VDSS sodba Pdp 376/2010

Jedro

Delavec je v času pripravljenosti na domu v vsakem trenutku na razpolago delodajalcu, da ga pozove na izpolnjevanje obveznosti po pogodbi o zaposlitvi, zaradi česar je njegova pravica do odmora in počitka v tem času bistveno okrnjena. Iz tega razloga je ravnanje tožene stranke, ki je tožniku enostransko in brez podlage v ustreznem pravnem aktu odredila pripravljenost na domu, protipravno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodbe sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 3.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2008 dalje do plačila v roku 15 dni od izdaje sodbe in pod izvršbo. Zavrnilo je tudi tožnikov zahtevek po povrnitvi stroškov predhodnega postopka pri toženi stranki v višini 280,86 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 11. 2008 dalje do plačila, v roku 15 dni in pod izvršbo (1. tč. izreka). V 2. tč. izreka je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti njene stroške postopka v višini 662,88 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožnik zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi oz. izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Iz procesnega gradiva jasno izhaja, da pred 1. 1. 2006 take oblike dela, torej pripravljenosti pri toženi stranki ni bilo in tožnik dela na tak način tudi ni opravljal. Iz ugotovljene dejanske podlage tudi izhaja, da je bila edina podlaga za odreditev pripravljenosti z dnem 1. 1. 2006 zgolj navodilo tožene stranke z dne 10. 10. 2005. Za tožnika tudi ni bilo sporno, da je v okviru efektivnega dela med časom pripravljenosti na domu opravljal naloge, ki jih sicer opravlja v okviru delovnega časa. Ni moč zanikati, da je pripravljenost na delo tako pomemben institut delovnega razmerja, ki presega redne delovne obveznosti, torej delo v rednem polnem delovnem času, in bi kot taka morala biti sestavni del pogodbe o zaposlitvi ali pa urejena v ustreznem splošnem predpisu (zakonu ali kolektivni pogodbi). V konkretnem primeru takšna oblika dela ni bila urejena niti z zakonom, niti s kolektivno pogodbo in tudi ne v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi, temveč le z navodilom tožene stranke, kar je nezakonito, posledično je bil zato tožniku celoten obseg opravljenih ur v pripravljenosti odrejen nezakonito. Kot je podrejeno navajal tožnik v tožbi, pa je nezakonito odrejena pripravljenost najmanj v obsegu, ki presega omejitve glede maksimalnega delovnega časa po ZDR oz. Direktivi 2003/88/ES. Ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se čas pripravljenosti, ko delavec ne dela efektivno, ne more šteti za delovni čas. Tako po ZDR kot po Direktivi pripravljenost na domu ustreza definiciji delovnega časa. Navedeno je potrdilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi U-I 265/07-16 z dne 16. 12. 2009. Iz navedene odločbe je razvidno, da tudi Ustavno sodišče RS pripravljenost na delo šteje v efektivni delovni čas po ZDR. Nadalje sodišče v obrazložitvi sodbe sicer soglaša s tožnikom, da pripravljenost na domu pomeni obremenitev za delavca, vendar naj to po mnenju sodišča še ne bi pomenilo, da je ta obremenitev tako zelo huda, da delavec zaradi tega trpi duševne bolečine. Tožnik je zaslišan in v tožbenih trditvah jasno povedal, kako je bil pri svojem ravnanju omejen, nujno pa je nekatera svoja občutja in omejitve posplošil, saj je vendarle šlo za dvoletno časovno obdobje, kjer vsakega posameznega dogodka, ko je bil tožnik omejen v svoji osebnostni pravici, ni mogel navesti. Poleg tega je vendarle splošno znano, da stalna pripravljenost na poziv se v kratkem času odzvati na delovno mesto, ki je povrh vsega še precej odgovorno pomeni dovolj veliko obremenitev, da je zato tožniku nastala pravno priznana nepremoženjska škoda oz. da je zato trpel duševne bolečine. Niti iz zakona niti iz sodne prakse ni mogoče zaključiti, da pravno priznana škoda lahko izvira samo iz hudih obremenitev. Nasprotno, ob ugotovljeni obremenitvi za tožnika bi bila škoda izključena le v primeru, da bi šlo za res neznatno škodo oz. poslabšanje stanja, kar pa ni tožnikov primer. Tožnik je v spornem obdobju dveh let v povprečju 1x mesečno poleg svojega rednega dela oz. izven svojega rednega delovnega časa opravljal še dolžnost pripravljenosti na delo, v okviru katerega je v 7 dneh opravil 49 ur pripravljenosti. V spornem obdobju 2 let je bil tako tožnik poleg rednega dela šest mesecev ne voljo delodajalcu od jutra do večera. Ob omejenosti, ki jo je ob tem trpel tožnik, kot je dovolj določno zatrjeval s tožbo in zaslišan kot priča, to vsekakor ne more imeti za posledico zgolj neznatno škodo, niti za tožnika niti za kogarkoli drugega. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Tožnik je vložil tudi odgovor na odgovor tožene stranke, vendar sodišče druge stopnje te vloge ni upoštevalo, saj Zakon o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) kot vlogi pritožbenega postopka predvideva le pritožbo in odgovor nanjo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo, je pa sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo, kar pa na zakonitost odločitve ni vplivalo.

