zapri pomoč

pomoč

Za pomoč pri uporabi spletnih strani sodstva se obrnite na:

pomembno

zapri pomembno

  • Zemljiška knjiga

  • COVL - izvršba

  • Izračun zamudnih obresti

  • Obravnave

  • Sodna praksa

obvestila o piškotkih

Naša spletna stran uporablja tehnologijo piškotkov (cookies). Piškotki omogočajo uporabo naprednih, uporabniku prikrojenih možnosti. Omogočajo nam tudi spremljanje statistik obiska, s čimer pridobivamo prepotrebne podatke za nenehno izboljševanje strani. Če zapisa piškotkov ne boste dovolili, boste prikrajšani za možnosti, kakršni sta ogled video posnetkov in komentiranje objav prek družbenih omrežij.

Več informacij o piškotkih na sodisce.si


sprejmi piškotke | zavrni piškotke

vsebine po meri

zapri sistemska obvestila

Izberi rubriko

Skupine uporabnikov

Izberite skupino, ki najbolj ustreza vašemu profilu, oziroma obkljukajte tiste rubrike, katere želite spremljati.

Orodje "Vsebine po meri" vam omogoča, da na vstopni strani spremljate le tiste vsebine, ki vas zanimajo. Posamezne rubrike, ki jih boste izbrali, vas bodo na strani pričakale vsakič, ko jo boste obiskali. Osebne nastavitve lahko s klikom na gumb "vsebina po meri" v orodni vrstici kadarkoli spremenite.

Nekatere rubrike bodo prikazane le v primeru, če je vsebina smiselna za prikaz na posameznem sodišču. Na primer: rubrika Zemljiška knjiga bo vidna le na vstopnih straneh okrajnih sodišč ...

VDS0010023

Odločba:VDSS sodba in sklep Pdp 1101/2012
 ECLI:
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
Datum seje senata:28.02.2013
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:plačilo nadur – sporazum – dokazno breme – nadurno delo
Zveza:ZDR člen 143.
JEDRO:
Tožena stranka je kot delodajalec tista, ki bi morala voditi (pravilno in točno) evidenco ur, ki jih delavci opravijo. V primeru spora, ko delavec zatrjuje, da ni prejel plačila vseh ur, je dokazno breme, da je bilo plačano vse, na delodajalcu, toženi stranki. Ona je bila dolžna dokazati, da je tožnik nadure dobil plačane. Ker tega ni storila, je treba tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugoditi ter pri tem upoštevati število nadur, kot jih je v tožbi navedel tožnik.

IZREK:
Pritožba tožeče stranke in pritožba tožene stranke z dne 27. 9. 2012 zoper sodbo v delu, v katerem je bila popravljena s sklepom o popravi, se zavržeta.

V preostalem delu se pritožba tožene stranke z dne 27. 9. 2012 in pritožba z dne 18. 10. 2012 zavrneta in se potrdita izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep o popravi sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

OBRAZLOŽITEV:
Z izpodbijano sodbo z dne 11. 7. 2012 je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da od bruto zneskov plač (iz naslova nadurnega dela) v višini, ki je razvidna iz izreka, obračuna in odvede davke in prispevke, neto zneske pa izplača tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (točka I izreka). Višji tožbeni zahtevek iz naslova nadurnega dela in tožbeni zahtevek za razveljavitev 3. točke sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 12. 2010 je zavrnilo (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo še, da tožeči stranki povrne stroške postopka v višini 609,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka).

Na predlog tožeče stranke je sodišče prve stopnje s popravnim sklepom z dne 2. 10. 2012 izrek navedene sodbe popravilo tako, da je besedo januar zamenjalo z junij, za januar 2009, april 2009 in maj 2012 (pravilno: 2010) pa je navedlo pravilne zneske.

Tožeča stranka zoper ugodilni del navedene sodbe sodišča prve stopnje z dne 11. 7. 2012 (točka I izreka) vlaga predlog za popravo, podredno pritožbo. V delu, v katerem ji sodišče prve stopnje z izdajo sklepa o popravi ni ugodilo, predlaga, da sodišče prve stopnje (pritožbeno sodišče) dopolni obrazložitev v izpodbijani sodbi glede prisojenega zneska iz naslova nadurnega dela za mesec maj 2010.

