Sklep III Ips 112/2006

Jedro

Nična pogodba glede na izrecno določbo 1. odstavka 107. člena ZOR ne postane veljavna, če je vzrok ničnosti morda pozneje (z naknadnim sprejemom skupščinskega sklepa o umiku delnic) prenehal.

Pravni posel o pridobitvi lastnih delnic, ki je bil v nasprotju s 1. in 2. odstavkom 240. člena ZGD, je bil ničen (4. odstavek 240. člena ZGD). Posledica ničnosti je, da morajo delničarji družbi vrniti plačila, ki so jih od nje prejeli iz ničnega pravnega posla (1. stavek 1. odstavka 230. člena ZGD). Pri vračilu prepovedanih plačil (to je plačil, ki jih je družba dejansko izvršila delničarjem zaradi nedopustne pridobitve lastnih delnic) gre za zahtevek, ki ga družba (oziroma stečajni upravitelj) uveljavlja na podlagi določb ZGD (1. stavek 1. odstavka njegovega 230. člena) in ne na podlagi določb ZOR (1. odstavka njegovega 104. člena), vendar to zahtevku ne jemlje narave kondikcijskega zahtevka (ki ima po prevladujočem stališču pravne teorije obogatitveno in ne vrnitveno (restitucijsko) naravo). Stranka, ki je na podlagi nične pogodbe izpolnila svojo obveznost, ima tako na podlagi pravila o neučinkovanju neveljavnih pravnih poslov pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom.

ZGD v 1. stavku 1. odstavka 230. člena določa le poseben (korporacijskopraven) razlog ničnosti, ki vsebinsko pomeni konkretizacijo prisilnih predpisov iz 1. odstavka 103. člena ZOR, katerih kršitev ima za posledico ničnost pogodbe, kar pa ne pomeni, da na področju korporacijskega prava za ničnost pravnih poslov o pridobitvi lastnih delnic v nasprotju s 1. in 2. odstavkom 240. člena ZGD velja drugačna ureditev od tiste, ki velja na področju obligacijskega prava, ko pri ugotavljanju utemeljenosti kondikcijskih (povračilnih) zahtevkov iz ničnih pravnih poslov 1. odstavka 104. člena ZOR ni mogoče uporabiti, ne da bi pri tem upoštevali njegov 2. in 3. odstavek. Posebna ureditev velja le, če so delničarji prejeli plačila kot dividende (2. stavek 2. odstavka 230. člena ZGD), vendar v tem sporu ne gre za takšen primer (ko bi dolžnost vrnitve prepovedanih plačil veljala le, če bi delničarji vedeli ali bi morali vedeti, da do teh prejemkov niso bili upravičeni).

Za odločitev o utemeljenosti povračilnega zahtevka tožeče stranke ni bistvenega pomena dobrovernost ("poštenost") tožene stranke, čeprav je tudi pomembna pri odločitvi (glej 3. odstavek 104. člena ZOR). Bistvena za odločitev je namreč tudi "poštenost" tožeče stranke, ki uveljavlja povračilni zahtevek (glej 2. odstavek 104. člena ZOR).

Izrek

1. R e v i z i j i s e u g o d i, sodbi sodišč nižje stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Odločitev o stroških postopka v zvezi z revizijo se pridrži za novo sodbo.

Obrazložitev

(1) Okrožno sodišče v Ljubljani (sodišče prve stopnje) je z uvodoma navedeno sodbo ugotovilo ničnost Pogodbe o prodaji delnic ter Pogodbe o priznanju in zavarovanju terjatev, obeh z dne 3. 12. 2001 (1. točka izreka). Posledično je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki iz naslova kupnine plača devetindvajset različnih zneskov (2.a točka izreka), iz naslova plačanih pogodbenih obresti petnajst različnih zneskov (2.b točka izreka) in iz naslova plačanih zamudnih obresti devet različnih zneskov (2.c točka izreka), vse s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je istočasno naložilo, da tožeči stranki vrne dvanajst bianco menic s podpisano menično izjavo (3. točka izreka).

(2) Višje sodišče v Ljubljani (sodišče druge stopnje) je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek izreka).

(3) Tožena stranka je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene postopkovne kršitve pred sodiščem druge stopnje. Prvenstveno je predlagala razveljavitev sodb sodišč nižje stopnje (smiselno z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje), podredno pa zavrnitev tožbenega zahtevka (smiselno s spremembo sodb sodišč nižje stopnje). Pri tem je priglasila stroške revizije.