V predmetnem postopku je tožnik vtoževal odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 3.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Škoda naj bi tožniku nastala v posledici nezakonitega Navodila za izvajanje dežurstva davčnih izterjevalcev, ki ga je dne 10. 10. 2005 izdala tožena stranka (priloga B1) in s katerim je tožena stranka uvedla pripravljenost na domu, pri tem pa ni upoštevala omejitev glede maksimalnega tedenskega delovnega časa po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002) in Direktivi 2003/88/ES. Tožnik je trdil, da mu je bila pripravljenost na domu nezakonito odrejena, v času pripravljenosti na domu je bil omejen v svojem družabnem in družinskem življenju, v posledici navedenega pa je trpel duševne bolečine.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da tožena stranka ni ravnala nezakonito, saj je ocenilo, da je Navodilo tožene stranka zadostna pravna podlaga za odreditev pripravljenosti na domu. Navedeno stališče je materialnopravno zmotno.

Pritožba pravilno opozarja, da je pripravljenost na delo tako pomemben institut delovnega razmerja, ki presega redne delovne obveznosti, torej delo v rednem polnem delovnem času, in bi kot tak moral biti urejen v ustreznem splošnem predpisu (zakonu ali kolektivni pogodbi). Delavec je v času pripravljenosti brez dvoma v vsakem trenutku na razpolago delodajalcu, da ga pozove na izpolnjevanje obveznosti po pogodbi o zaposlitvi in se mora delavec v določenem času, ki mu ga delodajalec odredi, tudi obvezno zglasiti na delo. Navedeno logično in življenjsko predpostavlja, da je delavčeva pravica do odmora in počitka v tem času bistveno okrnjena. V nasprotju s splošno obveznostjo zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu, upoštevanje pravice delavca do zasebnega življenja kot tudi načelom pravne varnosti je zato ureditev, po kateri lahko delodajalec kadarkoli enostransko in brez podlage v ustreznem pravnem aktu, delavcu odredi delo izven okvira rednega tedenskega delovnega časa, kot je določen v ZDR.V konkretnem primeru takšna oblika dela ni bila urejena niti z zakonom, niti s kolektivno pogodbo, temveč le z navodilom tožene stranke, kar ni v skladu z določbami ZDR, posledično pa je bil zato tudi tožniku celoten obseg opravljenih ur v pripravljenosti odrejen v nasprotju z določbami ZDR.

ZDR v 141. členu kot efektivni delovni čas določa vsak čas, v katerem je delavec na voljo delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Niti ZDR niti ZJU ne urejata posebej dežurstva (pripravljenosti na delo) kot organizacijske oblike dela, zato tudi ne določata podrobneje ali se aktivni oziroma neaktivni čas med dežurstvom všteva v delovni čas. Navedeno je podrobneje urejeno predvsem v področni zakonodaji (npr. Zakon o obrambi, Zakon o policiji, Zakon o zdravstveni dejavnosti, idr.). Ker niti ZDR niti ZJU ne razmejujeta med aktivnim in neaktivnim časom dežurstva in ob dejstvu, da je delavec v času pripravljenosti (dežurstva) brez dvoma v vsakem trenutku na razpolago delodajalcu, da ga pozove na izpolnjevanje obveznosti po pogodbi o zaposlitvi, zgolj določba 141. čl. ZDR ne daje podlage za zaključek, da stalne pripravljenosti (v nobeni od njenih pojavnosti) ni mogoče šteti za efektivni delovni čas.

