VSL sodba II Cp 4286/2009

Jedro

Zmerjanje z izrazom “cigan“ je tako infantilno in dogodek tako trivialen, da bi prisoja odškodnine za nepremoženjsko škodo v tem primeru podpirala težnje, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek na plačilo 1.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožnici pa naložilo, da mora toženki povrniti 643,89 EUR pravdnih stroškov.

Zoper takšno sodbo se zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica. Meni, da je sodišče prve stopnje napak presodilo dejstvo, da je bila toženka v kazenskem postopku pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja razžalitve. Že sam pojem razžalitve pomeni, da je bila tožnica prizadeta oziroma da ji je bila povzročena škoda. Kaznivo dejanje sicer ne bi bilo podano. Toženka je za tožnico uporabila slabšalno besedo “cigan“, ki je tožnico močno prizadela in osramotila. To ni bilo prvič. Očitno toženka o tožnici tako govori, ker je nekoč živela v bližini romskega naselja. Ne drži, da tožnica ni utrpela nobene pravno priznane škode. Tožnici ni bilo vseeno, ko jo je toženka pred ožjimi sorodniki razžalila, bilo jo je sram in od takrat dalje tožnica ne prenese toženkinega glasu in se izogiba vsakih stikov z njo. Tožnica je izpovedala, da zaradi

žalitve en mesec ni mogla spati in da je jemala tablete za glavo, da je vsaj mesec dni trpela duševne bolečine, da je imela nočne more in ni mogla spati. Zaradi nesproščenosti je bilo okrnjeno njeno spolno življenje. Tožnica je povedala, da je jemala tablete proti glavobolu in Ciprex za spanje. Pri označitvi zdravila pa se je zmotila, saj je mislila na Persen, ki se dobi brez recepta. Sodišče ne bi smelo mimo trditev pravdnih strank preverjati, zakaj se uporablja zdravilo Ciprex oziroma Cipralex.

Pritožnica predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je pravdno sodišče v skladu z določbo 14. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Toženka je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Krškem K 57/2006 z dne 21. 9. 2007 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1549/2007 z dne 8. 5. 2008 obsojena za kaznivo dejanje razžalitve po 1. odstavku 169. člena Kazenskega zakonika (KZ), ker je tožnico 31. 5. 2002 razžalila s tem, da je, ko je prišla po svojega sina L. in videla prihajati tožnico in njeno hčerko, rekla: „Pojdi L., greva domov, cigani se zbirajo.“ Eden od elementov kaznivega dejanja, na katerega je pravdno sodišče vezano, je tudi ta, da je bila tožnica razžaljena, ker jo je toženka poimenovala z nazivom etnične skupine, ki ji ne pripada in ga obe pravdni strani očitno razumeta slabšalno.

A sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka ni zavrnilo zato, ker bi menilo, da toženka ni bila razžaljena, ampak zato, ker je ugotovilo, da ni trpela duševnih bolečin, ki bi opravičevale prisojo denarne odškodnine. V skladu z določbo 1. odstavka 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ) namreč sodišče za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti prisodi pravično denarno odškodnino le, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje to opravičujejo. Presoja stopnje bolečin ne more biti zgolj rezultat individualnega vrednotenja konkretnih nevšečnosti, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno, temveč nujno tudi posledica objektiviziranega vrednotenja konkretnih nevšečnosti v primerjavi z drugimi primeri iz življenja in sodne prakse.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica takoj po dogodku odšla s hčerko in partnerjem (bivšim toženkinim soprogom) v gostinski lokal na pijačo, da sta bili pravdni stranki že pred tem dogodkom v sporu in da ta dogodek pri tožnici ni povzročil večje jeze in zamere do toženke, kot ju je gojila dotlej. Ker v postopku v sporih majhne vrednosti pritožnik ne more izpodbijati ugotovljenega dejanskega stanja (458. člen ZPP), je pritožbeno sodišče na takšne ugotovitve vezano.

Pritožbeno sodišče verjame tožnici, da je bila zaradi toženkinih besed razžaljena. Toženkino izražanje ni bilo v skladu s civilizacijskimi normami preudarnega in kulturnega človeka. A poseg v tožničino čast in dobro ime ni mogel biti hud, saj je bila beseda izrečena le v krogu tožničinih ožjih sorodnikov in se ni razširjala. Tožničino trpljenje torej ni moglo biti hudo, vsaj objektivno ne. Višje sodišče je tako prepričano, da je zadostna satisfakcija za tožnico ta, da je bila toženka obsojena za storitev kaznivega dejanja. Ni namreč mogoče mimo tega, da sta pravdni stranki že dlje v sporu, pa tudi tega, da je zmerjanje z izrazom “cigan“ tako infantilno in dogodek tako trivialen, da bi prisoja odškodnine za nepremoženjsko škodo v tem primeru podpirala težnje, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

Sodišče prve stopnje je torej v obravnavani zadevi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP. Višje sodišče je zato v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije stroške pritožbenega postopka. Z odgovorom na pritožbo pa toženka ni mogla izboljšati svojega procesnega položaja, zato stroški zanj niso bili potrebni in jih mora kriti sama.

Datum zadnje spremembe:

27.05.2010

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 656/94
• VSL sodba II Cp 49/2014
• Sodba II Ips 532/97