<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS sodba VIII Ips 80/2015

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Delovno-socialni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2015:VIII.IPS.80.2015
Evidenčna številka:VS3006403
Datum odločbe:12.05.2015
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Pdp 261/2014
Senat:mag. Ivan Robnik (preds.), Marjana Lubinič (poroč.), Miran Blaha, mag. Marijan Debelak, Karmen Iglič Stroligo
Področje:DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
Institut:nadure - plačilo nadur - kompenzacija - policist

Jedro

V načelu je delavec za delo, tako redno kot nadurno, upravičen do plačila. Vendar pa je tudi kompenzacija opravljenih nadur s prostimi urami primerna odmena za nadurno delo, če ob tem delodajalec plača še dodatek, ki je predviden za siceršnje plačilo nadurnega dela.

Tožnik je s kompenzacijo ur, za katere je prejel nadomestilo plače s prisojenim dodatkom v višini 30%, prejel ustrezno plačilo za opravljeno delo. Zahtevek za višje plačilo (še v višini 100% urne postavke) je brez podlage.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 338,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da tožniku za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2010 prizna dodatek za delo preko polnega delovnega časa, ki ga mora obračunati v bruto višini 503,98 EUR in mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega plačilnega dne po poteku posameznega referenčnega obdobja. Višje zahtevke je zavrnilo, delno zaradi neutemeljenosti, delno zaradi zastaranja (obresti). Ugotovilo je, da je tožena stranka po vsakokratnem (polletnem) referenčnem obdobju, v katerem opravljenih delovnih ur ni uspela izravnati s prerazporeditvijo delovnega časa, tožniku odredila kompenzacijo presežka ur s prostimi dnevi, ki jih je plačala kot redne ure, brez dodatka za delo preko polnega delovnega časa. Presodilo je, da predstavljajo vse tako nastale presežne ure delo preko polnega delovnega časa, zato je tožnik poleg kompenzacije s prostimi dnevi upravičen tudi do dodatka v višini 30%.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in datume zapadlosti za ure, opravljene od 1. 7. 2008 do 31. 12. 2010 pomaknilo za en mesec naprej. V preostalem je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo. Presodilo je, da tožnik, ne glede na to, da na kompenzacijo ni pristal in mu je tožena stranka proste dneve, s katerimi je po referenčnem obdobju dosegla izravnavo, odredila brez njegovega soglasja, ni upravičen do višjega plačila od prisojenega (tožnik je vztrajal na plačilu v višini 130%).

3. Tožnik je zoper pravnomočno sodbo vložil predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 48/2014 z dne 9. 12. 2014 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je viške ur, ki pri neenakomerni razporeditvi delovnega časa presegajo izravnavo v referenčnem obdobju šestih mesecev in se štejejo kot nadure, delodajalec na zahtevo delavca dolžan obračunati in izplačati kot nadure, ali pa lahko v naslednjem referenčnem obdobju delavcu enostransko odredi njihovo koriščenje (kot proste ure) in ali je tudi v tem primeru delavec, ki je te ure izkoristil, upravičen do plačila nadur (1).

4. Tožnik v reviziji uveljavlja revizijske razloge iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji). V okviru dovoljenega obsega revident navaja, da mu je presežek ur, ki se niso izravnale v referenčnem obdobju šestih mesecev, tožena stranka po zaključenem referenčnem obdobju odredila kot proste ure. V teh dneh ni bil doma po lastni volji, ampak po razporedu dela, ki ga je določila tožena stranka. Meni, da je tožena stranka na tak način izigrala določbe o prerazporeditvi delovnega časa (pri čemer ni spoštovala omejitev, določenih v 147. členu ZDR), saj je prenašala ure, ki bi se morale izravnati v referenčnem obdobju, v naslednja obdobja. Če pa je že ravnala tako, bi morala presežek ur takoj po zaključku referenčnega obdobja plačati kot nadure, torej v višini 130%. Proste ure se po referenčnem obdobju niso odrejale zaradi potreb delovnega procesa (tožnik je bil doma tudi več tednov), ampak zato, da bi se tožena stranka izognila plačilu nadur. To pomeni, da tožena stranka tožniku ni omogočala dela, razlog je bil na njeni strani in je bil zato upravičen do nadomestila. Opravljene nadure na tak način niso mogle biti izravnane. Meni, da je sodišče neupravičeno pomešalo pojma „nadomestilo plače zaradi odsotnosti z dela“ in „plačilo nadurnega dela“. Če bi obveljala odločitev nižjih sodišč, bi to pomenilo, da je v celoti prepuščeno volji delodajalca, ali bo spoštoval institut referenčnih obdobij ali ne in ali bo plačeval nadurno delo ali ne. Predlaga spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje z ugoditvijo zahtevku v celoti, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ostale navedbe presegajo okvir dopuščene revizije.

5. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da tožnik za presežek ur ni upravičen do plačila še v višini 100% od osnove. Za odrejene proste ure je prejel nadomestilo plače v višini redne ure, s sodbo pa mu je priznan še 30% dodatek (skupaj torej 130% od osnove za uro). S plačilom še v višini 100% bi prejel 230%-no plačilo, za kar ni podlage.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Ker gre za dopuščeno revizijo, jo je mogoče obravnavati le v obsegu, ki ga je dopustilo Vrhovno sodišče s citiranim sklepom, torej je mogoče izpodbijano sodbo preizkusiti samo v tistem delu, in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP).

8. Iz dejstev, ugotovljenih pred sodiščem prve in potrjenih pred sodiščem druge stopnje izhaja, da je bil pri toženi stranki (Policija) zaradi narave in organizacije dela delovni čas neenakomerno razporejen. Kot povprečna delovna obveznost se je upošteval polni delovni čas v obdobju šestih mesecev (t.i. referenčno obdobje, ki je trajalo od 1. 1. do 30. 6. in od 1. 7. do 31. 12. tekočega leta). To pomeni, da je delovni čas trajal v določenem časovnem obdobju več kot znaša redna delovna obveznost, v preostalem delovnem obdobju pa manj od redne delovne obveznosti. Kljub prerazporejanju delovnega časa v posameznih referenčnih obdobjih ni prišlo do popolne izravnave ur, zato je tožena stranka njihovo koriščenje odredila v naslednjem referenčnem obdobju. Tožnik je moral na ta način v času od 9. 6. 2006 do 31. 12. 2010 izrabiti 197 ur, in sicer kot redne ure, ki so se kot take tudi plačale. Izraba prostih ur se je določila z delovnim razporedom, na katerega tožnik ni mogel vplivati.

9. Ob izhodišču, ki temelji na sedmem odstavku 147. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji), namreč da je treba izravnavo ur do polnega delovnega časa opraviti znotraj šestmesečnega referenčnega obdobja, sta nižji sodišči pravilno presodili, da predstavljajo vse ure, ki so ostale neizkoriščene po poteku posameznega referenčnega obdobja, delo preko polnega delovnega časa (nadurno delo). Razporejanja delovnega časa znotraj referenčnega obdobja tožnik ne problematizira, za presežek, ki je opredeljen kot nadurno delo, pa je logično, da se lahko ugotovi šele po koncu referenčnega obdobja. Nastalega presežka ur po koncu referenčnega obdobja ni mogoče šteti za nedovoljen prenos v naslednje referenčno obdobje (pri čemer tožnik vztraja), saj prosti dnevi niso bili odrejeni zaradi izravnave neenakomerno razporejenega oziroma prerazporejenega delovnega časa, ampak kot kompenzacija za opravljeno nadurno delo.

10. Nadurno delo je v Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS št. 56/2002 in naslednji) opredeljeno kot delo v manj ugodnem delovnem času, za katerega javnemu uslužbencu pripada dodatek (32. člen) (2). Višina se določi s kolektivno pogodbo (3). Priznavanje dodatnega, višjega plačila za nadurno delo je v skladu z načelno usmeritvijo, ki izhaja iz 2. točke prvega odstavka 4. člena Evropske socialne listine (spremenjene) (4), in sicer da morajo pogodbenice zagotoviti učinkovito uresničevanje pravice do pravičnega plačila tako, da morajo delavcem priznati pravico do višjega plačila za nadurno delo. V skladu z navedenimi predpisi je ob ugotovitvi, da je opravil nadurno delo, tožniku, ki je javni uslužbenec, sodišče (poleg ekvivalentno prostih dni, ki mu jih je odredil delodajalec in za katere je prejel nadomestilo plače) priznalo tudi 30%-ni dodatek.

