Sodba III Ips 7/2006

Jedro

Da bi iz konkludentnih dejanj tožene stranke lahko sklepali, da je naknadno odobrila pogodbo, morajo biti ta dejanja jasna in nedvoumna (na primer delna izpolnitev pogodbe ali kaj podobnega). To še posebej velja za naknadno odobritev pogodbe o pristopu k dolgu, s katero se pristopnik zavezuje upniku, da bo izpolnil njegovo terjatev do dolžnika, ne da bi imel do njega kakšno nasprotno terjatev.

Izrek

1. Revizija se zavrne.

2. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 3.271,60 EUR v 15 dneh, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. V skladu z določbama prvega in četrtega odstavka 13. člena Zakona o uvedbi eura (ZUE, Uradni list RS št. 114/2006) se z dnem uvedbe eura (1.1.2007) tolarski zneski, navedeni v predpisih, glasijo na euro, revizijsko sodišče pa je po uradni dolžnosti vse tolarske zneske v sodbah preračunalo v eure.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke plačilo odškodnine v višini 500.751,13 EUR (prej 120.000.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

4. Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožeča stranka z revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, naj revizijsko sodišče spremeni drugostopenjsko sodbo tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ali razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in mu vrne zadevo v ponovno odločanje ali pa razveljavi sodbi obeh sodišč in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

5. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

Dejanske ugotovitve in odločitev sodišč prve in druge stopnje 7. Tožeča stranka, tožena stranka in družba T. d.o.o. naj bi dne 20.3.2001 podpisale pogodbo, s katero naj bi se tožena stranka zavezala, da bo tožeči stranki plačala 120.000.000,00 SIT, če tega do 20.9.2001 ne bo storil T. d.o.o. Za toženo stranko je pogodbo podpisal T. D., ki ni bil njen zastopnik. Ker tožena stranka pogodbe kasneje ni odobrila niti izrecno niti s konkludentnimi dejanji, se šteje, da sploh ni bila sklenjena in tožene stranke ne zavezuje. Zato je izpolnitveni zahtevek tožeče stranke neutemeljen.

Revizijski razlogi in njihova ocena 8. Ne drži trditev revizije, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih in da je zato ni mogoče preizkusiti, s čimer naj bi bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je povsem pravilno ugotovilo, da so za pravilno odločitev v tej zadevi odločilna dejstva:- da je pogodbo v imenu tožene stranke podpisala oseba, ki za to ni imela pooblastila in - da iz izvedenih dokazov ne izhaja dejstvo, da bi tožena stranka kasneje s konkludentnimi dejanji pogodbo odobrila.

O teh dejstvih ima vse odločilne ugotovitve že sodba sodišča prve stopnje. Z njegovimi ugotovitvami se je strinjalo tudi sodišče druge stopnje, ki v takem primeru ni dolžno še samo ponavljati dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov, ampak zadošča, da se v obrazložitvi svoje sodbe sklicuje na razloge prvostopenjske sodbe. Pri tem ni pravilna trditev revizije, da pritožbeno sodišče ni ocenilo pravne narave pogodbe, ki naj bi jo sklenile tožeča in tožena stranka ter T. d.o.o. Pritožbeno sodišče je to pogodbo pravilno kvalificiralo kot pristop k dolgu po 451. členu ZOR (glej četrti odstavek na 3. strani obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča). Revizija tudi neutemeljeno očita pritožbenemu sodišču, da je zavzelo stališče, da ugotavljanje konkludentnih dejanj, s katerimi naj bi tožena stranka po mnenju tožeče stranke naknadno odobrila pogodbo, ni pomembno. Nasprotno, pritožbeno sodišče je izrecno navedlo, da je bilo ugotavljanje teh konkludentnih ravnanj relevantno (glej zadnji odstavek na 3. strani in njegovo nadaljevanje na 4. strani obrazložitve sodbe druge stopnje). Soglašalo pa je z oceno sodišče prve stopnje, da iz ugotovljenih dejstev ne izhaja, da bi tožena stranka s konkludentnimi dejanji odobrila pogodbo. S tako oceno soglaša tudi revizijsko sodišče. Da bi namreč iz konkludentnih dejanj tožene stranke lahko sklepali, da je naknadno odobrila pogodbo, bi morala biti ta dejanja mnogo bolj jasna in nedvoumna (na primer delna izpolnitev pogodbe ali kaj podobnega), kot so bila ugotovljena v tej zadevi. To še posebej velja za naknadno odobritev pogodbe o pristopu k dolgu, s katero se pristopnik zavezuje upniku, da bo izpolnil njegovo terjatev do dolžnika, ne da bi imel do njega kakšno nasprotno terjatev.

9. Tožeča stranka je pritožbenemu in prvostopenjskemu sodišču očitala, da sta "absolutno bistveno prekršili določbe pravdnega postopka", ker sta dejstva in dokaze, ki jih je navedla oziroma predlagala v svoji pripravljalni vlogi, vloženi po razveljavitvi prve prvostopenjske sodbe, v nasprotju z določbo drugega odstavka 362. člena ZPP šteli za nedovoljene novote. Navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov je na prvem naroku za glavno obravnavo po razveljavitvi sodbe dovoljeno samo, če jih stranka, ki jih navaja oziroma predlaga, brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti že v dotedanjem postopku. Česa takega tožeča stranka ni uspela izkazati, kakor je ugotovilo in v svoji sodbi tudi obrazložilo že sodišče prve stopnje (glej zadnji del 2. strani, prvi del 3. strani in prvi odstavek na 4. strani obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Z njegovo ugotovitvijo je soglašalo tudi pritožbeno sodišče in tudi revizijsko sodišče ne najde nobenih razlogov, na podlagi katerih bi to stališče lahko ocenilo za napačno.

10. S tem je revizijsko sodišče odgovorilo na vse pomembne revizijske trditve. Ugotovilo je, da ni podan nobeden od revizijskih razlogov. Zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP mora tožeča stranka povrniti toženi stranki stroške odgovora na revizijo z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Stroški predstavljajo nagrado odvetniku za sestavo odgovora skupaj z DDV v znesku 2.478,60 EUR in sodno takso v višini 793,00 EUR. Zakonske zamudne obresti tečejo od izteka roka za povrnitev stroškov dalje (pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13.12.2006).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1401/2011
• VSL sodba in sklep II Cpg 206/2010
• Sodba II Ips 555/2003