Sodba III Ips 82/2006

Jedro

Čeprav je bila sprememba vina vidna in je mogoče na prvi pogled reči, da gre za vidno napako, je ob trditvi tožeče stranke, da je bilo vino pretovorjeno ponoči in zato spremembe barve ni bilo mogoče opaziti, ocena, ali gre v takem primeru za vidno ali skrito napako, stvar pravilne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče pri tem ne sprejema trditve tožeče stranke, da bi lahko vidno napako (spremenjen videz vina) šteli za skrito zato, ker naj bi bilo vino pretovorjeno ponoči. Ob skrbnem ravnanju dobrega strokovnjaka (pretovarjanje je potekalo pod strokovnim nadzorom) je treba od prejemnika vina pričakovati, da vsaj barvo vina pregleda ob takih pogojih, da lahko ugotovi, ali je ustrezna, tudi če pretovarjanje in jemanje vzorcev poteka ponoči.

Izrek

1. Revizija se zavrne.

2. Tožeča stranka in druga toženka sami krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. V skladu z določbama prvega in četrtega odstavka 13. člena Zakona o uvedbi eura (ZUE, Uradni list RS št. 114/2006) se z dnem uvedbe eura kot zakonitega plačilnega sredstva v Republiki Sloveniji (1.1.2007) tolarski zneski, navedeni v predpisih, glasijo na euro, revizijsko sodišče pa je po uradni dolžnosti vse tolarske zneske v sodbah preračunalo v eure.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, naj ji toženke povrnejo odškodnino v znesku 45.173,66 EUR (tretja toženka v tolarski protivrednosti) in 309.951,00 SIT (sedaj 1.293,40 EUR), ki jo je plačala prejemniku vina za škodo, do katere naj bi prišlo zato, ker se je pri pretovoru z ladje v železniške vagonske cisterne belo vino pomešalo z rdečim, tako da ni bilo več primerno za normalno uporabo. Pritožbo tožeče stranke je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo pritožbenega sodišča spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ali pa sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu. Druga toženka je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožeča stranka očita pritožbenemu sodišču zmotno uporabo določbe prvega in drugega odstavka v zvezi s četrtim odstavkom 541. člena Zakona o pomorski in notranji plovbi (ZPNP, Ur. l. SFRJ št. 22/77 do 29/90) in 206. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ št. 29/78 do 57/89). Revizijsko sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je v obravnavanem primeru uporaba navedenih zakonskih določb med seboj tako povezana, da ne more biti zmotno uporabljena določba 206. člena ZOR, če nista bili zmotno uporabljeni določbi prvega in drugega odstavka 541. člena ZPNP, kar bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve. Zato je najprej ugotavljalo, ali je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo določbi prvega in drugega odstavka 541. člena ZPNP.

7. Če prejemnik tovora ne ugovarja pisno zaradi poškodbe tovora takoj ob prevzemu, se domneva, da mu je bil tovor izročen tako, kot je navedeno v nakladnici (prvi odstavek 541. člena ZPNP), če poškodba ali primanjkljaj nista vidna, pa lahko vloži pisni ugovor v treh dneh po prevzemu tovora (drugi odstavek 541. člena ZPNP). Pravočasni ugovor ima po določbi četrtega odstavka 541. člena ZPNP za posledico domnevo, da so navedbe iz njega resnične, dokler ladjar ne dokaže nasprotno. Iz tega sledi, da mora v primeru nepravočasnega ugovora poškodbo dokazati prejemnik tovora. To pravilo o dokaznem bremenu je pritožbeno sodišče uporabilo pravilno. Sporno pa je, ali je šlo v obravnavanem primeru za vidno ali skrito napako, saj je od tega odvisno, ali je bil ugovor, ki ga je prejemnik vložil v treh dneh od prevzema tovora, pravočasen ali ne (če je prepozen že zato, ker je napaka vidna, ni pomembno, ali ga je ladjar tudi prejel, kar je v tej zadevi prav tako sporno).

