VSRS sodba in sklep VIII Ips 217/2014


pomembnejša odločba

Jedro

Pojem „hujša kršitev“ je pravni standard, zato je treba v vsakem konkretnem primeru presoditi okoliščine, v katerih je bila kršitev storjena. Sodišče je tisto, ki v sodnem postopku presoja utemeljenost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa tudi težo konkretnih kršitev, zaradi katere je podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Stališče tožene stranke, da gre pri presoji teže kršitve za avtonomijo tožene stranke, v katero sodišče ne sme posegati, ne zdrži.

Sodišče druge stopnje bi moralo vse honorarje, ki jih je tožnica prejela iz naslova pogodb civilnega prava, upoštevati pri ugotavljanju višine reparacije. Te prejemke je napačno upoštevalo pri odmeri višine denarne odškodnine (nadomestila) namesto reintegracije. Pravice na podlagi delovnega razmerja, vključno s plačo oziroma razliko v plači, lahko sodišče v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi prizna do datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi oziroma datuma, do katerega delavcu prizna delovno razmerje. Predmet nadomestila iz prvega odstavka 118. člena ZDR-1 pa so morebitna prikrajšanja po tem datumu.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba:

v 1. alineji I. točke izreka spremeni tako, da se toženi stranki naloži, da tožnici v roku 8 dni obračuna denarno povračilo v višini 5.272,26 EUR bruto, od tega zneska odvede predpisane davke in prispevke ter tožnici izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila,

