Sodba II Ips 442/92

Jedro

Ni pravilno izhodišče, da je pri upoštevanju akontacije potrebno ugotoviti razmerje med plačanim in zahtevanim zneskom, temveč je pravilno izhodišče, da se akontacija valorizira z indeksom porasta cen in potem odšteje od prisojene odškodnine.

Presoja višine denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se glasi:

"Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da je tožena stranka dolžna plačati prvi, drugi in tretji tožeči stranki vsaki še 285.751,00 SIT, četrti in peti tožeči stranki pa vsaki še 215.751,00 SIT, vsem z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.12.1991 dalje do plačila, ter tožečim strankam povrniti pravdne stroške v znesku 166.318,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.12.1991 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

V preostalem delu se pritožba tožeče, v celoti pa pritožba tožene stranke zavrneta kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 22.720,00 SIT v 15 dneh, da ne bo izvršbe."

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 34.040,00 SIT v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožečih strank. Za negmotno škodo, ki je nastala zaradi prometne nesreče dne 24.7.1987, je prisodilo prvi, drugi in tretji tožeči stranki vsaki po 175.751,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.12.1991 dalje, četrti in peti tožeči stranki pa vsaki po 155.751,00 SIT prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi od istega datuma dalje. Pri tem je upoštevalo, da je tožena stranka že plačala del odškodnine dne 12.12.1988. Sodišče druge stopnje je na pritožbo obeh pravdnih strank prvostopno sodbo spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino znižalo in sicer za prvo tožečo stranko na 106.666,00 SIT, za drugo in tretjo tožečo stranko na 100.000,00 SIT ter za četrto in peto tožečo stranko na 66.666,00 SIT.

Proti sodbi sodišča druge stopnje so vložili revizijo tožniki. Uveljavljajo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdijo, da je sodišče druge stopnje uporabilo napačno metodo pri izračunu razmerja med že plačano akontacijo in odškodnino na dan sojenja. Menijo, da je pravilna tista metoda, ki jo je uporabilo pritožbeno sodišče ob razveljavitvi prvotne sodbe sodišča prve stopnje. Ni razumljivo zakaj to isto sodišče sedaj to metodo spreminja. Trdijo še, da je bil prvotno postavljeni zahtevek naslovljen na zavarovalnico nižji zaradi želje po hitri realizaciji izplačila in zato ne more biti upošteven pri končni odmeri odškodnine. Ne gre prezreti tudi dejstva, da je tožeča stranka postavila zahtevke 21.9.1988, tožena stranka pa jih je realizirala šele 12.12.1988. Tožniki se nadalje ne strinjajo z različnim obravnavanjem prve tožeče stranke nasproti drugi in tretji tožeči stranki. Menijo, da ni razlogov za nižjo odškodnino za otroka. Prav tako je prenizka odškodnina za starša umrlega, tj. četrto in peto tožečo stranko. Tožniki menijo, da imajo pravico do celotne zahtevane odškodnine. Pritožbeno sodišče je končno prezrlo pritožbo zoper izrek o stroških postopka. Zato predlagajo, da revizijsko sodišče drugostopno sodbo tako spremeni, da tožnikom prisodi še razliko do celotne zahtevane odškodnine ter toženo stranko obsodi na plačilo vseh stroškov pravdnega postopka.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Tožeča stranka v reviziji upravičeno graja materialnopravno presojo tožbenenga zahtevka na pritožbeni stopnji. Namen denarne odškodnine za negmotno škodo je zadoščenje za prikrajšanje, ki ga je oškodovanec pretrpel na svojih osebnih dobrinah zaradi škodnega dogodka (200. člen ZOR). Ta namen je dosežen z izplačilom pravične denarne odškodnine.

Z delnim plačilom na račun odškodnine, ki ga je tožena stranka opravila 12.12.1988, ni bil dosežen navedeni namen. Dosežen bi bil, če bi tožena stranka poravnala vso škodo tedaj, ko je tožeča stranka postavila ustrezen zahtevek. Ker je ni, mora kot dolžnik v zamudi nositi rizik razvrednotenja denarja in drugih spremenjenih okoliščin med postopkom za uveljavitev preostale odškodnine. Naloga sodišča pa je, da pri tem ne gre na roko težnjam, ki niso združljive z naravo in družbenim namenom te odškodnine (napotilo iz 2. odstavka 200. člena ZOR).

