zapri pomoč

pomoč

Za pomoč pri uporabi spletnih strani sodstva se obrnite na:

pomembno

zapri pomembno

  • Zemljiška knjiga

  • COVL - izvršba

  • Izračun zamudnih obresti

  • Obravnave

  • Sodna praksa

obvestila o piškotkih

Naša spletna stran uporablja tehnologijo piškotkov (cookies). Piškotki omogočajo uporabo naprednih, uporabniku prikrojenih možnosti. Omogočajo nam tudi spremljanje statistik obiska, s čimer pridobivamo prepotrebne podatke za nenehno izboljševanje strani. Če zapisa piškotkov ne boste dovolili, boste prikrajšani za možnosti, kakršni sta ogled video posnetkov in komentiranje objav prek družbenih omrežij.

Več informacij o piškotkih na sodisce.si


sprejmi piškotke | zavrni piškotke

vsebine po meri

zapri sistemska obvestila

Izberi rubriko

Skupine uporabnikov

Izberite skupino, ki najbolj ustreza vašemu profilu, oziroma obkljukajte tiste rubrike, katere želite spremljati.

Orodje "Vsebine po meri" vam omogoča, da na vstopni strani spremljate le tiste vsebine, ki vas zanimajo. Posamezne rubrike, ki jih boste izbrali, vas bodo na strani pričakale vsakič, ko jo boste obiskali. Osebne nastavitve lahko s klikom na gumb "vsebina po meri" v orodni vrstici kadarkoli spremenite.

Nekatere rubrike bodo prikazane le v primeru, če je vsebina smiselna za prikaz na posameznem sodišču. Na primer: rubrika Zemljiška knjiga bo vidna le na vstopnih straneh okrajnih sodišč ...

zadnje pomembnejše odločbe

12 od 2naslednja › zadnja »

datum sejesodiščeodločbaoddelekjedro
24.10.2018VSRSVSRS Sodba I Up 179/2018Upravni oddelekZa zagotovitev enakopravne dostopnosti delovnih mest notarjev s ciljem doseganja največje strokovnosti izbranega kandidata je pomembno ne le to, da imenovani kandidat izpolnjuje za imenovanje za notarja predpisane pogoje (8. člen ZN), torej tiste, ki kandidatu omogočijo vstop v izbirni postopek, temveč tudi, da je v tem postopku izbira opravljena na podlagi kriterijev, ki so namenjeni ugotovitvi, kateri izmed teh kandidatov je za opravljanje navedenega poklica strokovno najprimernejši. Drugih kriterijev na podlagi ustavnoskladne razlage ZN za izbiro ni mogoče uporabiti. Kriteriji politične presoje v primeru notariata zato niso niti predvideni niti dopustni. Minister kot za imenovanje notarjev odgovorni funkcionar lahko preveri zakonitost izbirnega postopka in odredi vse, kar je potrebno, da se odpravijo pomanjkljivosti. Poleg tega je v njegovi pristojnosti izbira, da med enako strokovno usposobljenimi (torej enako ocenjenimi) kandidati izbere tistega, ki ga prepriča v to, da mu podeli svoje zaupanje v najboljše opravljanje tega poklica. Pooblastila, da bi za notarja imenoval kandidata, ki med ocenjenimi kandidati ni najbolj strokovno usposobljen, pa minister nima. Zakon o notariatu ne določa kriterijev ali razlogov, ki bi ministru omogočali, da nadomesti strokovno presojo imenovane komisije oziroma spremeni rezultat strokovne usposobljenosti, ki so jo izkazali kandidati.
13.06.2018VSRSVSRS Sodba III Ips 115/2016Gospodarski oddelekZGD-1 v 545. členu ureja razmerje med odvisno in obvladujočo družbo in ureditev nadomestitve prikrajšanja. Zahtevek za nadomestitev prikrajšanja je predmet urejanja med odvisno in obvladujočo družbo. Odvisna družba do tretje osebe, ki pri škodljivem pravnem poslu sodeluje na tej pravni podlagi, nima nikakršnega zahtevka. Enako velja za zahtevek družbe zoper tretjo osebo, ki temelji na 233. členu v zvezi z 227. členom ZGD-1. Vrnitveni zahtevek, ki je urejen v 233. členu ZGD-1, je korporacijskopravni zahtevek. Kot takega ga je mogoče uveljavljati le v razmerju med družbo in delničarjem. Ne gre za osebe, ki izplačilo prejmejo v zvezi z zasledovanjem svojega poslovnega interesa (na primer banke, ki zagotovijo posojilo v zameno za zavarovanje vračila posojenega zneska), kot je v konkretnem primeru tožena stranka. Tožena stranka bi bila lahko v obravnavanem primeru pasivno stvarno legitimirana le na podlagi splošnih pravil obligacijskega prava, ki urejajo ničnost pravnih poslov. Sklenitev pravnega posla, ki predstavlja prikrito vračilo vložka, je prepovedana v razmerju med družbo in družbenikom oziroma z njim povezano tretjo osebo. Sklenitev pogodbe o zavarovanju posojila kreditodajalcu ni prepovedana. Ker sklenitev pogodbe o zastavi vrednostnih papirjev toženi stranki ni prepovedana, pogodba ni nična sama po sebi (drugi odstavek 86. člena OZ). V primeru, da je tožena stranka pri sklepanju pogodbe ravnala v slabi veri, pa je pogodba nična zaradi nasprotovanja prisilnim predpisom (prvi odstavek 86. člena OZ). Če kreditodajalec ve za to, da je sklenitev takega pravnega posla nedovoljena, ker pomeni vračilo vložka delničarju, in kljub temu pogodbo o zavarovanju sklene, namreč tudi sam prekrši kogentne določbe ZGD-1. Dobra vera se domneva, zato je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je tožeča stranka, ki toženi stranki očita slabovernost, tista, ki bi morala slednjo tudi dokazati. Dokazati mora, da je tožena stranka vedela ali bi morala vedeti, da je sklenitev spornega pravnega posla prepovedana (da je v nasprotju s prisilno določbo 227. člena ZGD-1). V primeru, da bi bile podane okoliščine, ki bi ji vzbujale dvom v dovoljenost sklenitve pogodbe o zavarovanju, bi morala tožena stranka preverjati ali pogodba o zavarovanju, ki ga je tožeča stranka zagotovila za obvladujočo družbo, predstavlja prepovedan pravni posel v smislu 227. člena ZGD-1. Ker se tožena stranka ukvarja s financiranjem kot profesionalno dejavnostjo, bi tak sum terjal njeno nadaljnje poizvedovanje. Obstoj dejanskega koncerna pa za tak dvom sam po sebi ne zadošča.
15.05.2018VSRSVSRS Sodba VIII Ips 273/2017Delovno-socialni oddelekUreditev zdravstvenega zavarovanja v Sloveniji temelji na neposrednem plačilu zdravstvenih storitev izvajalcu s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (Zavod), to je zagotavljanju zdravstvenih storitev v naravi, in ne pozna primarnega povračila stroškov zavarovancem za uveljavljene zdravstvene storitve. Tožeča stranka se je odločila za uveljavljanje zdravstvenih storitev v zasebnem zavodu v Sloveniji, ki za zdravstvene storitve, ki so bile opravljene, nima koncesije in sklenjene pogodbe z Zavodom. Ker storitev ni uveljavljala v javni mreži izvajalcev, ki se financirajo iz javnih sredstev, ni upravičena do povračila stroškov za zdravstvene storitve, opravljene pri zasebniku, ki nima koncesije za opravljanje javne zdravstvene službe.