(4) Tožena stranka se je v reviziji sklicevala na pisno pravno mnenje dr. Nine Plavšak, strokovnjakinje na področju prava gospodarskih družb (priloga 1 - B24), na pisno mnenje prof. dr. Josepha Strausa z Max-Planckovega instituta za intelektualno lastnino, konkurenčno in davčno pravo v Münchnu (priloga 2 - B25) ter na pisno mnenje Deana Mikoliča, sodnega izvedenca in cenilca za ekonomijo in računovodstvo, specializiranega za cenitev podjetij in stvarnega premoženja podjetij ter finance (priloga 3 - B26), ki jih je tudi priložila reviziji. Te navedbe je revizijsko sodišče v obsegu, navedenem v reviziji, obravnavalo kot strokovne navedbe tožene stranke. (5) Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter tožeči stranki in intervenientkam na njeni strani. Tožeča stranka ter druga in tretja stranska intervenientka so nanjo odgovorili. Prerekali so navedbe tožene stranke ter predlagali zavrnitev neutemeljene revizije. Pri tem so priglasili stroške revizijskega odgovora, druga intervenientka na strani tožeče stranke z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Povzetek dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje (na katere je revizijsko sodišče vezano), v obsegu, ki je pomemben za odločitev o reviziji.

(6) Pravdni stranki sta dne 3. 12. 2001 sklenili Pogodbo o prodaji delnic (priloga A4), na podlagi katere je tožeča stranka kupila, tožena stranka pa prodala 99.859 delnic tožeče stranke (to je 89,7 % vseh delnic tožeče stranke). Tožeča stranka je lastne delnice kupila za 1.474,018.699,00 SIT (po ceni 14.761,00 SIT za delnico). Tožena stranka je na tožečo stranko preknjižila le 79.859 delnic, medtem ko je nalog za preknjižbo preostalih 20.000 delnic deponiran pri notarju. Tožeča stranka za nakup 99.859 lastnih delnic oziroma za vrednost 1.474,018.699,00 SIT ni oblikovala rezerv. Sprejela pa tudi ni sklepa o zmanjšanju osnovnega kapitala.

Povzetek materialnopravnih razlogov sodišč prve in druge stopnje, v obsegu, ki je pomemben za odločitev o reviziji.

(7) Razlogi sodišča prve stopnje: Z nakupom 99.859 lastnih delnic oziroma 89,7 % vseh delnic tožeče stranke je bil presežen dopusten prag 10 % vrednosti osnovnega kapitala. Tožeča stranka ni oblikovala rezerv za lastne delnice v skladu s petim odstavkom 60. člena ZGD. Tožena stranka ni izkazala, da je tožeča stranka lastne delnice pridobila za katerega od dopustnih namenov, določenih v 240. členu ZGD.

(8) Razlogi sodišča druge stopnje:

(8.1) Glede uporabe določbe prve alinee prvega odstavka 240. člena ZGD, po kateri sme družba pridobivati lastne delnice le, "če je pridobitev nujna, da bi družba preprečila hudo, neposredno škodo": Za takšno pridobitev lastnih delnic morata biti kumulativno izpolnjena tudi pogoja iz drugega odstavka 240. člena ZGD. Prvi dodatni pogoj je, da skupni nominalni znesek delnic ne sme skupaj z drugimi lastnimi delnicami, ki jih družba že ima, presegati vrednosti desetih odstotkov osnovnega kapitala. Drugi dodatni pogoj pa je, da mora družba oblikovati rezerve za lastne delnice, ne da bi zmanjšala osnovni kapital ali po zakonu ali statutu predpisane rezerve, ki se ne smejo uporabljati za plačilo delničarjem, in da mora biti za delnice plačan celotni nominalni oziroma višji emisijski znesek. Če navedena pogoja nista izpolnjena, pridobitev lastnih delnic v obsegu, ki presega vrednost desetih odstotkov osnovnega kapitala, ni dopustna, ne glede na določbo 243. člena ZGD ter morebitno naknadno odsvojitev ali umik presežnih delnic. Takšna pridobitev tudi ni dopustna, čeprav je šlo za prvi in edini nakup lastnih delnic. Sicer pa je bila pridobitev lastnih delnic nedopustna že zato, ker je (in kolikor je) presegla dopustni prag desetih odstotkov vrednosti osnovnega kapitala.

