VSL sklep II Cp 65/2012

Jedro

Slovenska kolektivna organizacija daje uporabniku dovoljenje tako za uporabo tujega repertoarja kot za domača dela, avtor pa se zaradi uzakonjenega obveznega kolektivnega upravljanja malih avtorskih pravic ne more izogniti kolektivnemu upravljanju teh pravic niti v primeru, če se je odpovedal uveljavljanju materialnih avtorskih pravic.

Dokazno breme, da je predvajala glasbo, prosto plačil kolektivnim organizacijam, je na toženi stranki kot uporabniku.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba (II. in III. točka izreka) se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. S sklepom in sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 54781/2010 z dne 21. 4. 2010 v 1. odstavku izreka v delu, po katerem je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožeči stranki plačati znesek 30,01 EUR, zaradi umika tožbe razveljavilo in pravdni postopek v tem delu ustavilo (I. točka izreka), sicer pa je predmetni sklep o izvršbi v preostalem delu 1. odstavka in 3. odstavku, po katerem je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki še znesek 1.267,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2007 dalje ter povrniti izvršilne stroške v znesku 60,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2010 dalje do plačila, razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne njene stroške pravdnega postopka v znesku 592,83 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Tožeča stranka je zoper sodbo (II. in III. točko izreka) vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je dokazno breme, da je tožena stranka predvajala glasbo iz repertoarja varovanih del tožeče stranke, sodišče prve stopnje napačno naložilo tožeči stranki. Stališče sodišča prve stopnje, da glasbena dela sodijo v repertoar tožeče stranke le, če jih ščiti na podlagi posebnega pooblastila avtorja ali druge avtorske organizacije, temelji na zmotni razlagi oziroma neupoštevanju relevantnih določb Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) in Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del. V repertoar tožeče stranke sodijo vsa domača in tuja že objavljena glasbena dela. Ker so se glasbena dela predvajala na območju RS, je potrebno uporabiti slovensko pravo. Po slovenskem avtorskem pravu niso varovana le glasbena dela, pri katerih je od smrti avtorja preteklo 70 let, in folklorna dela. Trditveno in dokazno breme, da je predvajala takšna (torej nevarovana) glasbena dela, je na toženi stranki, ki pa tega ni trdila. Plačilu nadomestila se je upirala zgolj z navedbami, da je predvajala le glasbena dela tujih avtorjev, ki so se uveljavljanju materialnih avtorskih pravic odpovedali. V Sloveniji se avtorji ne morejo odpovedati uveljavljanju malih avtorskih pravic ali dovoliti brezplačne uporabe. 147. člen ZASP namreč določa obvezno kolektivno upravljanje avtorskih pravic pri priobčitvi neodrskih glasbenih del javnosti, kar pomeni, da je zakon v tem primeru avtorjem odvzel pravico uveljavljanja njihovih avtorskih pravic in namesto tega za uveljavljanje pravic vseh avtorjev določil organizacijo, to je tožečo stranko, ki mora uveljavljati pravice vseh avtorjev, ne glede na to, ali so njeni člani ali ne. Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ji sodišče prve stopnje ni omogočilo, da bi se izjavila o obsežnih navedbah tožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 7. 9. 2011. Pravdna stranka lahko v skladu z 286. členom ZPP vlaga pripravljalne vloge tudi po prvem naroku vse do zaključka glavne obravnave, nasprotna stranka pa ima vedno pravico nanjo odgovoriti. Glede na navedeno bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi vse njene vloge, s katerimi je odgovarjala na tiste pripravljalne vloge tožene stranke, ki niso vsebovale dodatnih navedb, temveč so že podane navedbe dodatno pojasnjevale, ker tudi sama v teh vlogah ni podajala novih navedb in je zgolj podrobneje utemeljevala svoja stališča. Podana je tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj obstaja glede vrste glasbe, ki jo je priča J. A. zaznal ob kontroli, nasprotje med zapisnikom o zaslišanju priče J. A. in razlogi sodišča prve stopnje o vsebini zapisnika v tem delu. Njeno navedbo iz pripravljalne vloge z dne 4. 4. 2011, da kontrolorji niso vodili evidence predvajanih in uporabljenih del, ker to ni bila njihova pristojnost in dolžnost, je sodišče prve stopnje iztrgalo iz konteksta. Posledično pa napačno ni sledilo njenim navedbam, da kontrolorji na zapisniku zabeležijo, če ob kontroli zaznajo zakonsko določeno izjemo, za katero se honorar ne zaračunava. Napačna je tudi dejanska ugotovitev, da tožena stranka v svojih poslovalnicah predvaja glasbo le preko kanala 14, saj tega tožena stranka ni dokazala. Da RediSAT sprejemnik sprejema samo satelitske programe, ki jih oddaja Reditune, bi lahko potrdil le izvedenec ustrezne stroke, poleg tega ima tožena stranka glede na zapisnike o kontroli in izpovedbe prič v poslovalnicah tudi druge naprave za predvajanje glasbe ter televizijo. Zatrjevane uporabe CD predvajalnika sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo. Tožena stranka tudi ni dokazala, da bi v vseh poslovalnicah predvajala le glasbo s seznama Musicalia.

3. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen pritožbeni preizkus. Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj je sodišče prve stopnje (kot je pravilno pojasnilo že prvo sodišče) tožeči stranki omogočilo, da se je izjavila glede vseh navedb tožene stranke, ki jih je pri odločanju upoštevalo. Očitana kršitev 286. in 286.a člena ZPP pa ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe, saj je tožeča stranka v vlogah, ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo, le (ponovno) odgovarjala na že podane navedbe nasprotne stranke, podrobneje utemeljevala že zavzeta pravna stališča, novih navedb pa niti ni podajala. Ni podano niti zatrjevano nasprotje med zapisnikom o zaslišanju priče J. A. in razlogi sodišča prve stopnje o vsebini zapisnika glede vrste glasbe, ki jo je priča J. A. zaznal ob kontroli. Prav tako ni podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, če je sodišče prve stopnje posamezno navedbo tožeče stranke uporabilo kot dokaz za zaključek, ki po mnenju tožeče stranke nima povezave s to navedbo.

6. Tožeča stranka, ki je kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic, v obravnavani zadevi zahteva plačilo avtorskega honorarja za priobčitev že objavljenih neodrskih glasbenih del javnosti v poslovalnicah tožene stranke v Sloveniji za mesec september 2007. Tožena stranka se tožbenega zahtevka brani z navedbami, da je predvajala le glasbena dela, ki jih tožeča stranka ne varuje, ker gre za glasbena dela tujih avtorjev, ki so se odpovedali avtorskim pravicam.

7. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je štelo, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je tožena stranka predvajala glasbena dela iz repertoarja tožeče stranke (torej glasbena dela, katerih uporabo dovoljuje tožeča stranka). Zavzelo je stališče, da tožeča stranka nosi breme dokazovanja, da je tožena stranka v kritičnem času predvajala glasbo tujih avtorjev, ki sodi med varovana avtorska dela in v repertoar tožeče stranke. Takšno stališče je materialnopravno zmotno in je posledica prav tako zmotnega materialnopravnega izhodišča sodišča prve stopnje, da tožeča stranka kot kolektivna organizacija po spremembi ZASP iz leta 2004 tudi na področju malih avtorskih pravic ne varuje vseh avtorskih del, ki so zaščitena z ZASP.

8. ZASP predpisuje obvezno kolektivno upravljanje avtorskih pravic tudi za javno priobčitev neodrskih glasbenih del javnosti (male pravice), pri čemer kolektivna organizacija male avtorske pravice upravlja tudi brez pogodbe z avtorjem (tretji odstavek 151. člena ZASP). Obvezno kolektivno upravljanje malih avtorskih pravicah je de facto oblika prisilne licence, kjer avtor nima izbire, ali bo svoje pravice uveljavil sam ali preko kolektivne organizacije. Na podlagi samega zakona je upravljanje njegovih pravic preneseno na kolektivno organizacijo, avtor pa tako postane ne glede na svojo voljo pasivni član kolektivne organizacije, ki tako nastopa v vlogi prisilnega skrbnika njegove pravice in jo je tudi dolžna uveljaviti. Avtor ne more določenemu uporabniku prepovedati uporabe svojega dela, prav tako mu ne more dovoliti brezplačne uporabe svojega dela (1). Dokler je kolektivno upravljanje avtorskih pravic po zakonu ali po nalogu avtorja preneseno na kolektivno organizacijo, namreč avtor ne more osebno upravljati teh pravic (drugi odstavek 151. člena ZASP). Tako določena ekskluzivnost nalog kolektivne organizacije v razmerju do avtorjev izhaja iz narave kolektivne organizacije ter transparentnosti in pravne varnosti, saj ne morejo različni subjekti sočasno upravljati iste pravice. Obvezno kolektivno upravljanje malih pravic tako pomeni, da se te pravice morajo upravljati (tržiti, prenašati, izterjevati) preko kolektivne organizacije, pa če to avtor in /ali uporabnik želita ali ne. Ta obveznost velja za vse vpletene: za avtorje, za uporabnike, za kolektivno organizacijo (2). Če torej uporabnik ne sklene pogodbe z kolektivno organizacijo in delo uporabi, gre za kršitev izključnih pravic z vsemi posledicami. V Republiki Sloveniji je tožeča stranka kot kolektivna organizacija, ki upravlja z malimi avtorskimi pravicami, edina, ki lahko dâ uporabniku dovoljenje za uporabo del iz repertoarja varovanih del (v skladu s 3. točko prvega odstavka 149. člena ZASP uživa zakonski monopol). Repertoar varovanih del kolektivne organizacije v smislu 1. točke prvega odstavka 146. člena ZASP predstavljajo poleg avtorskih del, ki jih kolektivna organizacija upravlja na podlagi pogodbe z avtorjem, tudi tista že objavljena avtorska dela, ki jih kolektivna organizacija upravlja na podlagi zakona (147. člen ZASP). Tak primer je tudi priobčitev neodrskih glasbenih del (male pravice). V tem primeru sestavljajo repertoar tožeče stranke vsa že objavljena glasbena neodrska dela ne glede na to, ali gre za domačega ali tujega avtorja (3). Iz 1. člena Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998 namreč izhaja, da tožeča stranka določa pogoje, pod katerimi lahko uporabnik javno priobčuje javnosti glasbena neodrska dela, ki so zaščitena z ZASP in so del svetovnega repertoarja, ki ga ščiti na ozemlju R. S. (Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 2006 vsebuje enako določbo).