07.05.2018VSRSVSRS Sklep II Ips 201/2017Civilni oddelekPojasnilna dolžnost banke glede obstoja valutnega tveganja ni izčrpana že z vključitvijo tovrstne določbe v samo pogodbo, temveč je ključna presoja, ali je bilo valutno tveganje tožniku v zadostni meri vsebinsko pojasnjeno. Bistvena posebnost kreditne pogodbe v tuji valuti je možnost spremembe mesečne obveznosti za stranko, ki prejema dohodek v domači valuti, ob spremembi menjalnega tečaja. Gre za pomembno odstopanje od običajnega kreditnega razmerja in posledično dodatno tveganje za finančni položaj potrošnika v času trajanja kreditnega razmerja. Ob precejšnji devalvaciji domače valute se namreč kreditna obremenitev kreditojemalca, preračunana v domačo valuto, lahko bistveno poveča. Pri presoji, kolikšna je bila pojasnilna obveznost toženke glede tovrstnega kredita, je treba upoštevati, da je pri svetovanju in sklenitvi pogodbe banka nastopala kot strokovnjak na bančnem področju, tožnik pa kot laik, ki posebnega predznanja in izkušenj s kreditnimi posli ni imel. Profesionalna skrbnost banko zavezuje k prizadevanju, da bo potrošnik sprejel odločitev o sklenitvi pogodbe na informirani podlagi, in da ga seznani s tveganji, ki so značilna za sklenjeni posel. Informacije bi morale biti tožniku posredovane na način, da bi lahko v celoti razumel ekonomske učinke spremembe tečaja na višino njegovih mesečnih obveznosti, preračunanih v domačo valuto. Pri tem ni relevantna le vsebina kreditne pogodbe, temveč tudi morebitne informacije in dodatna pojasnila, ki (ni)so bila tožniku posredovana med pogajanji, vključno z oglasi. Šele če bi bilo ob ponovni presoji ugotovljeno, da toženka pojasnilne dolžnosti ni pravilno izpolnila, bi bilo treba opraviti še presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja, v skladu s smernicami, ki jih je za to presojo podalo Sodišče Evropske unije (presoja dobre vere toženke in obstoja morebitnega znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank). Šele ugotovitev o nepoštenosti pogodbenega določila bi namreč vodila do pravne posledice ničnosti tega določila in/ali celotne pogodbe. Nepošteni pogoj pomeni nedovoljeno pogodbeno vsebino, za katero ZVPot kot lex specialis izrecno določa sankcijo ničnosti. Če bi se torej izkazalo, da toženka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti ali da je tožniku dajala zavajajoča zagotovila in pojasnila, in pri tem ravnala v slabi veri, ne bi šlo le za kršitev iz predsklenitvene faze pogodbe, ki na njeno veljavnost ne bi imela vpliva. Namen izrecnega določila o ničnostni sankciji je, naj potrošniki zaradi nepoštenih pogojev ne trpijo nikakršnih negativnih posledic in naj jih takšni pogoji ne zavezujejo. Če pa bi se ugotovilo, da gre zaradi pomanjkljive izpolnitve pojasnilne dolžnosti (le) za nejasno določilo, ki pa ga ni mogoče opredeliti za nepoštenega (ker slaba vera toženke ali obstoj znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank ni izkazana), posledica kršitve pojasnilne dolžnosti ne more biti ničnost kreditne pogodbe oziroma njenega spornega določila.
    05.03.2018VSRSVSRS Sklep II Ips 218/2017Civilni oddelekGlede na dejanske ugotovitve obeh sodišč sta bila podarjena „le in izključno“ solastninska deleža, in sicer vsakemu obdarjencu do ene polovice, takšna pogodbena volja je bila adekvatno izražena tudi v zemljiškoknjižni realizaciji darilne pogodbe, skladno s tem pa zapisan tudi tožbeni zahtevek predmetne tožbe, ki terja ugotovitev ničnosti le v tistem delu darilne pogodbe, ki se nanaša na toženčev solastninski delež. Odgovor na prvo dopuščeno vprašanje je torej, da je podana pasivna stvarnopravna legitimacija toženca, kot navadnega sospornika. Sodišče druge stopnje je sicer tako kot pred njim sodišče prve stopnje svoje razloge naslonilo tudi na pravno mnenje Vrhovnega sodišča SRS z dne 21. in 22. december 1987. To mnenje je bilo sprejeto v času, ko je veljala še Ustava SRS in še ni veljal OZ. Vezano je torej na ustavnopravni in zakonski okvir, ki v času nastanka spornega razmerja ni več veljal. Ustava SRS iz leta 1974 zasebne lastnine ni niti omenjala, poudarjala je le družbeno lastnino kot eno od temeljev socialističnega družbenoekonomskega in političnega sistema (primerjaj njena Temeljna načela). Že ustavni amandma IX v Ustavi Socialistične Republike Slovenije pa je določil, da so družbena, zadružna in zasebna lastnina