Sodba III Ips 122/2005

Jedro

Pravica do plačila za delo, ki ga je tožeča stranka kot podizvajalka opravila na podlagi kooperantske pogodbe, je relativna, obligacijska pravica, ki učinkuje med njo in njeno pogodbeno stranko, to je izvajalcem gradbenih del (148. člen ZOR). Tožeči stranki se je le izvajalec gradbenih del zavezal, da ji bo za njeno delo plačal in ji je za to tudi odgovarjal. Ostale osebe, ki se k temu niso zavezale, po splošnih pravilih obligacijskega prava tožeči stranki niso dolžne zagotavljati pravičnega plačila za njeno delo. Izjemo predstavlja 612. člen ZOR, ki podizvajalcu pod določenimi pogoji omogoča direktno tožbo proti naročniku (ki je v pogodbenem razmerju z izvajalcem, ne pa tudi s podizvajalcem).

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka izvajalcu poravnala vse obveznosti iz začasnih situacij, tožeča stranka plačila za svoje delo ne more več zahtevati neposredno od tožene stranke na podlagi 612. člena ZOR.

Izrek

1. Revizija se zavrne.

2. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je od tožene stranke kot investitorke in naročnice gradbenega objekta - osnovne šole v R. zahtevala plačilo za delo, ki ga je opravila kot podizvajalka. Sodišče prve stopnje je njen zahtevek za plačilo 13,853.736,40 SIT (sedaj 57.810,62 EUR) v celoti zavrnilo. Proti sodbi sodišča prve stopnje je tožeča stranka vložila pritožbo. Sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožeča stranka z revizijo, s katero uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in pred sodiščem druge stopnje storjene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v nov postopek, oziroma, da razveljavi obe sodbi sodišč nižjih stopenj in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Tožeča stranka v uvodu revizije uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje. Ker pa v obrazložitvi zgolj navede, da je prepričana, da sta sodišči prve in druge stopnje kršili določbe pravdnega postopka, in kršitev ne opredeli, preizkus izpodbijane sodbe v tej smeri ni mogoč (371. člen ZPP).

6. Ugotavljanje prave pogodbene volje strank je ugotavljanje dejanskega stanja, ki ga v revizijskem postopku ni več dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato Vrhovno sodišče revizijskih navedb, s katerimi tožeča stranka graja izbiro dokaznih sredstev in navedb, s katerimi izpodbija dejanske ugotovitve o dogovorjenem sistemu plačevanja za delo, ki ga je opravila kot podizvajalec, ni upoštevalo. Utemeljenost tožbenega zahtevka je presojalo izključno na podlagi dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je kot pravilne sprejelo tudi sodišče druge stopnje.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožena stranka naročnik in investitor osnovne šole v R. Gradbeno pogodbo po sistemu "ključ v roke" je sklenila z družbo C. d.o.o. iz M. (v nadaljevanju izvajalec). Izvajalec je sklenil kooperantsko pogodbo s tožečo stranko kot podizvajalcem (priloga A 11 v spisu). Glede plačila je bilo ob sklenitvi kooperantske pogodbe 18. 9. 1998 dogovorjeno, da bo tožeča stranka izvajalcu izstavljala mesečne situacije. Nato pa je tožeča stranka s toženo stranko in izvajalcem 18. 10. 1998 sklenila "dogovor o odstopu terjatev" (priloga A 14 v spisu). Izvajalec se je zavezal, da bo obveznosti do tožeče stranke (podizvajalca) v letu 1998 izpolnjeval tako, da ji bo odstopil terjatve, ki jih bo imel do tožene stranke (naročnika) kot dolžnika po sklenjeni gradbeni pogodbi (iz naslova izdanih začasnih mesečnih obračunskih situacij). Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožena stranka 1. 4. 1999 izvajalcu poravnala vse obveznosti iz začasnih situacij.

