zapri pomoč

pomoč

Za pomoč pri uporabi spletnih strani sodstva se obrnite na:

pomembno

zapri pomembno

  • Zemljiška knjiga

  • COVL - izvršba

  • Izračun zamudnih obresti

  • Obravnave

  • Sodna praksa

obvestila o piškotkih

Naša spletna stran uporablja tehnologijo piškotkov (cookies). Piškotki omogočajo uporabo naprednih, uporabniku prikrojenih možnosti. Omogočajo nam tudi spremljanje statistik obiska, s čimer pridobivamo prepotrebne podatke za nenehno izboljševanje strani. Če zapisa piškotkov ne boste dovolili, boste prikrajšani za možnosti, kakršni sta ogled video posnetkov in komentiranje objav prek družbenih omrežij.

Več informacij o piškotkih na sodisce.si


sprejmi piškotke | zavrni piškotke

vsebine po meri

zapri sistemska obvestila

Izberi rubriko

Skupine uporabnikov

Izberite skupino, ki najbolj ustreza vašemu profilu, oziroma obkljukajte tiste rubrike, katere želite spremljati.

Orodje "Vsebine po meri" vam omogoča, da na vstopni strani spremljate le tiste vsebine, ki vas zanimajo. Posamezne rubrike, ki jih boste izbrali, vas bodo na strani pričakale vsakič, ko jo boste obiskali. Osebne nastavitve lahko s klikom na gumb "vsebina po meri" v orodni vrstici kadarkoli spremenite.

Nekatere rubrike bodo prikazane le v primeru, če je vsebina smiselna za prikaz na posameznem sodišču. Na primer: rubrika Zemljiška knjiga bo vidna le na vstopnih straneh okrajnih sodišč ...