enakopravne (drugi odstavek 6. točke amandmaja IX, Ur. l. SRS, št. 32/89). Ustava RS (Uradni list RS 33/91-I) pa je v 33. členu določila, da je zagotovljena tudi pravica do zasebne lastnine. V času nastanka spornega razmerja (razveze zakonske zveze med tožnico in tožencem v letu 2010) je tako kot ultima ratio prevladal koncept zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. Na ta način se je spremenil ustavni lastninsko pravni režim, ki je vplival tudi na razlagalno pravno prizmo zakonskega prava. Spremenilo pa se je tudi zakonsko pravo samo. Ni več veljal ZOR temveč OZ. ZOR darilne pogodbe ni uredil, pravno praznino pa je sodna praksa napolnjevala v skladu z merilom iz Zakona o razveljavljenju pravnih predpisov, izdanih pred 6. aprilom 1941 in med sovražnikovo okupacijo, torej tudi z uporabo navedenih pravnih pravil ODZ, ki so poznala preklic darila. S tem, ko je zakonodajalec v OZ za razliko od ZOR uredil razloge za preklic darila ter mednje ni vključil tudi primera odpadlosti pogodbene podlage iz načelnega pravnega mnenja, je tako izkazan tudi položaj prenovljene zakonodajne strukture. Glede na spremenjeni ustavno pravni okvir in nujno drugačno – ustavno skladno interpretacijo zakonov pa s sprejemom Ustave RS pred tem sprejeta pravna mnenja za Vrhovno sodišče RS v smislu 110. člena Zakona o sodiščih formalno niso več zavezujoča. Posledično Vrhovno sodišče RS tudi ni vezano na ustvarjeno (ustaljeno) sodno prakso, ki se je oblikovala na podlagi teh mnenj, če ugotovi, da ne predstavlja dobre sodne prakse v luči novih oziroma drugačnih razlogov. Navedeno pravno mnenje in z njim skladna sodna praksa, vsebovana tudi v izpodbijani pravnomočni sodbi, pa najprej v celoti prizna razpolagalne učinke prenosa lastninske pravice na obdarjenca in mu torej prizna tudi učinkovito pridobitev lastninske pravice z vsemi tremi lastninsko pravnimi upravičenji (imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati), ki jih določen čas – tudi daljše življenjsko obdobje – uresničuje, kasneje pa mu vsa našteta lastninsko pravna upravičenja kar odreče, torej odvzame pridobitelju pravico, ki je z novo ustavno ureditvijo pridobila pomen ene od osrednjih človekovih pravic, navedenih v III. poglavju Ustave RS, in to - že zgolj na podlagi dejstva, da se ni uresničil nagib darovalca oziroma je ta kasneje odpadel. Sklicevanje na navedeno pravno mnenje oziroma njegova vsebinska uporaba v izpodbijanih sodbah ob povedanem ni materialnopravno pravilna. Že v času sklenitve darilne pogodbe veljavni določbi 51. in 52. člena ZOR, kot tudi vsebinsko enaka sedaj veljavna določba 39. člena OZ, sta ničnost pogodbe vezali oziroma jo veže na okoliščino, ko ob sklenitvi pogodbe ni bilo pravne podlage in ne izrecno tudi, če naj bi ta - kot ugotavljata sodišči - odpadla kasneje že po njeni sklenitvi in celo izpolnitvi. Tudi v nasprotju s pravno logiko (pogodbenega prava) je, da bi lahko pogodbena podlaga odpadla potem, ko je bila pogodba ne le sklenjena temveč tudi v celoti realizirana. In še več: z izpodbijano pravnomočno sodbo je imetniku pridobljene lastninske pravice le ta odvzeta na podlagi najstrožje pogodbene sankcije ničnosti, ki je ultima ratio - zadnje sredstvo, ki ga lahko utemelji predvsem le izrazito javni interes ali kršitev temeljnih moralnih norm.
    23.01.2018VSRSVSRS Sodba VIII Ips 226/2017, enako tudi VSRS Sodba VIII Ips 230/2017, VSRS Sodba VIII Ips 43/2018, VSRS Sodba VIII Ips 38/2018, VSRS Sodba VIII Ips 1/2018, VSRS Sodba VIII Ips 310/2017, VSRS Sodba VIII Ips 39/2018, VSRS Sodba VIII Ips 225/2017, VSRS Sodba VIII Ips 32/2018, VSRS Sodba VIII Ips 227/2017, VSRS Sodba VIII Ips 265/2017, VSRS Sodba VIII Ips 42/2018, VSRS Sodba VIII Ips 37/2018, VSRS Sodba VIII Ips 323/2017, VSRS Sodba VIII Ips 36/2018, VSRS Sodba VIII Ips 297/2017, VSRS Sodba VIII Ips 71/2018Delovno-socialni oddelekTožena stranka ni izpolnila svoje obveznosti, da tožniku zagotovi ustrezen tedenski počitek. Na ta način je opravil toliko dni več dela, zaradi kršitve nezagotovljenega tedenskega počitka pa je bil ob plači, kakor je bila določena (pavšalno na mesečni ravni, ob posebnem režimu delovnih obveznosti, časa dela, časa, ki se upošteva pri obračunu ter posebnem obračunu plač), prikrajšan tudi na premoženjskem področju. Tožena stranka se ne more uspešno sklicevati na to, da je plačilo za dneve tedenskega počitka zajeto v tožnikovi pavšalno določeni mesečni plači v neto znesku. Ta obsega plačilo za obdobje enega meseca; v to so vključeni tudi dnevi minimalnega tedenskega počitka, zagotovljeni na podlagi Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini, ki pa jih ni bilo. V času sodnega postopka, v