Sodba II Ips 905/2008

Jedro

Na podlagi osnovnega vložka in sorazmerno z njegovo vrednostjo pridobi družbenik poslovni delež v družbi z omejeno odgovornostjo. Ker lahko poslovni delež pripada eni ali več osebam, je lahko tudi del skupnega premoženja zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev, a le v primeru, če je bil osnovni vložek dan iz sredstev skupnega premoženja.

V skupno premoženje pravdnih strank lahko spada le poslovni delež v družbi, ne pa sama družba, ki je samostojen pravni subjekt, ali premoženje te družbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnica mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti prvemu tožencu njegove revizijske stroške v znesku 953,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da spada v skupno premoženje tožnice in pokojnega I. H. 50 % poslovni delež firme M. d.o.o., 50 % poslovni delež firme B. d.o.o., 1/3 nepremičnine, vl. št. 1866, k.o. ..., 1/8 nepremičnine, vl. št. 1004, k.o. Z. Š., izkupiček od prodaje disko kluba C. v znesku 200.000,00 DEM oziroma v protivrednosti 101.131,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2000 dalje do plačila, počitniška hišica na parc. št. 1973/4, vl. št. 1256, k.o. ..., 1/2 firme Ma. d.o.o. in 1/2 firme M. T. d.o.o., ter da znaša delež tožnice in pokojnega I. H. na skupnem premoženju za vsakega do ½. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek na izstavitev poslovne listine, na podlagi katere bi tožnica na svoje ime vknjižila 25 % poslovni delež firm M. d.o.o. in B. d.o.o. zahtevek za izplačilo 25 % osnovnega kapitala in 25 % premoženja firm Ma. d.o.o. in M. T. d.o.o., ter zahtevek za izplačilo dobička od leta 1998 dalje v firmah M. d.o.o., Ma. d.o.o. in B. d.o.o., glede na njen poslovni delež. Zavrnilo je tudi zahtevek na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine za zgoraj navedene nepremičnine ter zahtevek za plačilo 100.000,00 DEM oziroma v protivrednosti 50.565,92 EUR iz naslova prodanega disko kluba v Celju.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Proti tej odločitvi vlaga tožnica revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da je ugotovitev, da ni uveljavljala deleža na poslovnem deležu družb, protispisna, saj iz tožbenega zahtevka izhaja ravno nasprotno. Sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni izvedlo dokaza z ogledom kraja in z izvedencem gradbene stroke, s čimer bi lahko ugotovilo, da gre v T. za 1.000 m² veliko skladišče, narejeno leta 1996. Po njenem mnenju je izostala tudi dokazna ocena cenitvenega poročila ing. G. E. V reviziji povzema izpovedi nekaterih prič, presoja njihovo verodostojnost, sodišču pa očita, da je izpovedi prič interpretiralo drugače, kot izhaja iz zapisnikov. Napačen se ji zdi tudi zaključek, da v času življenjske skupnosti s pokojnim I. H. ni nastalo nobeno skupno premoženje. Z delom, energijo in sredstvi je namreč prispevala k ustvarjanju skupnega premoženja, ravno zaradi njenih receptur, dobave strojev in doprinosa k ustvarjanju dobička pa se je povečal obseg dela in zaposlenih v družbi M. d.o.o. Navaja, da je bila tovarna zgrajena v času trajanja zakonske zveze, sprememba garažnega prostora v trgovino in zeliščno lekarno pa predstavlja stvaritev nove nepremičnine in ne le ureditev garažnega prostora, kot sta zaključili sodišči. Glede nepremičnine v T. je po mnenju tožnice ključno, da je prišla v last družbe M. d.o.o., R. J. in pokojnega, vsakega do 1/3, šele s pogodbo z dne 10. 2. 1994 in ne že 6. 5. 1991, ko je bila sklenjena samo pogodba o oddaji stavbnega zemljišča, nepremičnina pa je ostala v družbeni lastnini. Po prepričanju tožnice je bilo med strankama ustvarjeno najmanj naslednje skupno premoženje: dokapitalizacija družbe M. d.o.o. v letu 1995, povečanje osnovnega kapitala družbe M. T. d.o.o. v letu 1996, dokapitalizacija družbe B. d.o.o. v letu 1995, ustanovitev družbe Ma. d.o.o., v letu 1995, nepremičnina v T., seznam receptur in stroji.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Prvi toženec je na revizijo obrazloženo odgovoril in priglasil stroške odgovora na revizijo.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče ugotavlja, da nižji sodišči nista zagrešili nobene od zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Za dokaz z izvedencem zakon ne določa nobene izjeme od čistega razpravnega načela (7. člen ZPP). Stranka mora podati dokazni predlog in v njem označiti dejstvo, ki ga želi na ta način dokazovati. Tožnica je sicer res predlagala postavitev izvedenca, vendar je svoj dokazni predlog omejila izključno na vrednotesnje premoženja družb M. d.o.o., B. d.o.o., M. T. d.o.o., in Ma. d.o.o., ter na oceno ustvarjenih prihodkov in dobička družb za čas po 5. 5. 1998. Sodišče je tako ravnalo pravilno, ko tožničinega dokaznega predloga ni razširilo tudi na ugotavljanje razmerja med vrednostjo (obsegom) gradbenih del na nepremičninah v T., P. in Z. v času trajanja zunajzakonske skupnosti in zakonske zveze ter vrednostjo nepremičnin pred tem. Pravilno je tudi stališče nižjih sodišč, da ni bilo potrebe po postavitvi izvedenca za vrednotesnje družb, saj tožnici ni uspelo dokazati, da je poslovni delež v družbah M. d.o.o., in B. d.o.o., skupno premoženje, glede družb M. T. d.o.o. in Ma. d.o.o., pa je tožba nesklepčna. Zaradi pomanjkljive trditvene podlage v zvezi z nepremičninami je bila utemeljena tudi zavrnitev dokaznega predloga z ogledom nepremičnin. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo cenitveno poročilo G. E. le kot del tožničinih navedb. Ker je bilo pridobljeno pred pravdo, ni imelo neposredne dokazne vrednosti niti kot izvedensko mnenje niti kot listina.

