Sklep III Ips 95/2005

Jedro

Posebna značilnost odstopa namesto izpolnitve je, da odstopnikova prvotna obveznost do upnika ugasne do zneska odstopljene terjatve. Posebno pravilo se posebej prilega izpolnitvi denarne obveznosti z odstopom denarne obveznosti. Poudarjeni zapis je razumeti tako, da če je odstopnik sicer imetnik denarne terjatve do svojega dolžnika, toda ne v višini, ki izhaja iz njegovega sporazuma s prevzemnikom o odstopu terjatve namesto izpolnitve, je možno, da bo odstopnikova obveznost ugasnila do nižjega zneska. V takšnem položaju bi se zato za plačilo razlike lahko obrnil na odstopnika kot prvotnega dolžnika.

Ni se mogoče strinjati z nosilnim argumentom sodišča druge stopnje, da naj bi tožeča stranka s podpisom Pogodbe prevzela tudi tveganje neobstoja terjatev, ki naj bi se odstopile na njeni podlagi. Rezultat razlage in razumevanja dane pravne norme je zaključek, katera dejstva so pravno odločilna. Nosilni razlog izpodbijane sodbe o "prevzetih tveganjih" tožeče stranke kot prevzemnice terjatev bi vodil k zaključku, da dejanski obstoj terjatev tožene stranke kot odstopnice do njenih dolžnikov pravno sploh ni pomemben. Zato ni logično, da sodišče druge stopnje za dodatno utemeljitev izpodbijane odločitve ravno iz navedenega nosilnega argumenta izpelje, da sta v času sklenitve Pogodbe terjatvi tožene stranke do njenih dolžnikov obstajali.

Izrek

1. Reviziji se ugodi, odločba sodišča druge stopnje se v izpodbijani 2. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem delu vrne temu sodišču v novo sojenje.

2. Odločitev o stroških revizije se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

(1) Pravdni stranki sta dne 17. 9. 1998 sklenili pogodbo o odstopu denarnih terjatev (v nadaljevanju: Pogodbo), s katero je tožena stranka tožeči stranki odstopila svoje terjatve do hrvatskega podjetja U. d.o.o. J. (v nadaljevanju: U.) in do domače družbe F. d.o.o. L. (v nadaljevanju: F.). V Pogodbi je navedeno, da pogodbenici skupno ugotavljata obstoj terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 14,760.553,40 SIT ter obstoj terjatev tožene stranke do U. v višini 11,590.016,00 SIT in do F. v višini 3,170.537,40 SIT - skupaj v višini 14,760.553,40 SIT (1. člen Pogodbe); da se z odstopom v celoti pobota terjatev tožeče stranke do tožene stranke (5. člen Pogodbe); ter, povzeto, da odstopnica ob podpisu pogodbe izroča vso potrebno dokumentacijo o terjatvah in da bo prevzemnici na njeno zahtevo nudila vso potrebno pomoč pri njihovi izterjavi (3. člen Pogodbe). U. se je upiral, da bi tožeči stranki plačal terjatev v odstopljeni višini, od F. pa tožeča stranka ni izterjala ničesar. Tožeča stranka je tako v sporu z U. pred gospodarskim sodiščem v Zagrebu dosegla le izdajo delne sodbe, s katero je bilo U. naloženo plačilo 59.509,27 od terjanih 126.907,71 tedanjih DEM. Višina s tožbenim zahtevkom terjanega plačila (tedaj 6,906.321,00 SIT, sedaj 28.819,57 EUR) naj bi odražala razliko med prvotnim dolgom tožene stranke in navedenim delnim poplačilom.

(2) Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo v celoti in toženo stranko zavezalo k povračilu pravdnih stroškov tožeče stranke. Pritožbi tožene stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje ugodilo ter jo spremenilo tako, da je zahtevek v celoti zavrnilo in tožečo stranko obsodilo na povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke.

(3) Sodišče prve stopnje je štelo, da je v pravdi, v kateri se odstopniku očita, da terjatev ob sklenitvi pogodbe o odstopu ni obstajala, dokazno breme obstoja terjatve nosil odstopnik (tožena stranka), in ugotovilo, da sam obstoj terjatev (v primeru F.) oziroma obstoj terjatev v višini, navedeni v Pogodbi (v primeru U.), ni dokazan. Z njegovim stališčem, da je treba (delen) neobstoj terjatev šteti za pravno napako, se je sodišče druge stopnje strinjalo, a je menilo, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo prevzetih tveganj tožeče stranke ob sklenitvi Pogodbe. Po oceni sodišča druge stopnje naj bi bilo namreč pravno pomembno ravno to, da sta pogodbeni stranki v 1. členu Pogodbe skupno ugotovili obstoj in višino terjatev (tožene stranke) do U. in F.. Pri tem je tudi izrazilo svoje nestrinjanje z domnevnim stališčem sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka zadostila trditvenemu bremenu, da terjatev do U. ne obstaja; s tem se ni strinjalo zaradi jasnega nasprotnega Pogodbenega zapisa. Zaključke sodišča prve stopnje o "pravnem neobstoju" terjatev je sodišče druge stopnje tako spoznalo za zmotne.

