VSL sklep V Kp 201/2010

Jedro

Kdor izvrši kaznivo dejanje razžalitve z uporabo elektronske publikacije, na ta način izvrši kvalificirano obliko kaznivega dejanja iz 2. odst. 169. člena KZ, za katero pa je po določbah ZS in ZKP stvarno pristojno okrožno sodišče.

Izrek

Pritožba pooblaščencev zasebnih tožilcev D. H., M. Hr. in družbe M. c. R. d.o.o. iz T. se zavrne kot neutemeljena.

Zasebni tožilci so dolžni plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženke, potrebne izdatke in nagrado njenega zagovornika in sodno takso.

Obrazložitev

:

Z v uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru obdolžene B. H. zoper zasebno tožbo zasebnih tožilcev D. H., M. Hr. in družbe M. c. R. d.o.o. tako, da zasebne tožbe ni dopustilo in kazenski postopek zoper obdolženko iz razloga po 3. točki 1. odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ustavilo. Odločilo je še o stroških kazenskega postopka, ki so jih dolžni povrniti zasebni tožilci po 3. odstavku 96. člena ZKP.

Zoper navedeni sklep so se pritožili pooblaščenci zasebnih tožilcev iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. do 4. točke 370. člena ZKP. Predlagajo, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovor obdolženke zavrne kot neutemeljen.

Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma pritožniki ugotavljajo, da so prejeli ugovor zagovornika obdolženke v odgovor šele 4.1.2010 in da je izvenobravnavni senat izpodbijani sklep sprejel že čez dva dni, to je 6.1.2010, zaradi česar pritožniki niso mogli podati odgovora na ugovor, s tem pa naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 2. odstavka 371. člena ZKP. Po podatkih spisa takšno dejansko stanje, kot ga predstavljajo pritožniki, ni izkazano. Na list. št. 11 je zabeležena odredba, da se ugovor pošlje v odgovor pooblaščencem zasebnih tožilcev, kar naj bi sodišče prve stopnje odpravilo 23.12.2009. V spisu resda ni vročilnice, iz katere bi bilo razvidno, kdaj so pritožniki prejeli ugovor zagovornika obdolženke, je pa tudi res, da pritožniki svoje navedbe niso dokazno podprli, da so dejansko prejeli pravno sredstvo zagovornika obdolženke dva dni pred sejo izvenobravnavnega senata. Vendar pa ne glede na to pritožbeno sodišče zaključuje, da v ugovornem postopku ni bila prekršena pravica zasebnih tožilcev, kajti pooblaščenci zasebnih tožilcev tudi po 4.1.2010 niso sodišču posredovali nobenega odgovora, kar bi lahko storili. Nenazadnje takšnega namena tudi niso imeli, saj so bili z izpodbijano odločitvijo seznanjeni šele 15.2.2010 oziroma njihovi klienti 9.2.2010 kot je to razvidno iz pripetih vročilnic k list. št. 11 spisa. Do takrat pa odgovora na ugovor sodišču niso posredovali.

Nadalje pritožniki problematizirajo vprašanje obstoja nevednosti ali očitne pomote iz 5. odstavka 87. člena ZKP. Njihovo stališče je, da je prišlo v obravnavani zadevi do očitne pomote pri vložitvi zasebne tožbe za zasebne tožilce, kar utemeljujejo s tem, da so za kazniva dejanja zoper čast in dobro ime praviloma pristojna okrajna sodišča. S takim stališčem se pritožbeno sodišče ne strinja in pritrjuje odgovoru zagovornika obdolženke na pritožbo pooblaščencev zasebnih tožilcev, da so pooblaščenci odvetniki in da ne gre recimo za primer, ko bi pritožniki na kuverti zapisali, da je vloga zasebnih tožilcev, zasebna tožba, namenjena Okrajnemu sodišču v Trebnjem, medtem ko bi v zasebni tožbi opredelili Okrožno sodišče v Novem mestu kot stvarno pristojno sodišče. V tem primeru bi takorekoč Okrajno sodišče v Trebnjem samo "prekuvertiralo" zasebno tožbo zasebnih tožilcev in jo poslalo stvarno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Novem mestu. Skratka ne gre za primer očitne pomote, zato so pritožniki v tem delu neprepričljivi in se pritožbeno sodišče v celoti strinja z razlogi v izpodbijanem sklepu na 4. neoštevilčeni strani, ko se sodišče prve stopnje tudi sklicuje na sodno prakso, ki je oblikovana v sodbi Vrhovnega sodišča RS z dne 28.8.2008, opr. št. I Ips 281/2008.

Naslednje vprašanje, ki ga izpostavljajo pritožniki je vprašanje načina storitve kaznivega dejanja. Torej, ali gre za primer iz 1. ali iz 2. odstavka 169. člena KZ. Iz dejstvenega opisa kaznivega dejanja izhaja, da naj bi obdolženka izvršila kaznivo dejanje tako, da je na medmrežju na spletni strani http://www.xxxx na spletnem forumu "m. p." v "kajinem kotičku" objavila inkriminirane trditve o zasebnih tožilcih. Pooblaščenci zasebnih tožilcev so prepričani, da ne gre za primer iz 2. odstavka 169. člena KZ in da se „forum“ ne šteje kot sredstvo javnega obveščanja in se v zvezi s tem tudi sklicujejo na določbo 2. člena Zakona o medijih (ZMed), ki opredeljuje medije oziroma sredstva javnega obveščanja. Odločilno za presojo je po stališču pritožnikov, da so mediji takšna sredstva, ki objavljajo uredniško oblikovane programske vsebine z določenim načinom posredovanja, ki je dostopen javnosti, kar pa ni primer v obravnavani zadevi.