katerem se ugotavlja, ali in v kakšni višini je upnik upravičen do vtoževane odškodnine, davčne obveznosti plačnika davka še ni, saj še ni (potencialno) obdavčljivega dohodka, od katerega bi se lahko davki in prispevki obračunali in odvedli. Poleg tega, da bi bila taka odločitev preuranjena, bi sodišče z vsebinskim odločanjem o davčnih obveznostih, v tem sporu samo odločilo tudi o (potencialni) obveznosti plačila davkov in prispevkov tako delodajalca (kot plačnika davka) kot tudi samega delavca (kot prejemnika dohodka). Kdo je dolžan plačati davke oziroma prispevke in v kakšni višini izhaja iz kogentnih predpisov, pri katerih je nadzor nad zakonitostjo in pravilnostjo plačevanja v pristojnosti davčnih organov. Sodišče bi tako prevzelo odločanje matičnih davčno-upravnih organov, ki je sicer v njihovi pristojnosti. Sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča o tem, ali je delodajalec ob prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke, oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati. Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca oziroma tožene stranke) oziroma pristojnih davčnih organov.
    19.12.2017VSRSVSRS Sklep VIII Ips 82/2017Delovno-socialni oddelekUpoštevaje sodno prakso in tudi Priporočilo št. 166 k Konvenciji MOD št. 158, je odpoved pogodbe o zaposlitvi skrajni ukrep delodajalca tudi v primeru obstoja poslovnega razloga. Presoja o tem, ali razlogi, ki jih navaja delodajalec, dejansko zadoščajo za utemeljenost odpovedi, je prepuščena sodišču, ki pa se ne more zadovoljiti le z ugotovitvijo, da je poslovni razlog podan, ker je prišlo do upada prometa in potrebe po zmanjšanju števila zaposlenih zaradi prerazporeditve nalog določenih delovnih mest na preostale zaposlene. Delodajalec ima sicer z ustavo zagotovljeno pravico do svobodne gospodarske pobude - v ta okvir sodi tudi zmanjšanje števila zaposlenih in prerazporeditev nalog - vendar ta ni absolutna. Uravnotežena mora biti s pravicami zaposlenih, ki se v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na splošno uresničujejo skozi določbo drugega odstavka 89. člena ZDR-1, v primeru odpovedi večjemu številu delavcev pa še širše (98. - 103. člen ZDR-1). Če namesto odpovedi pogodb o zaposlitvi obstajajo druge ustrezne možnosti brez škode za učinkovito delovanje delodajalca, ni mogoče ugotoviti utemeljenega poslovnega razloga, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zato okoliščina, da delodajalec v obdobju, ko odpoveduje pogodbe o zaposlitvi zaposlenim zaradi poslovnega razloga (ker izkazuje potrebo po zmanjšanju števila zaposlenih), na enakih delih zaposluje delavce za določen čas, najema agencijske delavce ali študente, ni nepomembna. Ohranitev zaposlitev delavcev ima načeloma prednost pred zagotavljanjem dela najetih delavcev, ki niso v delovnem razmerju pri delodajalcu, kadar se ta odloča za zmanjšanje ali racionalizacijo poslovanja.
    19.12.2017VSRSVSRS Sodba VIII Ips 105/2017Delovno-socialni oddelekUpoštevanje sorazmernega dela delovnega časa za priznanje pravice iz delovnega razmerja ne predstavlja nedovoljenega razlikovanja, tudi če gre za invalida, ki za polovični delovni čas prejema plačo, za preostali čas pa invalidsko pokojnino. Stranke kolektivne pogodbe so se dogovorile, da se kot osnova za priznanje pravice do solidarnostne pomoči upošteva osnovna plača (in ne "plača" ali celo prejemek oziroma dohodek delavca). Dogovor ne nasprotuje omejitvi avtonomije pogodbenih strank
    05.02.2018VSRSVSRS Sklep VIII Ips 173/2017Delovno-socialni oddelekV povezavi s konkurenčno klavzulo ima tudi dogovor o pogodbeni kazni pravno usodo obveznosti, na katere zavarovanje se nanaša (249. člen OZ), torej ima akcesorno naravo. V primeru ničnosti konkurenčne klavzule tudi dogovor o pogodbeni kazni nima nobenih pravnih učinkov. Funkciji pogodbene kazni sta predvsem utrditev pogodbene obveznosti (kot zagrožena civilna sankcija namreč bivšega delavca spodbuja k temu, da ne krši obveznosti) in olajšanje položaja pogodbi zveste stranke v primeru kršitve obveznosti nasprotne stranke. Revizijsko sodišče ne sprejema togega in izključevalnega stališča in izhodišča sodišča druge stopnje, da so "delovna razmerja drugačna od civilnih razmerij" - ob tem, da se že ZDR v 11. členu sklicuje na smiselno uporabo splošnih pravil civilnega prava. Ne strinja se tudi s stališčem, da je posledice kršitve konkurenčne klavzule treba "rešiti ob upoštevanju določb ZDR, ki opredeljuje odškodninsko odgovornost delavca", saj v primeru konkurenčne klavzule iz določb zakona ni mogoče sklepati le o možnosti odškodninske odgovornosti delavca, sploh pa ne odškodninske odgovornosti delavca po pravilih