Sodba III Ips 43/2006

Jedro

Tožeča stranka in stranski intervenient kot pravni osebi načeloma lahko prosto razpolagata s svojimi sredstvi, med katere spadajo tudi terjatve do tožene stranke iz naslova koncesijskih pogodb. Po določbi prvega odstavka 436. člena ZOR je bil prenos terjatev prost, izvzete so bile le terjatve, katerih prenos je z zakonom prepovedan, in tiste, ki so povezane z osebnostjo upnika ali njihova narava nasprotuje prenosu na drugega. Pritožbeno sodišče se pri oceni, da je bil medsebojen prenos (menjava) terjatev med tožečo stranko in stranskim intervenientom prepovedan, ni opredelilo, kateri od naštetih razlogov iz prvega odstavka 436. člena ZOR naj bi bil podan. Upoštevaje, da sta oba prenosnika terjatev študentski organizaciji, ki jima te povsem istovrstne terjatve nesporno pripadajo, po oceni revizijskega sodišča ni mogoč sklep, da medsebojni prenos terjatev med njima ni bil dovoljen.

Izrek

1. Revizijama se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

2. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. V skladu z določbama prvega in četrtega odstavka 13. člena Zakona o uvedbi eura (ZUE, Uradni list RS št. 114/2006) se z dnem uvedbe eura kot zakonitega plačilnega sredstva v Republiki Sloveniji (1.1.2007) tolarski zneski, navedeni v predpisih, glasijo na euro, revizijsko sodišče pa je po uradni dolžnosti vse tolarske zneske v sodbah preračunalo v eure.

2. Tožeča stranka je zahtevala, naj ji tožena stranka na podlagi koncesijskih pogodb z aneksi, sklenjenih med Republiko Slovenijo, Ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve s toženo stranko, plača 170.237.320,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka se je tožbenemu zahtevku uprla s trditvijo, da je svoje obveznosti iz koncesijskih pogodb pravilno izpolnila stranskemu intervenientu na podlagi Sporazuma o vzajemni delitvi sredstev in medsebojnem sodelovanju z dne 15.6.1999 (v nadaljevanju Sporazum), ki ga je le-ta sklenil s tožečo stranko in ki ima v relevantnem delu naravo menjalne pogodbe z elementi pogodbe o odstopu terjatev.

3. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče pa je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da mu je v celoti ugodilo.

4. Zoper sodbo pritožbenega sodišča sta tožena stranka in stranski intervenient vložila enaki reviziji "zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil pravdnega postopka". Predlagala sta, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

5. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila, da ni utemeljena in predlagala njeno zavrnitev, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu.

6. Revizija je utemeljena.

7. Za odločitev o reviziji je v tej zadevi odločilen odgovor na vprašanje, ali sta tožeča stranka in stranski intervenient smela med seboj zamenjati terjatve, ki sta jih imela do tožene stranke kot koncesionarja po koncesijskih pogodbah, sklenjenih z Republiko Slovenijo, Ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve kot koncedentom, kateri predmet je bil opravljanje dejavnosti posredovanja začasnih in občasnih del študentov in dijakov. Pritožbeno sodišče je v obrazložitvi svoje sodbe (drugi odstavek na 4. strani) najprej razložilo, da gre pri koncesiji za to, da država ali državni organ, ki ima pooblastilo za opravljanje dejavnosti, ki je družbenega pomena in se kot javna služba opravlja v javnem interesu, to pooblastilo s koncesijo prenese na določeno pravno ali fizično osebo. Nato je navedlo vsebino določb 6. člena Zakona o zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS 5/91 do 2/2004), po katerih dejavnost posredovanja zaposlitve in dela opravlja Republiški zavod za zaposlovanje, ministrstvo, pristojno za delo, pa lahko s pogodbo o koncesiji za to pooblasti organizacijo, ki izpolnjuje predpisane pogoje. Nato je razložilo še, da iz istih zakonskih določb izhaja, da vsebino koncesijskih pogodb predpisuje Pravilnik o pogojih za opravljanje dejavnosti agencij za zaposlovanje (Ur. l. RS 48/99 do 67/2003, v nadaljevanju: Pravilnik), ki je vsebino koncesijskih pogodb predpisal v 16. členu, v prvem in četrtem odstavku 24. člena pa je bilo v besedilu, veljavnem ob podpisu obravnavanih koncesijskih pogodb, določeno, da mora koncesionar razliko med prihodkom in priznanimi stroški odvajati pooblaščenim študentskim organizacijam, če pa pooblaščena študentska organizacija prejem sredstev odkloni, je prejemnik Študentska organizacije Slovenije. Zaključilo je (glej tretji odstavek na 4. strani obrazložitve sodbe II. stopnje), da "prejemnik sredstev ne more razpolagati s sredstvi tako, da jih odstopi drugi organizaciji ali jih zamenja za drugo terjatev, zato Sporazum z dne 15.6.1999, sklenjen med ŠOU A. in ŠOU B. ni mogel posegati in spreminjati vsebine koncesijske pogodbe oziroma spreminjati obveznosti tožene stranke".

