<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba III Ips 34/2005

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2007:III.IPS.34.2005
Evidenčna številka:VS41086
Datum odločbe:13.11.2007
Področje:MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
Institut:spor z mednarodnim elementom - uporaba tujega prava - prodaja blaga - zamuda dolžnika - pravica prodajalca do zamudnih obresti Dunajska konvencija - valuta obveznosti - pristna valutna terjatev - denarna enota Republike Slovenije - monetarna suverenost Republike Slovenije

Jedro

Relevantno obligacijsko pravo sicer ne daje opore za oblikovalno upravičenje tožeče stranke, da terjatev v italijanskih lirah pred vložitvijo tožbe spremeni v terjatev, izraženo v tolarjih. Vendar v tej zadevi ni bistveno odgovoriti, ali lahko imetnik denarne terjatve ob neplačilu dolžnika s tožbo zahteva plačilo v katerikoli valuti, kajti v konkretnem primeru gre za to, da je tožeča stranka zahtevala prav plačilo v tolarjih (v valuti tožene stranke in sodečega sodišča). Pravica tožeče stranke, da je terjatev v italijanskih lirah v tem sporu uveljavljala s tožbenim zahtevkom, izraženim v tolarjih, izhaja iz (tedanje) monetarne suverenosti Republike Slovenije.

Slovenski monetarni predpisi sicer niso zahtevali, da bi se bila lahko tožena stranka nasproti tožeči stranki zavezala ali ji izpolnila le v tolarjih. Zato bi bila tožeča stranka svojo terjatev lahko uveljavljala v tuji valuti. Imetnik pristne valutne terjatve je vendarle lahko s tožbenim zahtevkom to svojo terjatev uveljavljal tudi v njeni tolarski protivrednosti. Vztrajanje pri plačilu v tuji valuti, s tem pa odrekanje pravice upniku pristne valutne terjatve, da zahteva plačilo v tolarjih pred slovenskim sodiščem, bi namreč nedopustno zanikalo status tolarja kot tedanjega zakonitega plačilnega sredstva v Republiki Sloveniji.

Izrek

1. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v obrestnem delu 3. točke izreka zavrne, kolikor v obdobju od 5. 5. 1998 do plačila presega zakonske zamudne obresti po italijanskem pravu.

2. V ostalem delu se revizija zavrne.

3. Revidentka sama krije stroške revizije.

Obrazložitev

(1) Okrožno sodišče v Kopru (sodišče prve stopnje) je razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 38,484.504,09 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 1998 do plačila in ji povrniti 2,953.907,33 SIT stroškov pravdnega postopka. Ugotovilo je, da sta pravdni stranki, ki sta imeli sedeža na ozemlju različnih držav, dne 16. 11. 1995 sklenili dogovor o ekskluzivni izdelavi oblačil. Tožena stranka dobavljenega blaga po izstavljenih računih ni plačala (v celoti). Pooblaščenec tožeče stranke jo je zato dne 6. 4. 1998 pisno pozval, da preostanek dolga nemudoma plača, s čimer je po 1219. členu italijanskega civilnega zakonika (Il Codice Civile Italiano, v nadaljnjem besedilu: CC) prišla v zamudo. Ker se tožena stranka na poziv ni odzvala, je tožeča stranka dne 5. 5. 1998 znesek 405,800.583,00 italijanskih lir, kolikor naj bi znašal seštevek neplačanega dela navedenih računov (točen seštevek po računu sodišča prve stopnje znaša 411,320.583,00 lir), pretvorila v tolarsko protivrednost in dne 12. 8. 1998 vložila tožbo. Odločitev sodišča prve stopnje temelji med drugim na oceni, da je tožeča stranka lahko sama izbrala, v kateri od obeh valut bo izrazila tožbeni zahtevek.

(2) Višje sodišče v Kopru (sodišče druge stopnje) je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V celoti je pritrdilo (zgoraj povzetim) dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje.

(3) Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo. V njej uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Oporeka stališču, da je tožeča stranka smela svojo terjatev v lirah spremeniti v terjatev v tolarjih. Sprememba naj bi bila v nasprotju z določbama prvega odstavka 307. člena (pacta sunt servanda) in 394. člena (načelo monetarnega nominalizma) Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbi sodišč nižje stopnje spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek in tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov, vključno z revizijskimi (s pripadajočimi obrestmi).

(4) Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Revizija je delno utemeljena.

(5) Smisel pravnih zavez je v tem, da se izpolnijo (pacta sunt servanda). Pri tem velja, da mora dolžnik izpolniti tisto, kar je predmet njegove obveznosti. Če gre za pogodbeno obveznost, je predmet njegove obveznosti tisto, k čemur se je zavezal s pogodbo. Dolžnik ne more veljavno izpolniti s čim drugim, niti ne more upnik zahtevati kaj drugega. Abstraktno je mogoče soglašati z revizijskim sklicevanjem na načelo izpolnitve obveznosti, kajti opisana vsebina tega načela sodi k temeljem učenja o obligacijskih razmerjih, ne glede na to, v katerem pravnem viru (mednarodna pogodba, zakon) je načelo izraženo.

(6) Pravno zmotno pa je revizijsko stališče, da je za presojo predložene zadeve relevanten ZOR. Pravilna je namreč ocena sodišč nižjih stopenj, da je treba sporno razmerje pravdnih strank v izhodišču presojati po pravilih Konvencije Združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (v nadaljevanju: Dunajski konvenciji). Ta ocena izhaja iz dejstva, da je imela tožeča stranka sedež v Republiki Italiji, ki je država pogodbenica Dunajske konvencije, tožena stranka pa v Republiki Sloveniji, kjer pravila te konvencije veljajo na podlagi Zakona o ratifikaciji Konvencije Združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (Uradni list SFRJ - Mednarodne pogodbe, št. 10/1/1984) ter Akta o nasledstvu konvencij Komisije Združenih narodov za mednarodno trgovinsko pravo in mednarodnih pogodb Mednarodne telekomunikacijske zveze (Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, št. 19/1993 (Uradni list RS, št. 65/1993)), ter iz dejstva, da je sporno razmerje pravdnih strank temeljilo na prodajnih pogodbah, katerih predmet je bilo blago (točka (a) prvega odstavka 1. člena Dunajske konvencije).

(7) Valuta denarne obveznosti je glede na zgoraj navedeno načelo sicer lahko bistvena lastnost predmeta obveznosti, obveznost plačati določeno vsoto določene denarne enote pa različna od obveznosti plačati določeno vsoto neke druge denarne enote. Toda stališče sodišč nižjih stopenj o izbirni pravici tožeče stranke, da svojo tedanjo terjatev v italijanskih lirah v pravdi uveljavlja kot terjatev, tedaj izraženo v tolarjih, je vendarle pravilno, čeprav relevantno obligacijsko pravo ne daje opore za oblikovalno upravičenje tožeče stranke, da terjatev v italijanskih lirah pred vložitvijo tožbe spremeni v terjatev, izraženo v tolarjih. Vendar v tej zadevi ni bistveno odgovoriti, ali lahko imetnik denarne terjatve ob neplačilu dolžnika s tožbo zahteva plačilo v katerikoli valuti, kajti v konkretnem primeru gre za to, da je tožeča stranka zahtevala prav plačilo v tolarjih (v valuti tožene stranke in sodečega sodišča).