8. Tožeča stranka svojega dela, ki ga je opravila kot podizvajalec na podlagi kooperantske pogodbe, ni dobila v celoti plačanega. Preostanek je skušala doseči s tožbo, ki jo je vložila proti naročniku gradbenega objekta in jo utemeljevala z več podlagami. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da nobena od njih ni podana. Tožeča stranka v reviziji navaja, da sodišči nižjih stopenj nista upoštevali načela vestnosti in poštenja. Navaja, da je sama korektno opravila svoje delo, brez pripomb in reklamacij tožene stranke, a za to ni dobila nobenega plačila. Plačila, ki so bila izvedena drugim podizvajalcem, nimajo nobene zveze s plačilom, ki bi moralo biti izvedeno njej. Poleg tega je jasno, da se je tožena stranka z njenim delom obogatila in da mora tudi zaradi tega plačati.

9. Pravica do plačila za delo, ki ga je tožeča stranka kot podizvajalka opravila na podlagi kooperantske pogodbe, je relativna, obligacijska pravica, ki učinkuje med njo in njeno pogodbeno stranko, to je izvajalcem gradbenih del (148. člen ZOR). Tožeči stranki se je le izvajalec gradbenih del zavezal, da ji bo za njeno delo plačal in ji je za to tudi odgovarjal. Ostale osebe, ki se k temu niso zavezale (sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da se tožena stranka k temu ni zavezala), po splošnih pravilih obligacijskega prava tožeči stranki niso dolžne zagotavljati pravičnega plačila za njeno delo. Izjemo predstavlja 612. člen ZOR, ki podizvajalcu pod določenimi pogoji omogoča direktno tožbo proti naročniku (ki je v pogodbenem razmerju z izvajalcem, ne pa tudi s podizvajalcem). Podizvajalec se lahko s terjatvami, ki jih ima do izvajalca, obrne neposredno na naročnika (s katerim ni v pogodbenem odnosu) in od njega zahteva, da mu terjatve izplača iz (pripoznane) vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje izvajalcu. Ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka 1. 4. 1999 izvajalcu poravnala vse obveznosti iz začasnih situacij, tožeča stranka plačila za svoje delo ne more več zahtevati neposredno od tožene stranke na podlagi 612. člena ZOR.

10. Neposredno plačilo naročnika (tožene stranke) podizvajalcu (tožeči stranki) brez vmesnega člena - izvajalca, je omogočal tudi zgoraj navedeni "dogovor o odstopu terjatev." Izvajalec je tožeči stranki namesto plačila za opravljena dela odstopal terjatve, ki naj bi jih imel do naročnika gradbenega objekta (tožene stranke) na podlagi začasnih situacij. V tej pravdi vtoževani terjatvi naj bi bili na tožečo stranko namesto plačila za delo opravljeno po kooperantski pogodbi preneseni 8. 12. 1998 (priloga A 10 v spisu) in 7. 1. 1999 (priloga A 9 v spisu). Vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v trenutku odstopa nista več obstajali. Izvajalec na dan odstopov do tožene stranke ni imel nobene terjatve (tretji odstavek na enajsti strani in drugi odstavek na dvanajsti strani sodbe sodišča prve stopnje). Ker nihče ne more na drugega prenesti več pravic kot jih ima sam, je pravilen zaključek, da tožeča stranka od glavnega izvajalca pogodbeno ni pridobila nobene terjatve do tožene stranke.

11. Zahtevka tožeče stranke proti toženi stranki pa ne utemeljujejo niti pravila o neupravičeni pridobitvi. Tožeča stranka zmotno meni, da je bila tožena stranka neupravičeno obogatena na račun njenega dela. Tožeča stranka ni z ničemer obogatena, saj je vsa gradbena dela plačala. Plačala jih je tistemu, ki mu jih je bila dolžna plačati, to je izvajalcu, s katerim je bila v pogodbenemu odnosu, oziroma tistim, katerim je le ta veljavno odstopil svoje terjatve.

12. Ker tožeča stranka ni izkazala podlage, na kateri bi ji bila tožena stranka dolžna plačati 13,853.736,40 SIT (sedaj 57.810,62 EUR), je sodba o zavrnitvi njenega zahtevka materialnopravno pravilna. Neutemeljeno revizijo je Vrhovno sodišče zavrnilo na podlagi 378. člena ZPP.

13. Po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 100/2006
• VSL sodba I Cpg 1428/2016
• Sodba III Ips 80/2007