<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba III Ips 125/2005

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2008:III.IPS.125.2005
Evidenčna številka:VS41107
Datum odločbe:29.01.2008
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - DAVKI
Institut:preplačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča - neupravičena pridobitev

Jedro

V obdobju, na katerega se nanaša zavrnjeni tožbeni zahtevek, je bila edina materialna določba z upravno-davčnega področja (o pravici do "pripadajočih obresti" po (drugemĆ odstavku 213. člena ZDO) tako splošna, da je ni bilo mogoče neposredno uporabiti. Za njeno vsebinsko konkretizacijo je bilo zato primerno uporabiti pravila ZOR o neupravičeni pridobitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

(1) Tožbeni zahtevek je obsegal zakonske zamudne obresti od zneskov, ki jih je tožeča stranka v letih 1990-1994 neupravičeno plačevala iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (odslej: nadomestila). Pozneje se je pokazalo, da je šlo plačilo za nezazidljive kmetijske površine. Tožena stranka je po obnovi postopka svoje odločbe o odmeri nadomestila odpravila in vrnila neutemeljeno plačane zneske nadomestila (odslej tudi: preplačila), toda brez obresti.

(2) Sodišče prve stopnje je v delu odločbe, pomembnem za revizijo: sklenilo, da je za odločanje o tožbenem zahtevku podana sodna pristojnost; s tožbenim zahtevkom terjane obresti prisodilo le za obdobje od dne (12. 12. 1995), ko je tožeča stranka (pri Republiškem uradu za javne prihodke Ministrstva za finance) vložila zahtevek za vračilo preplačil, do dne, ko so ji bila ta vrnjena; "višji tožbeni zahtevek", ki je vsebinsko zajemal obresti zgodnejšega obdobja, pa zavrnilo.

(3) Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje, s katerega razlogi je v celoti soglašalo, v zavrnilnem delu potrdilo. (Sodišče druge stopnje je sicer razen sodbe potrdilo tudi sklep sodišča prve stopnje, da se zavrže "podrejeni tožbeni zahtevek". Soglašalo je namreč, da je podrejeni zahtevek vsebovan že v glavnem zahtevku. Izpodbijani sklep je bil deležen le uradnega pritožbenega preizkusa, saj v tem delu pritožba ni uveljavljala nobenega pritožbenega razloga. Ker niti iz vsebine revizije ne izhaja, da bi tožeča stranka izpodbijala navedeni sklep, revizijski predlog pa se izrecno nanaša le na sodbo, je šteti, da revizija sklepa ne izpodbija.)

(4) V reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje tožeča stranka uveljavlja le zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu razveljavi ter slednjemu zadevo vrne v novo sojenje. Stroškov za revizijo pri tem ne priglaša.

(5) Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

(6) Sodišči nižje stopnje sta po oceni revizijskega sodišča z vsebinskim obravnavanjem tožbe dejansko presojali upravno stvar. Četudi je sicer obravnavani zahtevek po svoji vsebini obogatitven, je Zakon o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/1984)(1) v prvem odstavku 63. člena za vračanje takšnih preplačil predvidel uporabo določb Zakona o davkih občanov (Uradni list SRS, št. 36/1988; ZDO). Ta je s prvim odstavkom 213. člena zavezancu, ki je na račun davka plačal več, kot je bil dejansko dolžan, dal pravico zahtevati vračilo preplačila, ki je obsegala (glede na drugi odstavek istega člena) tudi upravičenje do "pripadajočih obresti". V času sojenja na prvi in drugi stopnji je ta pravila prevzel Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 ) ter jih vsebinsko povzel v prvem in četrtem odstavku 95. člena. Po novem je jasneje izraženo, da sta pretirana in neutemeljena odmera dajatve z vidika pravice do vračila isto ter da so z obrestmi mišljene obresti po zakonu, ki ureja obrestno mero zamudnih obresti. Iz prvega in petega odstavka 1. člena istega zakona še izhaja, da se morajo po njem poleg davčnih organov ravnati tudi drugi organi, kadar drugi predpisi določajo njegovo uporabo, s subsidiarno uporabo določb zakona o splošnem upravnem postopku. Vse to kaže na zmotnost stališča o podani sodni pristojnosti, vendar pa revizijsko sodišče v predloženi zadevi tega ne more upoštevati. Gre namreč za kršitev procesne narave, na katere ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

(7) Revizijsko sodišče ocenjuje, da sta sodišči nižjih stopenj spor vsebinsko pravilno presodili in da revidentka neutemeljeno nasprotuje uporabi določb obligacijskega prava. V obdobju, na katerega se nanaša zavrnjeni tožbeni zahtevek, je bila namreč edina materialna določba z upravno-davčnega področja (o pravici do "pripadajočih obresti" po prvem odstavku 213. člena ZDO) tako splošna, da je ni bilo mogoče neposredno uporabiti. Za njeno vsebinsko konkretizacijo je bilo zato primerno uporabiti pravila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) o neupravičeni pridobitvi, na katera se je sklicevala tudi tožeča stranka sama.(2) Glede na to, da se z revizijo izpodbijana sodba nanaša na obdobje, preden je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala vračilo preplačil, sta sodišči nižjih stopenj v skladu z določbo 214. člena ZOR pravilno ugotavljali le, ali je bilo mogoče toženi stranki pripisati nepoštenost. Ugotovili sta, da tožeča stranka ni zatrjevala nepoštenosti tožene stranke in ni navedla dejanskih okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na nepoštenost, ki se sama po sebi ne domneva. Tožbeni zahtevek je bil zato pravilno zavrnjen.

(8) S tem, da šele v reviziji navaja okoliščine, ki naj bi kazale na nepoštenost tožene stranke (ta naj bi imela /morala imeti/ ažurne evidence o statusu zemljišč, ob katerih naj bi preverila /morala preveriti/ pravilnost navedb zavezancev za plačilo obravnavanih nadomestil v postopku njihove odmere), revidentka dejansko izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. V fazi odločanja o reviziji pa to ni več dopustno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

(9) Ker revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

----------.-----------

Op. št. (1): ZSZ glede na prvo alinejo 56. člena novega Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 44/1997) v relevantnem delu še vedno velja. Op. št. (2): Glede tu zastopanega stališča glej še sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 396/2001 z dne 27. 2. 2002.


Zveza:

ZSZ člen 63, 63/1.ZDO člen 213, 213/1, 213/2.ZOR člen 214.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zMTk5NQ==