delovnega prava. Ne strinja se s stališčem, da je inštitut konkurenčne klavzule popolnoma urejen z ZDR, saj ta zakon prav v tem primeru ne določa možnih posledic kršitev oziroma nespoštovanja klavzule. Revizijsko sodišče ne sprejema obrazložitve sodišča druge stopnje, da se tudi za kršitev konkurenčne klavzule (z določitvijo pogodbene kazni) s pogodbo o zaposlitvi oziroma kolektivno pogodbo lahko določijo le pravice, ki so za delavce ugodnejše, razen v določenih primerih "med katerimi pa ni konkurenčne prepovedi in konkurenčne klavzule." Pri tej razlagi gre za mešanje konkurenčne prepovedi in konkurenčne klavzule, sicer pa sankcije v primeru konkurenčne klavzule z zakonom niso določene. Sodišče druge stopnje neutemeljeno širi možnost pogodbene kazni, in sicer s stališčem, da bi bila v primeru, če bi bila dovoljena pogodbena kazen za kršitev konkurenčne klavzule, pogodbena kazen dovoljena tudi v drugih primerih neizpolnitve obveznosti s strani delavca (31. do 36. člen ZDR). Ti primeri se namreč očitno nanašajo le na čas zaposlitve delavca pri delodajalcu in ne po tem. Stališče revizijskega sodišča ne pomeni, da bi se možnost pogodbene kazni za kršitev konkurenčne klavzule lahko enostavno razširila tudi na vsa druga področja delovnega prava, oziroma kršitve (s strani delavcev) v času delovnega razmerja. V pogodbi o zaposlitvi se je za primer kršitve konkurenčne klavzule mogoče dogovoriti tudi za pogodbeno kazen, takšna pogodbena določba sama po sebi ni nična. Dovoljenje za opravljanje poslov zavarovalnega zastopnika oziroma posredovanja pred zaposlitvijo pri delodajalcu samo po sebi ne pomeni, da delavec pri delodajalcu ne more pridobiti posebnih znanj in poslovnih zvez, ki jih delodajalec lahko zaščiti s konkurenčno klavzulo. Le imetništvo takšnega dovoljenja delavcu ne onemogoča pridobitve primerne zaposlitve.
    05.09.2017VSRSVSRS Sodba VIII Ips 15/2017Delovno-socialni oddelekPrvi odstavek 83. člena ZMEPIZ-1 je izjema od pravila, da se lastnost zavarovanca na zahtevo (posameznika ali delodajalca) ugotavlja največ od 1. januarja 2000 naprej. Drugi odstavek pa je izjema od prvega odstavka. To pomeni, da se na podlagi prvega odstavka, v primeru s pravnomočno sodno odločbo ugotovljenega delovnega razmerja, lastnost zavarovanca lahko ugotavlja tudi za obdobje pred 1. 1. 2000, če oseba ni bila vključena v obvezno zavarovanje. Na podlagi drugega odstavka pa je enaka možnost (torej spet za čas pred 1. 1. 2000) dana tudi osebam, ki so bile v obvezno zavarovanje sicer vključene, vendar prostovoljno ali pa kot osebe upravičene do nadomestila zaradi začasne nezmožnosti za delo po prenehanju delovnega razmerja, pod pogojem, da je bila pravnomočna odločba glede plačila prispevkov tudi izvršena. Določba 83. člena ZMEPIZ-1 torej ne predstavlja splošne zakonske ureditve primerov sprememb zavarovalne podlage na podlagi pravnomočnih sodnih odločb izdanih v delovnih sporih, pač pa izjemo glede zakonsko predpisanega obdobja, v katerem je mogoče ugotavljati lastnost zavarovanca za nazaj. Splošno pravno podlago za spremembo zavarovalne podlage v primeru, ko se s pravnomočno sodbo za nazaj ugotovi obstoj delovnega razmerja, predstavlja 5. točka 80. člena ZMEPIZ-1, na podlagi katere se obstoj zavarovalnega razmerja oziroma lastnosti zavarovanca ugotavlja, kadar je s pravnomočno sodbo, sodno poravnavo ali v postopku mediacije ugotovljen obstoj delovnega razmerja.
    06.06.2017VSRSVSRS Sklep VIII Ips 282/2016Delovno-socialni oddelekPostopek odpustov se ne začne šele, ko je znano število delavcev, ki jim bo odpovedana pogodba o zaposlitvi, ampak prej. Zaključek sodišča druge stopnje, da tožena stranka ni bila dolžna sprejeti programa razreševanja presežnih delavcev in izvesti postopka odpovedi večjemu številu delavcev že na podlagi predvidenih sprememb v poslovanju je preuranjen, saj je zmotno izpeljan iz razlage o datumu takratnega sprejema odločitve, katerim delavcem bo odpovedana pogodba o zaposlitvi. Za presojo, ali je bila tožena stranka dolžna ravnati po določbah zakona o odpovedi večjemu številu delavcev je pomembno, koliko delavcem je zaradi poslovnega razloga prenehala veljati pogodba o zaposlitvi, pri čemer štejejo tudi delavci, ki so pristali na podpis nove pogodbe o zaposlitvi zaradi reorganizacije (tožnica ponujene pogodbe ni sprejela).
    20.06.2017VSRSVSRS Sodba VIII Ips 310/2016Delovno-socialni oddelekPrepoved iz 15. člena ZIN je treba razlagati v skladu z njenim namenom, ki je v prvi vrsti zagotovitev nepristranskosti pri inšpekcijskem nadzoru. V smislu četrtega odstavka 100. člena ZJU se za "dejavnost" šteje tudi delo v športnih društvih in organizacijah, zato razlaga, da se prepoved opravljanja dejavnosti iz 15. člena ZIN ne nanaša na delo (funkcijo) v takem društvu ali organizaciji, ni sprejemljiva.
