Sklep Cp 2/2000

Jedro

Mejo med neprimernim in žaljivim je seveda težko povsem jasno določiti. V primeru, da bi bila v vloženem pravnem sredstvu navedena le sporna trditev, bi bila presoja, ali je taka utemeljitev pravnega sredstva žaljiva, morda lahko tudi drugačna.

Ob obsežnem strokovnem argumentiranju pa se lahko pripeti, da pride tudi do zapisa misli, ki ni strokovna in ki jo je mogoče opredeliti kot neprimerno. Vendar pa je treba morebitno žaljivost take, za potek postopka neprimerne (in zato nestrokovne) misli, ki je lahko sankcionirana z izrekom denarne kazni, ocenjevati na podlagi celotne vsebine in tedaj celotne odvetnikove argumentacije posameznega procesnega dejanja. Ob taki oceni spornega pritožbenega zapisa pa je vrhovno sodišče mnenja, da v pritožbi zapisana trditev brez dvoma ni primerna (in tudi ne strokovna), vendar pa ni mogla predstavljati žalitve za sodišče, ki je svoje delo opravilo korektno.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

Višje sodišče v L. je odločilo, da se odvetnici X. X. zaradi žalitve sodišča izreče denarna kazen v znesku 100.000 SIT.

Proti temu sklepu je vložila odvetnica X. X. pravočasno pritožbo v kateri predlaga, da naj se sklep o izreku denarne kazni razveljavi. Pri pisanju pravnega sredstva, v katerem naj bi bile za sodišče žaljive trditve, je prišlo do nesporazuma. Pritožba je bila narekovana, pri pisanju nareka pa je pomotoma izostala beseda "natančno". Stavek, ki ga je dejansko narekovala, se je namreč glasil: "V kolikor bi sodišče tožbo natančno prebralo, bi lahko ugotovilo....". Sicer pa je pritožnica odvetnica že od leta 1968. V vsem času opravljanja odvetniškega poklica ni imela in tudi sedaj nima namena žaliti sodišča. V kolikor je sodišče v pritožbi zapisane besede štelo kot žalitev, se opravičuje, saj pri pisanju pritožbe ni imela prav nobenega žaljivega namena. Potrebno pa je vendarle poudariti, da je vsaka pritožba v določeni meri kritika dela sodišča prve stopnje oziroma njegove sodbe, kar bi lahko pomenilo, da bi se potem lahko vsaka trditev s takšnega ali drugega zornega kota štela kot žalitev.

Pritožba je utemeljena.

Točna je ugotovitev pritožbenega sodišča v izpodbijanem sklepu, da je odvetnica X. X. v pritožbi zapisala. "Ni znano, od kje sodišču nenehno ponavljanje zaledenelosti stopnic, v kolikor bi sodišče tožbo prebralo, bi lahko ugotovilo, da je tožnik v tožbi zapisal, da si je poškodoval levo koleno zaradi spolzkih stopnic" (tretji odstavek na 3. strani pritožbe z dne 4.11.1999). V tem delu je povzetek v pritožbi izražene misli korekten in natančen. Po mnenju vrhovnega sodišča pa je najmanj zelo sporno nadaljnje sklepanje sodišča, ki je izreklo denarno kazen zaradi žalitve sodišča, da navedba v pritožbi "v kolikor bi sodišče tožbo prebralo" pomeni, kot je zapisalo sodišče "nedvomno očitek, da je sodišče izdalo sodbo, ne da bi sploh prebralo tožbo, da torej sploh ni vedelo o čem sodi". Ta nadaljnja trditev (ki v pritožbi ni zapisana, je pa na njen obstoj sklepalo na podlagi pritožbene trditve sodišče, ki je izreklo denarno kazen), bi res pomenila žaljiv in podcenjevalen odnos do sodišča (in bi tedaj narekovala izrek denarne kazni), vendar pa taka misel v pritožbi ni bila zapisana. Sklepanje sodišča, ki je izreklo denarno kazen, da v pritožbi zapisana misel nujno lahko pripelje le do miselnega sklepa, da se je z v pritožbi zapisano mislijo tudi zatrjevalo, da je "sodišče izdalo sodbo, ne da bi sploh prebralo tožbo in da sploh ni vedelo, o čem sodi", je napačno, saj ni nujno, da je imela odvetnica ob pisanju pritožbe res v mislih tudi tako trditev, pa četudi bi jo imela, resničnosti obstoja take misli nobeni argumenti ne morejo dokazati. Širitev trditev, ki naj bi bile žaljive, preko tistih trditev, ki so dejansko zapisane (in tedaj objektivno obstajajo), z uporabo metode sklepanja, da mora (ali da lahko) zaradi A (v obravnavanem primeru v pritožbi konkretno in jasno zapisana trditev) nujno obstajati (ali da lahko obstaja) samo še B (trditev, na katero sklepa sodišče, ki je izreklo denarno kazen in ki v pritožbi ni zapisana), ni korektna in ni v skladu s pravili pravilnega in argumentiranega logičnega sklepanja. Zato je mogoče v obravnavanem primeru presojo o tem, ali je bil v pritožbi dejansko navedeni zapis žaljiv ali ne, omejiti le na tiste trditve, ki so v pritožbi izrečno navedene, tedaj na trditve:

"ni znano, od kje sodišču nenehno ponavljanje zaledenelosti stopnic, v kolikor bi sodišče tožbo prebralo, bi lahko ugotovilo, da je tožnik v tožbi zapisal, da si je poškodoval levo koleno zaradi spolzkih stopnic".

Po določbah Zakona o odvetništvu (Ur. l. SRS, št. 18/93 - ZOdv), Statuta odvetniške zbornice Slovenije (Uradni list RS, št. 15/94 - Statut) in Kodeksa odvetniške etike, ki ga je dne 16.12.1994 sprejela Odvetniška zbornica Slovenije (v nadaljevanju Kodeks), je odvetnik dolžan pri zastopanju stranke ravnati vestno, pošteno, skrbno ter po načelih odvetniške etike (11. in 95. člen ZOdv, 4. točka 77. člena Statuta), pri opravljanju odvetniškega poklica pa se mora obnašati in izražati primerno in nežaljivo (19. točka 77. člena Statuta). Načela in pravila, po katerih se morajo ravnati odvetniki pri opravljanju svojega poklica, pa so natančneje opredeljena v Kodeksu. Tako je v osmem pravilu (načelu) Kodeksa navedeno, da mora odvetnik vselej spoštovati pravila o lepem vedenju, v petnajstem pa, da naj se odvetnikova pravniška in splošna kultura pokaže v vsem njegovem poklicnem delu, v njegovih nastopih, vlogah in govorih, ter stikih s strankami in kolegi, ter sodnimi in drugimi organi. Dostojnost, vljudnost, vestnost, nepodcenjevalnost in ravnanje po splošnih etičnih normah zahtevajo tudi pravila (načela), ki so podrobneje urejena v osemnajstem, dvajsetem, štiriindvajsetem, devetintridesetem in petdesetem pravilu (načelu) Kodeksa. Po določbah Kodeksa naj bi odvetnik varoval svoj ugled s strokovnim znanjem, dobro informiranostjo in poklicno rutino (petdeseto pravilo in/ali načelo), strokovno znanje pa je kot najmočnejše odvetnikovo orožje na več mestih poudarjeno tudi v članku Vladimirja Kreča: Odvetniki in poklicna etika, Pravnik let. 1993, št. 9-10, str. 449.