7. Neutemeljen je tudi očitek zmotne uporabe materialnega prava. Na podlagi osnovnega vložka in sorazmerno z njegovo vrednostjo pridobi družbenik poslovni delež v družbi z omejeno odgovornostjo (471. člen Zakona o gospodarskih družbah, v nadaljevanju ZGD-I). Ker lahko poslovni delež pripada eni ali več osebam (480. člen ZGD-I), je lahko tudi del skupnega premoženja zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev, a le v primeru, če je bil osnovni vložek dan iz sredstev skupnega premoženja. Temeljna predpostavka za nastanek skupnega premoženja je obstoj zakonske zveze oziroma zunajzakonske skupnosti (drugi odstavek 51. člena v zvezi z 12. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR). Ob dejanski ugotovitvi, na katero je revizijsko sodišče vezano, da sta bili družbi M. d.o.o., in B. d.o.o., ustanovljeni še pred začetkom zunajzakonske skupnosti med pokojnikom in tožnico, osnovni vložek pokojnega torej ni bil dan iz njunega skupnega premoženja, zato tudi 50 % poslovni delež v omenjenih družbah ne more predstavljati skupnega premoženja tožnice in pokojnika. Kot sta pravilno pojasnili že nižji sodišči, bi lahko tožnica na račun morebitnih vlaganj v družbi (poslovno in strokovno sodelovanje z družbama, priprava receptur, zagotavljanje strojev za proizvodnjo) uveljavljala le obogatitveni zahtevek zoper posamezno družbo. Revizijske trditve, da je prišlo v letu 1995 do dokapitalizacije obeh družb ter da je vplačilo povečanega osnovnega kapitala opravil pokojnik, pa predstavljajo revizijsko novoto in s tem nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku pred nižjima sodiščema (tretji odstavek 370. člena ZPP). Pravilno je tudi stališče nižjih sodišč o nesklepčnosti tožbe v delu, v katerem tožnica uveljavlja zahtevek, da spada v skupno premoženje 1/2 firme Ma. d.o.o. in 1/2 firme M. T. d.o.o., in da je toženec posledično dolžan izplačati tožnici 25 % osnovnega kapitala in 25 % premoženja obeh družb. V skupno premoženje pravdnih strank namreč lahko spada le poslovni delež v družbi, nikakor pa ne sama družba, ki je samostojen pravni subjekt, ali premoženje te družbe.

8. Sodišči sta pravilno zavrnili zahtevek tudi v delu, ki se nanaša na nepremičnine. Tožnica ni niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi nasprotovala ugotovitvi, da je pokojnikovo tretjinsko lastništvo (oziroma pravica do uporabe) nepremičnine, vl. št. 1866, k.o. ..., izviralo iz pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča iz leta 1991, da je bila osnova za pokojnikovo lastništvo (do 1/8) nepremičnine, vl. št. 1004, k.o. ..., darilna pogodba iz leta 1988, ter da je nepremičnino, vl. št. 1256, k.o. ..., pokojni leta 1994 podedoval. Ob takšnih ugotovitvah je zaključek nižjih sodišč, da so vse nepremičnine predstavljale pokojnikovo posebno premoženje, pravilen (51. člen ZZZDR).Revizijska navedba, da lastništvo pokojnega na nepremičnini v T. izvira iz pogodbe z dne 10. 2. 1994, tako predstavlja novo in posledično neupoštevno revizijsko trditev. Tudi okoliščina, da je bila nepremičnina v T. sprva v družbeni lastnini in je bila na pokojnega vpisana pravica do uporabe do 1/3, kasneje pa se je na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini vzpostavil sistem pretvorbe pravic na stvareh v družbeni lastnini v lastninsko pravico, ne more spremeniti zaključka, da je nepremičnina pokojnikovo posebno premoženje.