11. V načelu je delavec za delo, tako redno kot nadurno, upravičen do plačila. Vendar pa je tudi kompenzacija opravljenih nadur s prostimi urami primerna odmena za nadurno delo, če ob tem delodajalec plača še dodatek, ki je predviden za siceršnje plačilo nadurnega dela. V okviru Sveta Evrope je Evropski odbor za socialne pravice (odbor neodvisnih strokovnjakov, ki ocenjuje nacionalna poročila o izvajanju Evropske socialne listine) že v letu 1998, in sicer pri pregledu belgijskega poročila za leto 1995-96, zavzel stališče, da je možna kompenzacija ur, opravljenih kot nadurno delo, v celoti z rednimi urami, vendar ne v časovno enakem trajanju, ampak v ustrezno daljšem - pri čemer je izhajal iz načela, da mora biti odmena za nadurno delo višja od plačila za redno delo, ker je tudi vložen napor delavca zaradi dodatno opravljenih ur večji.

12. Tožnik je za preteklo sporno obdobje (od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2010) vse nadure kompenziral s prostimi urami. Glede na to in pa dejstvo, da je za del spornega in za bodoča obdobja po drugem odstavku 19. člena Uredbe o delovnem času v organih državne uprave (Uredba, Ur. l. RS št. 115/2007) in 2. členu Aneksa št. 2, s katerim je spremenjen 16. člen Kolektivne pogodbe za policiste (Aneks, Ur. l. RS št. 41/2014) možnost kompenzacije vezana na medsebojni dogovor (oziroma soglasje delavca), je postalo vprašanje, ali je delodajalec za sporno obdobje na zahtevo delavca dolžan izplačati nadure oziroma ali mu zanje lahko enostransko odredi kompenzacijo, za ta spor brezpredmetno. Tudi, če je tožnik opravljene nadure kompenziral po odredbi tožene stranke (brez svojega soglasja), ni mogoče sprejeti stališča, da kompenzacije ni bilo, oziroma da je treba kompenzirane ure šteti za odsotnost iz razlogov na strani delodajalca, za katero je upravičeno prejel 100%-no nadomestilo, medtem ko naj bi bile nadure v višini 130% urne postavke še vedno neplačane. Tožnik je s kompenzacijo ur (ne glede na to, da po odredbi delodajalca), za katere je prejel nadomestilo plače s prisojenim dodatkom v višini 30%, prejel ustrezno plačilo za opravljeno delo. Zahtevek za višje plačilo (še v višini 100% urne postavke) je brez podlage.

13. Neutemeljeno pa je tudi revizijsko stališče, da je bil tožnik zaradi enostransko odrejene kompenzacije prikrajšan pri plači, ker bi bili njegovi prejemki višji, če bi namesto kompenzacije ur delal, nadure pa bi mu delodajalec plačal. V tem primeru bi bilo sicer njegovo plačilo res višje, vendar pa bi tudi delal več. Ker je prejel plačilo za tolikšen obseg dela, kot ga je opravil (torej za kompenzirano uro 100%-no nadomestilo in s sodbama nižjih sodišč prisojen 30%-ni dodatek), prikrajšanja ni bilo.

14. Ostala v reviziji izpostavljena vprašanja presegajo obseg dopuščene revizije, zato vrhovno sodišče nanje ne odgovarja.

15. Ker niso podani z revizijo uveljavljeni razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo. Zavrnitev obsega tudi odločitev o priglašenih revizijskih stroških.

16. Tožnik z revizijo ni uspel, zato je dolžan toženi stranki povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 338,00 EUR (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Torej ali je poleg že prejetega nadomestila za proste ure v višini 100% od osnove upravičen še do plačila v višini 130%.

Op. št. (2): Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji in ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013) nadurno delo opredeljuje podobno, in sicer kot delo v posebnih pogojih, za katerega delavcu pripada dodatek (128. člen).

Op. št. (3): Za javne uslužbence s Kolektivno pogodbo za javni sektor (KPJS, Ur. l. RS št. 57/2008 in naslednji), pred veljavnostjo le te pa s Kolektivno pogodbo za negospodarske dejavnosti (KPND, Ur. l. RS št. 19/91 in naslednji).

Op. št. (4): Ur. l. RS št. 24/99, MP št, 7/99.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2002) - ZDR - 128, 147
Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (2002) - ZSPJS - 32

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
05.12.2022

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDgwMDM4