Sodba I Up 312/2005

Jedro

O vlogi za zdraviliško zdravljenje vojnega invalida odloča v upravnem postopku na prvi stopnji upravna enota, na podlagi mnenja zdravniške komisije prve stopnje, če temu mnenju prosilec ugovarja, pa na podlagi mnenja drugostopne zdravniške komisije. O pritožbi zoper odločbo upravne enote odloča z odločbo v upravnem postopku Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Zdravniški komisiji imata v tem postopku vlogo izvedenca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ugodilo tožbi in odpravilo obvestilo tožene stranke z dne 31.7.2003, ki ga je štelo za odločbo, in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z izpodbijano odločbo - obvestilom je tožena stranka na podlagi izvida in mnenja zdravniške komisije II. stopnje s posebnim dopisom, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, sporočila Upravni enoti S., da zdravniška komisija tožniku ni odobrila zdraviliškega in klimatskega zdravljenja ter navedla razlog za tako odločitev. Navedla je tudi, da zoper izvid in mnenje zdravniške komisije II. stopnje ugovor ni dopusten, da pa je zoper to obvestilo mogoče sprožiti upravni spor. Tega obvestila pa tožena stranka ni neposredno poslala tožniku, pač pa je to storila Upravna enota S., ki je ravno tako navedla, da je zoper obvestilo tožene stranke možno sprožiti upravni spor.

Sodišče prve stopnje je med drugim ugotovilo, da zdraviliško in klimatsko zdravljenje vojnih invalidov ureja Zakona o vojnih invalidih (ZVojI, Uradni list RS, št. 63/95, 2/97 - odločba US, 19/97, 21/97 in 75/97), na katerega podlagi je bil kot izvršilni predpis izdan Pravilnik o zdraviliškem in klimatskem zdravljenju vojnih invalidov (Uradni list RS, št. 26/96, v nadaljevanju Pravilnik). Glede na določbe ZVojI o postopku odločanja o pravicah po tem zakonu, v katerem se subsidiarno uporablja tudi Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP), bi morala na prvi stopnji o tožnikovi vlogi za zdraviliško zdravljenje odločati upravna enota z odločbo. Zoper to odločbo bi imel tožnik pravico do pritožbe, o kateri bi odločala tožena stranka z odločbo na pritožbeni stopnji, zoper to odločbo pa bi bil dopusten upravni spor. V tem primeru pa postopek ni potekal zakonito, saj o tožnikovem zahtevku upravna enota sploh ni odločala. Tožena stranka pa je na podlagi izvida in mnenja zdravniške komisije I. in II. stopnje upravni enoti poslala obvestilo, v katerem je povzela ugotovitve zdravniške komisije II. stopnje ter navedla, da je mogoče zoper to obvestilo sprožiti upravni spor. Ker pa bi tožena stranka lahko odločala v zadevi šele na pritožbo tožnika zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, ki pa sploh ni bila izdana, je prvostopno sodišče glede na navedene procesne kršitve obvestilo tožene stranke, ki ga je štelo za odločbo kljub temu, da nima vseh sestavin, kot jih določa ZUP, odpravilo ter ji zadevo vrnilo v nov postopek.

Tožena stranka v pritožbi pojasnjuje, da se je tudi za pravico do zdraviliško klimatskega zdravljenja uporabljal postopek, ki je bil določen v ZVojI. Vendar so določeni razlogi narekovali spremembo omenjene ureditve in vrnitev k posebnemu postopku, kakršnega je poznal že nekdanji Zakon o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev (Uradni list SFRJ, št. 31/86 - preč. bes.).

Pripravljalec Zakona o spremembah in dopolnitvah ZVojI (Uradni list RS, št. 19/97), je v novem 2. do 4. odstavku 100. člena predvidel, da bi o tej pravici odločali zdravniški komisiji, in sicer je zoper izvid in mnenje zdravniške komisije I. stopnje o potrebnosti zdraviliškega in klimatskega zdravljenja vojnega invalida dopusten ugovor na zdravniško komisijo II. stopnje. Ta ugovor se vloži pri upravni enoti, ki je pristojna za vojnega invalida, pri čemer je izvid in mnenje zdravniške komisije dokončen. Zakonodajalec je bil premalo natančen, ker je v 1. odstavku 97. člena ZVojI pustil tudi ureditev glede zdraviliško klimatskega zdravljenja, poleg tega pa tudi ni ustrezno uskladil Pravilnika. Ne glede na te pomanjkljivosti pa tožena stranka meni, da gre pri določbah 2., 3. in 4. odstavka 100. člena ZVojI za tako imenovani posebni upravni postopek v smislu 3. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99) oziroma v smislu 2. in 3. člena ZUP/86. Jasno je namreč, da se pri vseh drugih pravicah, o katerih se odloča na podlagi izvida in mnenja zdravniške komisije, poleg ostalega tudi izvid in mnenje lahko izpodbija le s pritožbo zoper prvostopno odločbo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje odpravi ter odloči tako, da se tožba tožeče stranke zavrne.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja:

Po 125. členu Ustave Republike Slovenije so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni; vezani so na ustavo in zakon. V 121.

