Sodba II Ips 340/92

Jedro

Tožnik, ki ima pravico, da od prevzemnika kmetije zahteva izpolnitev pogodbe, se glede na poslovni namen ob sklepanju te pogodbe (izročevalec je želel, da si tožnik na zemljišču zgradi hišo in reši svoj stanovanjski problem) lahko odpove pravici, da zahteva izpolnitev pogodbe, tudi s kokludentnimi dejanji (hišo si je zgradil drugje).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi toženec bil dolžan izpolniti izročilno pogodbo z dne 28.1.1959 tako, da bi tožniku v last in posest izročil določeno zemljišče. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, naj jo revizijsko sodišče spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi. Predmet tožbenega zahtevka je uveljavljanje pravice iz izročilne pogodbe. Toženec kot prevzemnik kmetije se je zavezal, da bo tožniku izročil v last njivo na G., če bi se ta odločil zidati hišo. Toženec se je torej zavezal tožniku nekaj izročiti z odložnim pogojem, ki je v celoti v tožnikvi sferi. Izročitev ni časovno omejena. Tožnik bi se lahko svoji lastninski pravici odpovedal le tako, da bi sklenil ustrezen pravni posel. S konkludentnimi dejanji pravice ni mogel izgubiti. V izročilni pogodbi ni bilo dogovorjeno, za čigave potrebe bo zidana hiša. Nagib ni pravno relevanten. Tožnik bi obstoječo hišo prodal in tako pridobil sredstva, da bi v kratkem času zgradil novo hišo na spornem zemljišču.

Toženec je na revizijo odgovoril in predlagal, naj se zavrne, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odst. 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), v pravdi ni bilo.

Obe sodišči sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Razlaga določbe 4. točke izročilne pogodbe, kolikor se nanaša na sporno nepremičnino, glede na ugotovljeno dejansko stanje ne dopušča ekstenzivne razlage. Odločilna je razlaga volje strank, ki so pogodbo sklepale. Izročevalec, ki prevzemniku v korist drugih potomcev nekaj nalaga, zasleduje določen interes. V obravnavanem primeru je bil ta interes glede na dejansko stanje očitno razumljen kot želja izročevalca, da toženec, prevzemnikov brat, reši svoj stanovanjski problem. V tej smeri je sprejemljiva težnja po ugotavljanju dejanskega stanja o vprašanju, ali se ni tožnik svoji pravici iz izročilne pogodbe morda odpovedal z izjavami in konkludentnimi dejanji.

Revizijsko stališče, da bi se tožnik svoji lastninski pravici do spornega zemljišča lahko odpovedal le s pravnim poslom, izhaja iz napačne pravne razlage, da je s sklenitvijo izročilne pogodbe na zadevnem zemljišču že pridobil lastninsko pravico. Pridobil je namreč le zahtevek obligacijske narave, da terja od toženca izpolnitev izročilne pogodbe. Usoda njegovega zahtevka pa je seveda podvržena dejanski in pravni presoji, ki se nanaša tudi na vprašanje, ali se niso stekli pogoji za ugotovitev o odpovedi zahtevkov.

Ker ugotovljenega dejanskega stanja z revizijo ni mogoče izpodbijati (3. odst. 385. člena ZPP), veljajo dejstva dejanske podlage v sodbah nižjih sodišč za izhodišče pravne presoje. V tem pogledu je presoja o tožnikovi odpovedi, zahtevati izpolnitev izročilne pogodbe, predvsem utemeljena na njegovi lastni izpovedi (list. 9. spisa), da hiše na spornem zemljišču ni nameraval graditi in da tega interesa ne bi imel še danes, če z gradnjo ne bi začel toženčev sin. Ob takšni dejanski podlagi je odpadlo razmišljanje o odložnem pogoju in nagibu za vložitev zahtevka in obvelja pravna presoja nižjih sodišč o poslovnem namenu ob sklenitvi izročilne pogodbe pred 30. leti (z gradnjo hiše bi tožnik zadostil svojim stanovanjskim potrebam) ter o okoliščinah, ki kažejo, da se je tožnik svoji pravici, da zahteva zamljišče zase, ker je svoj stanovanjski problem že rešil, odpovedal. Pri tem pa ni mogoče sprejeti revizijskega pravnega naziranja, da taka odpoved ni možna s konkludentnimi dejanji, temveč le z obličnim pravnim poslom. Revizijsko stališče, da tožnik svoje pravice ni že prej skušal realizirati zgolj zato, ker zemljišče še ni bilo zazidljivo, pa po eni strani posega v ugotovljeno dejansko stanje in ga zadenejo posledice prepovedi revizije zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (z možnim sklepanjem, da je ob sklenitvi izročilne pogodbe in kasneje zemljišče še bilo zazidljivo), po drugi strani pa ta okoliščina na pravno presojo, ki se nanša na poslovni namen ob sklenitvi izročilne pogodbe in na kasnejšo tožnikovo konkludentno odpoved pravici, da zahteva, kar mu po izročilni pogodbi pripada , ne vpliva.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 166. člena v zvezi z določbo 1. odstavka 155. člena ZPP. Tožnik nosi svoje revizijske stroške, ker z revizijo ni uspel, tožena stranka pa stroške odgovora na revizijo, ker jih mi mogoče šteti za stroške, ki bi bili potrebni za to pravdo.

Določbe zakona o pravdnem postopku, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009