9. Tožnica trdi, da ji na osnovi gradnje in vlaganj v času življenjske in ekonomske skupnosti s pokojnim pripada stvarna pravica na omenjenih nepremičninah. V skladu z Zakonom o temeljnih lastninskopravnih razmerjih ( Ur. l. SFRJ, št. 6/1980 s spremembami) so imela vlaganja v posebno premoženje drugega zakonca oziroma zunajzakonskega partnerja stvarnopravne posledice samo v primeru, če so dela, izvedena v času zakonske zveze oziroma zunajzakonske skupnosti, spremenila stanje in vrednost nepremičnine v tolikšni meri, da je prišlo do spremembe identitete nepremičnine oziroma je bilo nepremičnino mogoče šteti za novo stvar. Ob ugotovitvi, da so se gradbena dela na nepremičnini, vl. št. 1866, k.o. ..., začela že pred začetkom njune zunajzakonske skupnosti, ter glede na to, da tožnica ni podala jasnih trditev, do katere faze je bil objekt zgrajen do začetka zunajzakonske skupnosti, in ni niti količinsko niti vrednostno opredelila izvedenih del v času zunajzakonske skupnosti in kasnejše zakonske zveze, ter ni predlagala izvedenca gradbene stroke, ki bi ocenil vrednost gradnje v tem obdobju glede na vrednost nepremičnine pred tem, sta sodišči zaradi neustrezne trditvene podlage utemeljeno zavrnili zahtevek v tem delu. Prav tako sta sodišči pravilno presodili, da zaradi pomanjkljivih trditev in nezadostne tožničine procesne aktivnosti ni bilo mogoče ugoditi zahtevku glede nepremičnine, vl. št. 1256, k.o. ... Revizijsko sodišče soglaša tudi s stališčem nižjih sodišč, da trditve tožnice, da je bila v času zakonske zvezegaraža preurejena v lekarno, ne da bi ob tem natančneje opredelila obseg izvedenih del v objektu, ne dopuščajo zaključka, da je nastala nova stvar. Preureditev prostora znotraj objekta je nedvomno povečala vrednost nepremičnine, a do spremembe njene identitete ni prišlo. Zato je bil tožničin stvarnopravni zahtevek tudi glede nepremičnine, vl. št. 1004, k.o. ..., materialnopravno pravilno zavrnjen. Trditev, ki bi omogočale zaključek o pridobitvi lastninske pravice na nepremičninah na pravnoposlovni podlagi, pa tožnica ni podala.

10. Revizijsko sodišče pritrjuje stališču nižjih sodišč, da tudi izkupiček od prodaje disko kluba v C. ne sodi v skupno premoženje tožnice in pokojnika, pravilni in natančni razlogi prvostopenjske sodbe, ki jim je drugostopenjsko sodišče v celoti sledilo, pa ne terjajo dopolnitve.

11. Revizija je izredno pravno sredstvo, ki je v skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. S trditvijo, da je sodišče zagrešilo procesno kršitev, ko je izpovedi prič interpretiralo drugače, kot izhaja iz zapisnikov, tožnica dejansko izpodbija dokazno oceno nižjih sodišč, s čimer nedovoljeno posega v ugotovljeno dejansko stanje. Iz istega razloga so neupoštevne tudi revizijske navedbe, s katerimi tožnica presoja verodostojnost posameznih prič in izpeljuje zaključke, ki odstopajo od dejanskih ugotovitev nižjih sodišč.

12. Ker je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno in ker niso podane očitane postopkovne kršitve, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Tožnica z revizijo ni uspela, zato krije sama svoje stroške revizijskega postopka, prvemu tožencu pa je dolžna povrniti stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), ki znašajo 953,85 EUR (1350 točk za sestavo odgovora na revizijo, 20 % DDV na odvetniške storitve ter taksa za odgovor na revizijo v višini 208,65 EUR). Tožnica je dolžna odmerjene stroške povrniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Datum zadnje spremembe:

28.03.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1070/2011
• Sodba II Ips 1101/2008
• VSRS sklep II DoR 425/2014