VSL sodba I Kp 1323/2008

Jedro

Iz izreka sodbe sicer eksplicitno res ne izhaja, da je obdolženi kršil lastninsko pravico, vendar pa je to iz opisa kljub temu dovolj jasno razvidno in konkretizirano. Obdolženemu se namreč očita, da je samovoljno s škarjami porezal večje število vrhov smrek in cipres na zemljišču zasebnega tožilca. Iz takšnega opisa tudi po mnenju pritožbenega sodišča dovolj jasno in določno izhaja očitek, da je obdolženi z rezanjem vrhov dreves, ki so stali na zemljišču zasebnega tožilca (in so bila torej njegova last) posegel v lastninsko pravico zasebnega tožilca na porezanih drevesih.

V zvezi s krivdo pri kaznivem dejanju samovoljnosti po 1. odst. 313. člena KZ je potrebno ločiti storilčev psihični odnos do jemanja pravice in njegov psihični odnos do pravice, ki si jo jemlje. Psihični odnos do jemanja pravice je vedno naklep, kar pomeni, da se storilec zaveda ali dopušča, da ni upravičen, da si pravico vzame sam, ker predpisi njeno uresničevanje urejajo drugače. Glede same pravice pa se storilec zaveda, da mu gre ali to dopušča, lahko pa je glede tega tudi v zmoti in misli, da mu pravica gre.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega M. D. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. člena ZKP in sodno takso.

Obrazložitev

:

Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Domžalah obdolženega M. D. spoznalo za krivega kaznivega dejanja samovoljnosti po 1. odst. 313. člena KZ in mu izreklo denarno kazen 300 EUR, ki jo je obdolženi dolžan plačati v roku treh mesecev. Oškodovanca J. V. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Odločilo je, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. člena ZKP, povprečnino v višini 300 EUR ter potrebne izdatke in nagrado pooblaščenca zasebnega tožilca.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da višje sodišče sodbo razveljavi (pravilno spremeni) tako, da obdolženca oprosti obtožbe in odloči, da stroški njegovega zagovornika bremenijo proračun, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo, na podlagi njih napravilo utemeljene dokazne zaključke in jih sprejemljivo obrazložilo. Niso podane niti zatrjevane kršitve procesnega in materialnega zakona.

Uvodoma pritožnik smiselno uveljavlja kršitev 1. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ko navaja, da v opisu kaznivega dejanja niso konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja samovoljnosti po 1. odst. 313. člena KZ, in sicer ni opisano, katera je tista stvarna ali obligacijska pravica, ki naj bi si jo obdolženi samovoljno vzel in ni navedeno, na škodo koga naj bi si pravico vzel. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da iz izreka sodbe sicer eksplicitno res ne izhaja, da je obdolženi kršil lastninsko pravico, vendar pa je to iz opisa kljub temu dovolj jasno razvidno in konkretizirano. Obdolženemu se namreč očita, da je samovoljno s škarjami porezal večje število vrhov smrek in cipres na zemljišču zasebnega tožilca. Iz takšnega opisa tudi po mnenju pritožbenega sodišča dovolj jasno in določno izhaja očitek, da je obdolženi z rezanjem vrhov dreves, ki so stali na zemljišču zasebnega tožilca (in so bila torej njegova last) posegel v lastninsko pravico zasebnega tožilca na porezanih drevesih.

Neupoštevne so tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni uporabilo instituta dejanja majhnega pomena in je zato kršilo kazenski zakon. Dejanje majhnega pomena je podano, če dejanje sicer ima z zakonom določene znake kaznivega dejanja, vendar je njegova nevarnost neznatna zaradi narave ali teže dejanja, ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni, ali zaradi okoliščin, v katerih je bilo storjeno, in zaradi nizke stopnje storilčeve kazenske odgovornosti ali zaradi njegovih osebnih okoliščin (14. člen). Podan mora biti torej vsaj en objektivni kriterij in vsaj en subjektivni kriterij. Pritožnik niti ne zatrjuje, da je podan kakšen od zgoraj navedenih kriterijev, temveč zgolj pavšalno navaja, da gre za dejanje majhnega pomena, pritožbeno sodišče pa tudi ugotavlja, da zakonski pogoji za opredelitev dejanja po 14. členu KZ niso podani, zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