zadnje pomembnejše odločbe VSRS

datum sejeodločbaoddelekjedro
20.06.2017VSRS Sodba VIII Ips 310/2016Delovno-socialni oddelekPrepoved iz 15. člena ZIN je treba razlagati v skladu z njenim namenom, ki je v prvi vrsti zagotovitev nepristranskosti pri inšpekcijskem nadzoru. V smislu četrtega odstavka 100. člena ZJU se za "dejavnost" šteje tudi delo v športnih društvih in organizacijah, zato razlaga, da se prepoved opravljanja dejavnosti iz 15. člena ZIN ne nanaša na delo (funkcijo) v takem društvu ali organizaciji, ni sprejemljiva.
21.06.2017VSL Sodba I Cpg 256/2017Gospodarski oddelekPravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pri odločanju o ugovoru zoper začasno odredbo ni bila spoštovana, saj je sodišče o ugovoru odločalo več kot tri leta oziroma šele pol leta po tem, ko je bil s sodbo zavrnjen tožbeni zahtevek, v zavarovanje katerega je bila začasna odredba izdana. Vendar pa odgovornosti za nastalo škodo ni mogoče naprtiti toženki, saj bi, glede na ugotovljeno mrežo okoliščin in dogodkov, škoda tožnici nastala ne glede na izdano drugo začasno odredbo in dolgotrajno odločanje o ugovoru.
09.05.2017VSRS Sodba VIII Ips 308/2016Delovno-socialni oddelekOb ugotovitvi, da pri odločitvi o pravici do pokojnine za več kot 10 let niso bila upoštevana plačila za nadurno delo, sodišče drugače kot toženec zaključuje, da gre za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje, napačno izračunano pokojninsko osnovo in s tem za podlago za poseg v pravnomočno odločbo. Zato je odločitev, ki temelji na uporabi 183. člena ZPIZ-2, pravilna. Šele na podlagi dokončne in izvršljive odločbe o odmeri starostne pokojnine z upoštevanjem plačil za delo preko polnega delovnega časa bo za toženca nastala obveznost izpolnitve. Zato do zamude v izpolnitvi ne more priti, dokler dajatev ne bo priznana z izvršljivim upravnim aktom ali sodno odločbo, pa čeprav so dajatve priznane za nazaj.
21.03.2017VSRS Sodba VIII Ips 13/2017Delovno-socialni oddelekSodišči sta pravilno podaljšanje referenčnega obdobja za dva meseca in kompenzacijo presežka s plačilom 30%-nega dodatka (namesto celotnega plačila v višini 130% urne postavke brez kompenzacije) vezali na dogovor med uslužbencem (policistom) in delodajalcem (nadrejenim). Če sta pri tem uporabili pojem „soglasje“, jima zmotne uporabe materialnega prava ni mogoče očitati, saj do dogovora ne more priti, če med strankama dogovora ni soglasja. Zavzemanje nasprotne udeleženke za to, da je možno v naslednja referenčna obdobja prenašati manjke nad dovoljenim obsegom in policistom odrejati višjo delovno obveznost v naslednjem referenčnem obdobju na račun preteklih manjkov, nima podlage v predpisih. V njeni pristojnosti je organizacija dela, vključno z razporedi dela, pri katerih mora upoštevati poln delovni čas, ki je določen v zakonu in ne sme biti daljši od 40 ur na teden (z nekaterimi izjemami, ki pa morajo biti določene v zakonu ali kolektivni pogodbi). Ker nasprotna udeleženka zaradi narave dela delovni čas začasno prerazporeja ali ga razporeja neenakomerno, mora, kot je bilo opisano, poskrbeti za izravnavo na poln delovni čas znotraj referenčnega obdobja. Če z organizacijo delovnega časa v referenčnem obdobju tega ne uspe doseči, mora posledice nositi sama in jih z dodatnimi obremenitvami (razen za izjemnih 12 oziroma 24 ur) v naslednjem referenčnem obdobju ne more prelagati na delavce.
07.03.2017VSRS Sodba VIII Ips 321/2016Delovno-socialni oddelekRevizijsko sodišče ugotavlja, da je Zavod RS za zaposlovanje tožniku neutemeljeno zavrnil prijavo. Kasnejša odločba o priznanju pravic na podlagi invalidnosti je namreč predstavljala nov naslov za prijavo v evidenco iskalcev zaposlitve, na katerega predhodna odločba zavoda o izbrisu iz evidence brezposelnih oseb ni mogla vplivati. Določba drugega odstavka 14. člena ZUTD namreč omogoča, da se pri zavodu zaradi pridobitve informacij o trgu dela in zaposlovanju ter pomoči pri iskanju zaposlitve lahko prijavijo tudi drugi iskalci zaposlitve, ki se po določbah tega zakona ne štejejo za brezposelne osebe. V takem položaju je bil tudi tožnik, ki se po določbah 8. člena ZUTD ni (več) štel za brezposelno osebo. Prepoved ponovnega vpisa po 130. členu ZUTD se nanaša le na vpis v evidenco brezposelnih oseb in evidenco oseb, vključenih v ukrepe aktivne politike zaposlovanja, ne pa tudi v evidenco iskalcev zaposlitve. Tudi 97. člen ZPIZ-1 ne določa izrecno obveznosti vpisa v evidenco brezposelnih oseb, pač pa zgolj prijavo pri zavodu. Ta obveznost pa je izpolnjena tudi z vpisom v evidenco iskalcev zaposlitve.
