Sodba III Ips 126/2006

Jedro

Sklepčnost tožbenega zahtevka ni samo podlaga za izdajo zamudne sodbe, ampak mora za uspešnost s tožbenim zahtevkom njegova utemeljenost vedno izhajati iz navedb v tožbi.

Izrek

1. Revizija se zavrne.

2. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. V skladu z določbama prvega in četrtega odstavka 13. člena Zakona o uvedbi eura (ZUE, Uradni list RS št. 114/2006) se z dnem uvedbe eura kot zakonitega plačilnega sredstva v Republiki Sloveniji (1.1.2007) tolarski zneski, navedeni v predpisih, glasijo na euro, revizijsko sodišče pa je po uradni dolžnosti vse tolarske zneske v sodbah preračunalo v eure.

2. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku v delu, s katerim je tožeča stranka zahtevala, naj ji tožena stranka plača 11.831.436,50 SIT z zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Na pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tudi tisti del tožbenega zahtevka, s katerim je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji uspela.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožeča stranka vložila revizijo zaradi "zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje. Predlagala je, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo pritožbenega sodišča spremeni ali jo razveljavi in mu vrne zadevo v novo sojenje ali pa razveljavi obe sodbi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu.

5. Revizija ni utemeljena. 6. J. V. je imel pri tožeči in toženi stranki kasko zavarovan avtobus, ki mu je bil ukraden in uničen. S tožečo stranko je sklenil izvensodno poravnavo, s katero se je ta zavezala, da mu bo izplačala odškodnino v znesku 35.479.618,00 SIT. V tožbi je nato trdila, da ji mora tožena stranka na podlagi določbe četrtega odstavka 934. člena ZOR, ki ureja dvojno zavarovanje, povrniti polovico odškodnine za uničeni avtobus, zahtevala pa je, naj ji tožena stranka povrne polovico zneska iz poravnave. Tožena stranka je poleg drugih uveljavljala tudi ugovor, da je bil avtobus pri njej zavarovan samo za neposredno, ne pa tudi za posredno škodo, tožeča stranka pa sploh ni opredelila vrste škode, za katero se je zavezala plačati odškodnino (tej trditvi tožeča stranka ni nasprotovala).

7. Pritožbeno sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo zato, ker je ocenilo, da ni sklepčen: tožeča stranka je z njim zahtevala plačilo polovice zneska, ki naj bi ga plačala svojemu zavarovancu na podlagi poravnave (s katero se je zavezala plačati tudi odškodnino za izgubljeni dobiček), že iz njenih trditev pa izhaja, da bi bila upravičena terjati samo polovico odškodnine za uničeni avtobus, torej polovico odškodnine za dejansko škodo. Pri obrazložitvi odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka zaradi nesklepčnosti se je oprlo na določbo 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, spremembo sodbe sodišča prve stopnje pa je utemeljilo na določbi 2. točke 358. člena ZPP (drugačna presoja listin). Tak način postopanja in odločanja graja tožeča stranka v reviziji tako z materialnopravnega kot s procesnopravnega vidika.

8. Tožeča stranka nima prav, ko trdi, da nesklepčnosti tožbenega zahtevka ne more biti, kadar je ta utemeljen po temelju, ne pa v celoti tudi po višini. Zahtevek na povrnitev polovice zneska odškodnine, dogovorjene s poravnavo, sicer gotovo vsebuje tudi odškodnino za neposredno škodo na uničenem avtobusu; gotovo pa je tudi, da ne vsebuje samo te škode (kot je ugotovilo pritožbeno sodišče). Zato, da bi tožeča stranka uspela z zahtevkom na povrnitev polovice odškodnine za neposredno škodo na avtobusu, bi morala navesti ustrezna dejstva o tem, koliko je bil avtobus vreden in koliko se je torej zavezala plačati odškodnine za neposredno škodo (prvi odstavek 7. člena, prvi odstavek 180. člena, 212. člen ZPP). Šele na podlagi tako navedenih dejstev bi namreč sodišče prve stopnje lahko (po izvedbi predlaganih dokazov) ocenilo utemeljenost tožbenega zahtevka po višini. Sodišče prve stopnje jo je na naroku za glavno obravnavo dne 25.1.2005 celo pozvalo, naj pojasni, kako je sestavljen njen tožbeni zahtevek, pa je tožeča stranka vztrajala pri navedbi, da je to polovični znesek odškodnine iz izvensodne poravnave in ni opredelila dejanske škode na avtobusu. S takim tožbenim zahtevkom tožeča stranka ni mogla v celoti uspeti, sama pa je onemogočila sodišču, da bi lahko ugotovilo, v kakšni višini je njen zahtevek utemeljen. Zato je odločitev o zavrnitvi celotnega tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna.

9. Določba 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP je edina določba, v kateri je opredeljena (ne)sklepčnost tožbenega zahtevka. Res je, da je to določba, ki predpisuje pogoje za izdajo zamudne sodbe. Pritožbeno sodišče je seveda ni uporabilo tako, da bi neposredno na njeni podlagi odločilo o zavrnitvi tožbenega zahtevka, ampak samo kot pripomoček pri razlagi, kaj je nesklepčnost tožbenega zahtevka. Popolnoma jasno pa je, da sklepčnost tožbenega zahtevka ni samo podlaga za izdajo zamudne sodbe, ampak mora za uspešnost s tožbenim zahtevkom njegova utemeljenost vedno izhajati iz navedb v tožbi. Pritožbeno sodišče je ravnalo pravilno, ko je na podlagi drugačne ocene listin (že omenjene poravnave in zavarovalne police tožene stranke) ocenilo, da je sodišče prve stopnje razsodilo narobe, ko je tožeči stranki prisodilo kar polovico zavarovalne vsote (ki nima nič skupnega z odškodnino za dejansko nastalo škodo), nato pa ugotovilo, da tožbeni zahtevek tožeče stranke ni sklepčen. Zato s spremembo sodbe sodišča prve stopnje ni prekršilo določbe 2. točke 358. člena ZPP in ni nepravilno uporabilo določbe 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, ko jo je vzelo le za podlago za oceno, da tožbeni zahtevek tožeče stranke ni sklepčen.

10. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od revizijskih razlogov. Zato je na podlagi določbe 378. člena neutemeljeno revizijo zavrnilo.

11. Na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da tožeča sama krije svoje stroške revizijskega postopka, ker z revizijo ni uspela.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sklep II Ips 630/2001
• Sodba VIII Ips 509/2008
• Sodba VIII Ips 507/2008