Ni se mogoče strinjati s pritožnikom, da je opis dejanja napačen, ker obdolženi ni porezal vrhov dreves na zemljišču zasebnega tožilca, pač pa je to storil na svojem zemljišču le v tistem delu, ko so vršički oziroma veje segali v zračni prostor obdolženčeve parcele. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz obdolženčevega zagovora izhaja, da je kritičnega dne poleg vej, ki so segale v njegov zračni prostor, porezal tudi vrhove dreves, ki so rastli na parceli zasebnega tožilca, vendar so presegali višino betonske ograje (in torej niso segali v zračni prostor obdolženčeve parcele). Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Določba prvega odstavka 83. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) namreč določa, da ima lastnik nepremičnine pravico odstraniti in si prilastiti veje sosedovega drevesa, ki segajo v zračni prostor njegove nepremičnine, če ga motijo in če tega na njegov poziv ne stori lastnik sosednje nepremičnine. Res je sicer, kot opozarja pritožnik, da SPZ v omenjeni določbi govori le o vejah, ne pa tudi posebej o vrhovih dreves in je gotovo v skladu z namenom zakona, da lahko lastnik nepremičnine poreže tudi vrhove dreves, vendar morajo biti za to kumulativno izpolnjeni trije pogoji: 1. veje oziroma vrhovi segajo v njegov zračni prostor (nad ali v njegovo nepremičnino), 2. morajo ga motiti in 3. tega na njegov poziv ni storil lastnik sosednje nepremičnine. Kot je bilo omenjeno že zgoraj, je obdolženec sam povedal, da je porezal veje na drevesih zasebnega tožilca, ki so segale v njegov zračni prostor, kar je, kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, lahko storil na podlagi 83. člena SPZ. Obenem pa sodišče druge stopnje še opozarja, da to ravnanje obdolženca niti ni zajeto z obtožbenim očitkom. Obdolžencu se namreč očita, da je porezal vrhove dreves, ki so stali na zemljišču zasebnega tožilca. Obdolženec je pojasnil, da ti vrhovi dreves niso segali v njegov zračni prostor, pač pa jih je porezal zgolj iz razloga, ker so presegali višino betonske ograje (zato niso pravilne pritožbene navedbe, da je obdolženec porezal vrhove dreves na svojem zemljišču, ker so segali v njegov zračni prostor). Ker je torej obdolženec porezal vrhove dreves zasebnega tožilca, niso pa bili izpolnjeni pogoji, ki jih določa 1. odst. 83. člena SPZ, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 37. člena SPZ, ki varuje lastninsko pravico. Pritožnik zato z obširnimi pritožbenimi navedbami, da so razlogi sodbe napačni, ker se je sodišče oprlo na določbo 37. člena SPZ, da je obdolženi porezal vrhove, ki so segali v njegov zračni prostor, ker so ga motili in se je bal, da bi zrasli čez okna njegove hiše ter da je zasebni tožilec zanemaril vzdrževanje svojih dreves, pravilnih razlogov izpodbijane sodbe ne more omajati.

