VSL Sklep Cst 273/2017

Jedro

Presoja pravne narave pogodbe o odstopu terjatve je bila potrebna za presojo, ali je terjatev prešla v premoženjsko sfero cesionarja (predlagatelja), ali pa je ostala v premoženjski sferi odstopnika in kateremu od njiju je dolžnik veljavno izpolnil svojo obveznost. Po pravilni presoji vsebine pogodbe kot inkaso cesije, za katero pa po četrtem odstavku 425. člena OZ velja, da dolžnik odstopljene terjatve svojo obveznost lahko veljavno izpolni tudi odstopniku, čeprav je bil obveščen o odstopu, je zato neutemeljena pritožbena kritika neupravičene presoje pravne narave pogodbe o odstopu terjatve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče predlog predlagatelja P. d.o.o. za izdajo začasne odredbe v zavarovanje njegove denarne terjatve do dolžnika zavrnilo (1. točka izreka), predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom zavrglo (2. točka izreka) in predlagatelju naložilo, da mora dolžniku povrniti v 15 dneh stroške postopka v višini 3.392,01 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (3. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil predlagatelj začetka stečajnega postopka kot upnik, uveljavljal pa je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sklep razveljavi v celoti in samo odloči o zadevi zaradi nujnosti, podrejeno pa, da vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek, v obeh primerih pa s stroškovno posledico.

3. V odgovoru na pritožbo je dolžnik predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik je kot predlagatelj začetka stečajnega postopka svojo aktivno procesno legitimacijo za vložitev predloga kot upnik utemeljeval s trditvijo, da ima do dolžnika terjatev v skupnem znesku 8.030.000,00 EUR na podlagi 24. 7. 2016 sklenjene cesijske pogodbe, s katero je K. d.d. prenesla terjatve do dolžnika nanj. Gre za terjatev v znesku 5.330.000,00 EUR iz naslova sklenjenih posojilnih pogodb (posojilne pogodbe št. 1/2011 s pripadajočimi aneksi in posojilne pogodbe št. 3/2012 s pripadajočimi aneksi) ter za terjatev v znesku 2.700.000,00 EUR iz naslova prepovedanih plačil delničarju za obdobje zadnjih petih let, ki so bila izvedena v nasprotju z določbami ZGD-1. Vse te obveznosti so že zapadle v plačilo. Ker pa navedene obveznosti dolžnika predstavljajo več kot 45,6 % vseh obveznosti dolžnika, je dolžnik trajneje nelikviden po 1. točki drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, torej insolventen.

6. Iz nosilnih razlogov prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu izhaja, da predlagateljeva procesna legitimacija za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka ni izkazana, ker je ugotovilo, da K. d.d. do dolžnika na dan 6. 2. 2017 ne izkazuje odprtih terjatev iz naslova posojilnih razmerij oziroma iz tega izhajajočih obresti in je dolžnik vse obveznosti iz teh pogodb družbi K. d.d. poplačal, kar je lahko storil glede na pravno naravo cesijske pogodbe kot cesije zaradi izterjave. Glede obstoja odškodninske terjatve družbe K. d. d. iz naslova prepovedanih plačil delničarju pa so bile trditve o obstoju te terjatve tako nesubstancirane in brez listinske dokumentacije, da obstoja te terjatve sploh ni bilo mogoče ugotavljati v tem postopku.

7. V zvezi z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča o naravi cesijske pogodbe z dne 24. 7. 2016 pritožnik prvostopenjskemu sodišču očita prekoračitev trditvene podlage strank, ker dolžnik ni zatrjeval, da gre pri Pogodbi o odstopu terjatve z dne 24. 7. 2016 za mandatno pogodbo. Vsebina pogodbe za dolžnika nikoli ni bila sporna in tudi ni ugovarjal naravi pogodbe. Sicer pa bi prvostopenjsko sodišče zaradi ugotovitve prave volje ob sklenitvi pogodbe moralo zaslišati tedanjega predsednika uprave K. d.d. P. N.

8. Dolžnik je v ugovoru zoper predlog za začetek stečajnega postopka izpodbijal veljavnost pogodbe o odstopu terjatve z opozorilom na nasprotja njenih določb, saj v njej odstopnik enkrat jamči za obstoj terjatve, drugič pa ne za njen obstoj in izterljivost, pa tudi roka za izpolnitev obveznosti ne določa. Uveljavljal je celo ničnost pogodbe in zatrjeval, da je vse obveznosti iz posojilnih pogodb do K. d.d. izpolnil in da so torej te obveznosti zaradi plačila prenehale. Prvostopenjsko sodišče je zato utemeljeno presojalo vsebino predložene pogodbe o odstopu terjatve z dne 24. 7. 2016 (na kateri je predlagatelj temeljil svoj status upnika) in glede na nasprotujoče si določbe pogodbe tudi pravno naravo te pogodbe. Na podlagi ugotovitev:

- da po prvem odstavku 2. člena pogodbe odstopnik (K. d.d.) svojo terjatev do dolžnika v celoti odstopa prevzemniku (predlagatelju) in da terjatev prevzame, po drugem odstavku 2. člena pa je prevzemnik upravičen in pooblaščen voditi izterjavo terjatve do dolžnika,

