Sklep Cp 1/2003

Jedro

Toženčevega izražanja v pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje ni mogoče označiti samo za preprosto izražanje in grajo sodbe sodišča prve stopnje. Gre za izrazito žaljivo izražanje z izkazanim zaničevalnim namenom. Sodišče je korektno in na celi strani povzelo posamezne zaključene sklope toženčeve pritožbe, ki presojo o zaničevalnem namenu zanesljivo potrjujejo. Zato ni mogoče pritrditi toženčevemu stališču, da se je v obrambi svojih pravic, torej pri izpodbijanju zanj neugodnega dela sodbe sodišča prve stopnje, lahko in upravičeno tako izražal. Toženec bi lahko in bi moral svojo pritožbo utemeljevati s tehtnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ne pa z množico žaljivih izrazov, ki so že sami po sebi objektivno žaljivi in celo poniževalni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Višje sodišče v Ljubljani je ob reševanju toženčeve pritožbe proti sodbi sodišča prve stopnje izdalo tudi sklep, da se toženca kaznuje z denarno kaznijo 300.000 SIT zaradi žalitve sodnika, sodišča in nasprotnih strank v pritožbi z dne 23.11.2000.

Toženec v pravočasni pritožbi proti sklepu o denarni kazni smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga zavrženje izpodbijanega sklepa. Res je toženec v svojem preprostem izražanju grajal varuhe zakonitosti, vendar ima za vse svoje trditve dokaze in jih je tudi zapisal. Sedaj mu je podtaknjeno kaznivo dejanje razžalitve, prezrto pa je, da je toženec lahko tako ravnal v obrambi svojih pravic. Zato je izpodbijani sklep žalitev za samega toženca, ki zaradi takega oropanja svojih človeških pravic trpi duševne bolečine. Sodišče oziroma sodnica, ki je navedena v sklepu, je pristranska, sama je zagrešila hudo žalitev, saj je odločila kljub temu, da toženca takoimenovani prizadeti niso tožili. Kjer ni tožnika, ni sodnika. Zato izpodbijani sklep predstavlja kaznivo dejanje nevestnega dela v službi. Toženec je naknadno vložil še dve vlogi, v katerih dodatno utemeljuje svoje pritožbene trditve in priglaša stroške, vendar vrhovno sodišče teh vlog zaradi izteka pritožbenega roka ni upoštevalo.

Pritožba ni utemeljena.

Toženčevega izražanja v pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje ni mogoče označiti samo za preprosto izražanje in grajo sodbe sodišča prve stopnje. Gre za izrazito žaljivo izražanje z izkazanim zaničevalnim namenom. Sodišče je korektno in na celi strani povzelo posamezne zaključene sklope toženčeve pritožbe, ki presojo o zaničevalnem namenu zanesljivo potrjujejo. Zato ni mogoče pritrditi toženčevemu stališču, da se je v obrambi svojih pravic, torej pri izpodbijanju zanj neugodnega dela sodbe sodišča prve stopnje, lahko in upravičeno tako izražal. Toženec bi lahko in bi moral svojo pritožbo utemeljevati s tehtnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ne pa z množico žaljivih izrazov, ki so že sami po sebi objektivno žaljivi in celo poniževalni. Gre za izraze, ki jih vrhovno sodišče le na kratko povzema: da je konkretni sodnik ravnal tako, kot da bi imel udbaškega vohuna za nadzorovanje toženca, da je storil kaznivo dejanje nevestnega dela v službi, da je kriminalec, da je ponaredil uradno listino, da je ukradel dopis iz spisa, da je tat, da je sramotno pljunil na svoje dostojanstvo, izdal sodno zaprisego, jo izrekel s figo v žepu, da mu pripada enajst let zaporne kazni itd.; pa še, da so tožniki mamilaši, postopači, tatovi in alkoholičarji.

Pravkar povzeti izrazi ne zahtevajo dodatne utemeljitve, da gre za žalitve, ki so bile zapisane tudi z zaničevalnim namenom. Zato vrhovno sodišče le še dodaja, da je zmotno toženčevo stališče o nepravilnosti izpodbijanega sklepa, ker ni nihče od prizadetih vložil tožbe. Izpodbijani sklep ni bil izdan v kazenskem postopku, ki se pri kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime res začne na podlagi vloge prizadete osebe. Izdan je bil v pravdnem postopku, za izdajo takega sklepa pa je imelo sodišče pooblastilo že v samem zakonu, ki ne zahteva pobude prizadete osebe. Tako Zakon o pravdnem postopku - ZPP v 109. členu določa, da se po 11. členu tega zakona kaznuje tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku. Toženec je to storil na način, ki ga ni mogoče opravičiti niti z njegovo prizadetostjo zaradi neuspeha v postopku niti z njegovo starostjo.

Toženec v pritožbi ne načenja vprašanja višine izrečene denarne kazni. Zato vrhovno sodišče pri uradnem preizkusu tega dela izpodbijanega sklepa in v mejah pritožbenih razlogov pritrjuje presoji in razlogom sodišča za določitev denarne kazni v višini 300.000 SIT. Toženčevo izražanje v pritožbi je res zelo žaljivo za sodnika in nasprotne stranke, žalitve je toženec v vseh vlogah trdovratno ponavljal, ponavlja in še razširja pa jih tudi v sedanji pritožbi.

Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, v postopku pa tudi ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, je vrhovno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep o denarni kazni.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Psp 209/2020
• VSL sklep II Cpg 1258/2016
• VSL sklep I Cp 1996/2009