<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba II Ips 422/92

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:1993:II.IPS.422.92
Evidenčna številka:VS00074
Datum odločbe:06.01.1993
Področje:STANOVANJSKO PRAVO
Institut:uporabnik - pojem - ekonomska skupnost

Jedro

Stalna gospodinjska dela za imetnico stanovanjske pravice, ob istočasnem prenočevanju v drugem stanovanju, ne omogočajo sklepanja v ekonomski skupnosti in pridobitvi statusa uporabnika po dol. 5. čl. ZSR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se je toženka dolžna izseliti iz garsonjere ter jo izročiti tožeči stranki. Pritožbi tožeče stranke je sodišče druge stopnje ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je toženki naložilo, da se je iz garsonjere dolžna izseliti.

Toženka proti tej sodbi vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga, naj jo revizijsko sodišče spremeni in pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno, ali pa naj jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Opozarja na nasprotje v dejanskih ugotovitvah, saj prvo sodišče ugotavlja, da je toženka sicer pri pokojni imetnici stan. pravice pogosto prespala, občasno pa tudi drugje, medtem ko sodišče druge stopnje kot nesporno ugotovitev šteje, da toženka nikdar ni stanovala v stanovanju pokojne. S tem v zvezi gre za vprašanje pravilne uporabe določbe 5. člena zakona o stanovanjskih razmerjih. Ni določeno, da bi morala oseba, ki najmanj dve leti živi z imetnikom stanovanjske pravice v ekonomski skupnosti, pri njem brez izjeme tudi stalno prespati. Po revizijskem mnenju pa gre v izpodbijani sodbi predvsem za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odst. 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ugotovitev v izpodbijani sodbi, da toženka "nikdar ni stanovala v stanovanju pokojne ", ne pomeni spremembe dejanskih ugotovitev sodbe sodišča prve stopnje ali nasprotovanje zapisniško navedenim izpovedbam v postopku. Presoja dejstev tako na prvi kot na drugi stopnji temelji na izpovedi toženke same, (list 12 spisa), da je od leta 1987 s pokojno sicer imela skupno gospodinjstvo", da pa spala ni tam". Ocena take izpovedi v luči uporabe določbe 5. člena zakona o stanovanjkih razmerjih pa se kot ugotovitev dejanska podlage niti v prvostopni niti v drugostopni odločitvi ne razlikuje. Gre namreč za ugotovitev obstoja dejstev, ki zaradi ugotovitve statusa uporabnika dokazujejo, da je prizadeta oseba najmanj dve leti živela z imetnikom stanovanje pravice v ekonomski skupnosti. Življenje v ekonomski skupnosti, torej skupno življenje v stanovanju kot pravni standard, katerega obstoj je podlaga za pridobitev statusa uporabnika in za stanovanjsko zaščito po zakonu o stanovanjskih razmerjih, predpostavlja stalno bivanje v stanovanju, torej tudi uporabo stanovanja za prenočevanja. Prav slednjega pa dejstva dejanske podlage, ki jih ugotavljata obe nižji sodišči, ne potrjujejo. Razlike v opisu dejanskega sklepanja so očitno le posledica načina izražanja, v obeh primerih pa gre le za pravno presojo okoliščine, da je toženka sicer s pokojno skupaj gospodinjila, da pa pri njej " ni spala, kot je sama izpovedala" (sodišče prve stopnje), oziroma, da "v stanovanju ni stanovala" (sodišče druge stopnje).

Pravna presoja takšnega dejanskega stanja pa ne more biti takšna, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Ker spornega stanovanja toženka ni uporabljala za prenočevanje, poleg tega pa je stalno bivanje prijavila drugje, zgolj gospodinjska dela za pokojno, čeprav stalna, še ne pomenijo, da je z njo živela v ekonomski skupnosti v smislu določbe 5. člena zakona o stanovanjskih razmerjih in s tem pridobila status uporabnika ter stanovanjsko zaščito.

Izpodbijani sodbi torej ni mogoče utemeljeno očitati bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, niti ji ni mogoče očitati zmotne uporabe materialnega prava. Ker v pravdi tudi ni bilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).


Zveza:

ZSR člen 5.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy03NA==