v 3. alineji I. točke in v III. točki izreka se razveljavi in v tem delu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 4. 2012, da je delovno razmerje tožnice pri toženi stranki trajalo do vključno 28. 5. 2012 in s tem dnem sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi. Toženi stranki je naložilo plačilo odškodnine na podlagi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02). Zavrnilo pa je zahtevek tožnice za ugotovitev, da ji je delovno razmerje trajalo tudi po 28. 5. 2012, zahtevek za reintegracijo in priznanje pravic iz delovnega razmerja od 21. 4. 2012 dalje. Hkrati je zavrnilo tudi zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. V odpovedi ji je očitala kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in naslednji) in kaznivega dejanja razžalitve po 158. členu KZ-1. V zvezi s prvim očitkom je sodišče ugotovilo, da je tožnica direktorju tožene stranke na sestanku dne 21. 3. 2012 res rekla, da nad njo izvaja mobing in jo šikanira, vendar znaki tega kaznivega dejanja niso podani. Tožena stranka namreč ni zatrjevala niti dokazala, da bi tožnica očitke posredovala širšemu krogu oseb glede na to, da sta bila na sestanku poleg tožnice navzoča samo še direktor in njegov namestnik. Tudi očitek kršitve z znaki kaznivega dejanja razžalitve iz prvega odstavka 158. člena KZ-1 ni utemeljen, saj tožnica očitkov direktorju tožene stranke ni izrekla z namenom zaničevanja. Tožena stranka je v odpovedi tožnici očitala tudi kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja zaradi zmerjanja, poniževanja in žaljenja sodelavcev, kar predstavlja kršitev 6a. člena in 45. člena ZDR ter izpolnitev znakov kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po 197. členu KZ-1. Določba 45. člena ZDR predpisuje obveznost delodajalca in je tožnica kot delavka ni mogla kršiti. Za ostale očitke je presodilo, da je tožnica sicer presegla meje dopustnega obnašanja do poslovnih partnerjev in sodelavcev, vendar to še vedno ne predstavlja hujših kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi katerih bi ji lahko tožena stranka utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Še posebej, ker se tožnica sicer do sodelavcev ni obnašala žaljivo, niti jih ni zmerjala ali poniževala. Zato po presoji sodišča dejanja, ki jih tožena stranka očita tožnici, ne predstavljajo resnega in utemeljenega razloga za odpoved. Ker pa so odnosi med strankama porušeni, je na podlagi 118. člena ZDR pogodbo o zaposlitvi razvezalo z 28. 5. 2012, ker se je tožnica z 29. 5. 2012 zaposlila drugje. Tožnici je priznalo odškodnino v višini osem njenih bruto plač. V zvezi z zahtevkom za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče prve stopnje presodilo, da ta ni utemeljen, ker tožena stranka ni izvajala trpinčenja oziroma šikaniranja tožnice zaradi njene sindikalne dejavnosti.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama pravdnih strank in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je znižalo odškodnino zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, ugotovilo trajanje delovnega razmerja od 29. 6. 2012 do 20. 12. 2013 in priznalo pravice iz delovnega razmerja, po tem datumu pa sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi. V preostalem je pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker je bila tožnica po 29. 6. 2012 vključena v program aktivne politike zaposlovanja, je trajalo njeno delovno razmerje tudi od 29. 6. 2012 do 20. 12. 2013, torej do odločitve sodišča prve stopnje. Posledično je sodišče druge stopnje ugodilo tudi reparacijskemu zahtevku v tem delu. Hkrati je znižalo višino odškodnine po 118. členu ZDR na štiri tožničine bruto plače.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje v 23. točki nejasna in neprimerna glede na ugotovitve o obstoju konkretnih kršitev delovnih obveznosti. Tožena stranka tožnici ni izredno odpovedala pogodbe o zaposlitvi zaradi tega, ker s tožnico naj ne bi bilo prijetno delati oziroma zaradi njenih osebnih lastnosti, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Sodišče napačno zaključi, da je tožnici mogoče očitati le milejše kršitve, saj gre za nedopustna ravnanja tožnice, ki so jih ostali zaposleni občutili kot poseg v njihovo pravico do dostojanstva. V zvezi s posledicami tožničinega ravnanja, ki so se odrazile pri A. A., sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov in je s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Nadalje se sodišče druge stopnje povsem neprimerno sklicuje na možnost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga v primeru milejših kršitev. Odločitev sodišča je nesprejemljiva tudi s stališča možnosti in dovoljenosti presoje o teži posamezne kršitve, kot jo je presodil delodajalec v odpovedi. Sodišče za oceno posameznih tožničinih ravnanj kot milejših ni imelo materialne podlage. Po oceni tožene stranke drugačna presoja kršitev v sodnem postopku od delodajalčeve predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. Delodajalec ima namreč pri tej presoji (ali gre za milejše ali hujše kršitve) avtonomijo in diskrecijsko pravico. Sodišče se ni opredelilo do pritožbenih navedb, da so v tožničinem ravnanju in besedah morda podani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja, saj lahko sodišče samo prekvalificira kaznivo dejanje. Očitek, da je tožnica po sestanku o dogajanju obvestila druge zaposlene, je v izredni odpovedi naveden, kar sta nižji sodišči spregledali. Ker se je senat na zadnji obravnavi zamenjal, je tožena stranka zahtevala, da se dokazi ponovijo ali dejansko preberejo zapisniki o izvedenih dokazih. Sodišče tej zahtevi ni sledilo in je podana kršitev iz 1. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj porotniki niso niti vedeli, o čem odločajo. Sodišče druge stopnje je celo prekoračilo tožbeni zahtevek in tožnici priznalo delovno razmerje preko nove zaposlitve in brez upoštevanja dohodkov, pridobljenih na drugi podlagi (avtorske pogodbe). Sodišče druge stopnje pri odmeri višine odškodnine ni upoštevalo dejstva, da se je tožnica kmalu po zaključku obravnave na prvi stopnji zaposlila in v zvezi s tem kljub predlogu tožene stranke v pritožbi ni pridobilo podatkov. Tožnica do odškodnine zaradi nezmožnosti reintegracije sploh ni upravičena, saj ni izkazala nezmožnosti zaposlitve, pa tudi drugih kriterijev za prisojo ne izpolnjuje.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena tožnici, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizija uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni sledilo dokaznim predlogom tožene stranke in dokazov ni izvedlo. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP), ni pa dolžno izvesti dokazov, za katere meni, da so le-ti nepotrebni, nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno ali so popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva.

