VSL sodba II Cp 442/2013

Jedro

Denarna obveznost, v zavarovanje katere se lahko ustanovi hipoteka, ne spada med obveznosti, ki prenehajo s prenehanjem pravne osebe. Obveznost ne preneha niti v primeru, če preneha pravna oseba, ki je glavni dolžnik brez pravnega nasledstva, saj takega pravila ne določa noben zakon.

S prenehanjem pravne osebe preneha samo njena odgovornost za obveznosti, ne pa tudi obveznost sama.

Nepriglasitev terjatve upnika v stečaju glavnega dolžnika ima za upnika zgolj to posledico, da poroku odškodninsko odgovarja, ne pa da obveznost preneha.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana spremeni tako, da se zavrne zahtevek, ki se glasi:

„Ugotovi se, da je hipoteka ID 000 vknjižena dne 17. 7. 2009 na podlagi notarskega zapisa sporazuma o zavarovanju denarne terjatve opr. št. SV 1526/09 z dne 17. 7. 2009 za zavarovanje terjatev v višini 250.000,00 EUR z dospelostjo dne 14. 7. 2016 v korist upnika N. na eni polovici (i2) nepremičnine parc. št. 2086/2 k.o. X v lasti tožeče stranke prenehala.

Pri eni polovici (½) nepremičnine parc. št. 2086/2 k.o. X z ID znakom 111 v lasti tožeče stranke se vknjiži izbris hipoteke ID 000 z dne 17. 7. 2009 na podlagi notarskega zapisa sporazuma o zavarovanju denarne terjatve opr. št. SV 1526/09 z dne 17. 7. 2009 za zavarovanje terjatve v višini 250.000,00 EUR z dospelostjo dne 14. 7. 2016 v korist upnika N. in izbriše zaznamba neposredne izvršljivosti ID 222.“

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je 17. 7. 2009 vknjižena hipoteka (v izreku sodbe pod točko I. natančno opisana) v korist toženke za zavarovanje terjatve v višini 250.000,00 EUR pri ½ parc. št. 2086/2 k.o. X., last tožnice, prenehala ter da se vknjiži izbris navedene hipoteke in izbriše zaznamba njene neposredne izvršljivosti. Toženki je zato naložilo, da tožnici plača pravdne stroške v znesku 4.087,80 EUR s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da je bila hipoteka v obravnavani zadevi ustanovljena v zavarovanje denarne terjatve dolžnika L. d.o.o., ki je kot pravna oseba prenehal obstajati zaradi stečaja (stečajni postopek je bil uveden 15. 5. 2011 s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 926/2011), na podlagi sklepa St 926/2011 z dne 18. 6. 2012 pa je bil dolžnik 24. 7. 2012 izbrisan iz sodnega registra. S prenehanjem navedene družbe in njenim izbrisom iz sodnega registra so prenehale vse morebitne terjatve zoper navedeno družbo, tako prijavljene kot neprijavljene, pri čemer toženka terjatve v stečajnem postopku ni prijavila. V skladu z načelom akcesornosti s hipoteko zavarovane terjatve in stališčem sodne prakse, zavzetem v sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 120/2007 z dne 14. 10. 2009, je terjatev toženke do glavnega dolžnika družbe L. d.o.o. prenehala zaradi stečaja, posledično pa je prenehala tudi hipoteka in z njo povezano poplačilno upravičenje toženke, zaradi česar je sodišče v skladu z določbo 154. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) zahtevku ugodilo.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka iz (kot navaja) vseh pritožbenih razlogov (četudi izpodbija zgolj materialnopravno presojo sodišča prve stopnje kot zmotno) s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi (!?) ter tožbeni zahtevek tožnice zavrne in ji naložilo plačilo pravdnih in pritožbenih stroškov toženke. V pritožbi graja zaključek sodišča prve stopnje, da z zaključkom stečajnega postopka terjatve upnikov prenehajo, saj za tak zaključek ni zakonske podlage. Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) tega ne določa, še manj ostala pozitivna zakonodaja. Ni namen stečajnega postopka, da terjatve stečajnega dolžnika z zaključkom stečajnega postopka v celoti ugasnejo, temveč se stečajni postopek vodi v interesu upnikov, namen pa je zagotovitev sočasnega poplačila v enakih deležih. Seveda pa ni nujno, da so upniki tudi sicer v enakem položaju, saj imajo le-ti možnost svojo terjatev zavarovati tako, da imajo pravico zahtevati poplačilo tudi od koga tretjega, največkrat od poroka ali zastavitelja. Namen zavarovanja terjatev je ravno v tem, da upnik v primeru neplačila glavnega dolžnika izpolnitev obveznosti lahko zahteva od tretjih oseb in se seveda v primeru, da ti obveznosti obveznosti ne izpolnijo, upniki prisilno poplačajo iz njihovega premoženja. Sodišče je pri svoji odločitvi izhajalo iz dejstva prenehanja terjatve, tega pa ni utemeljilo in ga tudi ni mogoče utemeljiti z veljavno zakonodajo. Glede razmerja med poroštvom in hipoteko kot sredstvi zavarovanja opozarja, da je razlika med porokom in zastaviteljem lahko le v tem, da porok odgovarja z vsem svojim premoženjem, zastavitelj pa le z določenim. Ni pomembno, ali je upnik prej terjal plačilo glavnega dolžnika ali ne; če je terjatev veljavna, zapadla in neplačana, lahko upnik vnovči zavarovanje in se poplača iz zastavljene stvari. Opozarja na 1.022 člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), iz katerega izhaja, da v primeru neprijave terjatev v stečaj ne preneha upnikova pravica zahtevati poplačilo iz premoženja poroka, kar enako mora veljati tudi glede hipoteke. V obravnavanem primeru je bila stečajna masa glavnega dolžnika sestavljena izključno iz predujma, založenega ob začetku stečajnega postopka (iz katerega se niso mogli poplačati niti vsi stroški stečajnega postopka) in ni bilo premoženja, iz katerega bi se upniki lahko poplačali, zato tretjim, ki odgovarjajo za obveznosti stečajnega dolžnika, v nobenem primeru zaradi toženkine neprijave terjatve v stečaju ni mogla nastati nikakršna škoda.

