Sodba III Ips 43/92

Jedro

1. Čim je sodišče prve stopnje v času, v katerem je sodilo, procesne in materialne predpise pravilno uporabilo, poznejše dejanske ali pravne spremembe ne vplivajo na odločanje inštančnega sodišča, razen če zakon izrecno določa drugače.

2. Okoliščina, da je s 25.6.1991 ta spor postal spor z mednarodnim elementom, ne vpliva na že pred 25.6.1991 ustanovljeno pristojnost sodišča v Republiki Sloveniji (81. člen ZUKZ).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožeča stranka in podjetje A sta 4.3.1974 in 9.4.1974 sklenila dve pogodbi, s katerima je podjetje prodalo tožeči stranki 650 ton brona in 920 ton razne medenine. Prodano blago je bilo izvozno ocarinjeno in nato vskladiščeno v skladišče tožeče stranke v prosti carinski coni. Z odločbo z dne 13.5.1974 je Zvezni devizni inšpektorat začasno zaplenil 140.180 kg brona in 86.930 kg medenine. Po njegovem mnenju naj bi podjetje storilo gospodarski prestopek po 1. odstavku 139. člena zakona o prometu blaga in storitev s tujino, ker izvoza blaga ni prijavilo po pravem izvoznem režimu. Začasno zaplenjeno blago je Zvezni devizni inšpektorat sprostil šele 18.7.1977. Ker za vskladiščeno blago ni nihče plačal skladiščnine, ga je skladiščnik po njegovi sprostitvi prodal.

Ker tožeča stranka zaradi ukrepa Zveznega deviznega inšpektorata z blagom ni mogla razpolagati in ker je bilo to pozneje še prodano, je za škodo, ki naj bi ji s tem nastala, zahtevala plačilo odškodnine s tožbo, ki jo je vložila proti raznim toženim strankam, med drugim tudi proti državi SFRJ. Čeprav je bil zaradi pravnomočnih odločitev, ki z izrednimi pravnimi sredstvi niso bile izpodbite, ali zaradi umika tožbe, postopek proti ostalim toženim strankam (razen državi SFRJ) končan, zahteva tožeča stranka še vedno (ali morda ponovno?) s podrejenim tožbenim zahtevkom (ki to sploh ni, ker gre samo za drugačno metodo izračuna višine škode) plačilo odškodnine tudi od skladiščnika (pripravljalni spis na redni številki 266).

Po večkratni spremembi tožbenega zahtevka je tožeča stranka pred zadnjim sojenjem na prvi stopnji primarno zahtevala od tožene stranke plačilo:

a) 1,534.694.- CHF s 40 % od 20.5.1974 dalje s tem, da se po 40 % odškodnine vsako leto doda in se vsaka nadaljnja letna odškodnina izračunava od tako povečane osnove, - vse do dneva plačila, pri čemer se od osnove z dne 10.2.1982 odšteje nakazanih 1,203.187.- CHF in teče od 11.2.1982 dalje odškodnina po istih določilih od glavnice 19,018.990.- CHF;

b) 790.000.- ITL s po 40 % letnim povečanjem osnovnega zneska od dne 30.6.1974 do končnega plačila, pri čemer je odbiti pravnomočno prisojenih 1,431.000.- ITL ob končnem plačilu in do končnega plačila. Tožbenemu zahtevku, ki ni bil oblikovan v skladu s 1. odstavkom 186. člena ZPP, je sodišče prve stopnje ugodilo tako, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 1,426.910.- CHF z 12,5 % obrestmi letno od 20.5.1974 do 30.6.1977 in s 17,5 % obrestmi od 1.1.1977 dalje, in obresti od zneska 795.000.- ITL po 12,5 % obrestni meri od 7.8.1974 do 31.12.1978, od 1.1.1979 dalje pa po 32,5 % obrestni meri. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Na pritožbi obeh pravdnih strank je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v celoti razen v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo, da mora plačati tožeči stranki 776.661 CHF.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. V njej uveljavlja vse revizijske razloge. Meni, da po osamosvojitvi Slovenije sodišče Republike Slovenije ni več pristojno soditi v tej zadevi. Tudi določb ZPP o izbirni pristojnosti, če gre za izbiro krajevne pristojnosti med sodiščem izven Republike Slovenije in sodiščem Republike Slovenije, ni več mogoče uporabiti. S prenehanjem obstoja Zveznega deviznega inšpektorata - oddelka v Ljubljani, je prenehal obstojati zvezni organ, za katerega naj bi odgovaarjala tožena stranka. Po proglasitvi neodvisnosti Republike Slovenije naj bi za vse obveznosti federacije, nastale na ozemlju Republike Slovenije, odgovarjala slednja. Zvezni javni pravobranilec ne zastopa Republike Slovenije. Zvezni devizni inšpektorat ni ravnal nezakonito, ko je začasno zaplenil blago tožeče stranke. Morebitna nepravilnost njegovega ravnanja pa za odločitev ni relevantna. Okoliščina, da je bilo začasno zaplenjeno blago pozneje sproščeno, ne pomeni, da je bil sklep o začasni zaplembi nezakonit. Sklep o začasni zaplembi ni učinkoval na pravno razmerje tožeče stranke s skladiščnikom. Tožeča stranka je sama prispevala k temu, da ni dobila začasno zaplenjenega blaga. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbo zavrže, oziroma tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Odškodninski tožbeni zahtevek v obsegu, v katerem je bil glede CHF določno postavljen - 1,534.694.- CHF - sestavljata znesek 1,426.910.- CHF (nakupna cena začasno zaplenjenega brona in medenine) in znesek 107.784.- CHF (izgubljeni dobiček - če bi tožeča stranka lahko razpolagala z blagom takoj po nakupu, bi ga prodala za toliko višjo ceno).