8. Tožena stranka je predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem zdravnic dr. B. in dr. C. ter dokaz s postavitvijo izvedenca zaradi ugotovitve posledic tožničinega ravnanja, ki naj bi se odražale na zdravju in počutju A. A. Dokaz s postavitvijo izvedenca ustrezne stroke je tožena stranka predlagala le v zvezi z nepremoženjsko škodo, ki jo je vtoževala tožnica in ne v zvezi z zdravstvenimi težavami A. A. Dejstvo, ali je A. A. trpel zatrjevane zdravstvene nevšečnosti zaradi ravnanj in besed tožnice, za odločitev ni pomembno. Razsežnosti njegovih zdravstvenih nevšečnosti in intenzivno subjektivno doživljanje ni bistveno za presojo, ali konkretno ravnanje tožnice ustreza definiciji iz 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Poleg tega sodišče prve stopnje niti ne dvomi, da je A. A. zatrjevane nevšečnosti res trpel. V zvezi s samim dogajanjem, ki je vodilo do izredne odpovedi, pa bi zdravnici lahko izpovedali le kot posredni priči. Dokazni predlog je bil torej utemeljeno zavrnjen kot nepotreben.

9. Po prepričanju tožene stranke naj bi bila podana kršitev iz 1. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje kljub spremenjenemu senatu in zahtevi tožene stranke ni ponovno zaslišalo že zaslišanih prič in strank, niti ni prebralo zapisnikov o njihovih izpovedbah. Očitek bi lahko pomenil le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki pa ni podana. Določba tretjega odstavka 302. člena ZPP omogoča senatu potem, ko so se stranke o tem izjavile, odločitev, da se na naroku preberejo zapisniki o izvedbi dokazov. Ker citirana določba zahteva zgolj izjavo strank, se lahko sodišče odloči za branje zapisnikov o izpovedbah prič tudi, če stranka izrecno zahteva, da se že izvedeni dokazi ponovijo. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje strankam omogočilo, da se o tem izjavijo in tožena stranka je to možnost tudi uveljavila. Zato je bila nadaljnja odločitev sodišča, kljub nasprotovanju tožene stranke, da se že izvedeni dokazi ne ponovijo, ampak se preberejo samo zapisniki o izpovedbah, v skladu z določbo 302. člena ZPP. Očitka, da sodišče prve stopnje ni dejansko prebralo zapisnikov o izpovedbah, ni mogoče upoštevati, ker tožena stranka ni pravočasno grajala te kršitve (286b. člen ZPP). Na naroku dne 11. 12. 2013 je ugovarjala le zoper odločitev sodišča, da se že zaslišane priče in stranke ne zaslišijo znova.

10. Sodišče druge stopnje je presodilo, da delo s tožnico na trenutke zagotovo ni bilo prijetno, da ima določene osebnostne lastnosti, zaradi katerih je delovno okolje lahko bolj stresno, odnosi med zaposlenimi pa bolj napeti. Presoja sodišča oziroma dokazni zaključek v tem delu temelji na oceni izvedenih dokazov in ni v nasprotju z izpovedbami prič, to je izpovedbami sodelavcev. Zato tožena stranka sodišču neutemeljeno očita protispisnost kot kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Tožena stranka v reviziji uveljavlja nestrinjanje s presojo nižjih sodišč, da je tožnica res večkrat kršila svoje delovnopravne obveznosti z neprimerno komunikacijo do sodelavcev, ker pa gre le za milejše kršitve delovnih obveznosti, to ne opravičuje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnici je v odpovedi očitala, da je naklepoma huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja z zmerjanjem, poniževanjem in žaljenjem sodelavcev. Iz dejanskih ugotovitev, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da so nekateri očitki iz odpovedi o ravnanju tožnice s sodelavci resnični in je tožnica večkrat uporabila neprimerne besede v komunikaciji s sodelavci in poslovnimi partnerji. Pojem „hujša kršitev“ je pravni standard, zato je treba v vsakem konkretnem primeru presoditi okoliščine, v katerih je bila kršitev storjena. Očitane kršitve tudi po presoji revizijskega sodišča ne ustrezajo definiciji iz 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR in ravnanj oziroma neprimerne komunikacije tožnice ni mogoče opredeliti kot hujše kršitve, storjene naklepoma ali iz hude malomarnosti. Še posebej ob ugotovitvi, da je bil na splošno njen odnos do sodelavcev primeren in se praviloma do sodelavcev ni obnašala žaljivo, niti jih ni zmerjala ali poniževala. Ker ima izpodbijana sodba razloge o tem, zakaj je sodišče prve stopnje ravnanja oziroma besede tožnice štelo za milejše kršitve, bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

12. Revizijske navedbe, da sodišče ne more posegati v presojo delodajalca o hujših kršitvah delovnih obveznosti in je delodajalec pri tej presoji avtonomen, niso utemeljene. Za ugotavljanje nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je predvideno sodno varstvo (tretji odstavek 204. člena ZDR). Sodišče je tisto, ki v sodnem postopku presoja utemeljenost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa tudi težo konkretnih kršitev, zaradi katere je podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. V primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi velja tudi obrnjeno dokazno breme (drugi odstavek 82. člena ZDR), kar v obravnavanem primeru pomeni, da mora tožena stranka v sodnem postopku dokazati utemeljenosti odpovednega razloga. Zato stališče tožene stranke, da gre pri presoji teže kršitve za avtonomijo tožene stranke, v katero sodišče ne sme posegati, ne zdrži.

13. Stališče tožene stranke, da bi lahko sodišče samo prekvalificiralo kaznivo dejanje, potem, ko je ugotovilo, da niso podani znaki kaznivih dejanj po 158. členu KZ-1, 160. členu KZ-1 in 197. členu KZ-1 iz odpovedi, ni utemeljeno. Sodišče je ugotovilo, da tudi niso podani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja.

14. Po prepričanju tožene stranke sta nižji sodišči spregledali, da tožena stranka v izredni odpovedi tožnici očita tudi, da je po sestanku pogovor z delodajalcem lažnivo prikrojila in ga po e-mailu poslala vsem novinarjem pri toženi stranki. Tega očitka sodišči nista spregledali, pač pa sta presodili, da v zvezi s tem očitkom tožena stranka ni izpolnila obveznosti iz tretjega odstavka 83. ZDR. Tožena stranka tega očitka namreč ni navedla v vabilu na zagovor in s tem tožnici ni omogočila, da bi se o njem izjavila, zato ta očitek ne more biti predmet izredne odpovedi.

15. Sodišče druge stopnje je ugotovilo trajanje delovnega razmerja tožnice tudi od 29. 6. 2012 do 20. 12. 2013, ne pa za čas od 29. 5. 2012 do 28. 6. 2012, ko je bila v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu. Pri tem je pravilno pojasnilo, da statusa brezposelne osebe ni mogoče upoštevati enakovredno kot delovno razmerje. Pri določitvi datuma prenehanja delovnega razmerja tožnice je sodišče upoštevalo določbo prvega odstavka 118. člena ZDR, čeprav bi moralo upoštevati določbo prvega odstavka 118. člena ZDR-1, saj je do odločitve sodišča o sodni razvezi prišlo šele po uveljavitvi tega zakona. Vendar to ne vpliva na odločitev, saj določbi v relevantnem delu nista različni.

16. Z ugotovitvijo trajanja delovnega razmerja tožnice do odločitve sodišča prve stopnje sodišče ni preseglo odločanja o tožbenem zahtevku. Tožbeni zahtevek tožnice se je glasil na ugotovitev, da ji delovno razmerje ni prenehalo in še traja.

17. Ni mogoče pritrditi revizijskemu očitku, da je sodišče tožnici priznalo trajanje delovnega razmerja preko nove zaposlitve, ker ji za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu od 29. 5. 2012 do 28. 6. 2012 ni priznalo delovnega razmerja. Zadeva VIII Ips 98/2012 z dne 5. 2. 2013, na katero se sklicuje revizija, ni primerljiva, saj je imela tožnica v tej zadevi vzpostavljeno delovno razmerje, ki do dneva odločitve sodišča prve stopnje ni prenehalo.

18. Prejemke, ki jih je tožnica prejela iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, je sodišče druge stopnje pravilno upoštevalo pri odločanju o reparaciji. Zato je presodilo, da je tožnica upravičena do razlike med plačo, ki bi jo prejela pri toženi stranki in denarnim nadomestilom iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Stališče tožene stranke, da tožnica ni upravičena do reparacije za čas potovanja v tujino, ni utemeljeno. Morebitna odsotnost zaradi potovanja ali drugega razloga ni okoliščina, ki bi vplivala na odločanje o višini reparacije. Poleg tega v postopku niti ni bilo ugotovljeno, da je bila tožnica na potovanju.