(4) Tožeča stranka proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka v postopku pred sodiščem druge stopnje. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbo sodišča druge stopnje spremeni, tako da zavrne pritožbo tožene stranke in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, sicer pa naj sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje.

(5) Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

(6) Sodišči druge in prve stopnje sta utemeljeno sprejeli pravilno kvalifikacijo pravdnih strank, da je njun dogovor po Pogodbi meril na odstop namesto izpolnitve po prvem odstavku 444. člena v času sklenitve Pogodbe veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). V predloženi zadevi je, predvsem z ozirom na določbo 442. člena ZOR, zato pravno pomembno, ali sta v trenutku sklenitve Pogodbe obstajali terjatvi tožene stranke do njenih dolžnikov U. in F. ter v kakšni višini sta obstajali.

(7) Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišče druge stopnje svoje argumentacije o navedenih pravno odločilnih dejstvih, ki ga je (v nasprotju z zaključki sodišča prve stopnje) vodila do zaključkov o njihovem obstoju, ni podalo na jasen in logično skladen način. (8) Ni se mogoče strinjati z nosilnim argumentom sodišča druge stopnje, da naj bi tožeča stranka s podpisom Pogodbe prevzela tudi tveganje neobstoja terjatev, ki naj bi se odstopile na njeni podlagi. Če bi namreč res prevzela opisano tveganje, bi to imelo za posledico, da bi se, če bi se izkazalo, da odstopljene terjatve ne obstajajo (ali ne obstajajo v višini, navedeni v Pogodbi), odpovedala svoji pravici do prvotne izpolnitve tožene stranke (šlo bi za nekakšen odpust dolga). Vendar pa mora biti odpoved pravicam vselej jasno in nedvoumno izražena. Sicer pa pogodbenega prava, povzetega v prvi točki te obrazložitve, z nobeno tehniko razlage pravne norme ni mogoče interpretirati kot odpovedi. Jasno je le, da določbe Pogodbe opredeljujejo predmet "pobotanja"(1) (očitno ob predpostavki pogodbenic, da "pobotanju" namenjene terjatve obstajajo). Ne vzdrži niti podporno sklepanje sodišča druge stopnje, da naj bi bilo prevzeto tveganje tožeče stranke tem večje, če je Pogodbo podpisala, ne da bi se bila pred tem prepričala o dejanskem obstoju odstopljenih terjatev v času sklenitve Pogodbe. Iz načela vestnosti in poštenja, izraženega v določbi 12. člena ZOR, namreč izhaja, da naj pogodbenica, ki zaupa zagotovilom svoje sopogodbenice, da predmet obveznosti obstaja (prav takšno zagotovilo, da namreč terjatve do njenih dolžnikov obstajajo, pa je v določbi 1. člena Pogodbe dala tožena stranka), ne trpi škodljivih posledic, če se izkaže, da tega predmeta ni (primerjaj določbo 485. člena ZOR).

(9) Rezultat razlage in razumevanja dane pravne norme (ki je v obravnavanem primeru pogodbena pravna norma) je zaključek, katera dejstva so pravno odločilna. Navedeni nosilni razlog izpodbijane sodbe o "prevzetih tveganjih" tožeče stranke kot prevzemnice terjatev bi vodil k zaključku, da dejanski obstoj terjatev tožene stranke kot odstopnice do njenih dolžnikov pravno sploh ni pomemben. Zato ni logično, da sodišče druge stopnje za dodatno utemeljitev izpodbijane odločitve ravno iz navedenega nosilnega argumenta izpelje (prav tam), da sta v času sklenitve Pogodbe terjatvi tožene stranke do U. in do F. obstajali (zadnji odstavek na peti strani obrazložitve izpodbijane sodbe(2)).

