VSL sklep II Cp 2706/2009

Jedro

Do nezgode je prišlo v mestnem naselju. Dejstvo, da je kolesarka vozila po desni strani ceste, primerne le za dvosmerni promet, ki ima le na levi strani (gledano v smeri vožnje obeh udeleženih) pločnik, ni nekaj izrednega in neobičajnega, nekaj izven sfere objektivno odgovornega avtomobilista. Voznica osebnega vozila je zato kršitev mogla pričakovati, zato se svoje objektivne odgovornosti ni razbremenila. Pač pa je objektivno odgovorni lahko delno prost svoje odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 8.345,85 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.6.2003 do plačila, v roku 15 dni in ji povrniti pravdne stroške. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 503,68 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ker sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče je razloge sodbe, kolikor jih sploh ima, dobesedno prepisalo iz izvedenskega mnenja in tako odločanje preneslo na izvedenca. V nasprotju s podatki v spisu je zaključek sodišča prve stopnje, da je voznica osebnega vozila zavijala desno, čeprav je tožnica zatrjevala in dokazala, da je videla pred seboj vozilo, ki je stalo in ni zavijalo in tudi ni imelo prižganih smerokazov. Izvedenec je ugotovil, da hitrosti obeh vozil tik, pred in ob trčenju, ni mogoče točno izračunati. Kljub temu sodišče tožnici – kolesarki očita, da je pripeljala z veliko hitrostjo. Ta ugotovitev sodišča je brez podlage. Sodišče ni odgovorilo na vse tožbene trditve. Voznik avtomobila je v razmerju do kolesarke upravljalec nevarne svari, to pa pomeni, da se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo šteje, da ta izvira iz te stvari. Odgovornost zanjo pa nosi njen imetnik. Ta se oprosti odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odvrniti. Na te tožbene navedbe, ki so bistvene za odločitev, sodišče ni odgovorilo. Sodišče ni presojalo odgovornosti voznice osebnega vozila. Izvedenec je ugotovil, da je bila kolesarka v trenutku pred nezgodo znotraj preglednega polja voznice, ki bi jo videla, če bi pogledala v notranje ogledalo ali desno zunanje ogledalo, ko je zavijala v desno. Avtomobilist mora biti pri zavijanju na desno pozoren tudi na kolesarja ali pešca, zato ni mogoče govoriti, da je bila vožnja kolesarke mimo osebnega vozila po desni strani za avtomobilista presenečenje in da takega dogodka ni mogla pričakovati. Napačno je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi dejansko stanje. Tožnica je izpovedala, da je zavirala, ko je zagledala osebni avto in mimo njega peljala počasi. Ker ni podatka o hitrosti vozil obeh udeležencev, sodišče kolesarki ne bi smelo očitati prehitre vožnje. Sodba tudi govori enkrat o prehitevanju po desni strani, drugič pa o prehitevanju po levi strani. Sploh pa ni šlo za prehitevanje, temveč za vožnjo kolesarke mimo stoječega vozila. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo tudi materialno pravo. Ni uporabilo določil 149. in 153. člena Obligacijskega zakonika – OZ, niti ne tistih pravil Zakona o varnosti cestnega prometa, ki obravnavajo vožnjo avtomobilistke. Kolesarka pa pravil tega zakona nedvomno ni kršila. Sodišče bi se moralo tudi ukvarjati z ugovorom zastaranja.

Pritožba je utemeljena.

Dne 30.5.2003 je na mestni ulici v Trbovljah prišlo do prometne nesreče, v kateri sta bili udeleženi voznica osebnega vozila (zavarovanka tožene stranke) in kolesarka (tožnica). Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek (kolesarke) zavrnilo potem, ko je zaključilo „da je voznica osebnega vozila glede na 2. člen ZVCP (ki govori o načelu zaupanja) smela pričakovati, da jo po levi (pravilno desni) strani, na odseku, kjer ni kolesarske steze, kjer je cesta primerna le za dvosmerni promet, ki ima le na levi strani gledano v smeri njene vožnje pločnik, ne bo prehitelo drugo vozilo“. Smiselno bi bilo razumeti, da je objektivno odgovorno zavarovanko tožene stranke (avtomobil je nevarna stvar) oprostilo te objektivne odgovornosti, ker je do nezgode in do škode prišlo izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga voznica ni mogla pričakovati in ne preprečiti (2. odstavek 153.člena Obligacijskega zakonika – OZ). Takšno stališče pa je materialnopravno zmotno. Objektivno odgovorni se te svoje odgovornosti oprosti v primeru višje sile (1. odstavek 153. člena OZ) ali, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (2. odstavek 153. člena OZ). Za obstoj nepričakovanosti škodnega dogodka pa ne zadostuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da zavarovanka tožene stranke ni mogla pričakovati tožničine protipredpisne vožnje. Pogoj nepričakovanosti škodnega dogodka se presoja po najstrožjem merilu – merilu skrajne skrbnosti (prim. odločbo VSRS, II Ips 556/2006). Do nezgode je prišlo v mestnem naselju, ob 12.15 uri. Dejstvo, da je kolesarka vozila po desni strani ceste, primerne le za dvosmerni promet, ki ima le na levi strani (gledano v smeri vožnje obeh udeleženk) pločnik, ni nekaj izrednega in neobičajnega, nekaj izven sfere objektivno odgovornega (voznika). Zavarovanka tožene stranke se zato svoje objektivne odgovornosti ni razbremenila (2. odstavek 153. člena OZ).