ZDR v 158. členu daje podlago za drugačno urejanje delovnega časa, nočnega dela in odmorov in počitkov v zakonu ali v kolektivnih pogodbah. V dejavnostih oziroma za delovna mesta, vrsto dela ali poklice, v primerih, kjer narava dela zahteva stalno prisotnost, kjer narava dejavnosti zahteva kontinuirano zagotavljanje dela ali storitev ali v primerih predvidenega neenakomernega ali povečanega obsega dela, se lahko z zakonom ali s kolektivnimi pogodbami na ravni dejavnosti določi, da se dnevni ali tedenski počitek v povprečnem minimalnem trajanju, kot je določen z zakonom, zagotavlja v določenem daljšem časovnem obdobju, ki ne sme biti daljše od šestih mesecev (tretji in četrti odstavek 158. člena ZDR).

V konkretnem primeru je, kot je razvidno iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje, tožena stranka stalno pripravljenost uvedla kot način opravljanja redne dejavnosti organa in sicer tako, da je delavcem stalno pripravljenost na delo odredila poleg rednega 40-urnega tedenskega delovnega časa (tožnik je navedeno zatrjeval v tožbi, tožena stranka pa tega dejstva ni prerekala), pri čemer je iz podatkov v spisu jasno razbrati, da ni šlo za nadurno delo (saj se le to glede na določbo 145. čl. ZDR niti ne sme uvesti, če je delo mogoče opraviti v polnem delovnem času z ustrezno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa z uvajanjem novih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev, niti ni šlo za neenakomerno razporeditev ali začasno prerazporeditev delovnega časa).

Kadar je sklenjena pogodba o zaposlitvi za polni delovni čas 40 ur na teden, mora biti delo organizirano tako, da je delavcu zagotovljeno delati 40 ur na teden, obenem pa mu mora biti zagotovljena pravica do dnevnega in tedenskega počitka v povprečnem minimalnem trajanju, kot je določen z ZDR oz. mora biti zagotovljena ustrezna prerazporeditev delovnega časa (147. čl. ZDR). Dolžnost delodajalca je, da pri organizaciji dela upošteva relevantne določbe ZDR, ki se nanašajo na tedensko delovno obveznost, razporeditev delovnega časa ter odmore in počitke. Če namreč delodajalec razporedi delovni čas v nasprotju s 147. čl. ZDR se kaznuje za prekršek po 8. tč. 1. odst. 230. čl. ZDR.

Kot obrazloženo, različni področni zakoni urejajo institut dežurstva oz. pripravljenosti na delo, določno urejajo tudi ali se čas aktivne (oz. neaktivne) pripravljenosti na delo všteva v delovni čas. Tožena stranka je navodilo izdala na podlagi 3. odst. 12. čl. Zakona o Davčni službi (ZDS-1), ki pa ne ureja možnosti uvedbe instituta pripravljenosti na delo, temveč določa, da za zagotovitev enotne uporabe predpisov in enotnega opravljanja nalog službe izdaja generalni direktor davčnim uradom navodila za delo in izdaja pojasnila v zvezi z uporabo predpisov z delovnega področja službe. Tudi sicer Zakon o Davčni službi ne ureja pripravljenosti na delo. Tožena stranka tako v nobenem od obvezujočih pravnih aktov (ZDR, ZJU, KPJS, ZSPJS, ZDS-1) ni imela podlage, da tožniku poleg redne delovne obveznosti 40 ur na teden, odredi še pripravljenost na domu (Navodilo tožene stranke ob upoštevanju 158. čl. ZDR za navedeni ukrep ni ustrezna pravna podlaga), zato mu je to organizacijsko obliko dela, ki presega okvir rednega tedenskega delovnega časa, odredila v nasprotju z ZDR in ZJU.

Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tožena stranka za odreditev stalne pripravljenosti (poleg istočasne redne delovne obveznosti 40 ur na teden) ni imela podlage niti v Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) niti v Kolektivni pogodbi za javni sektor (KPJS , Ur. l. RS, št. 57/2008 in nadaljnje), ki sicer predvidevata dodatek za stalno pripravljenost, same vsebine tega instituta pa ne določata (32. čl. ZSPJS oziroma 46. člen KPJS), kot tudi ne določata razlogov za uvedbo takšne organizacijske oblike dela. Takšne zakonite podlage za tovrstni ukrep pa ne prestavljata niti Uredba o upravnem poslovanju (Ur. l. RS št. 20/2005 s spremembami) niti Uredba o delovnem času v organih državne uprave (Ur. l. RS, št. 115-5705/2007 s spremembami).

V nadaljevanju pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da v konkretnem primeru niso izpolnjene vse predpostavke za uspešno uveljavljanje odškodninskega zahtevka (nastanek škode, da le-ta izvira iz protipravnega ravnanja, vzročna zveza med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem ter odškodninska odgovornost povzročitelja škode). Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da tožnik ni izkazal, da mu je zaradi izvajanja pripravljenosti na domu nastala nepremoženjska škoda.

Zaradi kršitve pravic delavca iz delovnega razmerja ali zaradi kršitve osebnostnih pravic je mogoče oškodovancu prisoditi odškodnino za nepremoženjsko škodo samo, če se posledice te kršitve manifestirajo v obliki katere od pravno priznanih oblik nepremoženjske škode. Sama kršitev tako lahko predstavlja pravno relevanten vzrok (izvor) duševnih bolečin, ne more pa biti sama po sebi razlog, za prisojo odškodnine. Za razliko od premoženjske škode se odškodnina za nepremoženjsko škodo priznava samo, če ji pravni red priznava pravno sankcijo. To pomeni, da lahko sodišče odškodnino prisodi samo za tisto nepremoženjsko škodo, ki je pravno priznana. Iz določbe 132. člena OZ izhajajo štiri oblike priznanih nepremoženjskih škod in sicer povzročene telesne bolečine, duševne bolečine, strah ter okrnitev ugleda pravne osebe. Obveznost plačila odškodnine pa lahko zajema le tisto škodo, ki je v vzročni zvezi z nedopustnim ravnanjem oškodovalca.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih sprejema tudi sodišče druge stopnje izhaja, da je pripravljenost na domu za tožnika sicer pomenila določeno obremenitev, kar pa avtomatično ne pomeni, da je bila ta tako huda, da bi tožnik trpel duševne bolečine. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tožnik obstoja duševnih bolečin dejansko ni izkazal, saj v trditveni podlagi niti ni navajal, v čem oz. kako so se duševne bolečine izrazile, temveč je našteval le, na kakšen način je bil v času dežurstva omejen, kar pa ni zadostna trditvena podlaga, ki bi kazala na to, da je do škode dejansko tudi prišlo. Duševne bolečine, kot pravno priznana škoda ob predpostavki dovoljšnjega trajanja in intenzivnosti, se najpogosteje kažejo kot preokupiranost z občutki krivice, depresivnim razpoloženjem, nesposobnostjo za zbrano in stabilno odzivanje na vsakodnevne preizkušnje, povečano razburljivostjo in odzivnostjo ter somatizacijo – poudarjenim doživljanjem telesnih težav ter močnimi in zaskrbljujočimi psihosomatskimi motnjami in podobno, česar pa tožnik ni navajal. Tožnik je zaslišan resda pojasnil, da v času dežurstva ni bil sproščen, da je bil ves čas obremenjen s tem, da bo kakšen klic in je bil zato živčen, vendar pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da trditvene podlage ni mogoče nadomestiti z izpovedbo zaslišanih strank ali prič. Tožnik ni ponudil ne ustrezne trditvene, še manj pa dokazne podlage za odločitev v njegovo korist. Pravno odločilnih dejstev pa sodišče v odškodninskem sporu ne sme ugotavljati po uradni dolžnosti (2. člen ZPP). Tožnik ni dokazal, da bi mu nastala škoda, zato ni podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke.

Glede na vse navedeno se izkaže, da je bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna, čeprav delno iz drugih razlogov, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (360. čl. ZPP), tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, in tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Enako velja za priglašene stroške odgovora na pritožbo tožene stranke, ker navedbe v njem niso bistveno prispevale k rešitvi zadeve (155. čl. ZPP).

Datum zadnje spremembe:

09.03.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 776/2022
• VDSS sodba Pdp 767/2006
• VSC sklep Cp 33/2017