(8.2) Zgolj trditve tožene stranke o nujnosti lastniškega prestrukturiranja družbe niso bile zadostne za utemeljitev nujnosti pridobitve lastnih delnic, niti v povezavi z njenimi ostalimi trditvami, saj ni konkretno navedla, na kakšen način bi prav sprememba v lastniški strukturi tožeče stranke, v povezavi z drugimi potrebnimi in predvidenimi ukrepi za njeno poslovno in finančno konsolidacijo, preprečila nastanek hude, neposredne škode, oziroma ni navedla, kateri nadaljnji ukrepi tožeče stranke v zvezi z njenim lastniškim prestrukturiranjem naj bi bili predvideni za preprečitev hude, neposredne škode in na kakšen način bi preprečili grozečo škodo. Da so bile trditve presplošne, velja tudi za trditve tožene stranke, da se z nakupom lastnih delnic lahko znižuje ali zvišuje dejanska oziroma pričakovana vrednost posamezne družbe na trgu, ter za trditve o vplivih načina prodaje tožeče stranke na njeno plačilno sposobnost.

(8.3) Glede oblikovanja sklada za lastne delnice: Po drugem odstavku 240. člena v zvezi s petim odstavkom 60. člena ZGD ni nujno vnaprejšnje oblikovanje rezerv niti njihovo oblikovanje ob dnevu pridobitve lastnih delnic, za razliko od prej veljavne ureditve, po kateri je morala družba sklad za lastne delnice oblikovati že pred njihovo pridobitvijo. Če pa družba ni oblikovala rezerv v bilanci stanja (niti kasneje, za leto 2002), gre za nezakonito pridobitev lastnih delnic, tudi če bi bili izpolnjeni vsi drugi pogoji iz prve do tretje alinee in osme alinee prvega odstavka 240. člena ZGD. Določbe prvega odstavka 137. člena novele ZGD-F namreč ni mogoče razlagati tako, da tožeči stranki, ki je lastne delnice pridobila v letu 2001, rezerv zanje sploh ne bi bilo treba oblikovati. Novela ZGD-F je namreč zgolj odložila dolžnost oblikovanja rezerv za lastne delnice, pridobljene v letu 2001, na naslednje poslovno leto.

(8.4) Glede uporabe določbe sedme alinee prvega odstavka 240. člena ZGD, po kateri sme družba pridobivati lastne delnice le "na podlagi sklepa skupščine o umiku delnic po določbah o zmanjšanju osnovnega kapitala": Predhodni skupščinski sklep o umiku delnic je neposredna predpostavka pridobitve lastnih delnic, saj ga ZGD določa kot podlago za njihovo pridobitev. Zato uprava ne sme pridobivati lastnih delnic pred sprejemom ustreznega sklepa. Tudi kasnejši sprejem sklepa skupščine o umiku delnic ne sanira protipravne kvalifikacije pridobitve. Ker je sklep skupščine temelj pridobitve lastnih delnic, ker mora biti torej namen pridobitve izražen že vnaprej, ni pogojev za konvalidacijo pridobitve po drugem odstavku 107. člena ZOR.

(8.5) Glede pravnega interesa tožeče stranke za vložitev tožbe na ugotovitev ničnosti pravnega posla o pridobitvi lastnih delnic: ZGD v četrtem odstavku 240. člena izrecno določa ničnost nezakonite pridobitve lastnih delnic v obligacijskopravnem smislu, medtem ko njihova pridobitev v korporacijskopravnem smislu kljub temu velja. Ker je namen navedene zakonske določbe, po kateri pridobitev delnic s strani družbe ni neveljavna, v ureditvi stvarnopravnih in korporacijskopravnih učinkov nezakonite pridobitve lastnih delnic (na podlagi zavezovalnega pravnega posla, ki je ničen), ta zakonska določba tožeči stranki ne odvzema aktivne legitimacije za uveljavljanje ničnosti. To izhaja tudi iz določbe prvega odstavka 230. člena ZGD, po kateri ima pravico zahtevati vrnitev prepovedanih plačil družba. Družba je namreč dolžna uveljavljati takšen zahtevek, saj je dolžna zagotoviti ohranitev kapitala (ki je premoženjskopravni temelj vsake družbe).

(8.6) Ker je bila tožba vložena pred začetkom stečajnega postopka nad tožečo stranko, je tožeča stranka (družba) kljub začetku stečajnega postopka ostala aktivno legitimirana za uveljavljanje zahtevka na vrnitev prepovedanih plačil. Stečajna dolžnica namreč z dnem začetka stečajnega postopka ni izgubila pravne osebnosti niti pravne sposobnosti. Stečajni upravitelj je namreč le njen organ zastopanja, ne pa stranka postopka.

