zaposlitvi za določen čas, zakonito prenehala z dnem, ko je bila tožnica odpoklicana s funkcije direktorice. V skladu s prvim odstavkom 79. člena ZDR-1 pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, preneha veljati brez odpovednega roka s potekom časa, za katerega je bila sklenjena oziroma ko je dogovorjeno delo opravljeno, ali s prenehanjem razloga, zaradi katerega je bila sklenjena.

8. V 16. členu pogodbe o poslovodenju je določeno, da s prenehanjem mandata iz kakršnegakoli razloga preneha tudi delovno razmerje direktorja v družbi. Razlogi za prenehanje mandata so našteti v 15. členu pogodbe, med njimi tudi razrešitev s strani nadzornega sveta, kar je bil tudi razlog, da je tožnici prenehal mandat. Iz določbe 16. člena pogodbe o poslovodenju tako nedvomno izhaja, da je bila tožnica v delovnem razmerju za določen čas, in sicer za čas trajanja mandata. Navedeno pomeni, da tožničina pogodba o poslovodenju, ki je hkrati tudi pogodba o zaposlitvi, preneha veljati, ne le z iztekom 4-letnega mandatnega obdobja, za katerega je bila tožnica imenovana, temveč tudi prej, če pride do prenehanja mandata iz kateregakoli razloga, torej tudi v primeru predčasnega odpoklica s funkcije direktorice.

9. Zmotno je tožničino stališče, da bi prva toženka na podlagi 87. člena ZDR-1 (tožnica se nepravilno sklicuje na vsebinsko, sicer enako določbo prvega odstavka 86. člena ZDR) morala pisno odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Pogodba o poslovodenju je tudi v obsegu, ki pomeni pogodbo o zaposlitvi, prenehala veljati z dnem odpoklica tožnice s funkcije direktorice prve toženke in ji je s tem dnem delovno razmerje prenehalo, tako na podlagi zakona kot na podlagi povsem jasnih pogodbenih določb. Tožnica se dejansko zavzema za to, da bi tudi v primeru izteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, delodajalec delavcu moral še posebej pisno odpovedati pogodbo o zaposlitvi, čeprav je ta že prenehala veljati s samim potekom časa. Pogodba o zaposlitvi za določen čas preneha veljati z iztekom časa, za katerega je bila sklenjena in je ni potrebno še posebej odpovedovati.

10. Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni podan v reviziji uveljavljeni razlog, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

25.07.2016

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1116/2013
• Sklep VIII Ips 109/2013
• VSL Sklep Cst 96/2021