Z navedenim stališčem se pritožbeno sodišče ne strinja in v celoti pritrjuje razlogom v izpodbijanem sklepu, da je bilo kaznivo dejanje storjeno na način iz 2. odst. 169. člena KZ. Namreč po 1. odst. 2. člena ZMed so mediji, ne samo časopisi in revije, torej klasični mediji, ampak tudi elektronske publikacije, ki objavljajo uredniško oblikovano programsko vsebino. Seveda pod pogojem, da je ta vsebina dostopna javnosti. V naslednjem 2. odst. isti člen opredeljuje je programsko vsebino, ki so informacije vseh vrst in avtorska dela, ki se razširjajo preko medijev z namenom obveščanja, zadovoljevanja kulturnih, izobraževalnih in drugih potreb javnosti ter množičnega komuniciranja.

Navedeni spletni form, ki je opisan v izreku zasebne tožbe zasebnih tožilcev je, kar se je pritožbeno sodišče prepričalo z vpogledom vanj, avtorsko zaščiten. Na spletni strani so navedeni splošni pogoji za uporabo foruma. Iz vsebine splošnih pravil je razvidno, da obstajajo določena pravila, ki so primerljiva uredniški politiki oziroma urejanju klasičnega medija (časopisa, televizije ipd.). Iz naslova spletne strani je tudi razvidno, da se ta forum ukvarja s točno določeno programsko vsebino. Prav tako spletna stran omogoča fizičnim osebam, ki se na forum prijavijo, da lahko odgovarjajo, pojasnjujejo, posredujejo svoje stališče in na ta način tudi seznanjajo širšo javnost, pač tisto, ki je interesno povezana s samo vsebino. To pa pomeni, da je opisana spletna stran namenjena za posredovanje določenih informacij, komentarjev, skratka takšnih informacij vseh vrst, ki jih opredeljuje 2. odst. 2. člena ZMed. Prav tako pa je še nadalje pomembno, tako kot je recimo pri uredniški politiki časopisa ali televizije oziroma radia, torej klasičnega medija, da se lahko določeni prispevki predhodno cenzurirajo, tako kot uredniki primeroma ne objavljajo vseh odgovorov pisma bralcev na določena sporočila klasičnega medija. Zato ne gre v obravnavnem primeru za "klepetalnico", kot to nakazuje pritožba, ampak za posredovanje določenih informacij, skratka posredovanje informacij vseh vrst, pa tudi avtorskih del, kot je to opredeljeno v 2. odst. 2. člena ZMed.

Ker tako spletna stran izpolnjuje pogoje elektronske publikacije iz 1. odst. 2. člena ZMed pomeni, da je takšen način posredovanja informacij povsem primerljiv s časopisom, radiem, televizijo, ki jo samo primeroma 2. odst. 169. člena KZ navaja kot način izvršitve kaznivega dejanja, ali drugače povedano, da glede na opredelitev kazensko materialnega predpisa elektronska publikacija spada v krog "drugih sredstev javnega obveščanja". Vendar pa je bolj bistveno za vprašanje, ali je izvršena kvalificirana oblika kaznivega dejanja razžalitve po 2. odst. 169. člena KZ ugotovitev, da je z določeno vsebino seznanjen širši krog neopredeljene javnosti, da ima lahko vsak dostop do spletne strani, pa tudi, kar v obravnavanem primeru ni nezanemarljivo, da so takšne informacije "arhivirane" na spletni strani in s tem tudi daljši čas dostopne uporabnikom spletne strani. Skratka, kdor izvrši kaznivo dejanje razžalitve z uporabo elektronske publikacije, na ta način izvrši kvalificirano obliko kaznivega dejanja iz 2. odst. 169. člena KZ, za katero pa je po določbah Zakona o sodiščih (1. točka 1. odstavka 99. člena) in Zakona o kazenskem postopku (1. točka 1. odstavka 25. člena) stvarno pristojno okrožno sodišče. V obravnavanem primeru torej Okrožno sodišče v Novem mestu. In ker je ugotovitev, da je zasebna tožba zasebnih tožilcev prispela k stvarno pravilno pristojnemu sodišču po preteku prekluzivnega roka iz 1. odst. 52. člena ZKP, je zato podana okoliščina iz 3. točke 1. odst. 277. člena ZKP in zato tudi pravilna odločitev prvega sodišča, da je kazenski postopek zoper obdolženo B. H. ustavilo. Izrek o stroških je posledica sprejete odločitve (1. odstavek 98. člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

20.11.2012

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep V Kp 5616/2016
• VSRS Sodba I Ips 52341/2018
• VSC sklep Kp 92/2003