VSL Sklep I Cp 3214/2016

Jedro

"Odvetniška pisarna A.", ki v tej pravdi nastopa kot tožeča stranka, ni ne fizična in ne pravna oseba. Odvetniška pisarna pač ni odvetnik, po katerem se imenuje. Čeprav morebiti v njej deluje več odvetnikov, pa samo zato še ni odvetniška družba in tudi ne nujno pravna oseba. Po 35. členu ZOdv se namreč odvetniška družba lahko ustanovi kot civilna odvetniška družba ali kot odvetniška družba, ki je pravna oseba; slednja se lahko ustanovi kot družba z neomejeno odgovornostjo ali kot družba z omejeno odgovornostjo. Sposobnost biti pravdna stranka pa ima samo odvetniška družba, ki je pravna oseba.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 183446/2014 z dne 31. 12. 2014 razveljavi še v prvem in tretjem odstavku izreka.

II. Sicer se sodba razveljavi in se zadeva v preostalem delu (glede odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka in glede pravdnih stroškov) vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ohranilo v veljavi sklep o izvršbi, po katerem bi morala toženka plačati tožniku 1.906,86 EUR z obrestmi in izvršilnimi stroški. Toženki je naložilo tudi plačilo tožnikovih pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Toženka se pritožuje zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve drugemu sodniku prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da je izpodbijana sodba arbitrarna. Sodišče je pri njeni obrazložitvi prezrlo odločilne dokaze. O izpovedih prič je navedlo zavajajoče razloge. Utesnitve zahtevka v izreku sodbe ni upoštevalo. Sodbo je opremilo z napačnim pravnim poukom. Na enem od narokov je nedopustno izključilo javnost. O toženkinem ugovoru, da tožeča stranka ni pravna oseba, se ni izreklo. Pač pa je sodnica že vnaprej napovedala svojo odločitev. Čeprav listine in izpovedi vseh prič, celo tožnikovih, govorijo v prid toženki in njeni trditvi, da je bila le posrednica v komunikaciji med očetom in tožnikom, je sodišče verjelo tožniku. Razlogi sodbe o sporni pasivni legitimaciji so protislovni in pomanjkljivi. Tožbeni zahtevek je nesklepčen in bi ga sodišče moralo zavrniti. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Sodnica je postopek vodila pristransko in z izpodbijano sodbo zlorabila institut spora majhne vrednosti.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe in obrazloženo nasprotuje toženkinim pritožbenim trditvam.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po prvem odstavku 76. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je pravdna stranka lahko vsaka fizična in (ali) pravna oseba. Sposobnost biti stranka je sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti v procesnem razmerju. Gre za procesno predpostavko, na katero mora sodišče paziti ves čas postopka (80. člen ZPP). Če ni izpolnjena, tožba ni dopustna.

6. "Odvetniška pisarna A.", ki v tej pravdi nastopa kot tožeča stranka, ni ne fizična in ne pravna oseba. Odvetniška pisarna pač ni odvetnik, po katerem se imenuje. Čeprav morebiti v njej deluje več odvetnikov, pa samo zato še ni odvetniška družba in tudi ne nujno pravna oseba. Po 35. členu Zakona o odvetništvu (ZOdv) se namreč odvetniška družba lahko ustanovi kot civilna odvetniška družba ali kot odvetniška družba, ki je pravna oseba; slednja se lahko ustanovi kot družba z neomejeno odgovornostjo ali kot družba z omejeno odgovornostjo. Sposobnost biti pravdna stranka pa ima samo odvetniška družba, ki je pravna oseba. Poleg tega mora firma odvetniške družbe med drugim vsebovati označbo statusne oblike (prvi odstavek 38. člena Zodv). V nazivu tožeče stranke takšne označbe ni. Tožeča stranka torej očitno nima pravne subjektivitete.

7. Sodišče prve stopnje je to pomanjkljivost spregledalo, čeprav je toženka v pravdi med drugim izrecno ugovarjala, da tožeča stranka ni pravna oseba. Za povrh je zanemarilo svojo obveznost, ki mu jo nalaga 80. člen ZPP, in ni ukrenilo, kar je treba, da bi se postopek nadaljeval z osebo, ki je lahko pravdna stranka (prvi odstavek 81. člena ZPP).

8. Ker se je torej postopka udeleževala tožeča stranka, ki ne more biti pravdna stranka, je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero sodišče druge stopnje ob pritožbenem preizkusu pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). To procesno kršitev je (za razliko od sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, kjer zadeve zdaj ni več mogoče vrniti v stanje pred izdajo sklepa) v pravdi mogoče odpraviti.

9. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo pritožbi. Izpodbijano sodbo je spremenilo tako, da je izdani sklep o izvršbi razveljavilo še v preostalem, doslej nerazveljavljenem delu (v prvem in tretjem odstavku izreka). Ker se predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, obravnava kot tožba v pravdnem postopku (drugi odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju), mora o utemeljenosti tožbenega zahtevka odločiti pravdno sodišče. Pritožbeno sodišče je zato sodbo v tem delu (in glede pravdnih stroškov) razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (tretji odstavek 354. člena ZPP).

10. Sodišče prve stopnje bo moralo pred ponovnim obravnavanjem spornega pravnega razmerja najprej pozvati tožečo stranko, naj ustrezno popravi tožbo, in jo opozoriti na pravne posledice, če tega ne bo upoštevala. Ko gre za odpravo procesnih pomanjkljivosti, namreč zakon ne dela razlike med neukimi in prava veščimi strankami.

11. Sodišče druge stopnje kljub toženkinemu pritožbenemu predlogu ni odredilo, naj se nova glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom (356. člen ZPP). Takšen ukrep ne bi bil smotrn, ob dejstvu, da gre za spor majhne vrednosti in da je sodnica, ki je izdala izpodbijano sodbo, že izvedla obširen dokazni postopek, v katerem je bila izčrpana dokazna ponudba pravdnih strank. Za predlagani ukrep ne zadošča toženkino nezadovoljstvo z dosedanjim postopkom in izdano sodbo ter njeno s tem povezano nezaupanje do sodnice. Okoliščine, ki jih toženka izpostavlja v svoji pritožbi, bi morebiti lahko bile razlog za izločitev sodnice zaradi njene domnevne pristranskosti, vendar toženka takšne zahteve do konca obravnave pred sodiščem prve stopnje ni vložila (drugi odstavek 72. člena ZPP).

12. Čeprav na ostale pritožbene trditve glede na sprejeto odločitev o pritožbi ni treba odgovarjati, pa vendarle ni odveč dodati, da bo sodišče prve stopnje v novi sodbi, če bo do nje prišlo, moralo ostati v mejah tožbenega zahtevka, korektneje povzeti vsebino izvedenih dokazov ter jih skrbneje in celovito oceniti, skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Predvsem pa se bo moralo jasno opredeliti, ali je toženka sporno odvetniško storitev naročila v svojem imenu in na svoj račun, ali pa, kot sama trdi, v imenu in na račun svojega očeta.

13. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP. Pravica do povračila pritožbenih stroškov je odvisna od končnega izida pravde, zato bo o vseh stroških postopka odločalo sodišče prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

21.08.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 133/2015
• VSL sklep II Cp 2262/2015
• Sklep II Ips 671/2005