Sodba III Ips 12/94

Jedro

Ničnost obstaja že po zakonu, zato ni treba, da je ugotovljena v izreku sodbe. Je pa to mogoče ob izpolnjenih predpostavkah za ugotovitveno sodbo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči znesek 211.412.615,00 Sit z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 241.800,00 Sit z zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da sta pravdni stranki dne 16.7.1991 sklenili pogodbo, s katero se je tožena stranka zavezala uvoziti 2.000 ton kaprolaktama v svojem imenu in za račun tožeče stranke. Ta pogodba je navidezna, zato med strankama nima učinka. Prikriva pa drugo pogodbo, po kateri se toženi stranki zagotovi črpanje evidenčnih deviznih pravic v breme proračuna in se uvoz začasno financira iz proračuna. Namen (causa) te pogodbe je v nasprotju s prisilnimi predpisi, zato je pogodba nična. Plačila, ki jih je tožeča stranka opravila v korist tožene za uvoz so brez pravnega temelja, zato jih mora tožena stranka vrniti.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Ugotovilo je, da je sporna skladnost vsebine listin z voljo strank, ne pa pristnost listin. Skladnost listin z voljo strank je mogoče ugotoviti v okviru dokaznega postopka in ni potrebna posebna ugotovitvena tožba. Potrdilo je vse prvostopne dejanske ugotovitve in na njih temelječe pravne zaključke.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zanika, da bi bila sporna pogodba navidezna in se pri tem sklicuje na dejstvo, da gre za resna pogodbena partnerja. Opozarja, da tožeča stranka pogodbe ni izpodbijala in je njena ničnost ugotovljena samo kot predhodno vprašanje, torej brez učinka pravnomočnosti. Zato meni, da lahko tožeča stranka na podlagi pogodbe o uvozu na novo postavi zahtevek na izročitev kaprolaktama. Sodišči tudi nista uporabili določbe 2. odst. 104.čl. ZOR, po kateri se lahko zahtevek nepoštene stranke zavrne.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil ( 3. odst. 390.čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Pogodba z dne 16.7.1991 je navidezna zato, ker sta stranki zavestno in hote zapisali to, kar ni bila njuna resnična volja. Hoteli sta, da posel, opredeljen v pogodbi, nastane le na videz. Pogodbo sta sklenili, da bi prikrili posel, ki sta ga resnično hoteli skleniti. To pa so bistvene značilnosti navidezne pogodbe, ki po določbi 66.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih nima učinka med strankama. Vse navedeno nima nobenega opravka z resnostjo strank. O tem, da gre za resna partnerja, ni nobenega dvoma, vendar to na presojo vprašanja, ali gre za navidezen posel ali ne, ne more vplivati. Odločilno je, ali je zapisana vsebina odraz resnične volje strank ali ne. Na to dejansko vprašanje sta odgovorili sodbi prve in druge stopnje na podlagi podrobne presoje dokazov in ta ugotovitev ne more biti predmet revizijske presoje (3. odst. 385. čl. ZPP).

Neutemeljen je tudi nadaljnji revizijski ugovor, da bi morala biti ničnost pogodbe ugotovljena v izreku sodbe. Ničnost namreč obstaja že po zakonu. Mogoče je sicer ob izpolnjenih predpostavkah za ugotovitveno sodbo ničnost ugotavljati tudi posebej, vendar v tej zadevi to ni potrebno. Iz ugotovitve, da je pogodba navidezna, ker ne izraža volje strank, namreč po samem zakonu izhaja posledica, da ta pogodba med strankama ne učinkuje, lahko pa bi učinkovala nasproti poštenemu tretjemu ( 3. odst. 66.čl. ZOR). Hipotetični zahtevki, ki bi jih stranki utegnili imeti ena nasproti drugi v zvezi s sporno pogodbo, niso predmet presoje v tem sporu in zato o njih ni mogoče zavzeti nobenega stališča.

Tudi revizijsko sklicevanje na določbo drugega odst. 104.čl. ZOR ni utemeljeno. V tej zadevi je mogoče šteti obe pogodbeni stranki za nepošteni v smislu navedene zakonske določbe, zato ni razloga, da bi se zavrnil zahtevek ene stranke in bi bila zato druga, prav tako nepoštena stranka okoriščena. Utemeljena je samo taka odločitev, ki vzpostavlja premoženjsko stanje, kot da pogodbe ne bi bilo, da torej iz ničnega posla nobena stranka ne pridobi na račun druge. Temu pa izpodbijana odločitev ustreza.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 597/94
• Sodba II Ips 452/95
• Sodba II Ips 56/93