8. Revizijsko sodišče v celoti soglaša z razlogi revizije, da tožeča stranka in stranski intervenient kot pravni osebi načeloma lahko prosto razpolagata s svojimi sredstvi, med katere spadajo tudi terjatve do tožene stranke iz naslova koncesijskih pogodb. Po določbi prvega odstavka 436. člena ZOR je bil prenos terjatev prost, izvzete so bile le terjatve, katerih prenos je z zakonom prepovedan, in tiste, ki so povezane z osebnostjo upnika ali njihova narava nasprotuje prenosu na drugega. Pritožbeno sodišče se pri oceni, da je bil medsebojen prenos (menjava) terjatev med tožečo stranko in stranskim intervenientom prepovedan, ni opredelilo, kateri od naštetih razlogov iz prvega odstavka 436. člena ZOR naj bi bil podan. Revizijsko sodišče ugotavlja, da iz določb ZZZPB kakšna prepoved odstopa terjatev iz koncesijske pogodbe ne izhaja in da navedenih terjatev ni mogoče opredeliti kot terjatev, povezanih z osebnostjo upnika. Iz določb Pravilnika, ki jih je upoštevalo pritožbeno sodišče, pa po oceni revizijskega sodišče ni mogoče sklepati, da narava teh terjatev nasprotuje prenosu na drugega. Upoštevaje, da sta oba prenosnika terjatev študentski organizaciji, ki jima te povsem istovrstne terjatve nesporno pripadajo, po oceni revizijskega sodišča ni mogoč sklep, da medsebojni prenos terjatev med njima ni dovoljen. S prenosom tudi ni bilo poseženo niti v koncesijske pogodbe niti ni bila spremenjena obveznost tožene stranke. Ta je samo svoje povsem nespremenjene obveznosti poravnala cesionarjema namesto cedentoma (pri čemer se revizijsko sodišče ne spušča v presojo veljavnosti Sporazuma, ker bo to predmet presoje pritožbenega sodišča pri ponovnem odločanju o pritožbi tožeče stranke).

9. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da je pritožbeno sodišče materialnopravno zmotno odločilo, da prenos terjatev ni bil dovoljen. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni odločalo o odločilnih trditvah tožeče stranke v njeni pritožbi, zaradi česar je moralo revizijsko sodišče na podlagi določbe drugega odstavka 380. člena ZPP sodbo pritožbenega sodišča razveljaviti in mu vrniti zadevo v novo sojenje. Ker je bilo treba reviziji ugoditi že iz navedenega razloga, se z ostalimi revizijskimi razlogi ni ukvarjalo.

10. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da se odločitev o stroških revizijskega postopka pridrži za končno odločbo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep I Ip 385/2020
• VSL Sklep Cst 303/2023
• VSL sodba in sklep I Cpg 394/2012