Zoper ugodilni del in zoper odločitev o stroških postopka v sodbi z dne 11. 7. 2012 (točki I in III izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.), s pritožbo z dne 27. 9. 2012 pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oziroma da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku (delno) ugodilo na podlagi domnevnih zapiskov tožeče stranke o številu opravljenih nadur. O dejstvih je sklepalo iz izpovedb tožeče stranke in prič A.A. in B.B., ki so "prazno" izpovedali v korist tožeče stranke. Te izpovedbe ne morejo predstavljati podlage za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Zapiski tožeče stranke, iz katerih bi bile razvidne nadure, v postopku pred sodiščem prve stopnje niso bili priloženi. Sodišče prve stopnje bi moralo pri odločanju upoštevati izpise delovnega časa in vseh opravljenih ur v računalniški evidenci, ki je uraden in verodostojen dokaz. Iz računalniške evidence je razvidno točno število ur dela, ki jih je v posameznem mesecu opravila tožeča stranka. S temi evidencami se ujemajo podatki na njenih plačilnih listah. Izpovedbe A.A., B.B. in C.C. ter tožeče stranke o opravljenih nadurah se s predloženimi listinami, ki so verodostojne in podpisane s strani zakonitega zastopnika tožene stranke, ne ujemajo. To potrjujejo navedbe tožene stranke, da so izpovedbe neresnične. Sodišče prve stopnje se do nasprotja med listinami in izpovedbami ni opredelilo, ampak je nekritično verjelo tožeči stranki, ki svojih navedb ni z ničemer dokazala. Neutemeljeno je verjelo tožeči stranki, ki v dokaz opravljenih nadur ni predložila nobene listine. Glede na to števila opravljenih nadur ni mogoče preizkusiti. Neresnične so ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni trdila, da je imela tožeča stranka možnost kompenzirati presežek ur (nadure) s prostimi urami. To izhaja iz izpovedb prič C.C. in Č.Č. (vodji poslovne enote, v kateri je delala tožeča stranka). Kompenzacija ur se je vršila na ravni poslovne enote. Sodišče prve stopnje se do izpovedb ni opredelilo, poleg tega je zmotno upoštevalo določbe o prerazporejanju delovnega časa, saj v primeru tožeče stranke ni šlo za prerazporejanje delovnega časa, ampak za kompenzacijo ur. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo, zakaj tožeča stranka vse do vložitve tožbe ni uveljavljala neplačanih nadur. To so potrdile vse zaslišane priče, dokazuje pa, da si je neplačane nadure izmislila. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženi stranki je odvzelo pravico do sodnega varstva. Poleg tega je kršilo 8. člen ZPP. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o tožbenemu zahtevku po višini zmotno ugotovilo vrednost posamezne nadure. Izračun, ki ga je opravilo, je v nasprotju s Kolektivno pogodbo za gozdarstvo (Uradni list RS, št. 16/05 in nadalj. - v nadaljevanju panožna kolektivna pogodba), ki določa osnovo za izračun dodatkov k plači. Ta osnova je osnovna plača delavca, ki se določi v pogodbi o zaposlitvi. To za tožečo stranko pomeni ... SIT oziroma ... EUR. Le na podlagi te plače bi sodišče prve stopnje pravilno izračunalo urno postavko. Nelogično je, da bi se urna postavka iz meseca v mesec spreminjala. Priglaša pritožbene stroške.

V pritožbi zoper sklep o popravi sodišča prve stopnje oziroma zoper popravljeno sodbo z dne 18. 10. 2012 tožena stranka uveljavlja vse tri pritožbene razloge, določene v prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep skupaj z izpodbijanim delom sodbe sodišča prve stopnje spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oziroma ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi ponavlja navedbe iz pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 11. 7. 2012, dodaja le, da tožeča stranka ni upravičena do popravljenih zneskov iz naslova nadur, ker zanje ni pravne podlage. Višina prisojenih zneskov je neskladna z določbami panožne kolektivne pogodbe. Izračun, ki ga je napravilo sodišče prve stopnje, je napačen.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 11. 7. 2012 prereka navedbe tožene stranke, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi tožeče stranke in tožene stranke z dne 27. 9. 2012 v delu, v katerem je bila popravljena s sklepom o popravi, nista dovoljeni.

Po četrtem odstavku 343. člena ZPP je pritožba nedovoljena, če jo je vložila oseba, ki nima te pravice, oseba, ki se je pritožbi odpovedala ali jo umaknila ali če oseba nima pravnega interesa za pritožbo. Takšna nedovoljena pritožba se po prvem odstavku istega člena zavrže.