(8.7) Glede ugotovljene ničnosti pogodb: Po 52. členu ZOR je pogodba nična (absolutno neveljavna), če ni podlage ali če je ta nedopustna. Zaradi akcesornosti z nično pogodbo o prodaji delnic je nična tudi pogodba o priznanju in zavarovanju terjatev.

(8.8) Glede neuporabe določbe drugega odstavka 104. člena ZOR, po kateri "lahko sodišče v celoti ali deloma zavrne zahtevek nepoštene stranke za vrnitev onega, kar je dala drugi stranki": Ta določba v dani dejanski in pravni situaciji za zahtevke po določbi prvega odstavka 230. člena ZGD ni uporabljiva, saj je ta določba specialne narave. Za odločanje o utemeljenosti zahtevka na vrnitev prepovedanih plačil je odločilno le, ali so delničarji prejeli plačila v nasprotju z določbami ZGD, ne glede na dobrovernost oziroma nedobrovernost strank, ki so sodelovale pri spornem pravnem poslu.

(8.9) Glede uporabe določbe 214. člena ZOR, po kateri mora nepošteni pridobitelj, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, plačati zamudne obresti "od dneva pridobitve": Tožena stranka kot profesionalni subjekt bi morala biti seznanjena s pogoji dopustne pridobitve lastnih delnic, zlasti s pragom desetih odstotkov vrednosti osnovnega kapitala. Tako na njeno nedobrovernost kažeta predvsem dejstvi, da je bil prag dopustne pridobitve lastnih delnic močno prekoračen in da je bila tožena stranka večinski delničar tožeče stranke.

Materialno pravo, ki ga je treba uporabiti.

(9) Izpodbijani pogodbi sta bili sklenjeni dne 3. 12. 2001, kar je po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-F; Uradni list RS, št. 45/2001), ki je začel veljati petnajsti dan po objavi (dne 7. 6. 2001), to je dne 22. 6. 2001. Zato se vsebina medsebojnih pravic in obveznosti pogodbenih strank presoja po pravnih pravilih Zakona o gospodarskih družbah (ZGD), ob upoštevanju novosti, ki jih je prinesla novela ZGD-F, pri čemer se zakon v obrazložitvi revizijske odločbe navaja kot ZGD.

(10) Vendar pa je prehodna določba prvega odstavka 137. člena novele ZGD-F določala, da se določbe 7. poglavja I. dela zakona (med katerimi je tudi določba 60. člena o rezervah) prvič uporabijo za letno poročilo za poslovno leto, ki se začne po njegovi uveljavitvi. To pa je bilo poslovno leto 2002 oziroma poslovno leto 2002/2003, saj se poslovno leto lahko razlikuje od koledarskega leta (drugi stavek prvega odstavka 51. člena ZGD), s tem da je bilo letno poročilo treba sestaviti v treh mesecih po koncu tega poslovnega leta (tretji stavek prvega odstavka 51. člena ZGD).

(11) Izpodbijani pogodbi sta bili sklenjeni dne 3. 12. 2001, kar je pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (OZ; Uradni list RS, št. 83/2001), ki je začel veljati dne 1. 1. 2002 (1.062. člen OZ). Zato se medsebojne pravice in obveznosti pogodbenih strank (v skladu s 1.060. členom OZ) presojajo po pravnih pravilih Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Revizija je utemeljena.

Bistvena postopkovna kršitev (12) Revizija je izredno pravno sredstvo, namenjeno odstranjevanju pravnih in procesnih napak. Zato je v skladu z določbo tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni mogoče (utemeljeno) vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja; tako tudi ne zaradi zmotne dokazne ocene. Iz vsebine revizije (trditev o nepravilni oceni listin v spisu, predvsem 'Poročila o izsledkih analize učinkov finančnega, lastniškega in poslovnega prestrukturiranja družbe C." iz novembra 2001) pa izhaja ravno to, da revidentka oporeka dokazni oceni navedenega poročila s strani sodišča prve stopnje, s čimer izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Tudi v zvezi s tem formalno uveljavljana bistvena postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP namreč vsebinsko predstavlja izpodbijanje ocene sodišča prve stopnje, katera dejstva se (na podlagi vpogledanih listin) štejejo za dokazana, medtem ko očitek o tem, da ni bil imenovan izvedenec, vsebinsko predstavlja izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja.

