Sodba II Ips 360/92

Jedro

Višina škode zaradi izpada dohodka od pridelave vrtnin je dejansko vprašanje; oškodovancu pripada odškodnina za gramoz, ki bi ga potreboval za svoje gradbene namene oz. druge lastne potrebe, ne pa za ves gramoz, ki ga je odškodninski zavezanec brez zakonite podlage izčrpal na oškodovančevem zemljišču; obstoj tržne manjvrednosti zemljišča je dejansko vprašanje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo mdr. v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper prvo toženo stranko (z utemeljitvijo, da ni pasivno legitimirana za ta zahtevek), medtem ko je odškodninskemu zahtevku zoper drugo toženo stranko (v celoti za plačilo 686.202,50 SIT) ugodilo le do zneska 7.285 SIT, tudi zoper to toženo stranko uveljavljani nedenarni zahtevek (za vzpostavitev mejnikov in poti) pa skupaj s preostalim delom denarnega odškodninskega zahtevka zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke v tistem delu, v katerem je izpodbijala zavrnitev zahtevka zoper prvo toženo stranko in delno zavrnitev zahtevka zoper drugo toženo stranko glede višjega denarnega zahtevka in glede zahtevka za postavitev mejnikov. V tem delu je hkrati potrdilo sodbo prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga popolno ugoditev reviziji (v smislu popolnega uspeha pritožbe).

Na vročeno revizijo (člen 390 ZPP) toženi stranki nista odgovorili, Javni tožilec R Slovenije pa se o njej ni izjavil.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je uporabilo določbe ZPP (zakona o pravdnem postopku, Ur. l. SFRJ 4/77 - 27/90 v zvezi z 10. členom zakona št. 2515, Ur. list RS, št. 55/92) v skladu z določbo člena 4.1. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I).

Po uradni dolžnosti upoštevne (člen 386 ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke člena 354/2 ZPP v pravdi ni bilo. Revizijski očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niso utemeljeni. Neutemeljen je očitek, da se sodišče druge stopnje ni podrobneje ukvarjalo s posameznimi primeri zahtevkov in da zato sodba druge stopnje nima ustreznih razlogov ter se ne da preskusiti, je pa tudi v nasprotju z dokazi, ki so v spisu (13. točka člena 354/2 ZPP). Sodba druge stopnje ima razloge o vseh odločilnih dejstvih glede vseh odškodninskih podlag tožbenega zahtevka. Ti razlogi so ustrezno izčrpni in jasni, seveda pa sodišče druge stopnje ni bilo dolžno ponavljati dokaznih ocen in dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, s katerimi se je strinjalo. Kateri razlogi naj bi bili v nasprotju z dokaznimi podatki in s katerimi dokaznimi podatki spisa, tožeča stranka v reviziji sploh ne pove, zato v tem delu revizijski očitek procesne kršitve iz 13. točke člena 354/2 ZPP ni konkreten in zato tudi ni upošteven. Če se stališča sodišča druge stopnje ne skladajo s stališči tožeče stranke in jih ima revizija zato za neustrezne, to ni pravkar obravnavana procesna kršitev. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da je sodišče odvzelo tožeči stranki možnost dokazovanja dejstev (najbrž revizija meri na kršitev iz 7. točke člena 354/2 ZPP), ker ni dopustilo dokaza z drugim izvedencem. S tem očitkom tožeča stranka le poskuša izpodbiti tisti del dejanske podlage izpodbijane pravnomočne sodbe, ki se opira na upoštevano izvedensko mnenje. Dejanske podlage pravnomočne sodbe pa z revizijo ni mogoče izpodbijati (člen 385/3 ZPP).

Neutemeljena je tudi revizijska graja uporabe materialnega prava. Kar zadeva zavrnitev tožbenega zahtevka zoper prvo toženo stranko, revizija ni obrazložena. Uradni preskus uporabe materialnega prava (člen 386 ZPP) je v tem delu pokazal, da je bilo glede na ugotovljena dejstva pravilno uporabljeno materialno pravo, ko je bil tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko pravnomočno zavrnjen zaradi razloga pomanjkanja pasivne legitimacije za zahtevke tožeče stranke. Revizija je neobrazložena tudi v delu, s katerim izpodbija pravnomočno zavrnitev tožbenega zahtevka za postavitev mejnikov na spornih parcelah, postavljen zoper drugo toženo stranko. Tudi v tem delu uradni revizijski preskus ni pokazal, da bi bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, k razlogom sodišč prve in druge stopnje o tem delu odločitve pa ni potrebno ničesar dodajati.

Vprašanje višine škode, ki je nastala tožeči stranki zaradi izpada dohodka od spornega zemljišča kot obdelovalnega zemljišča v času obravnavanih petih let, ko je to zemljišče brez pravne podlage posedovala druga tožena stranka, je praktično v celoti dejansko vprašanje. S stališča pravilne uporabe materialnega prava revizijsko sodišče nima pomislekov glede izhodišč, po katerih je sodišče prve stopnje izvajalo dokazni postopek za ugotovitev višine te škode. Kolikšno škodo tožeče stranke je sodišče na podlagi mnenja izvedenca kmetijske stroke ugotovilo, je dejansko vprašanje. Višina odškodnine, ki je tožeči stranki iz tega naslova priznana, je v skladu z dejansko ugotovitvijo, kolikšna škoda je tožeči stranki zaradi izgube dohodka od pridelave vrtnin na spornem (obdelovalnem) zemljišču nastala. Tako pa se izkaže, da je revizijska graja tega dela odločitve - ki se omejuje na trditev, da sta tožnika izgubila veliko dohodka s pridelavo povrtnin, in očitek da je odškodnina iz tega naslova znatno prenizka - zgolj nedovoljen poskus revizijskega izpodbijanja dejanske podlage pravnomočne sodbe (člen 385.3 ZPP).