Sodišče prve stopnje je o utemeljenosti tožbenega zahtevka odločilo s sodbo z dne 11. 7. 2012. Na podlagi predloga tožeče stranke (ki ji je delno ugodilo), je izdalo sklep o popravi z dne 2. 10. 2012. Glede na drugi odstavek 328. člena ZPP se o popravi izda sklep, ki se zapiše na konec izvirnika, strankam pa se vroči prepis sklepa. Če se izvirnik in prepis sodbe ne ujemata glede kakšne odločitve, ki je vsebovana v izreku, se po tretjem odstavku 328. člena ZPP strankam vročijo popravljeni prepisi sodbe s pripombo, da se s tem nadomestijo prejšnji prepisi. Sodišče prve stopnje teh določb ni v celoti spoštovalo, ker sklepa o popravi ni zapisalo na izvirnik sodbe in ker je strankama (kljub temu, da je šlo za popravo v izreku sodbe) vročalo le sklep o popravi, ne pa popravljene sodbe.

Glede na to, da se šteje, da je z izdajo sklepa o popravi prvotna nepopravljena sodba (sodba z dne 11. 7. 2012) v delu, v katerem vsebuje popravljeno odločitev, prenehala veljati, tožena stranka nima pravnega interesa za pritožbo v tem delu. Tožeča stranka pa tudi nima interesa za pritožbo zoper sodbo, saj ji je bilo v tistem delu, v katerem se pritožuje (glede odločitve oziroma obrazložitve odločitve, da se ji prisodi določen znesek iz naslova nadurnega dela za mesec maj 2010) ugodeno. V tem delu je sodba tožeči stranki v korist.

Pritožbeno sodišče je tako delno pritožbo tožene stranke z dne 27. 9. 2012 kot pritožbo tožeče stranke po prvem odstavku 352. člena ZPP zavrglo.

V preostalem delu pritožba tožene stranke z dne 27. 9. 2012 ni utemeljena. Pritožba tožene stranke zoper sklep o popravi ter zoper (popravljeno) sodbo z dne 18. 10. 2012 prav tako ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP in prvega odstavka 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep o popravi in izpodbijani del sodbe, preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje zakonito izdalo sklep o popravi in da pri izdaji izpodbijanega dela sodbe ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja tožena stranka v pritožbi.

Sodišče prve stopnje je očitne računske pomote v izreku izpodbijane sodbe utemeljeno popravilo z izdajo sklepa o popravi (328. člen ZPP).

Tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Izrek, kot ga je oblikovalo sodišče prve stopnje, ni nerazumljiv, ne nasprotuje samemu sebi niti razlogom sodbe, sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Neutemeljen je tudi očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev bi bila podana le, če bi sodišče prve stopnje o odločilnih dejstvih zapisalo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov, in med listinami ali zapisniki. Takšnega nasprotja ni zapisalo.

V skladu z načelom proste presoje dokazov, ki je urejeno v 8. členu ZPP, o tem, katera dejstva šteje za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje citirano določbo spoštovalo, dokaze je skrbno ocenilo. Dokazna ocena, ki jo je sprejelo, je pravilna in prepričljiva.

Sodišče prve stopnje je pri presoji tožbenega zahtevka pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

Tožeča stranka v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja (med drugim) tožbeni zahtevek za plačilo prikrajšanja pri plači, do katerega je prišlo, ker ji tožena stranka ni plačala nadur, ki jih je opravila. V tožbi je navedla število nadur, opravljenih v posameznih mesecih, ki jih je povzela po svojih zapiskih. Kot dokaz je predlagala zaslišanje priče B.B..

Utemeljenost tožbenega zahtevka je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje oporekala s sklicevanjem na sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, v katerem je navedeno, da stranki nimata zahtevkov druga proti drugi, z navedbo, da so bile tožeči stranki vedno plačane vse ure dela, ki jih je opravila, ter da tožeča stranka opravljenih nadur ni dokazala. Tožena stranka v pritožbi protispisno navaja, da je že pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je imela tožeča stranka možnost nadure kompenzirati s prostimi urami. To ne drži. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, je o kompenzaciji nadur izpovedala le priča Č.Č., pri čemer se njena izpovedba (da so imeli delavci možnost koristiti nadure kot proste ure) ne nanaša na vtoževano obdobje, temveč na obdobje po maju 2010. Glede na takšno izpovedbo sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotovilo, da bi tožeča stranka nadure lahko kompenzirala s prostimi urami.