(13) Sodišče druge stopnje je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so bili navedeni v pritožbi. Tako je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da pri tem ni zagrešilo uveljavljanih niti uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev (tretji odstavek obrazložitve na 11. strani njegove sodbe). V obrazložitvi svoje sodbe pa je v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so bile po njegovi oceni odločilnega pomena (drugi odstavek obrazložitve na 11. strani njegove sodbe). Zato mu ni mogoče očitati kršitve postopka (iz 1. točke niti iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP).

Zmotna uporaba materialnega prava.

(14) Revizijsko sodišče je pravna naziranja revidentke glede uporabe materialnega prava preverilo ob upoštevanju ugotovljenega dejanskega stanja. V reviziji se lahko namreč nova dejstva navajajo (in novi dokazi predlagajo) samo tedaj, če se nanašajo na bistvene postopkovne kršitve, ki jih je mogoče uveljavljati z revizijo (372. člen ZPP).

Glede pridobitve lastnih delnic po prvi alinei prvega odstavka 240. člena ZGD.

(15) Tožena stranka je navedla, da je pridobitev lastnih delnic temeljila na prvi alinei prvega odstavka 240. člena ZGD (prvi odstavek obrazložitve na 5. strani sodbe sodišča prve stopnje), na podlagi katere je smela družba pridobiti lastne delnice le, "če je /bila/ pridobitev nujna, da bi družba preprečila hudo, neposredno škodo". Vendar pa iz ugotovljenega dejanskega stanja, na katero je revizijsko sodišče vezano (glej 12. točko obrazložitve revizijske odločbe), izhaja, da tožena stranka takšne nujnosti ni zatrjevala (z navedbo pravno pomembnih dejstev) niti dokazala. Zato pri za ta namen pridobljenih delnicah ni šlo za zakonito pridobljene lastne delnice.

(16) Da bi družba lahko veljavno pridobila lastne delnice, pa skupni nominalni znesek delnic, pridobljenih za namene iz prve do tretje in osme alinee prvega odstavka 240. člena ZGD (torej tudi za namen iz prve alinee prvega odstavka 240. člena ZGD), ni smel skupaj z drugimi lastnimi delnicami, ki jih je družba že imela, presegati vrednosti desetih odstotkov osnovnega kapitala (prvi stavek drugega odstavka 240. člena ZGD). Takšna zakonska ubeseditev ne pušča nobenega razumnega dvoma, da se je navedena prepoved (omejitev) nanašala tudi na prvi nakup lastnih delnic zaradi preprečitve hude, neposredne škode.

(17) Ker tožena stranka ni izkazala nujnosti pridobitve lastnih delnic (glej 15. točko obrazložitve revizijske odločbe), za odločitev v tem sporu niti ni pravno pomembno, ali je bil izpolnjen pogoj iz prvega stavka drugega odstavka 240. člena ZGD. Sicer pa iz ugotovljenega dejanskega stanja, na katero je revizijsko sodišče vezano (glej 12. točko obrazložitve revizijske odločbe), izhaja, da je tožeča stranka z nakupom 99.859 lastnih delnic oziroma 89,7 % vseh delnic (znatno) presegla dopusten prag vrednosti 10 % osnovnega kapitala.

(18) Ker tožeča stranka ni bila dolžna oblikovati rezerv za lastne delnice v bilanci stanja za poslovno leto, v katerem jih je pridobila, ker se je določba petega odstavka 60. člena ZGD prvič uporabila šele za letno poročilo za naslednje poslovno leto (glej 10. točko obrazložitve revizijske odločbe), za odločitev v tem sporu ni pravno pomembno, ali je pri besedilu drugega stavka drugega odstavka 240. člena ZGD šlo za dodaten (kumulativno predpisan) pogoj, ki je moral biti izpolnjen, da je bila pridobitev lastnih delnic veljavna. Zato se revizijskemu sodišču v tem sporu tudi ni bilo treba opredeliti do vprašanja, ali se je dodatna vsebinska omejitev nanašala na pridobitev lastnih delnic do vrednosti desetih odstotkov osnovnega kapitala ali na njihovo pridobitev v presežku te vrednosti.

Glede pridobitve lastnih delnic po sedmi alinei prvega odstavka 240. člena ZGD.

(19) Tožena stranka je navedla, da je pridobitev lastnih delnic temeljila tudi na sedmi alinei prvega odstavka 240. člena ZGD (prvi odstavek obrazložitve na 5. strani sodbe sodišča prve stopnje), na podlagi katere je smela družba pridobiti lastne delnice le "na podlagi sklepa skupščine o umiku delnic po določbah o zmanjšanju osnovnega kapitala". Za takšno pridobitev lastnih delnic (za katero ni bil določen prag vrednosti) pa ZGD poleg sklepa skupščine o zmanjšanju osnovnega kapitala z umikom delnic v drugem odstavku 240. člena ni določal dodatnih pogojev.

(20) Družba je lahko izjemoma pridobila lastne delnice na podlagi sklepa skupščine o umiku delnic po postopku, ki je bil sicer določen za zmanjšanje osnovnega kapitala z umikom delnic. O zmanjšanju osnovnega kapitala z umikom delnic v primeru pridobitve delnic s strani družbe je namreč odločala skupščina (prvi stavek prvega odstavka 356. člena ZGD). Iz dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje pa izhaja, da skupščina tožeče stranke takšnega sklepa ni sprejela (četrti odstavek obrazložitve na 8. strani njegove sodbe).

(21) Iz besedila šestega odstavka 356. člena ZGD izhaja, da je bil sklep skupščine potreben, saj iz podatkov spisa ni videti, da bi v obravnavanem primeru šlo za morebiten s statutom določen prisilni umik delnic (argumentum a contrario). Da je bila pridobitev lastnih delnic veljavna, pa je morala skupščina sklep o umiku delnic sprejeti pred njihovo pridobitvijo s strani družbe. Sklep o umiku delnic je bil namreč "podlaga" za veljavno pridobitev lastnih delnic. Skupščina je v sklepu morala določiti razlog (tretji odstavek 347. člena ZGD) in način (peti odstavek 347. člena ZGD) zmanjšanja osnovnega kapitala, kar je po normalnem teku stvari (logično) bilo možno samo pred pridobitvijo lastnih delnic. Če ne bi bilo treba sprejeti takšnega sklepa pred pridobitvijo lastnih delnic, bi lahko delniška družba vsak njihov nakup, tudi nezakonit, ohranila v veljavi z naknadno sprejetim sklepom skupščine o umiku delnic (glej 23. točko obrazložitve revizijske odločbe). Sicer pa to smiselno izhaja že iz splošne ureditve postopka povečanja in zmanjšanja osnovnega kapitala (torej tudi iz zakonske ureditve zmanjšanja osnovnega kapitala z umikom delnic). Za takšno spremembo osnovnega kapitala je bil namreč po ZGD potreben sklep skupščine, ki ga je bilo treba prijaviti za vpis v register, pri čemer je sprememba osnovnega kapitala začela učinkovati šele z dnem vpisa v register.

(22) Zato je razlaga, ki jo je ponudilo sodišče druge stopnje, da je predhodni skupščinski sklep o umiku delnic podlaga za pridobitev lastnih delnic, pri kateri se je oprlo na stališče mag. Saše Preliča, objavljeno v članku "Pridobivanje lastnih delnic na podlagi 240. člena ZGD-F", Pravna praksa, št. 26/2001, pravilna.

(23) V zvezi s tem je pravilna tudi razlaga, ki jo je ponudilo sodišče druge stopnje, da kasnejši sprejem sklepa o umiku delnic ni saniral protipravne kvalifikacije pridobitve lastnih delnic, pri kateri se je oprlo na stališče dr. Marijana Kocbeka, objavljeno v članku "Pridobivanje lastnih delnic in lastnih poslovnih deležev zaradi zmanjšanja osnovnega kapitala", Podjetje in delo, št. 6/2002. Za pridobitev lastnih delnic z namenom njihovega umika, kar je zakonsko dovoljen namen pridobivanja lastnih delnic, je bil potreben veljaven skupščinski sklep o umiku delnic, kar pomeni, da uprava ni smela pridobivati lastnih delnic pred sprejetjem ustreznega sklepa skupščine o umiku delnic. Da bi pridobljene delnice imele status zakonito pridobljenih lastnih delnic, je bil zato potreben sprejem ustreznega skupščinskega sklepa. To posredno izhaja tudi iz namena četrtega odstavka 240. člena ZGD, ki je določal, da je pravni posel o pridobitvi lastnih delnic, ki je bil v nasprotju z njegovim prvim in drugim odstavkom, ničen. Nična pogodba namreč glede na izrecno določbo prvega odstavka 107. člena ZOR ne postane veljavna, če je vzrok ničnosti morda pozneje (z naknadnim sprejemom skupščinskega sklepa o umiku delnic) prenehal. Ker ZOR določa drugače (primerjaj prvi odstavek 107. člena in prvi odstavek 29. člena ZOR), naknadni sklep skupščine o umiku delnic ni mogel učinkovati kot odobritev. Sicer pa je ZGD v četrtem odstavku 240. člena izrecno določal le ničnost nezakonite pridobitve delnic v obligacijskopravnem smislu, saj je bila njihova korporacijskopravna pridobitev kljub temu veljavna.

