<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba II Ips 424/92

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:1993:II.IPS.424.92
Evidenčna številka:VS00004
Datum odločbe:13.01.1993
Področje:STANOVANJSKO PRAVO
Institut:pravica do uporabe lastniškega stanovanja - prenehanje pravice do uporabe - izselitev imetnika pravice do uporabe

Jedro

Pravni standard uporabe stanovanja pomeni uporabo stanovanja za zadovoljevanje vsakodnevnih osebnih in družinskih potreb (bivanje, opravljanje gospodinjskih opravil, spanje itd); zato v primeru, če imetnik pravice uporabe po izselitvi v stanovanju pusti svoje stvari, to ne vpliva na presojo, ali je stanovanje prenehal trajno uporabljati (1. odst. 19. člena v zvezi z 8. členom Zakona o stanovanjskih razmerjih).

V pravdi, kjer je tožen le imetnik pravice do uporabe stanovanja na izpraznitev stanovanja, ni pomembno vprašanje, ali katera od oseb naštetih v 1. odst. 82. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih, izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do uporabe stanovanje po izselitvi imetnika pravice uporabe.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, da je toženec dolžan izprazniti stanovanje v tožnikovi stanovanjski hiši in ga prostega oseb in stvari izročiti tožniku. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da se je toženec skupaj z ženo preselil v hišo svoje matere. Spornega stanovanja ne uporablja več za zadovoljevanje vsakodnevnih življenskih potreb. Prvostopno sodišče zato zaključuje, da je sporno stanovanje trajno prenehal uporabljati v smislu 82. člena ZSR. Zato je ugodilo izpraznitvenemu tožbenemu zahtevku.

Proti sodbi sodišča prve stopnje je vložil pritožbo toženec. Drugostopno sodišče je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je dokazni oceni in pravni presoji prvostopnega sodišča. Pritožbene navedbe, da toženec iz spornega stanovanja ni odnesel svojih stvari, je ocenilo za pravno nepomembne. Uporaba stanovanja ne pomeni imeti v stanovanju le svoje stvari, temveč je potrebno v njem zadovoljevati vse svoje osebne in družinske stanovanjske potrebe.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sklicuje se na določilo 82. člena ZSR, ki se nanaša ne le na imetnika pravice uporabe do stanovanja, temveč tudi na vse tiste osebe, ki so ostale v stanovanju po izselitvi imetnika pravice uporabe. V spornem stanovanju pa živi ves čas tudi polnoletni toženčev sin, ki ima pravico do uporabe stanovanja. Ker tega sodišči nista upoštevali, sta zmotno uporabili materialno pravo. Revident predlaga, da se reviziji ugodi, sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Revizija je bila v skladu s 3. odst. 390. člena ZPP vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki je na revizijo odgovorila. Predlaga zavrnitev revizije. Revizija ni utemeljena.

Določbe Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ št.4/77 - 17/90; v nadaljevanju: ZPP) je revizijsko sodišče uporabilo na podlagi 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št.1/91 - I).

Dejanska in pravna podlaga tožbenega zahtevka (izpraznitveni zahtevek zoper toženca kot imetnika pravice uporabe na spornem stanovanju) sta sodiščema prve in druge stopnje sicer narekovala presojo zadeve z vidika določila 1. odst. 19. člena v zvezi z 8. členom Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. l. SRS 5/82 in 14/84; v nadaljevanju:

ZSR), ne pa določila 82. člena istega zakona. Določilo 82. člena ZSR namreč predstavlja pravno podlago za presojo, katere osebe, ki so v stanovanju ostale po izselitvi imetnika pravice uporabe (smrti ali trajnem prenehanju uporabe), izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice do nadaljnje uporabe stanovanja (1.odst. cit.člena) oz. pravno podlago za presojo utemeljenosti zahtevka na izselitev oseb, ki so ostale v stanovanju po izselitvi imetnika pravice uporabe, ne pa zahtevka zoper imetnika samega (2.odst. cit. člena); okoliščino, v kateri preneha pravica uporabe stanovanja, pa ureja 1. odstavek 19.člena v zvezi z 8. členom ZSR (smiselna uporaba določil zakona, ki se nanašajo na imetnika stanovanjske pravice, za imetnika pravice uporabe stanovanja, ki je v zasebni lasti, če z zakonom ni drugače določeno). Kljub temu, da sta se sodišči sklicevali na določilo 82. člena ZSR, pa je pravnomočna odločitev, s katero je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku, pravilna. Sodišči sta materialnopravno pravilno ocenili v dokaznem postopku ugotovljena dejstva, da je namreč toženec s preselitvijo v hišo svoje matere trajno prenehal uporabljati sporno stanovanje, ker ga ni več uporabljal za zadovoljevanje vsakodnevnih osebnih in družinskih stanovanjskih potreb (bivanje, opravljanje gospodinjskih opravil, spanje ipd.), temveč je v njem pustil le nekatere svoje predmete. Te ugotovitve pa so glede na povedano narekovale uporabo cit. določila 1. odst. 19. člena v zvezi z 8. členom ZSR, po katerih imetnik pravice uporabe takšno pravico izgubi, če stanovanje trajno preneha uporabljati. Nadaljnje besedilo določila 1. odst. 19. člena ZSR, po katerem se šteje, da je imetnik stanovanjske pravice trajno prenehal uporabljati stanovanje, če ga ni uporabljal več kot šest mesecev, pa kljub pomanjkanju takšne izrecne ugotovitve v obeh sodbah, ne narekuje ponovne dejanske in materialnopravne presoje zadeve; po razlagi sodne prakse se namreč že z ugotovljeno preselitvijo v lastno hišo šteje, da je imetnik pravice do stanovanja le-to trajno prenehal uporabljati in nadaljnje šest mesečne nepretrgane neuporabe ni potrebno ugotavljati.

Dejanske ugotovitve obeh sodišč, da se je toženec skupaj z ženo iz spornega stanovanja preselil v mesecu , pomenijo upoštevaje datum vložitve tožbe, da je bila tožba vložena tudi pravočasno - v prekluzivnem dvoletnem roku iz 50. člena ZSR.

Sklicevanje revidenta, da je v stanovanju ostal njegov sin, za to pravdo ni pomembno. Ali njegov sin izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do uporabe stanovanja iz 1 . odst 82. člena ZSR, se bo lahko ugotavljalo v sporu, na katerega se revident v reviziji sklicuje. V predmetnem sporu pa je lahko glede na trditveno in pravno podlago tožbenega zahtevka pasivno legitimiran le toženec in tudi če bi v tej pravdi uspel dokazati, da njegov sin izpolnjuje pogoje za nadaljnje bivanje v spornem stanovanju, mu to glede na pojasnjeno materialnopravno plat sporne zadeve ne bi moglo biti v korist.

Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, je moralo zavrniti revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).


Zveza:

ZSR člen 8, 19, 19/1, 82.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy00