Sodba III Ips 33/2006

Jedro

Tožeča stranka je v reviziji pravilno opozorila, da ima pri obveznostih iz gospodarske pogodbe izročitev stvari javnemu skladišču v hrambo na račun upnika učinek položitve stvari pri sodišču. Zato je stališče pritožbenega sodišča, da bi imela tak učinek samo položitev stvari "ob asistenci sodišča", materialnopravno zmotno.

Izrek

1. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v točki a/II izreka delno spremeni tako, da se pritožbi tožeče stranke ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se v spremenjenem delu glasi:

"Tožena stranka N. d.d., M. je dolžna plačati tožeči stranki M. d.o.o. L. 36.048,90 EUR z zamudnimi obrestmi v znesku 36.048,90 EUR, v 15 dneh."

2. V ostalem delu (glede višjih zamudnih obresti) se revizija zavrne.

3. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. V skladu z določbama prvega in četrtega odstavka 13. člena Zakona o uvedbi eura (ZUE, Uradni list RS št. 114/2006) se z dnem uvedbe eura kot zakonitega plačilnega sredstva v Republiki Sloveniji (1.1.2007) tolarski zneski, navedeni v predpisih, glasijo na euro, revizijsko sodišče pa je po uradni dolžnosti vse tolarske zneske v sodbah preračunalo v eure.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, naj ji toženki nerazdelno plačata 9.968.240,65 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Pritožbi tožeče stranke je pritožbeno sodišče deloma ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo glede plačila zneska 1.329.490,65 SIT (točka a/I izreka odločbe), v ostalem delu, torej glede plačila 8.638.750,00 SIT (točka a/II izreka odločbe) pa jo je zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje. Predlagala je, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo pritožbenega sodišča spremeni ali pa razveljavi obe sodbi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila ter predlagala njeno zavrnitev, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožena stranka dolžna na podlagi prodajne pogodbe kupiti od tožeče stranke za 10.000.000,00 SIT soli za posipavanje cest. To obveznost je izpolnila samo delno, tako da je z njene strani ostala neizpolnjena obveznost nakupa soli v vrednosti 8.638.750,00 SIT. Ker tožena stranka preostale količine soli ni naročila, kot bi v skladu s pogodbo morala, jo je tožeča stranka izročila tako, da jo je uskladiščila v javnem skladišču - Luki Koper. Na podlagi teh dejstev je sodišče prve stopnje ocenilo, da tožbeni zahtevek na plačilo vrednosti soli ni utemeljen, če ga opredelimo kot odškodninski zahtevek, ker vrednost uskladiščene soli za tožečo stranko ne predstavlja škode. Kolikor pa je to zahtevek na izpolnitev pogodbe, po oceni sodišča prve stopnje tudi ni utemeljen, ker se je tožena stranka zavezala prevzeti samo naročeno blago.

7. Pritožbeno sodišče je soglašalo s pritožbo tožeče stranke, da njen zahtevek ni odškodninski. Tudi o pravici tožeče stranke do izpolnitve pogodbe z izročitvijo javnemu skladišču je zavzelo drugačno stališče od sodišče prve stopnje. Razložilo je namreč, da je bila tožeča stranka upravičena izročiti blago javnemu skladišču, vendar pa bi imelo po njegovem mnenju to ravnanje pomen izročitve blaga toženi stranki samo, če bi bilo izvršeno "ob asistenci sodišča", česar pa tožeča stranka ni niti zatrjevala (glej drugi odstavek na 3. strani sodbe pritožbenega sodišča).

8. Tožeča stranka je v reviziji pravilno opozorila, da ima po določbi drugega odstavka 329. člena ZOR pri obveznostih iz gospodarske pogodbe izročitev stvari javnemu skladišču v hrambo na račun upnika učinek položitve stvari pri sodišču. Zato je stališče pritožbenega sodišča, da bi imela tak učinek samo položitev stvari "ob asistenci sodišča", materialnopravno zmotno. Ker se revizijsko sodišče strinja z ostalimi razlogi sodišča druge stopnje, je torej pravilna ugotovitev, da je tožeča stranka pravilno izpolnila prodajno pogodbo z izročitvijo soli Luki Koper kot javnemu skladišču (da je Luka Koper javno skladišče, je dejanska ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, ki je revizijsko sodišče glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP ne more spremeniti in zato nasprotna trditev iz odgovora na revizijo ni upoštevna). To pomeni, da je po določbi prvega odstavka 454. člena ZOR zahtevek tožeče stranke na plačilo kupnine utemeljen. Utemeljen je tudi zahtevek na plačilo zamudnih obresti, vendar le do višine glavnice (prvi odstavek 277. člena ZOR in 376. člen OZ). Njihov izračun namreč pokaže, da so na dan 28.6.2003 že presegle glavnico. Takrat je še veljala določba 376. člena OZ, po kateri so tudi zamudne obresti prenehale teči, ko je vsota zapadlih pa neplačanih obresti dosegla glavnico.

9. V delu, v katerem je revizija utemeljena (za glavnico in zamudne obresti v višini glavnice), je zato revizijsko sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 380. člena ZPP spremenilo sodbi sodišč nižjih stopenj. Za višje obresti pa je revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

10. Ker je bila sodba sodišča prve stopnje s sodbo pritožbenega sodišča deloma razveljavljena, je revizijsko sodišče odločitev o pravdnih stroških pridržalo za končno odločbo, saj je odločitev o njih odvisna od končnega uspeha strank v sporu (smiselno tretji odstavek 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 480/94
• VSK sodba Cpg 197/2016
• VSL sklep I Cpg 1339/2010