Glede ničnosti pravnega posla o nedovoljeni pridobitvi lastnih delnic.

(24) Tožeča stranka je s tožbo (z dne 28. 3. 2003) uveljavljala ničnost pogodb, sklenjenih dne 3. 12. 2001, kar pomeni, da je uveljavljala ničnost zavezovalnega obligacijskopravnega (kavzalnega) posla. Ta je glede na navedeno podana. Pri tem bi bila (v skladu s prvim odstavkom 105. člena ZOR) možna tudi delna ničnost, saj je tožeča stranka z nakupom 99.859 lastnih delnic oziroma 89,7 % vseh delnic presegla dopusten prag desetih odstotkov vrednosti osnovnega kapitala, in sicer v presežku 79,7 (89,7 - 10) %, (primerjaj drugi odstavek 243. člena ZGD), vendar pa je tudi pri pridobitvi lastnih delnic do vrednosti 10 % osnovnega kapitala šlo za njihovo nezakonito pridobitev (glej 15. točko obrazložitve revizijske odločbe). Zato ni podlage za uporabo pravnega pravila prvega odstavka 105. člena ZOR.

Glede uporabe prvega odstavka 230. člena ZGD oziroma neuporabe drugega odstavka 104. člena ZOR.

(25) Pravni posel o pridobitvi lastnih delnic, ki je bil v nasprotju s prvim in drugim odstavkom 240. člena ZGD, je bil ničen (četrti odstavek 240. člena ZGD). Posledica ničnosti je, da morajo delničarji družbi vrniti plačila, ki so jih od nje prejeli iz ničnega pravnega posla (prvi stavek prvega odstavka 230. člena ZGD). Pri vračilu prepovedanih plačil (to je plačil, ki jih je družba dejansko izvršila delničarjem zaradi nedopustne pridobitve lastnih delnic) gre za zahtevek, ki ga družba (oziroma stečajni upravitelj) uveljavlja na podlagi določb ZGD (prvega stavka prvega odstavka njegovega 230. člena) in ne na podlagi določb ZOR (prvega odstavka njegovega 104. člena), vendar to zahtevku ne jemlje narave kondikcijskega zahtevka (ki ima po prevladujočem stališču pravne teorije obogatitveno in ne vrnitveno (restitucijsko) naravo). Stranka, ki je na podlagi nične pogodbe izpolnila svojo obveznost, ima tako na podlagi pravila o neučinkovanju neveljavnih pravnih poslov pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom.

(26) Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da za ničnost pravnega posla o pridobitvi lastnih delnic na področju korporacijskega prava velja posebna ureditev (iz prvega odstavka 230. člena ZGD). Zato naj ne bi bilo mogoče upoštevati splošne ureditev ničnosti po določbah ZOR. Za odločanje o utemeljenosti zahtevka na vrnitev prepovedanih plačil naj bi bilo odločilno le, ali so delničarji prejeli plačila v nasprotju z določbami ZGD, ne glede na dobrovernost oziroma nedobrovernost strank, ki so sodelovale pri pravnem poslu o pridobitvi lastnih delnic (glej 8.8. točko obrazložitve revizijske odločbe). Vendar pa je to stališče pravno zmotno. ZGD v prvem stavku prvega odstavka 230. člena določa le poseben (korporacijskopraven) razlog ničnosti, ki vsebinsko pomeni konkretizacijo prisilnih predpisov iz prvega odstavka 103. člena ZOR, katerih kršitev ima za posledico ničnost pogodbe, kar pa ne pomeni, da na področju korporacijskega prava za ničnost pravnih poslov o pridobitvi lastnih delnic v nasprotju s prvim in drugim odstavkom 240. člena ZGD velja drugačna ureditev od tiste, ki velja na področju obligacijskega prava, ko pri ugotavljanju utemeljenosti kondikcijskih (povračilnih) zahtevkov iz ničnih pravnih poslov prvega odstavka 104. člena ZOR ni mogoče uporabiti, ne da bi pri tem upoštevali njegov drugi in tretji odstavek. Posebna ureditev velja le, če so delničarji prejeli plačila kot dividende (drugi stavek drugega odstavka 230. člena ZGD), vendar v tem sporu ne gre za takšen primer (ko bi dolžnost vrnitve prepovedanih plačil veljala le, če bi delničarji vedeli ali bi morali vedeti, da do teh prejemkov niso bili upravičeni).