Priči A.A., ki je bil nadrejen tožeči stranki do 30. 7. 2010, in Č.Č., tedanji vodja enote, sta obe skladno izpovedali, da so delavci pri toženi stranki opravljali nadure. S tem sta potrdili resničnost navedb in izpovedbe tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je izpovedbi prič utemeljeno upoštevalo. Priči sta bili pred zaslišanjem opomnjeni, da sta dolžni govoriti resnico in da ne smeta ničesar zamolčati, poleg tega sta bili opozorjeni na posledice krive izpovedbe (drugi odstavek 238. člena ZPP). Tožena stranka neutemeljeno navaja, da je verodostojen dokaz lahko le računalniška evidenca (ki ne predstavlja uradnega dokumenta, kot skuša prikazati v pritožbi). V pravdnem postopku ni dokazov, ki bi imeli večjo ali manjšo dokazno vrednost (edina izjema so javne listine, ki dokazujejo resničnost tistega, kar se v njih določa - prvi odstavek 224. člena ZPP). Listina - računalniška evidenca, četudi ima žig tožene stranke in jo je podpisal njen zakoniti zastopnik - ni javna listina. Sodišče prve stopnje je njeno verodostojnost utemeljeno presojalo v povezavi s preostalimi dokazi, predvsem izpovedbami prič. Svojo dokazno oceno je v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi utemeljilo. Z razlogi, ki jih je navedlo, pritožbeno sodišče soglaša. Dodaja le, da je tožeča stranka na prvem naroku za glavno obravnavo zahtevala od tožene stranke, da predloži zbirnike, na podlagi katerih je bila izpolnjena računalniška evidenca, in delovne naloge. Kljub temu, da ji je sodišče prve stopnje s sklepom naložilo, da predloži listine, s katerimi razpolaga, tožena stranka razen računalniške evidence ni predložila ničesar.

Sodišče prve stopnje iz računalniške evidence tožene stranke, ki nadur ne prikazuje, ni moglo razbrati, koliko je bilo nadur. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo navedbam tožeče stranke v tožbi. Če tožena stranka meni, da te navedbe ne držijo, bi morala pred sodiščem prve stopnje (pravočasno) predložiti svojo evidenco, iz katere bi bilo razvidno, koliko nadur je tožeča stranka opravila. Pa tega ni storila. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da je tožena stranka kot delodajalec tista, ki bi morala voditi (pravilno in točno) evidenco ur, ki jih delavci opravijo. V primeru spora, ko delavec zatrjuje, da ni prejel plačila vseh ur, kot je v tem individualnem delovnem sporu, je dokazno breme, da je bilo plačano vse, na delodajalcu, toženi stranki. Ona je bila dolžna dokazati, da je tožeča stranka nadure (ki so bile dokazane z izpovedbami prič C.C. in A.A. ter tožeče stranke), dobila plačane. Ker tega ni storila, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo ter pri tem upoštevalo število nadur, kot jih je v tožbi navedla tožeča stranka.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo v višini, kot je razvidna iz popravljenega izreka izpodbijane sodbe. Pri tem je pravilno upoštevalo 46. člen panožne kolektivne pogodbe, ki za nadurno delo določa 30 % dodatek od osnovne plače delavca za poln delovni čas oziroma ustrezne urne postavke. Glede na takšno določbo je izhajalo iz plačilnih list in za vsak vtoževani mesec izračunalo urno postavko (osnovno plačo je delilo s številom opravljenih ur). Navedbe tožene stranke v pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati osnovno plačo, kot je določena v pogodbi o zaposlitvi, ki sta jo pravdni stranki sklenili 1. 5. 2005, niso utemeljene. Plača, kot je določena v tej pogodbi, se dejansko ni izplačevala, ker je bila v času do vtoževanega obdobja usklajena. Tožeča stranka je v vtoževanem obdobju dejansko prejemala plačo, kot je razvidna iz plačilnih list. Takšno plačo in na njeni podlagi izračunano urno postavko je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo.

Ker niso podani niti pritožbeni razlogi, ki jih uveljavljata pritožbi tožene stranke, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in po 353. členu ZPP in po 2. točki 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

O pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče odločalo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Odločilo je, da tožena stranka, ki s pritožbama ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške, tožeča stranka pa sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela, njen odgovor na pritožbo pa ni bistveno pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora.

Slepi naj ne sodi o barvi.
Caecus ne iudicet de colore.