8. Revizija je izredno pravno sredstvo, s katerim po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ni mogoče izpodbijati dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje. Glede poškodb vina je sodišče prve stopnje ugotovilo, da vino organoleptično ni ustrezalo, ker je bilo oksidirano rjavkasto-rdeče barve in motno ter spremenjenega vonja in okusa (zadnji odstavek na 5. strani obrazložitve prvostopenjske sodbe), pritožbeno sodišče pa, da je šlo "očitno tudi za spremembo barve, vino ni več belo" (drugi odstavek na 5. strani obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). To so torej dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano. Čeprav je opisana sprememba vina vidna in je mogoče na prvi pogled reči, da gre za vidno napako, pa je ob trditvi tožeče stranke, da je bilo vino pretovorjeno ponoči in zato spremembe barve ni bilo mogoče opaziti, ocena, ali gre v takem primeru za vidno ali skrito napako, stvar pravilne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče pri tem ne sprejema trditve tožeče stranke, da bi lahko vidno napako (spremenjen videz vina) šteli za skrito zato, ker naj bi bilo vino pretovorjeno ponoči (kar v sodbah sodišč prve in druge stopnje sicer ni ugotovljeno, a za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe ni odločilno). Ob skrbnem ravnanju dobrega strokovnjaka (pretovarjanje je po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje potekalo pod strokovnim nadzorom) je treba od prejemnika vina pričakovati, da vsaj barvo vina pregleda ob takih pogojih, da lahko ugotovi, ali je ustrezna, tudi če pretovarjanje in jemanje vzorcev poteka ponoči.

9. Revizijsko sodišče torej soglaša s stališčem pritožbenega sodišča, da je bila napaka na vinu vidna in bi ji moral prejemnik blaga ugovarjati takoj ob prevzemu. Ker po nesporni ugotovitvi sodišč prve in druge stopnje tega ni napravil takoj, ampak šele po treh dneh od prevzema, je bilo na tožeči stranki breme, da dokaže, da so škodo povzročile toženke. Iz obrazložitve pritožbenega sodišča izhaja, da tožeča stranka tega ni dokazala, kar je zopet dejanska ugotovitev, na katero je revizijsko sodišče vezano. Pritožbeno sodišče je namreč v zadnjem odstavku na 6. strani obrazložitve ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala, da bi katerakoli toženka povzročila pomešanje vina med pretokom iz ladijskih tankov v železniške cisterne. Pri tem mu tožeča stranka v reviziji neutemeljeno očita, da je zavzelo stališče, da bi morala tožeča stranka dokazati, katera od toženk naj bi povzročila škodo. Ključna ugotovitev je namreč ta, da "sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ni moglo ugotoviti, ali je med pretovorom iz ladijskih tankov v železniške cisterne prišlo do pomešanja vina". To pomeni, da ni dokazano, da je do pomešanja vina sploh prišlo med pretokom, ne pa, katera od toženk naj bi to pomešanje povzročila. Ker pa to ni dokazano, tudi ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da bi morali sodišči prve in druge stopnje ugoditi tožbenemu zahtevku na podlagi določb 206. člena ZOR. Uporaba te določbe bi bila na mestu samo, če bi bilo dokazano, da je do pomešanja vina sploh prišlo z ravnanjem toženk, pri tem pa ne bi bilo mogoče ugotoviti, katera od njih ga je povzročila.

10. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od revizijskih razlogov. Zato je na podlagi določbe 378. člena neutemeljeno revizijo zavrnilo.

11. Na podlagi določbe prvega odstavka 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških revizijskega postopka. Tožeča stranka mora sama kriti svoje stroške zato, ker z revizijo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), druga toženka pa zato, ker njen odgovor na revizijo glede na vsebino za odločitev o reviziji ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSRS sodba III Ips 62/2014
• VSRS sklep III DoR 48/2014
• Sodba II Ips 590/2001