19. Revizija pa pravilno opozarja, da bi moralo sodišče druge stopnje vse honorarje, ki jih je tožnica prejela iz naslova pogodb civilnega prava (avtorskih in drugih), prav tako upoštevati pri ugotavljanju višine reparacije. To potrjuje tudi ugotovitev, da dela, ki ga je opravljala na podlagi pogodb civilnega prava v času po odpovedi njene pogodbe o zaposlitvi, ne bi mogla opravljati sočasno z delom pri toženi stranki. Sodišče druge stopnje je te prejemke napačno upoštevalo pri odmeri višine denarne odškodnine (nadomestila) namesto reintegracije. Pravice na podlagi delovnega razmerja, vključno s plačo oziroma razliko v plači, lahko sodišče v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi prizna do datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi oziroma datuma, do katerega delavcu prizna delovno razmerje. Predmet nadomestila iz prvega odstavka 118. člena ZDR-1 pa so morebitna prikrajšanja po tem datumu (glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 119/2014 z dne 29. 9. 2014).

20. Sodišče druge stopnje je glede višine denarne odškodnine zaradi nezmožnosti reintegracije ugodilo pritožbi tožene stranke in znižalo denarno odškodnino na štiri tožničine bruto plače, namesto osem bruto plač, ki ji jih je prisodilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka meni, da tožnica sploh ni upravičena do odškodnine, ob upoštevanju vseh okoliščin za odmero in dejstvu, da ji škoda v prisojeni višini ni nastala. Priznanje ustreznega denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 pomeni nadomestilo za reintegracijo ob predhodni ugotovitvi, da je delodajalčeva odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, vendar kljub temu nadaljevanje delovnega razmerja ni možno. Če sta ta dva pogoja izpolnjena, določba 118. člen ZDR-1 predvideva prisojo ustreznega denarnega povračila. Gre za denarno povračilo zaradi tega, ker ne pride do reintegracije delavca, saj izguba zaposlitve, iskanje nove zaposlitve in začasne rešitve nedvomno pomeni za delavca določene neprijetnosti in škodo.

21. Po presoji revizijskega sodišča je prisojeno denarno povračilo v višini štirih bruto plač oziroma 10.544,52 EUR previsoko glede na okoliščine konkretnega primera in je sodišče druge stopnje v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo. Po drugem odstavku 118. člena ZDR-1 sodišče višino denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena zelo kratek čas in sicer samo sedem mesecev. Tudi okoliščina, da se je tožnica po 20. 12. 2013 zaposlila, pomeni, da tožničine zaposlitvene možnosti niso bile slabe. Razlog za znižanje denarnega povračila predstavlja tudi tožničina uspešna kariera novinarke, da je relativno mlada in njene stabilne premoženjske razmere, saj je tožnica v času po odpovedi vseskozi prejemala honorarje na podlagi pogodb civilnega prava, ki so bili primerljivi njeni plači pri toženi stranki. Zato je revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje v tem delu spremenilo in tožnici prisojeno denarno povračilo znižalo na 5.272,26 EUR (na dve tožničini bruto plači).

22. Upoštevaje vse zgoraj navedeno je revizijsko sodišče reviziji v delu odločitve o denarnemu povračilu namesto reintegracije ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 380. člena ZPP). Prav tako je ugodilo reviziji v delu odločitve o reparacijskem zahtevku in v tem delu razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje ter vrnilo temu sodišču v ponovno odločanje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

23. Sodišče druge stopnje bo moralo v ponovljenem postopku ponovno odločiti o denarnih zahtevkih tožnice. Pri tem bo moralo poleg plače, ki jo je tožnica prejemala pri drugem delodajalcu, in denarnim nadomestilom iz naslova brezposelnosti ustrezno upoštevati tudi honorarje na podlagi pogodb civilnega prava za obdobje priznanja delovnega razmerja. Hkrati bo moralo ugotoviti konkretne zneske oziroma razliko, do katere je tožnica upravičena in ne samo opisno naložiti toženi stranki plačilo razlike, saj taka sodba sicer ni izvršljiva.

24. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

22.06.2015

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 463/2015
• VDSS Sodba Pdp 289/2017
• VDSS Sodba Pdp 320/2020