Sodba II Ips 408/92

Jedro

Ker zakona o deviznem poslovanju posojanja deviz ne v času, ko je nastala obveznost vračila posojila (23.10.1990), ne v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje (3.3.1992) nista več prepovedovala, določilo 395. čl. ZOR za presojo obravnavanega zahtevka ne prihaja v poštev, ali drugače, če ni prepovedi tudi sankcije (395. čl. ZOR) ni več. Ovire za preračun dolgovanega zneska 3000 DEM v tolarsko protivrednost po (prodajnem) tečaju (Ljubljanske banke), ki bo veljal na dan plačila, pa tudi ni v morebitni prepovedi valutne klavzule, saj je ta v določilu 5. čl. Zakona o deviznem poslovanju RS (celo) izrecno dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naložilo plačilo tolarske protivrednosti 3000 DEM, izračunane po prodajnem tečaju Ljubljanske banke, kakršen bo veljal na dan plačila, s 3% letnimi obrestmi od 23.8.1990 do plačila. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi smiselno zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava tožena stranka. V svoji vlogi navaja le, da zahteva revizijo.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je vloženo revizijo obravnavalo v okviru razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč.2.odst.354.čl.ZPP, na katera pazi po uradni dolžnosti (386.čl.ZPP).

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo toženec vrnil prejeto posojilo do 15.10.1990 v znesku 3000 DEM v isti valuti, kot je bilo posojilo dano. Ugotovili sta še, da se je toženec od posojenega zneska zavezal plačati tudi obresti od 23.8.1990 dalje po obrestni meri, ki jih banka obračunava za nevezane vloge, ter da posojilo ni bilo vrnjeno. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju obstoji toženčeva obveznost, da vrne posojilo (562. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Odgovoriti pa je potrebno na vprašanje, po katerem tečaju je potrebno znesek 3000 DEM preračunati v tolarsko protivrednost, upoštevaje določilo 395. čl. ZOR in 71. čl. Zakona o Banki Slovenije (Ur.l.RS 1/91-I).

Določilo 395. čl. ZOR ureja možnost zahtevati izpolnitev obveznosti, ki se v nasprotju s posebnim zakonom glasi na plačilo v tuji valuti:

plačilo je moč zahtevati le v domačem denarju po tečaju, ki je veljal ob nastanku obveznosti. To določilo se tedaj glede opredelitve, kaj je prepovedano, sklicuje na posebni zakon. Izrecna prepoved posojanja deviz je izpadla iz besedila 15. čl. Zakona o deviznem poslovanju (Ur.l.SFRJ 36/85) z 10. čl. Zakona o začasnih ukrepih o spremembah in dopolnitvah Zakona o deviznem poslovanju (Ur.l.SFRJ 85/89), ki je začel veljati 1.1.1990. Enako je bilo tudi besedilo 15. čl. Zakona o začasnih ukrepih o spremembah in dopolnitvah zakona o deviznem poslovanju, ki je začel veljati 1.1.1991 (Ur.l.SFRJ 82/90). Tudi Zakon o deviznem poslovanju RS (Ur.l.RS 1/91-I, v nadaljevanju ZDP/91) ne prepoveduje posojanja deviz. Ker zakona o deviznem poslovanju posojanja deviz ne v času, ko je nastala obveznost vračila posojila (23.10.1990), ne v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje (3.3.1992) nista več prepovedovala, določilo 395. čl. ZOR za presojo obravnavanega zahtevka ne prihaja v poštev, ali drugače, če ni prepovedi tudi sankcije (395. čl. ZOR) ni več. Ovire za preračun dolgovanega zneska 3000 DEM v tolarsko protivrednost po (prodajnem) tečaju (Ljubljanske banke), ki bo veljal na dan plačila, pa tudi ni v morebitni prepovedi valutne klavzule, saj je ta v določilu 5. čl. ZDP/91 (celo) izrecno dovoljena. Odločitvi sodišč, da mora toženec tožniku plačati znesek 3000 DEM v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju Ljubljanske banke, ki bo veljal na dan plačila, sta zato tudi po presoji revizijskega sodišča materialno pravno pravilni. Izhajajoč iz dejanske ugotovitve, da se je toženec zavezal vrniti dolgovani znesek z obrestmi po obrestni meri, ki jih obračunava banka za nevezane hranilne vloge, od 23.10.1990 dalje, pa tudi odločitev o pripadajočih pogodbenih (in zamudnih) 3% obrestih ni v škodo revidenta (374.čl. v zvezi s 399.čl.ZPP).

Glede na navedeno reviziji ni bilo moč ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10.tč.2.odst.354.čl.ZPP, na katero pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl.ZPP).

Določila zakonov bivše SFRJ, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča so uporabljena na podlagi Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l.RS 1/91-I).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 12/93
• Sodba II Ips 406/98
• Sodba in sklep II Ips 242/94