<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba II Ips 290/99

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2000:II.IPS.290.99
Evidenčna številka:VS04650
Datum odločbe:19.01.2000
Opravilna številka II.stopnje:VSM Cp 634/97
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:skrbnost dobrega strokovnjaka - predhodno vprašanje - višina odškodnine - mandatna pogodba - vmesna sodba v odškodninskem sporu - nepravilna izpolnitev odvetnika kot mandatarja
Objava v zbirki VSRS:CZ 2000

Jedro

Odškodninska odgovornost odvetnika za nepravilno izpolnitev naročila se presoja po splošnih pravilih, ki urejajo mandatno pogodbo in odgovornost mandatarja (prvi odstavek 751. člena v zvezi z drugim odstavkom 18. člena ZOR) in po specialnih predpisih, veljavnih v času nastanka spornega razmerja, ki urejajo delo odvetnikov.

V pravdi med naročnikom odvetniške storitve kot tožnikom in odvetnikom kot tožencem, zaradi povračila škode, nastale zaradi malomarnega zastopanja odvetnika v odškodninskem sporu tožnika in osebe, ki je tožnika v nezgodi poškodovala, je treba okoliščine te nezgode in obstoj podlag odškodninske odgovornosti ugotavljati kot predhodno vprašanje.

Vmesna soda o podlagi odškodninskega zahtevka mora vsebovati ugotovitve o vseh elementih civilnega delikta, torej tudi o obstoju škode, le da ta po višini še ni ugotovljena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da je toženec odgovoren tožniku za škodo, ki izvira iz škodnega dogodka z dne 15.10.1984, ker v odškodninski pravdi ni pravočasno vložil tožbe, s poznejšim postopanjem pa je tožniku onemogočil vložitev pritožbe. Toženčevo pritožbo zoper vmesno sodbo sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo in prvostopno sodbo potrdilo.

V reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec uveljavljal bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagal, da naj se izpodbijana sodba spremeni, v primeru razveljavitve pa vrne zadeva v odločanje pred spremenjenim senatom. Zmotna uporaba materialnega prava se kaže v stališču, da je bila tožba v zadevi P 68/88 vložena prepozno. Pri tem je namreč prezrto, da lahko začne teči zastaralni rok šele potem, ko je oškodovanec zvedel za škodo in to je bilo šele februarja 1985. Če pa bi bila tožba res vložena prepozno, potem bi lahko pomenila vložitev pritožbe le dodatne stroške.

Nepravilno je uporabljeno tudi procesno pravo. Sodišče prve stopnje je v nekaj primerih navedlo drugačne vsebine iz izpovedi prič, kot pa so te dejansko izpovedale ali kot to izhaja iz listin, o nekaterih bistvenih okoliščinah pa sploh nima argumentov. Ni ocenjeno, zakaj ni verjelo tožnikovi izpovedi z dne 16.11.1990, ko je bil dogodek še svež in ko je potrdil, da je učiteljica opozorila na pravilno vedenje. Prav tako ni pojasnjeno, zakaj ni verjelo izpovedbam zaslišanih učiteljev. Kljub opozorilu sodišče druge stopnje nima razlogov o dokazni oceni sodišča v zadevi P 68/88, ki je drugačna od dokazne ocene, ki je sprejeta v tem sporu. Sicer pa je za odgovornost toženca ključnega pomena to, kar je bilo ugotovljeno v predhodnem postopku in kjer je bilo ugotovljeno, da je šola storila vse za varnost učencev in kar je potrdil tudi tožnik. Sodišči nižjih stopenj nista pojasnili, katero od dveh izključujočih se ravnanj štejeta za krivdno ravnanje toženca: ali prepozno vložitev tožbe ali nevložitev pritožbe.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožniku, ki nanjo ni odgovoril (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določila je revizijsko sodišče uporabilo na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Tožnik se je kot učenec sedmega razreda Osnovne šole M. dne 15.10.1984 udeležil šolskega športnega dne, na katerem mu je med obmetavanjem s kostanjem eden od sošolcev vrgel kostanj v levo oko in ga hudo poškodoval. Nastalo škodo zaradi navedene poškodbe je iztoževal od Osnovne šole M. in zavarovalnice, pri kateri je imela šola zavarovano svojo civilno odgovornost, v pravdi pod opr. št. P 68/88 Temeljnega sodišča Maribor, Enote na Ptuju. Prvostopno sodišče je s sodbo z dne 16.11.1990 zavrnilo tožnikov zahtevek, ker je na podlagi ugovorov toženih strank ocenilo, da je uveljavljena odškodninska terjatev zastarana. Zoper tako sodbo pritožba ni bila vložena in je sodba postala pravnomočna.

