VSL Sodba I Cp 1180/2017

Jedro

Šlo je za obveznosti za tekoče potrebe zakoncev, za zadovoljitev potreb njune zakonske oziroma družinske skupnosti, kar velja tudi za vožnjo in ostale storitve v zvezi s preselitvijo toženkinega moža v nov, skupni dom in tudi v zvezi s prodajo njegovega posebnega premoženja, opravljeno po poroki s toženko. Te storitve bi sicer opravila sama, v okviru njune zakonske skupnosti oziroma pomoči enega zakonca drugemu, pa jih zaradi starosti in zdravstvenih težav nista bila zmožna. Za takšne obveznosti pa odgovarjata zakonca nerazdelno, torej odgovarja vsak zakonec upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče (torej od toženke ali od dedičev po pokojnem možu ali od vseh) vse dotlej, dokler obveznost ni popolnoma izpolnjena (prvi odstavek 395. člena OZ).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, ki se glasi:

"Tožena stranka B. B., je dolžna plačati tožeči stranki A. A., znesek 7.025,88 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi tekočimi od vložitve tožbe dalje do plačila, vse v roku 15 dni, in mu povrniti pravdne stroške v znesku 1.744,90 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila."

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 454,20 EUR pritožbenih pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati 7.025,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi tekočimi od vložitve tožbe do plačila, vse v roku 15 dni, in mu povrniti pravdne stroške.

2. Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, s stroškovno posledico, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da v konkretnem primeru ne gre za deljivo obveznost, čeprav je ta denarna, vendar se ne more deliti, ker ni mogoče razmejiti, katera storitev je bila nudena enemu oziroma drugemu naročniku (zakoncema). Za nedeljive obveznosti, pri katerih je več dolžnikov, pa se smiselno uporabljajo predpisi o solidarnih obveznostih (416. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Sicer pa je solidarnost mogoča tudi pri deljivih obveznostih, pri čemer ni potrebno, da je solidarna obveznost določena z neko posebno zakonsko določbo, ampak je dovolj, če je bila dogovorjena, kar je bila in je drugačno stališče sodišča napačno. Tožnik je opravljal storitve tako za toženko kot za njenega sedaj že pokojnega moža, oba pa sta se zavezala, da mu bosta storitve plačala. Dogovorjene in vtoževane storitve je tožnik opravil (nekaj s pomočjo partnerke), te niso bile namenjene le pokojnemu možu toženke, temveč so bile opravljene v dobro obeh. Bila sta poročena, vse sta si delila in vseskozi v smislu danih naročil in v smislu sprejema obveznosti, delovala usklajeno kot enotna naročnika in kot solidarna zavezanca. Iz dogovora med pravdnima strankama in toženkinim pokojnim možem, je jasno izhajalo, da gre za eno obveznost, ki jo bosta poravnala bodisi vsak nekaj bodisi eden v celoti. Od storitev sta imela koristi oba. Sodišče bi moralo izvesti predlagani dokaz s poizvedbami pri Zdravstvenem domu, Toplicah in pri Splošni bolnici, česar ni storilo, zavrnitve pa tudi ni obrazložilo in je s tem bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Da so šle storitve v korist obeh, so potrdile tudi priče (katerih izpovedbe pritožba nato analizira). Sodišče prve stopnje je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s tem, ko se je opredelilo le do izpovedbe priče C. C., do ostalih zaslišanih pa ne, čeprav so vse smiselno potrdile tožnikove trditve. Poleg tega, da je tožnik izkazal, da je bilo med pravdnima strankama in toženkinim pokojnim možem dogovorjeno, da je njuna obveznost plačila solidarna, je podlaga za plačilo tudi v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Sodišče brez obrazložitve zmotno navede, da temu ni tako. Jasno namreč je, da gre za obveznosti, ki so nastale v zvezi s skupnim premoženjem oziroma za tekoče potrebe družine toženke, zaradi česar gre za nerazdelno obveznost.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik je za toženko in njenega sedaj pokojnega moža opravljal različne storitve, glede katerih je bilo dogovorjeno, da mu jih poplačata. Glede polovice vtoževanega zneska je že bilo pravnomočno odločeno z zamudno sodbo z dne 21. 8. 2015 v zvezi s sodbo VSL I Cp 2791/2015 z dne 25. 11. 2015, glede druge polovice pa je bila sodba z odločbo VSL razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v postopanje po določbi tretjega odstavka 318. člena ZPP. Tožnik je v nadaljevanju postopka izrecno pojasnil, da gre za nedeljivo in s tem solidarno obveznost, da je bil takšen dogovor, da so bile vse storitve opravljene v korist toženke in njenega moža kot zakoncev. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnik dogovora ni izkazal in da tudi ne gre za obveznost iz drugega odstavka 56. člena ZZZDR, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni zagrešilo, da je dejansko stanje pravilno ugotovilo, da pa je napačno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik prevoze opravljal bodisi za potrebe toženke bodisi za potrebe njenega moža ali pa za potrebe obeh (na primer prevozi v trgovino, k zdravniku), prevoze v zvezi s selitvijo moža toženke (ki se je po poroki s toženko s svojega doma preselil k toženki), prevoze v zvezi s prodajo njegovega premoženja. Iz povedanega je razvidno, da je šlo za storitve v korist obeh zakoncev, ki sta oba kot starejši osebi potrebovala pomoč tretjega pri vsakdanjih opravkih, predvsem v zvezi s prevozi, to pomoč pa jima je proti obljubi plačila (kar ni sporno), nudil tožnik. Šlo je za obveznosti za tekoče potrebe zakoncev, za zadovoljitev potreb njune zakonske oziroma družinske skupnosti, kar velja tudi za vožnjo in ostale storitve v zvezi s preselitvijo toženkinega moža v nov, skupni dom in tudi v zvezi s prodajo njegovega posebnega premoženja, opravljeno po poroki s toženko. Te storitve bi sicer opravila sama, v okviru njune zakonske skupnosti oziroma pomoči enega zakonca drugemu, pa jih zaradi starosti in zdravstvenih težav nista bila zmožna. Šlo je torej za obveznosti za tekoče potrebe zakoncev v smislu določbe drugega odstavka 56. člena ZZZDR in je drugačen zaključek sodišča prve stopnje materialnopravno zmoten. Za takšne obveznosti pa odgovarjata zakonca nerazdelno (tako s skupnim, kakor tudi s svojim posebnim premoženjem), in torej odgovarja vsak zakonec upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče (v konkretnem primeru torej od toženke ali od dedičev po pokojnem možu ali od vseh) vse dotlej, dokler obveznost ni popolnoma izpolnjena (prvi odstavek 395. člena OZ).

7. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo (358. člen ZPP). Pri tem toženkinih pripomb v zvezi s številom prevoženih kilometrov in višino kilometrine, ni upoštevalo, saj bi morala toženka navedene pripombe podati v odgovoru na tožbo (ki ga ni podala), očitno računsko pomoto s tem v zvezi, pa je pritožbeno sodišče odpravilo že z odločbo z dne 25. 11. 2015.

8. Ker je tožnik s tožbo v celoti uspel, mu je toženka dolžna povrniti pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Dolžna mu je povrniti 400 točk za sestavo tožbe po tar. št. 18 Odvetniške tarife (OT), za prvo pripravljalno vlogo 300 točk po tar. št. 19 OT¹ , za drugo pripravljalno vlogo 225 točk, za prvi narok 300 točk po tar. št. 20 OT, 120 točk iz naslova odsotnosti iz pisarne, 200 točk iz naslova trajanja naroka (6. člen OT), za tretjo pripravljalno vlogo 150 točk, za drugi narok 150 točk in 120 točk iz naslova odsotnosti iz pisarne, skupaj 1965 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR, znaša 901,49 EUR. Tožniku gre tudi 2 % materialnih stroškov, kar znese 18,04 EUR, skupaj 919,98 EUR, z 22 % DDV 202,40 EUR, pa 1.122,38 EUR. Tožniku se prizna tudi kilometrina (dvakrat 28 km x 0,37 EUR) 109,52 EUR in stroški sodne takse 513,00 EUR, skupaj 1.744,90 EUR. Pritožbeno sodišče tožniku ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP). Tako odmerjene stroške je toženka dolžna tožniku poravnati v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9. Ker je tožnik s pritožbo uspel, mu je toženka dolžna povrniti tudi pritožbene pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP), 375 točk za sestavo pritožbe po tar. št. 21 OT oziroma 172,13 EUR, 2 % materialnih stroškov 3,44 EUR, skupaj 175,57 EUR, z 22 % DDV 38,63 EUR, pa 214,20 EUR, skupaj s stroški sodne takse za pritožbo 240,00 EUR, pa 454,20 EUR. Tudi te stroške je toženka dolžna tožniku povrniti v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10. Če na kakšno pritožbeno trditev pritožbeno sodišče ni odgovorilo, ni šlo za odločitev pomembno trditev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Točke odmerjene od vsp 7.025,88 EUR.

Datum zadnje spremembe:

21.08.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba III Cp 730/2020
• VSC sklep Cp 178/2010
• VSC Sodba Cp 91/2023