Tožena stranka je bila že pravnomočno in neizpodbito z izrednimi pravnimi sredstvi obsojena, da mora plačati tožeči stranki 988.938.- CHF (sodba Temeljnega sodišča v Kopru od 18.5.1979 opr. št. Pg 89/79 - r.št. 108; sodba Višjega sodišča v Kopru od 15.11.1979 opr. št. Cp 444/79 - r.št. 120; sodba Vrhovnega sodišča SRS v Ljubljani od 10.7.1980 opr. št. III Ips 6/80 - r.št. 127; sodba Zveznega sodišča v Beogradu od 29.1.1981 opr. št. GZS 27/80 - r.št. 134). Omenjeni znesek vključuje zneske: 107.784.- CHF (izgubljeni dobiček), 230.204.- CHF (odškodnina za neobračanje kapitala, izračunana po 5% letni stopnji za čas do 17.7.1977) in 650.249.- CHF (škoda, ki je nastala tožeči stranki zaradi padca vrednosti začasno zaplenjenega blaga do 18.7.1977, ko ga je Zvezni devizni inšpektorat sprostil). S sedaj izpodbijano sodbo tožeči stranki pravnomočno prisojeni znesek 776.661.- CHF je razlika med nabavno ceno 1,426.910.- CHF, ki jo je plačala tožeča stranka za dne 13.5.1974 začasno zaplenjeno blago in med za 650.249.- CHF na dan 18.7.1977 (dan sprostitve začasno zaplenjenega blaga) manjšo vrednostjo omenjenega blaga. Omenjeni znesek je bil tožeči stranki prisojen v postopku, v katerem ni prišlo niti do tistih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja tožena stranka v reviziji, niti do tistih, na katere mora paziti revizijsko sodišče po 386. členu ZPP po uradni dolžnosti. Razen tega je bilo pri odločitvi tudi materialno pravo v celoti pravilno uporabljeno.

Na podlagi revizije preizkuša revizijsko sodišče v okviru 386. člena ZPP zakonitost odločbe pritožbenega sodišča, preko nje pa tudi odločbe sodišča prve stopnje. Čim je sodišče prve stopnje v času, v katerem je sodilo, procesne in materialne predpise pravilno uporabilo, poznejše dejanske ali pravne spremembe ne vplivajo na odločanje inštančnega sodišča, razen če zakon izrecno določa drugače. Za obravnavani primer takšne zakonske določbe ni.

Po 4. točki temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I) je postala Republika Slovenija samostojna in neodvisna država z dnem razglasitve omenjene ustavne listine, to je 25.6.1991 (odlok o razglasitvi temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - Uradni list RS št. 1/91-I). Sodišče prve stopnje je izdalo svojo odločbo 9.4.1991 - torej pred dnem osamosvojitve Republike Slovenije. Izdalo jo je kot sodišče, ki je bilo takrat krajevno pristojno za sojenje v tem sporu po določbah ZPP kot zveznega predpisa, ki je veljal tudi za sodišča v Republiki Sloveniji. Po 1. odstavku 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I) se smiselno uporablja ZPP kot predpis Republike Slovenije tudi po njeni osamosvojitvi. Zato ni bilo ovire, da ne bi moglo sodišče prve stopnje vročiti svoje sodbe toženi stranki tako, kot to določa ZPP. Glede na 3. odstavek 15. člena ZPP se tudi njegova krajevna pristojnost ni spremenila. Okoliščina, da je s 25.6.1991 ta spor postal spor z mednarodnim elementom pa tudi ne vpliva na že pred 25.6.1991 ustanovljeno pristojnost sodišča v Republiki Sloveniji. Po smiselni uporabi 81. člena zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Uradni list SFRJ št. 43/82), ki se po 25.6.1991 ravno tako uporablja kot predpis Republike Slovenije, je namreč sodišče Republike Slovenije še nadalje, tudi po osamosvojitvi Republike Slovenije, pristojno soditi v tem sporu.

Za odločitev v tem sporu je treba upoštevati stanje in uporabiti predpise, ki so veljali v času nastanka pravnega razmerja, iz katerega izvira spor.