V pritožbi zapisana trditev da "ni znano, od kje sodišču nenehno ponavljanje zaledenelosti stopnic, v kolikor bi sodišče tožbo prebralo, bi lahko ugotovilo, da je tožnik v tožbi zapisal, da si je poškodoval levo koleno zaradi spolzkih stopnic" nima nič skupnega s strokovnim znanjem (ki naj bi bilo odvetnikovo najmočnejše orožje). Gre za trditev, ki ni prav v ničemer pripomogla k strokovni rešitvi zadeve (in tedaj za zastopanega ni pomenila nobene koristi), kar še posebej velja ob dejstvu, da bi moralo biti odvetnici (tako kot bi moralo biti po njenih trditvah sodišču), ki je ves čas sodelovala v postopku in se je udeleževala vseh narokov, ves čas postopka (tedaj tudi ob pisanju pritožbe) znano, da je bil tožnik tisti (tedaj stranka, ki jo je zastopala), ki je spremenil njene tožbene trditve. V tožbi je res govor o "spolzkih stopnicah - I. točka tožbenih trditev), vendar pa je tožnik sam na obravnavi dne 22.5.1997 (l. št. 12 pravdnega spisa), ko ga je sodišče v navzočnosti njegove pooblaščenke zaslišalo kot stranko, začel govoriti o stopnici, ki je bila poledenela. Zaradi takih tožnikovih trditev se je sodišče (in seveda tudi pooblaščenka tožnika) v dokaznem postopku začelo ukvarjati s poledenelostjo in ne le v tožbi zatrjevano spolzkostjo stopnic. Pritožbeno sprenevedanje, da tožeči stranki "ni znano, od kje sodišču...." zato brez dvoma ni bilo korektno in ga je zato mogoče opredeliti kot neprimerno, vendar pa po presoji vrhovnega sodišča, kljub neprimernosti, ne tudi kot za sodišče žaljivo. Mejo med neprimernim in žaljivim je seveda težko povsem jasno določiti. V primeru, da bi bila v vloženem pravnem sredstvu navedena le sporna trditev, bi bila presoja, ali je taka utemeljitev pravnega sredstva žaljiva, morda lahko tudi drugačna. Vendar pa je treba v obravnavanem primeru upoštevati, da je tožeča stranka vložila precej obširno pravno sredstvo, v katerem je postavila celo vrsto trditev, s katerimi je izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje. Ker v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uspela, je bila njena pritožba do izpodbijane odločbe precej kritična, vendar v vsem obsegu (razen seveda glede spornega zapisa) v mejah strokovnega argumentiranja. Ob obsežnem (v postopku pred sodiščem vsekakor dovoljenem in za uspešen potek postopka celo potrebnem) strokovnem argumentiranju pa se lahko pripeti, da pride tudi do zapisa misli, ki ni strokovna in ki jo je mogoče opredeliti kot neprimerno. Vendar pa je treba morebitno žaljivost take, za potek postopka neprimerne (in zato nestrokovne) misli, ki je lahko sankcionirana z izrekom denarne kazni, ocenjevati na podlagi celotne vsebine in tedaj celotne odvetnikove argumentacije posameznega procesnega dejanja. Ob taki oceni spornega pritožbenega zapisa pa je vrhovno sodišče mnenja, da v pritožbi zapisana trditev brez dvoma ni primerna (in tudi ne strokovna), vendar pa ni mogla predstavljati žalitve za sodišče, ki je svoje delo opravilo korektno, s poledenelostjo pa se je ukvarjalo zaradi trditev tožnika, ki so bile drugačne od tožbenih trditev njegove pooblaščenke. Tisto, kar po neprimernih pritožbenih trditvah naj ne bi bilo znano sodišču, je namreč (čeprav brez potrebe) ostalo neznano tožnikovi pooblaščenki, sodišču pa je bilo dobro znano, kar potrjuje tudi potek celotnega postopka. Zato tudi tak zapis sporne pritožbene trditve, kot bi moral biti po pritožbenih trditvah (dodana bi morala biti ob pisanju pritožbe pomotoma izpadla beseda "natančno"), sicer neprimerne pritožbene trditve ne bi spremenil v primerno, saj je iz celotnega poteka postopka povsem jasno razvidno, da je sodišče prebralo vse (vključno s tožbo), pooblaščenka tožnika pa verjetno ne (ali pa vsaj zadosti natančno ne).

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSM sklep Cp 1052/99
• VSM Sklep I Cp 179/2018
• Sklep II R 118/2000