Tožnikov pooblaščenec v prvi pravdi je bil toženec kot odvetnik. Toženec je od zakonitega zastopnika tedaj še mladoletnega tožnika prejel 13.10.1987 potrebno dokumentacijo in naročilo za vložitev odškodninske tožbe zoper osnovno šolo, ki je bila odgovorna za tožnikovo poškodbo očesa (opustitev potrebnega nadzora nad učenci). Tožbo je toženec vložil šele 29.1.1988 in ko je bil pozneje tožbeni zahtevek zavrnjen zaradi zastaranja (to naj bi po oceni sodišča prve stopnje nastopilo konec leta 1987) v pritožbenem roku ni seznanil tožnika s sodbo in se zoper njo tudi ni pritožil. Tožnik ocenjuje, da je zaradi navedenega malomarnega ravnanja toženca izgubil odškodninsko terjatev zoper osnovno šolo, ta izgubljena terjatev pa predstavlja škodo, ki jo uveljavlja zoper toženca v tem postopku.

Iz sodb sodišč nižjih stopenj izhajajo naslednje ugotovitve:

- tožnik je bil poškodovan 15.10.1984 v okviru izvajanja šolskega športnega dneva, ko ga je eden od sošolcev med obmetavanjem s kostanji zadel s kostanjem v levo oko;

- dne 13.10.1987 je zakoniti zastopnik tedaj še mladoletnega tožnika plačal tožencu avans za vložitev odškodninske tožbe, mu izročil potrebno dokumentacijo o škodnem dogodku in podpisal pooblastilo;

- odškodninsko tožbo je toženec vložil 29.1.1988 (po podatkih spisa v resnici 1.2.1988), pravda pa je tekla pod opr. št. P 68/88. Prvostopno sodišče je s sodbo 16.11.1991 zavrnilo tožnikov zahtevek, ker je na ugovor tožene šole ugotovilo, da je njegova odškodninska terjatev zastarala najpozneje koncem leta 1987. Sodba je bila 21.1.1991 vročena tožencu, ki tožnika z njeno vsebino do izteka pritožbenega roka ni seznanil, niti ni vložil pritožbe ter je postala sodba pravnomočna 12.2.1991;

- do poškodbe tožnika 15.10.1984 je prišlo med obmetavanjem učencev s kostanji, kar bi učitelji ob normalnem nadzoru morali opaziti in preprečiti, saj obmetavanje s kostanjem predstavlja nevarnost za poškodovanje kakšnega izmed vitalnih organov telesa. Ob normalnem nadzoru bi učitelji mogli in morali opaziti obmetavanje s kostanjem, ki je trajalo kar nekaj časa, in ga preprečiti, pa ga po lastnih izpovedih niso niti opazili. Učencev pa učitelji tudi pred začetkom športnega dne niso ustrezno opozorili.

Na podlagi zgoraj navedenih ugotovitev sta sodišči nižjih stopenj zaključili, da je bila podana odškodninska odgovornost šole za tožnikovo škodo po določilu 167. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Utemeljeno terjatev zoper šolo pa je po nadaljnjih zaključkih sodišč nižjih stopenj tožnik izgubil zaradi toženčevega ravnanja. Toženčevo ravnanje ob vložitvi tožbe kot postopanje v zvezi z opustitvijo pritožbe sta ocenili za hudo malomarno. Ugovor zastaranja odškodninske terjatve bi toženec lahko preprečil s pravočasno vložitvijo tožbe, z opustitvijo pravočasnega obvestila tožnika o izidu sodbe pa mu je onemogočil tudi vložitev pritožbe. S takim ravnanjem je z vidika pravne stroke povzročil tožniku škodo, ki se kaže v nemožnosti izterjave odškodnine zoper osnovno šolo M. in zavarovalnico, kar je bilo predmet pravde z opr. št. P 68/88. Svoje ugotovitve o tem, da je odškodninska podlaga podana, sta oprli na 158. člen ZOR v zvezi s 751. in 18. členom ZOR.