07.03.2017VSRS Sodba VIII Ips 261/2016Delovno-socialni oddelek„Fleksibilnost“ razporejanja delovnega časa ni sopomenka za neenakomerno razporejanje delovnega časa. Bistvena lastnost neenakomerno razporejenega delovnega časa je odstopanje od npr. klasične razporeditve delovnega časa 40 ur na teden, 8 ur na dan, od ponedeljka do petka, da delavec v režimu neenakomerne razporeditve dela tudi po več kot 8 ur na dan, več ali manj kot 5 dni v tednu itd. Vendar je lahko tudi v neenakomerno razporejenem delovnem času določen način razporeditve, ki je fiksen po svoji naravi in s tem predvidljiv (npr. delo vsak drugi dan, ali določen z letnim oziroma mesečnim razporedom). Če je razporeditev delovnega časa sistemsko jasna in ima vnaprej razviden način razporeditve, se da tudi vnaprej določiti dneve, na katere delavec običajno dela. To je ves čas trdil revident, tožena stranka pa se je branila z argumentom „fleksibilnosti“ glede na sprotne delovne potrebe v času dela prostih dni. Ta argument zaradi tavtologije po presoji revizijskega sodišča ne zdrži, saj tudi pri enakomerni porazdelitvi delovnega časa na dela proste dneve dela ni in zato enako ni potrebe po delu delavcev pri enakomerni porazdelitvi delovnega časa. Z revidentovim stališčem, da bi bilo z drugačno razlago v obravnavani zadevi lahko kršeno načelo enakosti iz 14. člena Ustave RS, revizijsko sodišče soglaša. Revident bi bil prikrajšan za nadomestilo za dela proste dneve, zato teh dni ne bi mogel enako uživati kot drugi zaposleni v enakomerni porazdelitvi delovnega časa. Poleg tega bi moral v primeru sprejemanja stališča sodišč nižjih stopenj na letni ravni dejansko opraviti več ur kot nekdo, ki dela v klasični razporeditvi delovnega časa med ponedeljkom in petkom. Razlikovanje je v obravnavni zadevi nerazumno, saj jo tožena stranka utemeljuje z (naknadno) zmanjšanimi potrebami po delu na dela proste dneve, ko njegovo delovno obveznost ukinja s spremenjenim razporedom.
21.02.2017VSRS Sklep VIII Ips 213/2016Delovno-socialni oddelekKljub zahtevani večji skrbnosti delavca pri sprejemanju pošiljk s strani delodajalca, ni mogoče spregledati osnovnega namena predpisane vročitve. Ta je v delavčevi seznanitvi z odpovedjo in razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar mu omogoča učinkovito sodno varstvo. Določbo četrtega odstavka 88. člena ZDR-1 v povezavi z 41. členom ZPSto-2 je treba tolmačiti tako, da je naslovniku (delavcu) treba omogočiti izpodbijanje domnevne vročitve in nasprotno dokazovanje
21.02.2017VSRS Sodba VIII Ips 170/2016Delovno-socialni oddelekČeprav ZPIZ-2 pravice iz naslova telesne okvare ne ureja več, je v prehodnih določbah (deveti odstavek 429. člena ZPIZ-2) predvidel uporabo določb 143. do 149. člena ZPIZ-1, do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, če gre za poškodbo pri delu in poklicno bolezen. Ker se na podlagi 429. člena ZPIZ-2 še vedno uporablja 145. člen ZPIZ-1, ki izrecno določa, da se invalidnina odmeri glede na vzrok nastanka telesne okvare v času njenega nastanka, je pri ugotavljanju, ali gre za poškodbo pri delu ali ne, relevanten vzrok telesne okvare v času njenega nastanka, kar posredno odkazuje na uporabo definicije iz 63. člena ZPIZ-1, če ta vzrok nastane pred uveljavitvijo ZPIZ-2. Že ob samem nastanku poškodbe, ki je življenjski dogodek, je nastopila potreba po pravni kvalifikaciji vzroka te poškodbe, saj je pravo na to dejstvo, na podlagi različnih predpisov, vezalo različne pravne posledice. Dejstvo poškodbe je ob tem postalo pravno dejstvo, s tem pa je nastopila tudi potreba po pravni kvalifikaciji tega dejstva glede na veljavno abstraktno pravno normo. Ker ZPIZ-2 glede uveljavljanja pravice do nadomestila za invalidnost (pravice iz invalidskega zavarovanja oziroma na podlagi invalidnosti) ne vsebuje izrecnih (prehodnih ali drugih) določb, po katerih bi bilo treba v primeru opredelitve vzroka poškodbe, ki je nastala pred njegovo uveljavitvijo, uporabiti (novo) definicijo iz 66. člena ZPIZ-2. Zato je treba uporabiti pravilo, da se pravna kvalifikacija nekega dejstva opravi v trenutku, ko pravo na to dejstvo veže določene pravne posledice, kar predstavlja trenutek spremembe navadnega dejstva v pravno dejstvo.