(10) Tožeča stranka je zato uspešno uveljavila revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker izpodbijane sodbe zaradi opisanih protislovij njenih razlogov o odločilnih dejstvih ni mogoče preizkusiti, revizijsko sodišče ostalih v reviziji uveljavljanih razlogov niti ni preizkušalo. Na podlagi določbe prvega odstavka 379. člena ZPP je tako sklenilo sodbo sodišča druge stopnje razveljaviti in mu vrniti zadevo, da opravi novo sojenje.

(11.1) Pravilna uporaba materialnega prava niti ne terja analize (opravili sta jo obe sodišči nižje stopnje, iz te analize pa izhaja tudi revidentka) o pravni napaki odstopljenih terjatev (zavoljo njihovega morebitnega neobstoja), s posledičnim zanašanjem na jamčevalne zahtevke. Pravilo o odstopu namesto izpolnitve je posebno v razmerju do splošnega pravila o nadomestni izpolnitvi po prvem odstavku 308. člena ZOR. Značilnost obeh oblik nadomestne izpolnitve je njuna realna komponenta,(3) to je, da je za sam nastanek pravnega posla potrebna tudi njegova hkratna izpolnitev (ali, navedeno drugače, da morata biti zavezovalni in razpolagalni pravni posel opravljena obenem). Za veljavnost odstopa namesto izpolnitve pa je odločilen razpolagalni in ne zavezovalni posel.(4) Tako ni bistveno, v kakšnem znesku je v listini o zavezovalnem poslu (konkretno v Pogodbi) navedena terjatev, s katero naj bi ugasnila odstopnikova obveznost do prevzemnika, marveč v prvi vrsti to, ali je ta terjatev v trenutku odstopa obstajala. Če ni obstajala, zakonski pogoji za prenehanje prvotne odstopnikove obveznosti niso podani. Ravnanja tožeče stranke ob neobstoju terjatve torej ne bi narekoval institut pravne napake, pač pa modalitete prvotne obveznosti tožene stranke (prvi odstavek 262. člena ZOR).

(11.2) Posebna značilnost odstopa namesto izpolnitve je, da odstopnikova prvotna obveznost do upnika ugasne do zneska odstopljene terjatve. Posebno pravilo se posebej prilega izpolnitvi denarne obveznosti z odstopom denarne obveznosti, predvsem pa so z njim določeni učinki takega odstopa. Poudarjeni zapis je treba po prepričanju revizijskega sodišča razumeti tako, da če je odstopnik sicer imetnik denarne terjatve do svojega dolžnika, toda ne v višini, ki izhaja iz njegovega ("zavezovalnega") sporazuma s prevzemnikom o odstopu terjatve namesto izpolnitve, je možno, da bo odstopnikova obveznost ugasnila do nižjega zneska (če pa bi bil znesek višji, bi poleg pravilne izpolnitve nastopila tudi posledica po tretjem odstavku 444. člena ZOR). V takšnem položaju bi se zato za plačilo razlike lahko obrnil na odstopnika kot prvotnega dolžnika na podlagi njegove dolžnosti izpolniti prvotno obveznost, kajti glede razlike odstop namesto izpolnitve zaradi odstopnikove nemožnosti razpolaganja (nemo plus iuris transferre potest quam ipse haberet) sploh ni nastal. Vprašanja odstopnikovega jamstva za pravne napake po drugem odstavku 308. člena ZOR zato v predloženi zadevi pravno niti niso pomembna.

(12) Odločitev o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

----------.----------

Op. št. (1): Strogo tehnično gre za prenehanje obveznosti s posebno obliko nadomestne izpolnitve, ne pa za prenehanje s pobotanjem. Op. št. (2): V primeru terjatve do UTS se je sodišče druge stopnje oprlo tudi na stališče o dokaznem bremenu, po katerem naj bi "tožeča stranka zadostila trditvenemu bremenu, da terjatev ne obstoji" (zadnji odstavek na peti strani obrazložitve), ki pa ni pravilno. Breme zatrjevanja in dokazovanja obstoja terjatve v trenutku odstopa nosi odstopnik. Odgovornost za obstoj terjatve je namreč vselej odstopnikova obveznost. Zato bi v konkretnem primeru tožena stranka (katere obveznost bi s pravilno nadomestno izpolnitvijo ugasnila), ne pa tožeča stranka, morala dokazati dejstva, ki so njej v korist. Op. št. (3): Primerjaj stališče Mihe Juharta v M. Juhart, N. Plavšak (ur.): Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2003, str. 601. Op. št. (4): Enako isti avtor, prav tam.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 80/93
• VSL sodba I Cp 3420/2014
• Sodba II Ips 607/2009