3. Na pritožbo je odgovorila tožnica s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne, toženki na naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka tožnice. V odgovoru v pretežnem delu ponavlja nesporne ugotovitve ter opozarja na določbi prvega in petega odstavka 296. člena ZFPPIPP ter določilo o prenehanju terjatve toženke v razmerju do stečajnega dolžnika. Opozarja, da bi terjatev zoper stečajnega dolžnika prenehala, tudi če bi toženka terjatev pravočasno prijavila. Soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da z zaključkom stečaja ugasnejo vse obveznosti dolžnika v celoti, takšno stališče pa je pravilno in podprto z ustaljeno sodno prakso, je pa tudi skladno z naravo stečaja, ki predstavlja končno celokupno izvršbo zoper premoženje stečajnega dolžnika. Meni tudi, da je prenehala predmetna hipoteka, katere izbris je predmet tega postopka, glede na to, da terjatev toženke ne obstaja več. Opozarja na razliko med realnim in osebnim dolžnikom ter da zakon v ničemer ne določa, da naj bi zastavni upnik imel možnost zahtevati izpolnitev določene terjatve tudi od realnega dolžnika, pač pa zgolj dovoljuje poplačilo iz vrednosti zastavljenega predmeta v lasti realnega dolžnika. Realni dolžnik tako v ničemer ne prevzame same obveznosti dolžnika, upniku se tudi ne zaveže k izpolnitvi obveznosti dolžnika, če ta tega ne bi storil, kar je nasprotno značilno za poroštveno obveznost. Opozarja na razliko med stvarnim in obligacijskim pravom, zastavna pravica pa je v skladu z načelom numerus clausus stvarnih pravic temu načelu podvržena in udeleženci stvarnopravnih razmerij ne morejo po svoji volji avtonomno ustvarjati novih pravnih položajev ali drugačnih pravic s stvarnopravnimi učinki, kot jih predvideva zakon. Sicer pa je ustavno sodišče zavzelo jasno stališče, da hipotekarni dolžnik, ki je svojo nepremičnino zastavil za tuj dolg, ni hkrati porok; zanj ne more veljati poroštveni režim. Upnik od hipotekarnega dolžnika ne more zahtevati plačila dolga, kot svojo pravico napačno razume toženka, pač pa lahko zahteva zgolj prodajo obremenjene nepremičnine, iz katere se bo dolg poplačal. Načelo akcesornosti velja tudi za predmetno hipoteko. Akcesornost namreč služi uravnoteženju upnikovega močnejšega položaja s tem, da mu nalaga skrb za zavarovano terjatev (pri tem se tožnica v pritožbi sklicuje na prispevek Tilna Tacola.: Prenehanje zastavne pravice s prenehanjem zavarovane terjatve v stečaju, objavljenem v Pravni praksi št. 26 iz leta 2012). Skratka, zaradi načela akcesornosti zastavne pravice je ta prenehala s prenehanjem terjatve zoper glavnega dolžnika (izbrisanega iz sodnega registra).