Pač pa je objektivno odgovorni lahko delno prost svoje odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode (3. odstavek 153. člena OZ). V konkretni zadevi je bil nedvomno odločilen vzrok za nesrečo v nepravilni vožnji tožnice (kolesarke). Do nezgode je prišlo, ko je zavarovanka tožene stranke z osebnim avtomobilom zavijala s ceste Kolonija 1. maja, desno proti (svoji) garaži, tožnica – kolesarka pa je vozilo v tistem trenutku prehitevala po desni strani, pri čemer je vozilo s prednjim desnim delom odbijača trčilo v zadnje kolo kolesa, v posledici česar je kolesarka padla in se poškodovala. Tožnica je trdila, da je vozilo, ko ga je zagledala, stalo na cesti in ne drži, da bi (počasi) zavijalo v desno. Stoječe vozilo pa se lahko obvozi po desni strani. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožničino sklicevanje na določbo 1. odstavka 35. člena tedaj veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa (Ur. list RS, št. 30/98 – ZVCP), ni primerno. Vožnja mimo vozila po desni, je izjemoma dovoljena v primeru stoječega avtomobila kot ovire na vozišču, kar je iz celotne vsebine te določbe jasno razvidno (Voznik, ki hoče peljati mimo vozila, ovire ali objekta na vozišču, sme to storiti po levi ali desni strani, pri tem mora dati prednost udeležencem, ki prihajajo iz nasprotne smeri). V konkretnem primeru pa ni šlo za takšno situacijo. Avtomobil je bil v funkciji vožnje, voznica je počasi peljala po strmi cesti navzdol, od stanovanjske hiše do garaže, ki je nekoliko nižje. Četudi je, preden je zavila desno na dovoz pred garažo, za trenutek ustavila vozilo, da je vozilo torej stalo na vozišču, ko ga je tožnica zagledala, je kljub temu šlo za delujoče vozilo v prometu, ki pa ga ni dovoljeno prehitevati po desni strani, razen, če bi zavijalo levo (1. in 2. odstavek 31. člena ZVCP). Vozilo, ki zavija levo, pa je dovoljeno prehiteti po desni strani le takrat, če je voznik tega vozila dal predpisani znak in zavzel na vozišču tak položaj, da se da zanesljivo sklepati, da bo zavil levo, in je na njegovi desni strani tudi dovolj prostora za prehitevanje (3. odstavek 31. člena ZVCP). Tega pa tožnica ni niti zatrdila. Zaključek sodišča prve stopnje o protipredpisni vožnji tožnice, je zato v tem obsegu utemeljen. Upravičeno je sodišče prve stopnje poudarilo, da ne glede na to, ali je osebno vozilo stalo ali ne in ne glede na to, ali je imelo v tistem trenutku prižgan desni smerokaz ali ne, bi voznica kolesa lahko zaznala to stoječe ali zelo počasi vozeče oziroma ustavljajoče se osebno vozilo na takšno razdaljo, da bi se ob primerni hitrosti in pozornosti ustavila ter tako preprečila nastanek kritične prometne situacije in posledično prometne nezgode. Tožnica bi morala sklepati, glede na položaj osebnega vozila in uvoz desno k garažam, da bo vozilo zavilo desno (5. odstavek stran 4 sodbe).

Sodišče prve stopnje je med drugim ugotovilo tudi, da se je kolesarka, tik preden je voznica osebnega vozila zavila desno, že nahajala znotraj 30 do 35 m preglednega polja voznice, kar pomeni, da bi, če bi bila dovolj pozorna (pogled v zunanje oziroma notranje ogledalo), kolesarko lahko videla in počakala z zavijanjem v desno. Pred vsako spremembo vožnje se mora voznik prepričati, da to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence v cestnem prometu (1. odstavek 23. člena ZVCP). Kljub temu, da na tem delu ceste ni kolesarske steze, je bilo v postopku ugotovljeno, da tudi po tej strani ceste vozijo kolesarji (sodišče ugotavlja, da je ob ogledu izvedenca po tej strmi cesti z veliko hitrostjo pripeljal kolesar), na kar bi morala biti voznica pozorna. Zavarovanka tožene stranke je torej poleg tega, da je objektivno odškodninsko odgovorna, delno tudi krivdno prispevala k nesreči. To pa ima pomen za ugotavljanje deleža odgovornosti obeh udeleženk v prometu, česar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo.

Materialno pravo je torej sodišče prve stopnje delno napačno uporabilo, zato je ostalo dejansko stanje (predvsem glede višine odškodnine) nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je upoštevalo okoliščine primera (sodišče prve stopnje še ni obravnavalo ugovora zastaranja, niti ni ugotavljalo okoliščin v zvezi z določitvijo višine odškodnine, v primeru, če bo ugovor zastaranja neutemeljen), pa tudi ustavno pravico strank do pravnega sredstva (355. člen ZPP).

V nadaljevanju postopka naj torej sodišče prve stopnje najprej odloči o ugovoru zastaranja, če ta ni utemeljen, glede soodgovornosti udeleženk v prometu upošteva že obrazloženo ter o zadevi ponovno odloči.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

14.02.2013

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 3921/2011
• VSL sodba I Cp 1613/2015
• VSC sodba Cp 751/2008