Po presoji revizijskega sodišča je sprejeta odločitev sodišč nižjih stopenj pravilna. Ker je spor odškodninski, so morale biti med postopkom ugotovljene vse običajne predpostavke civilnega delikta: nedopustno ravnanje, obstoj škode, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter odgovornost (krivda) povzročitelja škode. Škodo (ki bo po višini ugotovljena s končno sodbo) je lahko predstavljala v tem primeru izguba odškodnine, ki bi jo ob skrbnem pravdanju iztožil tožnik od Osnovne šole M. in zavarovalnice v zvezi z utrpelo poškodbo levega očesa. Odgovor o obstoju te predpostavke (po temelju) je lahko dala le analiza dogodkov v zvezi s potekom pravde pod opr. št. P 68/88 in škodnega dogodka. Sodišči nižjih stopenj sta po oceni revizijskega sodišča glede na procesno naravo vmesne sodbe pravilno zastavili potreben obseg predmeta obravnavanja. Pri tem je mišljen tudi obseg dokaznega postopka, ki je bil povezan s pravdo pod opr. št. P 68/88. Zmotno je revidentovo stališče, da bi se moralo razpravljanje v omenjeni zadevi glede utemeljenosti tam postavljenega zahtevka omejiti samo na v navedeni zadevi izvedeni postopek. Predmet spora je bila namreč (tudi) presoja toženčeve skrbnosti, s katero je bil dolžan izpolnjevati obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti v okviru mandatnega razmerja s tožnikom (prvi odstavek 751. v zvezi z 18. členom ZOR). Primerjava obeh (to je v tej in v zadevi P 68/88) izvedenih postopkov o škodnem dogodku z dne 15.10.1984, vsebinsko najbolje odgovori na osrednje vprašanje spora - kako skrbno je toženec izpolnjeval prevzete obveznosti mandatarja.

S procesnopravnega vidika je potrebno opozoriti še na sledeče: izpodbijana sodba je vmesna sodba (330. člen ZPP). S tako sodbo se odloča o tem, ali je (postavljen) zahtevek glede na podlago utemeljen (medtem ko se zgolj višina zahtevka prepušča odločitvi s končno sodbo). Glede na tako naravo vmesne sodbe zajema njena odločitev v odškodninskih sporih vse elemente civilnega delikta, ki so navedeni že spredaj. Torej tudi obstoj škode (če bi se ugotovilo, da škode ni, bi se moral tožbeni zahtevek v celoti zavrniti in ne bi bilo mesta vmesni sodbi). Škodo v tem primeru pa je glede na tožbeno podlago predstavljala izgubljena odškodninska terjatev, odškodnina, ki naj bi jo tožnik prejel v sporu zoper Osnovno šolo M. (in zavarovalnico). Tožnik je moral tako v tej pravdi dokazati, da je utrpel sporno škodo, da je zanjo odgovorna šola in da je podana vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem šole. Ugotavljanje tega odškodninskega razmerja v tej pravdi pa je predstavljalo predhodno vprašanje (12. člen ZPP), ki sta ga sodišči nižjih stopenj tudi reševali in po oceni revizijskega sodišča pravilno razrešili.

O procesnopravnih razlogih revizije:

Pretežni del revizijskih razlogov, ki očitajo procesne kršitve, se nanaša na dokazno oceno sodišč nižjih stopenj, ki pa ne more biti predmet procesnega ocenjevanja. Presoja dokazov je lahko le posredno predmet procesne ocene, kadar se potrdi, da uporabljeni dokazi niso bili izpeljani po pravilih zakona (219. do 271. člen ZPP) oziroma, kadar ima sodba pomanjkljivosti, ki jih sankcionira 13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP. Revizijsko sodišče ugotavlja, da imata sodbi obeh sodišč nižjih stopenj razumljive in zadostne razloge o vseh ugotovitvah, ki se nanašajo na odločilne okolnosti spora in da ni nasprotij med tem, kar se v sodbah navaja o vsebini listin ali izpovedbah ter med temi listinami in zapisniki o izpovedbah. Sodišči sta tako navedli, na katere dokaze sta oprli zaključek, da so se učenci obmetavali s kostanjem kar nekaj časa in da tega učitelji niso preprečili (zaradi drugačnih revizijskih razlogov le to: če učitelji dogajanja niso videli, je do dogodka lahko vseeno prišlo, če so ga videli drugi in ki je dobil v tem primeru potrditev še v tožnikovi poškodbi). Sicer drži revizijska trditev, da sodišči nižjih stopenj tožnikove izpovedi v zvezi z obmetavanjem s kostanjem nista ocenjevali in kar bi lahko predstavljalo bistveno kršitev postopka, če bi bila podana vzročnost med to opustitvijo in odločitvijo. Vendar revizija pri tem prezre, da je tožnik o spornih okoliščinah izražal le mnenje (kar ne predstavlja izjavljanja o okoliščinah, to je dokaza) ali pa se jih ni spomnil (listovni št. 41 in 42 spisa P 68/88), zaradi česar ne more iti za zatrjevano kršitev postopka.