4. Pritožba je utemeljena.

5. Prenehanje hipoteke, ki ga v obravnavanem primeru tožnica uveljavlja s tožbenim zahtevkom, ureja 154. člen SPZ, ki določa, da hipoteka preneha z izbrisom iz zemljiške knjige, v katero je vpisana (prvi odstavek), izbris hipoteke pa se lahko zahteva (drugi odstavek) med drugim, če terjatev, zavarovana s hipoteko, preneha. Kdaj terjatev (zavarovana s hipoteko) preneha, SPZ ne ureja. To ureja OZ v 270. členu (splošno pravilo), ki določa, da obveznost preneha, ko je izpolnjena, kot tudi v drugih z zakonom določenim primerih (prvi odstavek), s prenehanjem glavne obveznosti pa ugasnejo tudi poroštvo, zastava in druge stranske pravice (drugi odstavek). Ker v obravnavani zadevi obveznost dolžnika (družbe L. d.o.o.), za katero je bila zastavljena tožničina predmetna nepremičnina (do ½) ni bila izpolnjena (nesporno), je za odločitev v obravnavani zadevi odločilno, ali s tem, da dolžnik preneha obstajati (smrt fizične osebe oziroma stečaj in izbris pravne osebe) obveznost preneha (obveznost lahko preneha samo na načine z nastopom tistih pravnih dejstev), ki so izrecno določeni z zakonom (primerjaj prvi odstavek 270. člena OZ).

6. Denarna obveznost, v zavarovanje katere se lahko ustanovi hipoteka, nedvomno ne spada med obveznosti, ki po 334. členu OZ prenehajo s prenehanjem pravne osebe. Obveznost ne preneha niti v primeru, če preneha pravna oseba, ki je glavni dolžnik brez pravnega nasledstva, saj takega pravila ne določa noben zakon. To tudi ne izhaja iz pravil ZFPPIPP kot matičnega zakona, ki ureja prenehanje pravnih oseb brez pravnega nasledstva; iz ureditve stečajnega postopka nad pozneje najdenim premoženjem v 380. členu ZFPPIPP oziroma nad (pozneje) najdenim premoženjem izbrisane pravne osebe v 443. členu ZFPPIPP povsem jasno izhaja nasprotno, to je da s končanjem stečajnega postopka nad (glavnim) dolžnikom oziroma z izbrisom pravne osebe iz sodnega registra brez likvidacije obveznosti te pravne osebe ne prenehajo. Le proti pravnemu subjektu, ki ne obstaja več, jih ni mogoče uveljaviti. To pomeni, da s prenehanjem pravne osebe preneha samo njena odgovornost za obveznosti, ne pa tudi obveznost sama (tako tudi Nina Plavšak v prispevku: Učinek prenehanja glavnega dolžnika nad hipoteko za tujo obveznost, objavljenem v Pravni praksi št. 22 iz leta 2012).