    09.05.2017VSRSVSRS Sodba VIII Ips 308/2016Delovno-socialni oddelekOb ugotovitvi, da pri odločitvi o pravici do pokojnine za več kot 10 let niso bila upoštevana plačila za nadurno delo, sodišče drugače kot toženec zaključuje, da gre za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje, napačno izračunano pokojninsko osnovo in s tem za podlago za poseg v pravnomočno odločbo. Zato je odločitev, ki temelji na uporabi 183. člena ZPIZ-2, pravilna. Šele na podlagi dokončne in izvršljive odločbe o odmeri starostne pokojnine z upoštevanjem plačil za delo preko polnega delovnega časa bo za toženca nastala obveznost izpolnitve. Zato do zamude v izpolnitvi ne more priti, dokler dajatev ne bo priznana z izvršljivim upravnim aktom ali sodno odločbo, pa čeprav so dajatve priznane za nazaj.
    21.03.2017VSRSVSRS Sodba VIII Ips 13/2017Delovno-socialni oddelekSodišči sta pravilno podaljšanje referenčnega obdobja za dva meseca in kompenzacijo presežka s plačilom 30%-nega dodatka (namesto celotnega plačila v višini 130% urne postavke brez kompenzacije) vezali na dogovor med uslužbencem (policistom) in delodajalcem (nadrejenim). Če sta pri tem uporabili pojem „soglasje“, jima zmotne uporabe materialnega prava ni mogoče očitati, saj do dogovora ne more priti, če med strankama dogovora ni soglasja. Zavzemanje nasprotne udeleženke za to, da je možno v naslednja referenčna obdobja prenašati manjke nad dovoljenim obsegom in policistom odrejati višjo delovno obveznost v naslednjem referenčnem obdobju na račun preteklih manjkov, nima podlage v predpisih. V njeni pristojnosti je organizacija dela, vključno z razporedi dela, pri katerih mora upoštevati poln delovni čas, ki je določen v zakonu in ne sme biti daljši od 40 ur na teden (z nekaterimi izjemami, ki pa morajo biti določene v zakonu ali kolektivni pogodbi). Ker nasprotna udeleženka zaradi narave dela delovni čas začasno prerazporeja ali ga razporeja neenakomerno, mora, kot je bilo opisano, poskrbeti za izravnavo na poln delovni čas znotraj referenčnega obdobja. Če z organizacijo delovnega časa v referenčnem obdobju tega ne uspe doseči, mora posledice nositi sama in jih z dodatnimi obremenitvami (razen za izjemnih 12 oziroma 24 ur) v naslednjem referenčnem obdobju ne more prelagati na delavce.
    07.03.2017VSRSVSRS Sodba VIII Ips 321/2016Delovno-socialni oddelekRevizijsko sodišče ugotavlja, da je Zavod RS za zaposlovanje tožniku neutemeljeno zavrnil prijavo. Kasnejša odločba o priznanju pravic na podlagi invalidnosti je namreč predstavljala nov naslov za prijavo v evidenco iskalcev zaposlitve, na katerega predhodna odločba zavoda o izbrisu iz evidence brezposelnih oseb ni mogla vplivati. Določba drugega odstavka 14. člena ZUTD namreč omogoča, da se pri zavodu zaradi pridobitve informacij o trgu dela in zaposlovanju ter pomoči pri iskanju zaposlitve lahko prijavijo tudi drugi iskalci zaposlitve, ki se po določbah tega zakona ne štejejo za brezposelne osebe. V takem položaju je bil tudi tožnik, ki se po določbah 8. člena ZUTD ni (več) štel za brezposelno osebo. Prepoved ponovnega vpisa po 130. členu ZUTD se nanaša le na vpis v evidenco brezposelnih oseb in evidenco oseb, vključenih v ukrepe aktivne politike zaposlovanja, ne pa tudi v evidenco iskalcev zaposlitve. Tudi 97. člen ZPIZ-1 ne določa izrecno obveznosti vpisa v evidenco brezposelnih oseb, pač pa zgolj prijavo pri zavodu. Ta obveznost pa je izpolnjena tudi z vpisom v evidenco iskalcev zaposlitve.
    07.03.2017VSRSVSRS Sodba VIII Ips 261/2016Delovno-socialni oddelek„Fleksibilnost“ razporejanja delovnega časa ni sopomenka za neenakomerno razporejanje delovnega časa. Bistvena lastnost neenakomerno razporejenega delovnega časa je odstopanje od npr. klasične razporeditve delovnega časa 40 ur na teden, 8 ur na dan, od ponedeljka do petka, da delavec v režimu neenakomerne razporeditve dela tudi po več kot 8 ur na dan, več ali manj kot 5 dni v tednu itd. Vendar je lahko tudi v neenakomerno razporejenem delovnem času določen način razporeditve, ki je fiksen po svoji naravi in s tem predvidljiv (npr. delo vsak drugi dan, ali določen z letnim oziroma mesečnim razporedom). Če je razporeditev delovnega časa sistemsko jasna in ima vnaprej razviden način razporeditve, se da tudi vnaprej določiti dneve, na katere delavec običajno dela. To je ves čas trdil revident, tožena stranka pa se je branila z argumentom „fleksibilnosti“ glede na sprotne delovne potrebe v času dela prostih dni. Ta argument zaradi tavtologije po presoji revizijskega sodišča ne