Revident neutemeljeno očita sodbama sodišč nižjih stopenj nerazumljivost o tem, "katero domnevno škodno ravnanje šteje sodišče za temelj odškodninske odgovornosti toženca", to je ali prepozno vložitev tožbe (o čemer da postopek ni tekel) ali pa opustitev pritožbe. Razlogi o tem (ki v reviziji niso točno povzeti in so tudi brez podlage nerazumljeni) so jasni: toženec je nepravilno ravnal, ker tožbe v zadevi P 68/88 ni pravočasno vložil iz razlogov na svoji strani in tako njegovo ravnanje je imelo za posledico, da je sodišče prve stopnje v tistem sporu zavrnilo tožnikov zahtevek zoper osnovno šolo (in zavarovalnico) zaradi zastaranja terjatve. Če pa je toženec mislil, da zahtevek ni zastaran, pa je spet nepravilno ravnal, ker se zoper sodbo ni pritožil (v pritožbi pa bi nedvomno lahko predlagal izvedbo takega dokaznega postopka, kot je bil pozneje izpeljan v tem postopku).

Revizijska izvajanja o pomenu dokazne ocene iz sodbe P 68/88 (ki ni točno povzeta), lahko zadevajo le dokazno presojo (o tem več že spredaj). Revident pa pri teh izvajanjih zanemarja dejstvo, da je sodišče prve stopnje v tisti zadevi zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi zastaranja, zaradi česar "se ni spuščalo v oceno utemeljenosti zahtevka", čemur sledi le nekaj v pogojniku zapisanih ugotovitev (listovna št. 53 spisa P 68/88). Zato procesnih ovir za ugotavljanje predhodnega vprašanja (ali bi bila podana odškodninska odgovornost Osnovne šole M. za tožniku nastalo škodo zaradi poškodbe na očesu), ni bilo. Revizijsko sodišče zaključuje, da v reviziji uveljavljene ali uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso bile zagrešene.

O materialnopravnih razlogih:

Po oceni revizijskega sodišča sta sodišči nižjih stopenj pravilno opredelili materialnopravno podlago obravnavanega spora. Razmerje med stranko (pooblastiteljem) in odvetnikom (pooblaščencem) je pogodbeno razmerje, ki se presoja po pravilih o mandatni pogodbi (členi 749 in naslednji Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), kolikor pogodbenika konkretnega razmerja nista dogovorila drugače. Mandatno razmerje je zasnovano predvsem na zaupanju stranke do odvetnika, zaradi česar mora ta v prvi vrsti skrbeti za mandantov interes. Prevzeti posel mora opraviti skrbno, drugače je odškodninsko odgovoren. Odškodninska odgovornost za nepravilno izpolnitev mandatarja se presoja po splošnih pravilih, ki veljajo za mandatno pogodbo (751. in 752. člen ZOR). Kadar je mandatar odvetnik torej strokovnjak, ki opravlja posel poklicno, se njegova odgovornost presoja po prvem odstavku 751. člena in drugem odstavku 18. člena ZOR (skrbnost dobrega strokovnjaka), pa tudi po specialnem določilu v času nastanka spornega razmerja še veljavnega 70. člena Zakona o pravni pomoči (Ur. list SRS, št. 23/79, ki je veljal do 23.4.1993, ko je začel veljati Zakon o odvetništvu - Ur. list RS, št. 18/93). Po navedenem določilu je bil odvetnik odgovoren za škodo, ki jo je s svojim nezakonitim ali nepravilnim delom povzročil stranki. Na podlagi navedenih določb je bil odvetnik dolžan pri zastopanju stranke ravnati vestno, pošteno, skrbno in po načelih odvetniške etike. Odvetnikovo nepravilno delo se tako lahko kaže v ravnanjih, ki so v nasprotju z zgoraj navedenimi pravnimi standardi, pa tudi v opustitvah dolžnih ravnanj, kar vse je možno opredeliti kot njegovo krivdo (v obliki naklepa ali malomarnosti) za škodo, ki je nastala oškodovancu (158. člen ZOR).