Sodišče prve stopnje je s tem, ko je od odškodnine, določene po razmerah na dan sojenja, odštelo akontacijo, ki jo je valoriziralo z indeksom cen življenskih potrebščin (december 1988 - november 1991) upoštevalo merila iz 200. člena ZOR. S tem ko je oba zneska spravilo na (časovno) isti imenovalec (ju napravilo primerljiva v času odločanja o odškodnini), je upoštevalo interese obeh strank; tožene, da ne bo oškodovana in tožeče, da ne bo prikrajšana za svojo pravico. Sodišče druge stopnje je zato napačno uporabilo materialno pravo, ko je pri presoji razmerja med plačano akontacijo in prisojeno odškodnino izhajalo iz drugačnega izhodišča.

Pač pa je sodišče druge stopnje pravilno menilo, da je sodišče prve stopnje odmerilo po razmerah na dan sojenja prenizko odškodnino za negmotno škodo tožnikov. Vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da je tudi ono premalo upoštevalo na prvi stopnji ugotovljena dejstva, ki so odločilna za odmero odškodnine. Tako tudi pritožbeno sodišče ni dovolj upoštevalo intenzitete duševnih bolečin, ki je tožnikom nastala s smrtjo člana mlade družine (moža, očeta in sina), ki je živel v harmonični družinski skupnosti z ženo in dvema hčerkama (prizadetosti, ki je zahtevala celo zdravljenje prve in druge tožnice pri psihiatru) ter bil v vsakodnevnem tesnem stiku s svojima staršema (četrto in peto tožečo stranko). Ob upoštevanju na prvi stopnji ugotovljenih duševnih bolečin je revizijsko sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava presodilo, da je za prve tri tožnice (ženo in hčerki) primerna odškodnina v znesku 320.000,00 SIT za vsako. Revizijsko sodišče ni našlo razlogov za različno obravnavanje prve tožnice (žene) v primerjavi z drugo in tretjo tožnico (hčerki). Razlika med njimi je lahko le v tem, da prva tožnica doživlja trpljenje bolj na zavestni ravni, medtem ko hčerki (zlasti mlajša) doživljata izgubo bolj na podzavestni ravni. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, kaj predstavlja izguba očeta za deklici v starosti, v kateri sta bili druga in tretja tožeča stranka. Zato je revizijsko sodišče odločilo, da so vse tri tožeče stranke upravičene do enake odškodnine.

Prav tako je revizijsko sodišče glede na navezanost med sinom in staršema ter njegovo starostjo ob smrti, ugotovilo, da je primerna nekoliko višja odškodnina, kot jo je odmerilo sodišče druge stopnje. Ugotavlja, da je primerna odškodnina v znesku 250.000,00 SIT za vsakega.

Od tako določenih zneskov je revizijsko sodišče potem odštelo valorizirano akontacijo (po zgoraj navedenih merilih) in razliko prisodilo tožečim strankam.

Višja odškodnina pa po mnenju revizijskega sodišča tožnikom ne gre. Pri razsoji so bile upoštevane vse tiste okoliščine, ki jih 200. člen ZOR določa kot podlago za odmero pravične denarne odškodnine (pomen prizadete dobrine in namen odškodnine).

Glede na navedeno je revizijsko sodišče reviziji v pretežnem delu ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka revizijske odločbe (1. odstavek 395. člena ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega in revizijskega postopka temelji na 154. členu ZPP ter veljavni taksni in odvetniški tarifi. Stroške je revizijsko sodišče odmerilo od uspeha tožeče stranke (zneskov, za katere je revizijsko sodišče prisojeno odškodnino zvišalo).

Revizijsko sodišče pa ni smelo posegati v stroškovni izrek prvostopnega postopka. Gre namreč za sklep, s katerim se postopek pravnomočno ne konča in zato zoper njega revizija ni dovoljena (400. člen ZPP). Revizijsko sodišče bi smelo izrek spremeniti le, če bi bilo to potrebno zaradi odločitve o glavni stvari. Ker pa je prvostopno sodišče stroške odmerjalo od celotnega vtoževanega zneska, priznalo pa ni le tistih stroškov, ki jih je štelo za nepotrebne (155. člen ZPP), revizijsko sodišče kljub spremembi odločitve o glavni stvari, ni imelo podlage za spremembo tudi tega izreka.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 448/92
• Sodba II Ips 609/96
• Sodba II Ips 684/96