- da se je v 5. členu pogodbe prevzemnik (predlagatelj) zavezal, da bo odstopniku plačal za odstopljeno terjatev takrat, ko jo bo uspel v celoti ali delno izterjati od dolžnika in sicer v višini dejansko izterjanega zneska, zmanjšanega za 0,5 % prevzemnikove provizije za izterjavo in

- da ni bilo niti zatrjevano, niti izkazano s strani strank, da bi imel prevzemnik terjatve do odstopnika kakršnokoli nasprotno terjatev, ki naj bi se z odstopljeno terjatvijo poplačala ter

- da je sam predlagatelj izrecno pozvan k pojasnitvi pravne narave sklenjene cesijske pogodbe pojasnil, da je sklenil pogodbo o odstopu terjatve v izterjavo,

je prvostopenjsko sodišče tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da gre za posebno obliko cesije (tako imenovano inkaso cesijo), prenos upravičenja za izterjavo, po kateri se na cesionarja prenese le upravičenje, da v svojem imenu izterja terjatev za cedenta (pri čemer ni potrebno, da je odstopnik pred sklenitvijo pogodbe tudi dolžnik prevzemnika) in glede katere se uporabljajo določbe 425. člena OZ o odstopu terjatve v izterjavo (tako tudi sodba VS RS III Ips 59/2001). Predlagatelju je bilo z izterjavo zagotovljeno po pogodbi plačilo provizije, odvisno od višine izterjanega zneska. Presoja pravne narave pogodbe o odstopu terjatve je bila namreč potrebna za presojo, ali je terjatev prešla v premoženjsko sfero cesionarja (predlagatelja), ali pa je ostala v premoženjski sferi odstopnika in kateremu od njiju je dolžnik veljavno izpolnil svojo obveznost. Po pravilni presoji vsebine pogodbe kot inkaso cesije, za katero pa po četrtem odstavku 425. člena OZ velja, da dolžnik odstopljene terjatve svojo obveznost lahko veljavno izpolni tudi odstopniku, čeprav je bil obveščen o odstopu, je zato neutemeljena pritožbena kritika neupravičene presoje pravne narave pogodbe o odstopu terjatve.

9. Glede na iz pogodbe ugotovljeno vsebino le-te ter potrditev samega predlagatelja o pravni naravi pogodbe kot odstopa terjatve v izterjavo je zato odpadla tudi potreba po zaslišanju bivšega predsednika uprave cedenta P. N. o pogodbeni volji po prenosu terjatve v premoženjsko sfero cesionarja (predlagatelja). Sodišče izvaja dokaze le zaradi ugotovitve pravno relevantnih dejstev, ki se v teku postopka izkažejo kot sporna. Povezanost trditvene podlage z dokazno ponudbo je dosledno izpeljana v 287. členu ZPP. Čim pa je predlagatelj pojasnil, da gre glede na vsebino pogodbe za odstop terjatve v izterjavo, se sodišču prve stopnje ni bilo treba več ukvarjati z vprašanjem, komu (cedentu ali cesionarju) je dolžnik veljavno izpolnil svoje pogodbene obveznosti iz posojilnih pogodb, zato tudi zaslišanje predlagane priče ni bilo potrebno. Čim pa je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je dolžnik svojo obveznost iz posojilnih pogodb poplačal (tega s pritožbo predlagatelj niti ne izpodbija), se izkaže kot nerelevantna pritožbena trditev, da dolžnik pred predmetnim postopkom predlagatelju ni izkazal navedenih plačil.

10. Protispisen je tudi pritožbeni očitek prvostopenjskemu sodišču, da je preseglo trditveno podlago glede terjatve iz naslova prepovedanih plačil. Dolžnik je izrecno prerekal obstoj terjatve v znesku 2.700.000,00 EUR v svojem ugovoru zoper predlagan začetek stečajnega postopka (stran 5) in se skliceval tudi na letna poročila, revidirana po revizijski družbi KPMG ter na izjavo te revizijske družbe, da K. d.d. te terjatve do dolžnika na dan 31. 12. 2015 ni izkazovala v svojih poslovnih knjigah in računovodskih izkazih.

11. Pritožnik neutemeljeno prvostopenjskemu sodišča očita neopredelitev do njegovih trditev o preplačilih K. d.d. iz naslova storitev malic, ker je dolžniku to storitev plačevala po občutno višji ceni od tržne. Čim je namreč dolžnik v celoti oporekal obstoju te terjatve, je bilo na predlagatelju najprej trditveno in nato dokazno breme, da navedena preplačila obstajajo, ne more pa se trditvenega in dokaznega bremena razbremeniti s predlaganim izvedencem finančne stroke, ki bi lahko šele služil kot podlaga za postavitev ustreznih trditev v zvezi s preplačili. Pritožnik namreč ne poda niti konkretnega izračuna oškodovanja K. d.d. iz naslova preplačil delničarju.

12. Spričo vsega navedenega je prvostopenjsko sodišče, upoštevaje ustreznost dokazne ponudbe glede na trditveno podlago pravilno ugotovilo, da predlagatelj statusa upnika (torej s terjatvijo do dolžnika) kot legitimiranega predlagatelja začetka stečajnega postopka po 3. točki 231. člena ZFPPIPP ni verjetno izkazal in v posledici tega pravilno odločilo.

13. Pritožbeno sodišče je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so bile odločilne za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

14. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, izpodbijani sklep pa je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Datum zadnje spremembe:

21.08.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 4009/2010
• VSK sklep II Cp 222/2001
• VSRS sodba II Ips 162/2013