zdrži, saj tudi pri enakomerni porazdelitvi delovnega časa na dela proste dneve dela ni in zato enako ni potrebe po delu delavcev pri enakomerni porazdelitvi delovnega časa. Z revidentovim stališčem, da bi bilo z drugačno razlago v obravnavani zadevi lahko kršeno načelo enakosti iz 14. člena Ustave RS, revizijsko sodišče soglaša. Revident bi bil prikrajšan za nadomestilo za dela proste dneve, zato teh dni ne bi mogel enako uživati kot drugi zaposleni v enakomerni porazdelitvi delovnega časa. Poleg tega bi moral v primeru sprejemanja stališča sodišč nižjih stopenj na letni ravni dejansko opraviti več ur kot nekdo, ki dela v klasični razporeditvi delovnega časa med ponedeljkom in petkom. Razlikovanje je v obravnavni zadevi nerazumno, saj jo tožena stranka utemeljuje z (naknadno) zmanjšanimi potrebami po delu na dela proste dneve, ko njegovo delovno obveznost ukinja s spremenjenim razporedom.
    21.02.2017VSRSVSRS Sklep VIII Ips 213/2016Delovno-socialni oddelekKljub zahtevani večji skrbnosti delavca pri sprejemanju pošiljk s strani delodajalca, ni mogoče spregledati osnovnega namena predpisane vročitve. Ta je v delavčevi seznanitvi z odpovedjo in razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar mu omogoča učinkovito sodno varstvo. Določbo četrtega odstavka 88. člena ZDR-1 v povezavi z 41. členom ZPSto-2 je treba tolmačiti tako, da je naslovniku (delavcu) treba omogočiti izpodbijanje domnevne vročitve in nasprotno dokazovanje
    21.02.2017VSRSVSRS Sodba VIII Ips 170/2016Delovno-socialni oddelekČeprav ZPIZ-2 pravice iz naslova telesne okvare ne ureja več, je v prehodnih določbah (deveti odstavek 429. člena ZPIZ-2) predvidel uporabo določb 143. do 149. člena ZPIZ-1, do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, če gre za poškodbo pri delu in poklicno bolezen. Ker se na podlagi 429. člena ZPIZ-2 še vedno uporablja 145. člen ZPIZ-1, ki izrecno določa, da se invalidnina odmeri glede na vzrok nastanka telesne okvare v času njenega nastanka, je pri ugotavljanju, ali gre za poškodbo pri delu ali ne, relevanten vzrok telesne okvare v času njenega nastanka, kar posredno odkazuje na uporabo definicije iz 63. člena ZPIZ-1, če ta vzrok nastane pred uveljavitvijo ZPIZ-2. Že ob samem nastanku poškodbe, ki je življenjski dogodek, je nastopila potreba po pravni kvalifikaciji vzroka te poškodbe, saj je pravo na to dejstvo, na podlagi različnih predpisov, vezalo različne pravne posledice. Dejstvo poškodbe je ob tem postalo pravno dejstvo, s tem pa je nastopila tudi potreba po pravni kvalifikaciji tega dejstva glede na veljavno abstraktno pravno normo. Ker ZPIZ-2 glede uveljavljanja pravice do nadomestila za invalidnost (pravice iz invalidskega zavarovanja oziroma na podlagi invalidnosti) ne vsebuje izrecnih (prehodnih ali drugih) določb, po katerih bi bilo treba v primeru opredelitve vzroka poškodbe, ki je nastala pred njegovo uveljavitvijo, uporabiti (novo) definicijo iz 66. člena ZPIZ-2. Zato je treba uporabiti pravilo, da se pravna kvalifikacija nekega dejstva opravi v trenutku, ko pravo na to dejstvo veže določene pravne posledice, kar predstavlja trenutek spremembe navadnega dejstva v pravno dejstvo.
    07.03.2017VSRSVSRS Sklep VIII Ips 183/2016Delovno-socialni oddelekNi možno govoriti o prenehanju potrebe po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, če tožena stranka istočasno ugotavlja, da tožnici ni možno zagotoviti dela pri uporabniku, hkrati pa k temu istemu uporabniku napoti nove delavce, s katerimi v ta namen sklene pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela, kakršnega bi glede na pogodbo o zaposlitvi lahko opravljala tudi tožnica.
    21.02.2017VSRSVSRS Sklep VIII Ips 185/2016Delovno-socialni oddelekČe je plača s pogodbo o zaposlitvi, odločbo ali sklepom določena v skladu z zakonom (konkretno s tretjim odstavkom 3. člena ZSPJS), le obračunana in izplačana je v previsokem znesku, pravil o ničnosti pogodbe sploh ni mogoče uporabiti. V takšnem primeru pridejo v poštev določbe OZ o neupravičeni pridobitvi oziroma pravila o vračanju neupravičeno pridobljenega. Ni mogoče šteti, da je (pogodbena stranka) vedoma izplačala nekaj, kar ni bila dolžna, če je to storila pomotoma, čeprav ni bila dovolj skrbna. Le če se je plačnik zavedal, da plačuje, čeprav v resnici plačila ne dolguje, in ni okoliščin, ki bi temu njegovemu dejanju lahko odvzemale pomen prostovoljne privolitve v prikrajšanje, plačnik nima pravice zahtevati plačila nazaj, ravno zato, ker je prostovoljno privolil v prikrajšanje in to jasno izrazil s plačilom nedolga.

    12 od 2naslednja › zadnja »

    Pri sojenju je naglica zločinska.
    In iudicando criminosa est celeritas.