9. Glede na navedeno je dokazno breme, da je predvajala glasbo, prosto plačil kolektivnim organizacijam, na toženi stranki kot uporabniku. V obravnavanem primeru bi lahko tožena stranka dokazala, da je predvajala zgolj avtorsko nevarovana glasbena dela, za predvajanje katerih ne potrebuje dovoljenja tožeče stranke, če bi dokazala, da je javnosti priobčevala ljudsko glasbo (3. točka prvega odstavka 9. člena ZASP), glasbena dela, ki niso več avtorskopravno varovana zaradi poteka 70 letnega roka iz 59. člena ZASP, še neobjavljena glasbena dela (prvi odstavek 147. člena ZASP), ali glasbena dela iz četrtega odstavka 151. člena ZASP, ki jih avtor lahko uveljavlja individualno. Tega pa tožena stranka ni niti zatrjevala. Z ugovorom, da je predvajala le avtorska dela tujih avtorjev, ki so avtorskim pravicam odpovedali, pa se tožena stranka ne more uspešno ubraniti obveznosti plačila nadomestila zaradi javnega priobčevanja neodrskih glasbenih del brez dovoljenja. Kot že pojasnjeno, daje tožeča stranka uporabniku dovoljenje tako za uporabo tujega repertoarja kot za domača dela, avtor (in posledično tudi uporabnik) pa se zaradi uzakonjenega obveznega kolektivnega upravljanja malih avtorskih pravic ne more izogniti kolektivnemu upravljanju teh pravic niti v primeru, če se je odpovedal uveljavljanju materialnih avtorskih pravic.

10. Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno v takšni meri, da bi pritožbeno sodišče poseglo v pravico pravdnih strank do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, če bi odločalo kot prvo sodišče. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju zgoraj navedenih materialnopravnih izhodišč (in ob upoštevanju utemeljenih ugovorov tožene stranke glede pravne veljave tarife Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 2006(4)) ugotoviti vsa pravno relevantna dejstva, nato pa odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Pri tem bo moralo upoštevati, da je uporabnik, ki v Republiki Sloveniji javno predvaja že objavljena neodrska glasbena dela svetovnega repertoarja, ki so zaščitena z ZASP, dolžan plačati nadomestilo tožeči stranki. Če takšna glasbena dela javno priobčuje brez dovoljenja, je nadomestilo dolžan plačati na podlagi zakona. Pravno podlago predstavljata 198. člen OZ (5) in 81. člen ZASP. Zaradi nezakonite uporabe teh del je namreč avtor (oziroma tožeča stranka) prikrajšan za plačilo ustreznega nadomestila, uporabnik pa je za plačilo ustreznega nadomestila obogaten.

11. Ker je bilo treba pritožbi ugoditi že iz zgoraj navedenih razlogov, pritožbeno sodišče ni odgovarjalo na navedbe, s katerimi pritožba izpodbija dejanske zaključke sodišča prve stopnje.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------   (1) Trampuž, Oman, Zupančič: ZASP s komentarjem, GV založba 1997, str. 363, 366.

(2) Miha Trampuž, Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic, str. 54.

(3) Primerjaj VSL sodbo in sklep I Cp 3674/2010, VSL II Cp 1628/2011, VSL sodbo I Cp 3219/2011.

(4) Primerjaj II Ips 160/2011.

(5) Primerjaj II Ips 8/2000, II Ips 742/2005.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1317/2012
• VSL sodba II Cp 1356/2012
• VSL sklep II Cp 2658/2012