členu Ustave Republike Slovenije je določeno, da naloge uprave opravljajo neposredno ministrstva; z zakonom lahko samoupravne skupnosti podjetja ali druge organizacije ter posamezniki dobijo javno pooblastilo za opravljanje nekaterih funkcij državne uprave. V 153. členu Ustave Republike Slovenije je določeno, da morajo biti zakoni, podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z ustavo. V 4. odstavku 153. člena Ustave Republike Slovenije je določeno, da morajo posamični akti in dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil temeljiti na zakonu in na zakonitem predpisu.

Glede na navedene določbe Ustave RS torej ni pomembno, kaj je imel pripravljalec zakona v mislih, temveč le tisto, kar je v zakonu zapisano in objavljeno. V ZVojI pa nikjer ni določeno, da bi zdravniški komisiji, ki sta v tem zakonu še vedno opredeljeni kot izvedenki, vlogo izvedencev in pogoje za njihovo izločitev v upravnem postopku pa subsidirano določa tudi ZUP v 189. do 197. členu, imeli tudi javna pooblastila torej pooblastila, da bi izdajali odločbe o pravicah strank namesto upravne enote.

Po 11. členu ZVojI se med pravice vojnega invalida štejejo tudi zdraviliško in klimatsko zdravljenje. Postopek za uveljavljanje pravic po tem zakonu je urejen v XXII. poglavju, in sicer v členih od 89. do 108. Glede na te določbe, ki so po presoji pritožbenega sodišča jasne, in glede na določbe ZUP kot subsidiarnega predpisa za postopke v takih primerih, bi moral postopek odločanja o pravici do zdraviliškega oziroma klimatskega zdravljenja potekati takole: Začne se na vlogo prosilca (1. odstavek 91. člena ZVojI), ki jo mora prosilec vložiti pri upravni enoti. Ta pridobi izvid in mnenje izvedenca, to je zdravniške komisije I. stopnje (98. člen ZVojI), s katerim mora seznaniti prosilca. Če se prosilec s tem mnenjem ne strinja, lahko vloži ugovor in v tem primeru po 3. odstavku 100.

člena ZVojI o tem ugovoru (ki ni pritožba zoper odločbo, kajti odločba prve stopnje še ni izdana) odloča zdravniška komisija II.

stopnje, pri čemer je to izvedensko mnenje dokončno. Ta dokončnost pomeni le, da se v nadaljevanju postopka ne more pridobiti novih izvedenskih mnenj, ne pa, da je s tem že tudi dokončno odločeno o pravici stranke. Na podlagi izvida in mnenja komisije I. stopnje (97. člen ZVojI), če pa je zoper to vložen ugovor, pa na podlagi izvida in mnenja komisije II. stopnje, izda upravna enota odločbo v upravnem postopku (1. odstavek 89. člena ZVojI). Zoper to odločbo pa je dopustna pritožba na ministrstvo, pristojno za vojne invalide, ki odloča kot drugostopni upravni organ (2. odstavek 89. člena ZVojI). Zoper odločbo ministrstva pa je glede na določbo 2. odstavka 1. člena ZUS dopusten upravni spor.

Ker v obravnavanem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča postopek odločanja o tožnikovi pravici do zdraviliškega zdravljenja ni potekal po pravilih, določenih v ZVojI in subsidiarno v ZUP, je odločitev prvostopnega sodišča v izpodbijani sodbi, s katero je obvestilo tožene stranke z dne 31.7.2003 štelo za odločbo, in nato ugodilo tožbi zoper to obvestilo in ga odpravilo ter ji zadevo vrnilo v ponovni postopek, pravilna in zakonita. V obravnavanem primeru je torej prvostopno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in ni napravilo nobene od bistvenih kršitev pravil postopka, da bi obstojali razlogi za razveljavitev njegove sodbe.

Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 209/2005
• VSRS Sodba VIII Ips 41/2020
• VDS sklep Psp 123/98