Vprašanje višine odškodnine za izčrpani gramoz sta sodišči prve in druge stopnje pravilno obravnavali, tako da sta upoštevali določbe zakona o rudarstvu (Ur.l. SRS 17/75 in 29/85), ki so veljale v času, ko je tožena stranka na zemljišču tožeče stranke črpala gramoz. Pravilno sta upoštevali, da je gramoz rudnina (9. točka 3. člena cit. zakona), ki so jo občani smeli pridobivati samo za svoje gradbene namene ali za druge lastne potrebe (53. člen istega zakona). Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da bi s spornega zemljišča pridobila gramoz za svoje gradbene namene, medtem ko kakšnih drugih potreb ni zatrjevala. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da bi za lastni gradbeni namen tožeča stranka črpala gramoz za gradnjo stanovanjske hiše. Kakšnega drugega gradbenega namena tožeča stranka ni zatrjevala. Od tega izhodišča, katerega pravilnosti tožeča stranka v reviziji niti ne izpodbija, naprej pa je šlo v pravdi le še za dejanska vprašanja. S stališča pravilne uporabe materialnega prava ni mogoče imeti pomisleka proti dejanski ugotovitvi, da je za ugotovitev količine gramoza, ki bi ga tožeča stranka iz spornega zemljišča pridobila za lastne gradbene potrebe, treba upoštevati srednje veliko stanovanjsko hišo. Ugotovitev, da to pomeni 80 m3 gramoza, je čista dejanska ugotovitev. Škoda je ugotovljena z oceno vrednosti 80 m3 gramoza. Višina te škode je dejansko vprašanje. Tako pa se izkaže, da tožeča stranka z revizijskimi stališči, da bi bilo treba upoštevati ves izčrpani gramoz, podrejeno pa potrebni gramoz za tri hiše (za tožnika in za njuna otroka) ali pa ustrezno veliko hišo s tremi stanovanji, pa da bi bilo treba upoštevati ugotovljene (prodajne?) cene materiala - spet poskuša izpodbijati dejansko podlago sodbe, česar z revizijo ne more (člen 385/3 ZPP). Njeno revizijsko sklicevanje na novo ustavno koncepcijo lastninske pravice, ki naj bi narekovala odškodnino za ves izčrpani gramoz po dnevni ceni, pomeni neutemeljeno sklicevanje na pravni red, ki ni veljal v času nastanka obravnavane škode. Obseg in višino te škode je treba presojati po že citirani zakonski podlagi, ki je vprašanja izkoriščanja gramoza kot rudnine urejala v času nastanka škode.

Vprašanje, ali je sporno zemljišče tožeče stranke tržno manjvredno zaradi obravnavanega posega druge tožene stranke, je dejansko vprašanje. Ob upoštevanju dejanske podlage, ki jo je temu zahtevku dala tožeča stranka v postopku na prvi stopnji (na kar je sodišče duge stopnje v izpodbijani sodbi utemeljeno posebej opozorilo) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zatrjevane manjvrednosti ni, to dejansko ugotovitev pa je sodišče druge stopnje sprejelo. Revizijsko sodišče je tudi na ta del dejanske podlage izpodbijane sodbe vezano (člen 385.3 ZPP). Torej graja uporabe materialnega prava tudi v tem delu ni utemeljena in je bil odškodninski zahtevek tožeče stranke iz naslova manjvrednosti (v znesku 50,00 SIT) utemeljeno zavrnjen.

Po obrazloženem se je izkazalo glede zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava, da ni podana. Podlaga odškodninske odgovornosti (člen 154 ZOR) je bila pravilno ugotovljena le glede druge tožene stranke. Obravnavana gmotna škoda je bila pravilno pojmovana (v skladu s členom 155 ZOR in 53. členom zakona o rudarstvu). Dejanska vprašanja so bila razčiščena v skladu s pravilnimi materialnopravnimi izhodišči. Čista dejanska vprašanja pa niso predmet revizijskega preskusa uporabe materialnega prava.

Po vsem povedanem je revizijsko sodišče spoznalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP zato treba zavrniti. Z revizijskimi razlogi o zavrnitvi predloga za začasno odredbo in o odločitvi o pravdnih stroških se revizijsko sodišče ne more ukvarjati, ker glede na določbe člena 400/1 ZPP revizije zoper take sklepe sploh ni. Posebne odločitve pa ta okoliščina ni narekovala, ker po oznaki obsega izpodbijanja in po revizijskem predlogu tožeča stranka niti ni opredelila revizije tudi kot revizije zoper sklep sodišča druge stopnje, ampak je očitno ta del revizijskih razlogov le navrgla, torej dodala k pravnim revizijskim razlogom v smislu 386. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 2254/93
• VSL sodba I Cp 1956/2010
• VSL sodba II Cp 274/99