Neutemeljeno pritožnik tudi navaja, da se obdolženec ni zavedal, da bi s svojim ravnanjem izvrševal zakonske znake kaznivega dejanja, ker je bil prepričan, da lahko odstrani veje dreves iz zračnega prostora nad svojim zemljiščem glede na komunikacijo z zasebnim tožilcem in dejstvo, da je enkrat prej zasebni tožilec že požagal veje. Pritožbeno sodišče opozarja, da je v zvezi s krivdo pri kaznivem dejanju samovoljnosti po 1. odst. 313. člena KZ potrebno ločiti storilčev psihični odnos do jemanja pravice in njegov psihični odnos do pravice, ki si jo jemlje. Psihični odnos do jemanja pravice je vedno naklep kar pomeni, da se storilec zaveda ali dopušča, da ni upravičen, da si pravico vzame sam, ker predpisi njeno uresničevanje urejajo drugače. Glede same pravice pa se storilec zaveda, da mu gre ali to dopušča, lahko pa je glede tega tudi v zmoti in misli, da mu pravica gre. Pritožnik opozarja, da je bil obdolženec prepričan, da lahko odstrani veje dreves glede na dogovor z zasebnim tožilcem. Tudi sodišče prve stopnje je temu sledilo, saj tako iz opisa kaznivega dejanja kot tudi iz pravilnih razlogov sodbe izhaja, da je obdolženec glede na njegovo komunikacijo z zasebnim tožilcem zmotno mislil, da mu pravica rezanja vrhov dreves gre, kar je v strukturi tega kaznivega dejanja zakonsko predviden subjektivni odnos storilca do pravice, ki si jo jemlje. Zmotno pa pritožnik meni, da takšen odnos obdolženca do pravice izključuje storilčevo krivdo (torej subjektivni odnos do jemanja pravice). Res se je sodišče prve stopnje pri obrazlaganju obdolženčeve krivde nekoliko nerodno izrazilo, ko je zapisalo, da je ta podana, ker se je obdolženec zavedal, da je obstajala zavest, da ni dosegel nedvoumnega dogovora z zasebnim tožilcem, vendar je ne glede na navedeno zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženec dejanje storil z naklepom, pravilna. Pritožbeno sodišče se namreč strinja s sodiščem prve stopnje, da je vsakemu povprečnemu človeku jasno, da lastninska pravica deluje zoper vsakogar (je torej absolutna), obdolženi pa je tudi vedel, da je potrebno takšna sosedska nesoglasja uveljavljati po redni poti, preko sodišča. Obdolženi sam je namreč v zagovoru povedal, da ve, da bi lahko v primeru oviranja dotoka svetlobe vložil tožbo sosedskega prava, kar nedvomno kaže na to, da je obdolženi dejanje storil naklepno, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato pritožnik s pritožbenimi navedbami glede neobstoja obdolženčevega naklepa (da se ni zavedal, da izvršuje znake kaznivega dejanja, da sodišče prve stopnje postavlja inkriminacijo samovolje izven okvirov civilne in kazenske zakonodaje) ne more uspeti.

Ni mogoče pritrditi pritožniku, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem obdolženčeve žene. Sodišče prve stopnje je namreč sledilo zagovoru obdolženca, da je skušal komunicirati z zasebnim tožilcem glede vzdrževanja dreves ter da mu je rekel, da bo sam porezal veje ter da naj bodo vrhovi v višini ograje. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da zaslišanje obdolženčeve žene, ki naj bi bila pri tem dogovarjanju prisotna, v ničemer ne bi prispevalo k razjasnitvi dejanskega stanja. Pritožnik zato zgolj z izražanjem nestrinjanja s takšno procesno odločitvijo sodišča prve stopnje in poudarjanjem, da je dogovor o rezanju dreves med zasebnim tožilcem in obdolžencem obstajal, o čemer naj bi pričala žena obdolženca ne vnaša nikakršnih dvomov v zaključke sodišča prve stopnje. Kot je bilo opozorjeno že zgoraj je sodišče prve stopnje glede tega dogovarjanja sledilo obdolženčevemu zagovoru in ugotovilo, da je ravno zato obdolženi zmotno mislil, da lahko poreže vrhove dreves, ne glede na navedeno pa je obdolženec vedel, da se sosedskih sporov zaradi visokih dreves ne rešuje na takšen način, kot je naredil sam, temveč po redni poti preko sodišč ali pa na podlagi nedvoumnega sporazuma z zasebnim tožilcem. Ker takšen jasen in izrecen sporazum med njima ni obstajal (kar smiselno izhaja tudi iz obdolženčevega zagovora), je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je obdolženec ravnal samovoljno, ker je porezal vrhove dreves zasebnega tožilca, čeprav za to ni imel pravne podlage.

Ker pritožba zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja obsega tudi pritožbo zaradi kazenske sankcije (čl. 386 ZKP), je sodišče druge stopnje preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tej smeri in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vse okoliščine, od katerih je odvisna izbira kazenske sankcije in odmera njene višine, jih ustrezno ovrednotilo ter obdolžencu utemeljeno izreklo denarno kazen v višini 300 EUR.

Pritožba obdolženčevega zagovornika je torej neutemeljena. Ker ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (čl. 383 ZKP) pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker obdolženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, mora obdolženec na podlagi 1. odst. 98. člena ZKP v zvezi s 1. odst. 95. člena ZKP plačati stroške pritožbenega postopka, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

Datum zadnje spremembe:

07.07.2010

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep II Kp 1927/2019
• VSL Sodba VII Kp 38892/2016
• VSL sodba II Kp 7515/2010