Na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje, ki je povzeto spredaj, je po presoji revizijskega sodišča utemeljevalo odločitev, da je toženec odgovoren tožniku za sporno škodo. Odškodninska podlaga je podana, če so podani vsi elementi civilnega delikta, kot je omenjeno že uvodoma. Predmet spora je bil zaradi narave vmesne sodbe le obstoj odškodninske podlage. Vprašanje obstoja škode (155. člen ZOR), je bilo rešeno v obliki predhodnega vprašanja. Škodo je lahko v tem primeru predstavljala samo odškodnina, ki bi jo tožnik dobil v pravdi P 68/88. Sodišči nižjih stopenj sta glede na ugotovitev, da so obstajali vsi elementi civilnega delikta v sporu zoper Osnovno šolo M. (in zavarovalnico), pravilno zaključili, da je tožniku nastala škoda, ki je lahko (največ) enaka odškodnini, ki bi jo ob strokovnem zastopanju toženca uspel iztožiti v pravdi P 68/88. V sklop obravnavanega predhodnega vprašanja sodi tudi ocena sodišč nižjih stopenj, da je Osnovna šola M. (z zavarovalnico) odgovorna za tožniku nastalo škodo na podlagi 167. člena ZOR, ker se je tožnik poškodoval zaradi ravnanja sošolcev (obmetavanja s kostanjem) v okviru šolskega udejstvovanja, šola pa ni dokazala, da je opravljala nadzorstvo nad učenci na tak način, kot je bila dolžna, ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu. Tak pravni zaključek ima podlago v ugotovljenih opustitvah učiteljev prizadete šole (ki obmetavanja s kostanjem sploh niso opazili, čeprav je trajalo kar nekaj časa in do poškodbe tožnika tudi niso ukrepali). Vzročna zveza med opustitvami šole in škodnim dogodkom oziroma škodo pa je ob ugotovljenem dejanskem stanju tudi podana. Sodišči nižjih stopenj sta zato po presoji revizijskega sodišča obravnavano predhodno vprašanje pravilno razrešili v dejanskem in pravnem pogledu.

Po presoji revizijskega sodišča je utemeljen tudi nadaljnji zaključek sodišč nižjih stopenj, da je toženec odgovoren za obravnavano tožnikovo škodo. Sodišče prve stopnje je v zadevi P 68/88 zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek zoper Osnovno šolo M. (in zavarovalnico) zato, ker je presodilo, da je odškodninska terjatev zastarala konec decembra 1987, tožnikov pooblaščenec to je toženec pa je odškodninsko tožbo vložil šele 1.2.1988. Ker se je tožnik poškodoval 15.10.1984 ter je njegovo zdravljenje trajalo vsaj še do decembra 1984, toženec pa je prejel vso potrebno dokumentacijo za vložitev odškodninske tožbe 13.10.1987, ko tožnikova terjatev še ni bila zastarana in tudi še najmanj cca 2 meseca za tem ne, tožbo pa je toženec vložil šele 1.2.1988, je utemeljen zaključek, da je do zastaranja tožnikove terjatve prišlo zaradi toženčevega malomarnega dela, ki je bilo v nasprotju s spredaj navedenimi določili (751. in 752. ter 18. člena ZOR ter 70. člena Zakona o pravni pomoči). Enaka odgovornost ga zadeva tudi v primeru, če tožbeni zahtevek res ne bi bil zastaran kot sam meni (ker da je zastaranje začelo teči šele februarja 1985), ker pritožbe ni vložil in ker tožnika z vsebino zavrnilne sodbe ni seznanil v času odprtega pritožbenega roka (kar bi tožniku omogočilo vložitev pritožbe). Takega ravnanja ne more opravičiti z rezultatom dokaznega postopka v zadevi P 68/88 (kakšen dokazni postopek je bilo mogoče izpeljati, je opozorjeno že spredaj), saj je odvetnik dolžan ravnati vestno, pošteno in skrbno ter storiti vse, da prepreči mandatarju nastanek škode.

V skladu z zgoraj navedenimi razlogi, ki potrjujejo oceno, da niso bile zagrešene uveljavljene ali uradoma upoštevne kršitve, je revizijsko sodišče zavrnilo toženčevo revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).


Zveza:

ZOR člen 18, 18/2, 155, 158, 167, 751, 751/1, 752. Zakon o pravni pomoči (1979) člen 70. ZPP (1977) člen 12, 330.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy01Nzg2