7. ZFPPIPP v 296. členu ureja posebna pravila glede prijave terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic in v petem odstavku določa, da če upnik zamudi rok za prijavo terjatve, opisane v prvem do četrtem odstavku navedenega člena, njegova terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika preneha (peti odstavek), iz česar jasno sledi omejitev prenehanja upnikove terjatve samo v razmerju do stečajnega dolžnika (1) ne pa tudi v razmerju do ostalih (porokov, zastaviteljev in podobno). Da s prenehanjem glavnega dolžnika (zaradi stečaja ali izbrisom pravne osebe iz sodnega registra brez likvidacije) terjatev ne preneha, jasno sledi tudi iz določb 1022. člena OZ. Nepriglasitev terjatve upnika v stečaju glavnega dolžnika (2) ima za upnika zgolj to posledico, da (poroku) odškodninsko odgovarja, ne pa da obveznost preneha – nasprotno. Posredno pa to izhaja tudi iz določb drugega odstavka 296. člena ZFPPIPP (3), ki (v stečajnem postopku) določa posledice neprijave morebitne regresne terjatve upnika, ki je odgovoren za obveznost stečajnega dolžnika kot zastavitelj (v obravnavanem primeru tožnica), ki do začetka stečajnega postopka sploh še ni nastala (pod odložnim pogojem, da bo na podlagi plačila te terjatve, ki ga bo zastavitelj opravil po začetku stečajnega postopka, le-ta pridobil regresno terjatev do stečajnega dolžnika). Stališče, kot ga je v obravnavani zadevi zavzelo sodišče prve stopnje, da s prenehanjem glavnega dolžnika (zaradi stečaja oziroma izbrisa iz sodnega registra) preneha tudi sama terjatev in s tem hipoteka za tujo obveznost, pa bi povsem izničilo tudi namen (funkcijo) zastave za tujo obveznost, saj bi upniku onemogočala zavarovanje tveganj neizpolnitve pri položaju plačilne nesposobnosti glavnega dolžnika, pri katerem se tako tveganje najpogosteje uresniči. Sploh to velja v obravnavanem primeru, ko ugotovljene okoliščine jasno kažejo, da je bil glavni dolžnik, ki je bil izbrisan iz sodnega registra in je s tem prenehal obstajati, brez premoženja.

8. Ker s prenehanjem glavnega dolžnika ni prenehala s hipoteko zavarovana obveznost v razmerju med pravdnima strankama (zakon tega ne določa), je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi materialnopravno zgrešeno zahtevku za prenehanje hipoteke na tožničini navedeni nepremičnini ugodilo. Na podlagi prvega odstavka 351. člena v zvezi s 5. alinejo 358. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je zato pritožbeno sodišče toženkini pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožničin zahtevek za prenehanje hipoteke kot neutemeljen zavrnilo.

9. Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče moralo še odločiti o stroških vsega postopka. Pri tem je odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka, kajti toženka, ki je sicer v pravdi in s pritožbo uspela (in bi zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena bila upravičena do povrnitve njenih pravdnih stroškov), povrnitve stroškov ni uveljavljala v skladu s prvim in drugim odstavkom 163. člena ZPP (z določeno zahtevo, v kateri bi bili opredeljeno navedeni stroški, katerih povračilo zahteva)(4). Tožnica pa v pravdi in s pritožbenim odgovorom ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP ni upravičena do povrnitve pravdnih stroškov.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Podčrtalo pritožbeno sodišče;

(2) V primeru poroštva;

(3) Po drugem odstavku 296. člena ZFPPIPP mora upnik, ki je odgovoren za obveznost stečajnega dolžnika kot solidarni sodolžnik, porok ali zastavitelj, v stečajnem postopku prijaviti tudi svojo morebitno regresno terjatev, ki do začetka stečajnega postopka še ni nastala, pod odložnim pogojem, da bo na podlagi plačila te terjatve, ki ga bo opravil po začetku stečajnega postopka, pridobil regresno terjatev do stečajnega dolžnika;

(4) Kar velja tako za stroške postopka pred sodiščem prve stopnje kot tudi pritožbene stroške;

Datum zadnje spremembe:

09.10.2013

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2279/2014
• VSRS sodba II Ips 200/2014
• Sodba II Ips 263/2004