Zvezni devizni inšpektorat je bil zvezni upravni organ (1. odstavek 18. člena v zvezi s 1. odstavkom 2. člena v času začasne zaplembe blaga veljavnega zakona o organizaciji in delovnem področju zveznih upravnih organov in zveznih organizacij - Uradni list SFRJ št. 32/71 - 21/74). Te okoliščine ne spremeni dejstvo, da je oddelek tega zveznega upravnega organa v Ljubljani z osamosvojitvijo Republike Slovenije prenehal obstojati in da so z omenjenim trenutkom organi Republike Slovenije v skladu z ustavnim zakonom za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije prevzeli izvrševanje pravic in dolžnosti, ki so bile do tedaj z ustavo Republike Slovenije in ustavo SFRJ prenešene na organe SFRJ. Vse to se je namreč zgodilo po nastanku pravnega razmerja, iz katerega izvira spor. Zato, in ker je po 1. odstavku 157. člena takrat veljavnega zakona o zvezni upravi (Uradni list SFRJ št. 7/65) tožena stranka tista, ki odgovarja za škodo, ki jo je prizadejal delavec zveznega upravnega organa s svojim nepravilnim in nezakonitim delom v zvezi z opravljanjem uradne dolžnosti posameznikom in pravnim osebam, odgovarja tožena stranka tudi za vso škodo, ki je zaradi začasne zaplembe blaga nastala tožeči stranki. Ta odškodninska odgovornost tožene stranke z dejanjem osamosvojitve, pa četudi je do škodnega dejanja prišlo na območju Republike Slovenije, ni prešla na Republiko Slovenijo. Za ugotovitev odškodninske odgovornosti tožene stranke je odločilna samo okoliščina, čigav organ je s svojim nepravilnim oziroma nezakonitim dejanjem povzročil škodo. To pa je bil organ tožene stranke. Samo njo pa tudi v tem sporu zastopa Zvezno javno pravobranilstvo in ne koga drugega.

Sodišči prve in druge stopnje sta pri svojem odločanju upoštevali dejstvo, da bi zvezni devizni inšpektor pri odločanju o začasni zaplembi blaga mogel in moral vedeti, da ni bilo pogojev za morebitni izrek varstvenega ukrepa odvzema blaga osebi - v obravnavanem primeru tožeči stranki -, ki ni sodelovala pri storitvi gospodarskega prestopka, zaradi česar tudi ni bilo razloga za začasno zaplembo blaga. Upoštevali pa sta tudi okoliščino, da je zvezni devizni inšpektor z izdajo odločbe o začasni zaplembi kršil določbo 108. člena zakona o deviznem poslovanju (Uradni list SFRJ št. 36/72 - 52/73). Na podlagi omenjenega zakonskega določila bi namreč lahko začasno zaplenil samo predmet, glede katerega je bil po takrat veljavnih predpisih predviden odvzem v zvezi z gospodarskim prestopkom, storjenim na področju deviznega poslovanja. Storitve takšnega gospodarskega prestopka pa ni bil v zvezi z izvozom blaga, ki ga je kupila tožeča stranka, obtožen nihče. Zvezni devizni inšpektor sam je utemeljeval svoj ukrep s storitvijo gospodarskega prestopka na področju zunanje-trgovinskega poslovanja. Vsa omenjena dejstva pa kažejo na nezakonito poslovanje Zveznega deviznega inšpektorata in v posledici tega na odškodninsko odgovornost tožene stranke.

Tožena stranka odgovarja tudi za škodo, ki jo predstavlja s sedaj izpodbijano sodbo pravnomočno prisojeni znesek 776.661.- CHF. Sodišče druge stopnje je omenjeni odškodninski znesek prisodilo tožeči stranki na podlagi ugotovljenega dejstva, da vzročna zveza med škodnim dejanjem Zveznega deviznega inšpektorata in za tožečo stranko škodno posledico - prodajo začasno zaplenjenega blaga - ni bila pretrgana. Prodajo brona in medenine s strani skladiščnika je pravno pravilno ocenilo kot zakonito. Ta je namreč z njo kril stroške skladiščenja, ki bi jih bila dolžna plačati tožena stranka, ker je njen organ povzročil dolgotrajno skladiščenje. Takšno zakonito dejanje Luke Koper pa je bilo pravno pravilno ocenjeno kot dejanje, ki vzročne zveze med škodnim dejanjem - začasno zaplembo blaga - in škodo, ki je tožeči stranki nastala zaradi prodaje blaga, ni pretrgala.

Revizijskih navedb, ki posegajo v ugotovljena dejstva, ki so bila podlaga za odločitev pritožbenega sodišča, revizijsko sodišče glede na 3. odstavek 385. člena ZPP ni obravnavalo. Glede na vse navedeno je zato revizijo tožene stranke na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 3015/2005
• Sklep VIII Ips 13/2004
• VSL sklep I Cp 764/2000