(27) Sodišče prve stopnje pa je ocenilo, da tožena stranka ob sklenitvi pogodbe o prodaji delnic ni bila dobroverna. Vendar za odločitev o utemeljenosti povračilnega zahtevka tožeče stranke ni bistvenega pomena dobrovernost ("poštenost") tožene stranke, čeprav je tudi pomembna pri odločitvi (glej tretji odstavek 104. člena ZOR). Bistvena za odločitev je namreč tudi "poštenost" tožeče stranke, ki uveljavlja povračilni zahtevek (glej drugi odstavek 104. člena ZOR). Na okoliščine iz tretjega odstavka 104. člena ZOR, pomembne za uporabo pravnega pravila drugega odstavka 104. člena ZOR, pa se je tožena stranka sklicevala že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Odločitev o glavni stvari (glede zahtevka na vračilo izplačanih zneskov).

(28) Ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP sodbi sodišč nižje stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. točka izreka). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ob upoštevanju omejitve iz drugega odstavka 362. člena ZPP ugotovi, ali je pri pridobitvi lastnih delnic šlo za "nepoštenost" na strani tožeče stranke (drugi odstavek 104. člena ZOR) ali morda tudi na strani tožene stranke (tretji odstavek 104. člena ZOR). Pri tem naj pri ugotavljanju nepoštenosti ene ali obeh pogodbenih strank upošteva, ali je katera od pogodbenih strank (in katera) vedela ali bi morala vedeti, da sta bili izpodbijani pogodbi po vsebini ali namenu sklenjeni v nasprotju s prisilnimi predpisi prvega in drugega odstavka 240. člena ZGD. Čeprav je bila pridobitev lastnih delnic nična že iz drugih razlogov (glej 17. točko obrazložitve revizijske odločbe), pa je pri ugotavljanju nepoštenosti ene ali obeh pogodbenih strank pomembno, ali je katera od pogodbenih strank (in katera) vedela ali bi morala vedeti, da bo s sporno pridobitvijo lastnih delnic (znatno) presegla dopusten prag vrednosti desetih odstotkov osnovnega kapitala.

(29) Sodišče prve stopnje naj posebej upošteva, da iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožena stranka po pogodbi o prodaji delnic na tožečo stranko preknjižila le 79.859 delnic, ne pa tudi preostalih 20.000 delnic (druga alinea prvega odstavka obrazložitve na 7. strani sodbe sodišča prve stopnje), ter da je bil močno prekoračen prag dopustne pridobitve lastnih delnic in da je bila tožena stranka večinski delničar tožeče stranke (tretji odstavek obrazložitve na 9. strani sodbe sodišča druge stopnje), medtem ko ne izhaja, da bi tožeča stranka nezakonito pridobljene lastne delnice odsvojila (prvi in drugi odstavek 243. člena ZGD) oziroma umaknila (tretji odstavek 243. člena ZGD).

(30) Pri ugotavljanju utemeljenosti povračilnih zahtevkov iz ničnih pravnih poslov je treba upoštevati tudi pravna pravila iz drugega in tretjega odstavka 104. člena ZOR. Njihova uporaba namreč omogoča sodišču, da tožbenemu zahtevku na vrnitev tistega, kar je ena stranka dala drugi, v celoti ugodi; lahko pa tožbeni zahtevek tudi delno ali v celoti zavrne. Utemeljena je namreč samo takšna odločitev, ki vzpostavlja (premoženjsko) stanje, kakor da sporni pogodbi ne bi bili sklenjeni, da torej iz ničnih pravnih poslov nobena stranka ne pridobi ničesar na račun druge stranke.

Odločitev o stroških postopka.

(31) Ker je Vrhovno sodišče razveljavilo sodbi sodišč nižje stopnje, je na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP odločitev o stroških postopka v zvezi z revizijo pridržalo za novo sodbo (2. točka izreka).

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba Cpg 196/2017
• VSC sodba Cpg 63/2017
• VSL sodba I Cpg 970/2015