07.03.2017VSRS Sklep VIII Ips 183/2016Delovno-socialni oddelekNi možno govoriti o prenehanju potrebe po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, če tožena stranka istočasno ugotavlja, da tožnici ni možno zagotoviti dela pri uporabniku, hkrati pa k temu istemu uporabniku napoti nove delavce, s katerimi v ta namen sklene pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela, kakršnega bi glede na pogodbo o zaposlitvi lahko opravljala tudi tožnica.
21.02.2017VSRS Sklep VIII Ips 185/2016Delovno-socialni oddelekČe je plača s pogodbo o zaposlitvi, odločbo ali sklepom določena v skladu z zakonom (konkretno s tretjim odstavkom 3. člena ZSPJS), le obračunana in izplačana je v previsokem znesku, pravil o ničnosti pogodbe sploh ni mogoče uporabiti. V takšnem primeru pridejo v poštev določbe OZ o neupravičeni pridobitvi oziroma pravila o vračanju neupravičeno pridobljenega. Ni mogoče šteti, da je (pogodbena stranka) vedoma izplačala nekaj, kar ni bila dolžna, če je to storila pomotoma, čeprav ni bila dovolj skrbna. Le če se je plačnik zavedal, da plačuje, čeprav v resnici plačila ne dolguje, in ni okoliščin, ki bi temu njegovemu dejanju lahko odvzemale pomen prostovoljne privolitve v prikrajšanje, plačnik nima pravice zahtevati plačila nazaj, ravno zato, ker je prostovoljno privolil v prikrajšanje in to jasno izrazil s plačilom nedolga.
21.02.2017VSRS Sklep VIII Ips 182/2016Delovno-socialni oddelekOdpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita, če za to obstaja resen razlog. Zato je pomembno, ali ima delodajalec na voljo samo to rešitev, ali pa obstajajo še kakšne druge učinkovite in primerne možnosti. Ena od njih je lahko zmanjšanje ali ukinitev nadurnega dela. Če je namreč z drugačno razporeditvijo dela, npr. tudi z zmanjšanjem ali ukinitvijo nadurnega dela, delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi mogoče nadaljevati, razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ne more biti utemeljen.
24.11.2015VSRS sodba VIII Ips 227/2015Delovno-socialni oddelekSodišče druge stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je na podlagi prvega odstavka 79. člena ZDR-1 tožničina pogodba o poslovodenju, ki je bila hkrati tudi pogodba o zaposlitvi za določen čas, zakonito prenehala z dnem, ko je bila tožnica odpoklicana s funkcije direktorice. V 16. členu pogodbe o poslovodenju je določeno, da s prenehanjem mandata iz kakršnegakoli razloga preneha tudi delovno razmerje direktorja v družbi. Navedeno pomeni, da tožničina pogodba o poslovodenju, ki je hkrati tudi pogodba o zaposlitvi, preneha veljati, ne le z iztekom 4-letnega mandatnega obdobja, za katerega je bila tožnica imenovana, temveč tudi prej, če pride do prenehanja mandata iz kateregakoli razloga, torej tudi v primeru predčasnega odpoklica s funkcije direktorice. Zmotno je tožničino stališče, da bi prva toženka na podlagi 87. člena ZDR-1 morala pisno odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Pogodba o poslovodenju je tudi v obsegu, ki pomeni pogodbo o zaposlitvi, prenehala veljati z dnem odpoklica tožnice s funkcije direktorice prve toženke in ji je s tem dnem delovno razmerje prenehalo, tako na podlagi zakona kot na podlagi povsem jasnih pogodbenih določb. Pogodba o zaposlitvi za določen čas preneha veljati z iztekom časa, za katerega je bila sklenjena in je ni potrebno še posebej odpovedovati.
29.03.2016VSRS sodba in sklep III Ips 56/2014Gospodarski oddelekZ vidika zagotavljanja pravice do izjave sodišče prve stopnje načeloma ni dolžno vročati pritožniku odgovora nasprotne stranke na pritožbo. Izvajalec se s sklenitvijo gradbene pogodbe zaveže, da bo dosegel določen rezultat, da bo zgradil objekt. V odsotnosti pogodbenega dogovora o izročitvi in prevzemu dela po delih naročnik delne izpolnitve ni dolžan sprejeti . Če naročnik delno izpolnitev sprejeme prostovoljno, po naravi stvari lahko odstopi le od neizpolnjenega dela pogodbe, torej z učinkom za naprej. Upnik bo pogosto imel interes za sprejem delne izpolnitve v primeru zamude z izpolnitvijo obveznosti, saj bo v takem primeru lahko dokončanje izgradnje objekta zaupal tretji osebi.