(8) Pravica tožeče stranke, da je terjatev v italijanskih lirah v tem sporu uveljavljala s tožbenim zahtevkom, izraženim v tolarjih, izhaja iz (tedanje) monetarne suverenosti Republike Slovenije. V vsem obdobju, potencialno kritičnem za revizijsko presojo (od sklenitve dogovora pravdnih strank o ekskluzivni izdelavi oblačil dne 16. 11. 1995 do konca postopka na prvi stopnji dne 10. 2. 2004), slovenski monetarni predpisi sicer niso zahtevali, da bi se bila lahko tožena stranka nasproti tožeči stranki zavezala ali ji izpolnila le v tolarjih. Zato bi bila tožeča stranka svojo terjatev lahko uveljavljala v tuji valuti. Vendar pa je lahko imetnik pristne valutne terjatve s tožbenim zahtevkom to svojo terjatev uveljavljal tudi v njeni tolarski protivrednosti. Bistveni za položaj tožeče stranke sta namreč prisilni določbi prvega odstavka 1. člena Zakona o denarni enoti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 17/1991-I do 33/1992; ZDE), da je denarna enota Republike Slovenije tolar, ter prvega odstavka 2. člena ZDE, da so bankovci in kovanci, ki se glasijo na denarno enoto RS, edino zakonito plačilno sredstvo na območju RS. Slednja ni ovirala pravnih zavez in izpolnitev v tuji valuti niti morebitne prisoditve v tuji valuti. Vendar pa bi vztrajanje pri plačilu v tuji valuti, s tem pa odrekanje pravice upniku pristne valutne terjatve, da zahteva plačilo v tolarjih pred slovenskim sodiščem, nedopustno zanikalo status tolarja kot tedanjega zakonitega plačilnega sredstva v Republiki Sloveniji.

(9) Argument javnega reda, zaradi katerega je bilo treba na podlagi 378. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) kot neutemeljeno zavrniti revizijo glede glavnega zahtevka (2. točka izreka), prisojenega tožeči stranki (v nespremenjenem delu revizijsko sodišče tudi sicer ni naletelo na kršitev materialnega prava), ne velja tudi za vtoževani obrestni zahtevek.

(10) Dunajska konvencija v 78. členu brez podrobnejših določil prodajalcu priznava pravico do obresti, kadar kupec ne izpolni svoje obveznosti plačati ceno; vprašanje, do kakšnih obresti je upravičena tožeča stranka, pa je v konkretnem primeru treba rešiti po pravilih mednarodnega zasebnega prava slovenskega foruma (drugi odstavek 7. člena Dunajske konvencije). Glede na določbo 20. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Uradni list RS, št. 56/1999) se to vprašanje rešuje po pravilih s spornim razmerjem najtesneje povezanega italijanskega prava (sedež tožeče stranke, pogodbenice, ki opravlja za navedene prodajne pogodbe tipično izpolnitev (prodaje blaga), je bil v Republiki Italiji; obveznost je bila dogovorjena v italijanskih lirah, in jo je bilo treba kot prinosnino izpolniti v Republiki Italiji), kar je bilo nakazano že s strani sodišča prve stopnje, s pravilno uporabo CC v zvezi z vprašanjem zamude tožene stranke. Od zamude, ki je nastopila dne 6. 4. 1998, dalje je bila tožeča stranka torej upravičena do zakonskih zamudnih obresti (prvi odstavek 1224. člena CC), čeprav jih je terjala od kasnejšega dne 5. 5. 1998. Napadeni sodbi zato nista napačni v svoji oceni, da od slednjega datuma tečejo zamudne obresti, temveč zgolj glede vprašanja, po katerem pravu tečejo. S konverzijo tožeča stranka namreč ne bi smela doseči ugodnejših obresti, zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje spremenilo, tako da je tožeči stranki zakonske zamudne obresti prisodilo le po (določljivem) italijanskem pravu (1. točka izreka).

(11)Sprejeta odločitev o stroških v revizijskem postopku (3. točka izreka) temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Za presojo uspeha se pri tem upošteva le odločitev o glavnem zahtevku, te odločitve pa tožena stranka ni izpodbila. Zato mora stroške, ki jih imela z revizijo, kriti sama.


Zveza:

ZDE člen 1, 1/1, 2, 2/1. Konvencija ZN o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (Dunajska konvencija) člen 1, 1/1-a, 7, 7/2, 78. ZMZPP člen 20.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
10.03.2016

Opombe:

P2RvYy0zMTk3NA==