12.05.2015VSRS sodba VIII Ips 80/2015Delovno-socialni oddelekV načelu je delavec za delo, tako redno kot nadurno, upravičen do plačila. Vendar pa je tudi kompenzacija opravljenih nadur s prostimi urami primerna odmena za nadurno delo, če ob tem delodajalec plača še dodatek, ki je predviden za siceršnje plačilo nadurnega dela. Tožnik je s kompenzacijo ur, za katere je prejel nadomestilo plače s prisojenim dodatkom v višini 30%, prejel ustrezno plačilo za opravljeno delo. Zahtevek za višje plačilo (še v višini 100% urne postavke) je brez podlage.
21.04.2015VSRS sodba VIII Ips 38/2015Delovno-socialni oddelekOdpovedni rok za odstop z mesta poslovodnega organa (direktorja) je praviloma res dogovorjen „v korist“ gospodarske družbe, ker gre za zakonitega zastopnika pravne osebe, brez katerega ta ne more poslovati. Tudi po ZDR oziroma ZDR-1 je minimalni odpovedni rok v primeru odpovedi pogodbe s strani delavca določen iz enakega razloga: čeprav delavca ni mogoče siliti v nadaljevanje delovnega razmerja, če tega ne želi več, je tudi delodajalcu treba omogočiti minimalen čas za prilagoditev na delavčevo odpoved.
08.04.2015VSRS sodba in sklep VIII Ips 217/2014Delovno-socialni oddelekPojem „hujša kršitev“ je pravni standard, zato je treba v vsakem konkretnem primeru presoditi okoliščine, v katerih je bila kršitev storjena. Sodišče je tisto, ki v sodnem postopku presoja utemeljenost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa tudi težo konkretnih kršitev, zaradi katere je podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Stališče tožene stranke, da gre pri presoji teže kršitve za avtonomijo tožene stranke, v katero sodišče ne sme posegati, ne zdrži. Sodišče druge stopnje bi moralo vse honorarje, ki jih je tožnica prejela iz naslova pogodb civilnega prava, upoštevati pri ugotavljanju višine reparacije. Te prejemke je napačno upoštevalo pri odmeri višine denarne odškodnine (nadomestila) namesto reintegracije. Pravice na podlagi delovnega razmerja, vključno s plačo oziroma razliko v plači, lahko sodišče v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi prizna do datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi oziroma datuma, do katerega delavcu prizna delovno razmerje. Predmet nadomestila iz prvega odstavka 118. člena ZDR-1 pa so morebitna prikrajšanja po tem datumu.
17.02.2015VSRS sodba VIII Ips 157/2014Delovno-socialni oddelekZJU za primer nezakonito sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas zaradi kršitev z zakonom predvidenih primerov sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas določa iste posledice, ki jih predvideva že ZDR-1. Ne gre le za povezavo obeh zakonov na podlagi prvega odstavka 5. člena ZJU, temveč za izrecno določbo. V primeru sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas v nasprotju s prvim odstavkom 68. člena ZJU se šteje, da je delavec oziroma javni uslužbenec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (56. člen ZDR-1 oziroma 54. člen ZDR).
27.01.2015VSRS sklep VIII Ips 208/2014Delovno-socialni oddelekTožnik je pri delodajalcu uveljavljal pravico do dela s krajšim delovnim časom po, ki spada med ukrepe t.i. pozitivne diskriminacije. Tožena stranka ga je postavila v situacijo, ko se je moral odločati med tem, da sprejme delo na drugem delovnem mestu ali pa se pravici, ki jo je želel uživati, de facto odpove. Takšno nezakonito ravnanje tožene stranke, ki je tožnika omejevalo pri uveljavljanju njegove pravice, je treba obravnavati kot primer prepovedane diskriminacije, saj bi sicer pripeljalo do izničenja oziroma omejitve enakih možnosti in obravnavanja pri uresničevanju njegove pravice. Tožnik je uveljavljal pravico iz starševskega zavarovanja, ki mu ob izpolnitvi v ZSDP določenih pogojev pripada na podlagi samega zakona in ni stvar dobre volje njegovega delodajalca. Delodajalci zato delavcem izrabe te pravice ne smejo preprečevati ali omejevati, četudi se pri tem morda sklicujejo ali izgovarjajo na potrebe delovnega procesa.

Ljudstvo živi dobro tam, kjer se spoštujejo zakoni.
Ibi valet populus, ubi valent leges.